IZTOK faking GARTNER

I KNOW WHAT YOU DID LAST SUMMER (zda 1997, grozljivka, režija: Jim Gillespie, igrajo: Jennifer Love Hewitt, Sarah Michelle Gellar, Ryan Phillippe, Freddie Prinze Jr., Anne Heche, Johnny Galecki, Muse Watson, Bridgete Wilson)

Much ado about nothing, no ja, much ado about almost nothing.

I Know What You Did Last Summer naredi eno samo, a na žalost usodno napako, ki se je potem ne more znebiti, saj jo zagreši na samem začetku. Neznanec, ki ga naša razposajena druščina zbije s ceste in potem vrže v morje, je namreč jasno in glasno živ, saj po močnem gibu roke pred plavanjem v vodi nato razločno odpre še oči. Gledalcu je torej takoj jasno, kdo se leto dni kasneje maščuje storilcem, čeprav ga želi film speljati na več krivih poti. Najprej sum pade na mladeniča Maxa (Johnny Galecki), ki se je tisto noč slučajno peljal mimo, toda ker tip malo za tem obleži v mlaki krvi, je jasno, da ni napisal sporočila. Nato se pojavi čudaška Anne Heche, sicer sestra fanta, ki naj bi ga naša četvorka zbila s ceste, toda le kako naj bi povozili njega, če je bilo jasno vidno, da je šlo za starejšega moškega. Ko nam Anne Heche pojasni, da je njen brat storil samomor, ne smemo biti prav nič presenečeni, povrhu vsega pa smo ga v uvodu videli, kako je kot kup nesreče sedel na robu prepada. Res, da nas malce zmede tisti vrteči obesek, ki ga kamera v objektiv ujame najprej v njegovih rokah, potem pa na pomolu, iz katerega so v morje vrgli »truplo«, toda kot sem dejal, povoženi je bil starejši moški. Po vsem tem izvemo, da je imel Hechin brat nekoč punco, ki je umrla v prometni nesreči (avto je vozil on sam), ta punca pa je imela očeta, ki je bil ribič (Muse Watson), kar nas pripelje na začetek filma, se pravi do dejstva, ki je bilo jasno že zdavnaj prej (tako nam o tem, da je imel fant še nekega prijatelja, sploh ni treba govoriti). Če sem izdal vse. kar se je izdati dalo, me tokrat en klinc briga, saj sem bil nad filmom zelo razočaran. Joj, koliko pompa za prazen nič se je leta 1997 vrtelo okoli tega filma. Če ne bi Scream tako veličastno uspel in obudil pozabljeni žanr, našega filma gotovo ne bi šel gledat prav nihče. Pa četudi gre za film povsem povprečne in tisočkrat videne sorte, ob katerem se moramo vprašati, ali ni morda Wes Craven sam napisal scenarija za Scream, ki je bil tako prekleto dober. Kevin Williamson, scenarist Screama in tegale filma, torej ni noben magično genialni scenarist, saj ima I Know What You Did Last Summer zaplete za vrtec, no ja, morda za osnovno šolo. Scream si je lahko privoščil vse mogoče povezave in ni izpadel kot kopija, ker je to počel namerno, našemu filmu pa ne moremo skozi prste pogledati niti Candymana, ki je ravno tako moril z orjaško kljuko. Če smo še bolj natančni. najdemo enakost z leta 1992 posnetim filmom The Liar’s Club, kjer je Brian Krause posilil sošolko, ki ga je hotela prijaviti. Njegov prijatelj je zadevo preprečil tako, da jo je ubil, vsi sodelujoči pa so se potem odločili za strogi molk. Ker je bil film drama, morilcev s kljuko ni bilo nikjer, počasi pa jih je izdal psihološki pritisk, ki je v našem filmu pošteno načel le Jennifer Love Hewitt. In to tako močno, da jo mama (Bridgette Wilson )vpraša, če jemlje mamila. I Know What You Did Last Summer je torej film, ki se gre Scream, a na žalost status izgubi že v prvih desetih minutah, čeprav se potem babnice derejo glasneje od Jamie Lee Curtis. Ne glede na vse si film zasluži pohvalo, ker mlade opozarja, da popivanje in divja vožnja še nikoli nista prinesla dobrih reči, dodatno opozorilo pa je seveda v tem, da je potrebno vsako nesrečo nemudoma prijaviti, saj te slej kot prej doleti kazen. Nekateri se znajdejo v zaporu, druge pa obišče psihopat s kljuko, ki se spozna samo na ribarjenje, kar bo razvidno iz frizure Sarah Michelle Gellar, ki jo na začetku filma proglasijo za domačo lepotno kraljico. Ryan Phillippe je njen pretirano vzkipljivi fant, ki v bistvu povzroči nesrečo, čeprav je za volanom sedel Freddie Prinze Jr., sicer fant Jennifer Love Hewitt. Po nesrečnem dogodku se obe zvezi prekineta, vsak posameznik pa krene svojo pot. Barry Cox je še vedno bogatinski sinko, Ray Bronson je postal ribič, Helen Shivers, ki je nameravala v New Yorku postati igralka, je navadna prodajalka, Julie James pa se po letu dni iz univerze vrne v domači kraj in dobi sporočilo iz naslova filma. Posebno pohvalo si zasluži konec, ki pa vseeno ne odtehta prejšnjih napak, saj je v bistvu tudi sam napaka. Če nekoga ne ubiješ z avtomobilom in utopitvijo, ga z navadnim padcem v vodo ravno tako ne boš, a ne? Jennifer Love Hewitt in Sarah Michelle Gellar resda delata reklamo za wonderbra, toda to filmu ne pomaga čisto nič, da ne bi bil recimo na stopnji grozljivke He Knows You’re Alone, kjer je nekoč debitiral Tom Hanks. Namesto trinajstega petka in Noči čarovnic se bomo sedaj bali še četrtega julija. Tom Cruise je torej glavni kandidat za morilca, pravi fani žanra pa so seveda raje počakali na drugi Scream.

Ocena: 3/10

MINORITY REPORT (zda 2002, znanstveno fantastični triler, režija: Steven Spielberg, igrajo: Tom Cruise, Collin Farrell, Samantha Morton, Max Von Sydow, Lois Smith, Peter Stormare)

Kako se naj­bolj­ši film vseh ča­sov v zad­njih dvaj­se­tih mi­nu­tah spre­me­ni v naj­slab­ši film vseh časov.

Ame­ri­ka. Leto 2054. Čas, kjer lah­ko mo­ril­ce ulo­vi­jo pre­den po­sta­ne­jo mo­ril­ci, se pra­vi čas, kjer lah­ko zločin pre­pre­či­jo pre­den se de­jan­sko zgo­di. Tri­je ja­sno­vid­ci, tri­je pre­ro­ki, mo­der­ni No­stra­da­mu­si, ki le­ži­jo v vodi, spi­jo in ča­ra­jo s pri­hod­nost­jo, z reč­mi, ki se bodo še­le zgo­di­le. Po­li­ci­ja si mane roke, saj lah­ko po no­vem mo­ril­ce are­ti­ra pred de­jan­skim umo­rom in tako pre­pre­či prav vse mo­re­bit­ne žr­tve v me­stu. Sistem brez na­pa­ke. Či­sta bri­ljan­ca brez luk­nje. Vse do­kler se ne spra­vi na ti­ste­ga, ki jo iz­va­ja. Na tiste­ga, ki je mo­ril­ce lo­vil. Na naj­več­je­ga fra­jer­ja v me­stu, na Bla­de Run­ner­ja vseh Bla­de Run­ner­jev, na krat­ko­la­se­ga po­li­ci­sta Toma Crui­sea, na zvez­do vseh zvezd, ki ne­ke­ga dne na ekra­nu vidi svoj la­sten zlo­čin. Svo­je hudo kaz­ni­vo de­ja­nje, na­klep­ni umor ne­ke­ga tipa, ki ga sploh ne poz­na. Lovi ga pol Amerike, lo­vi­jo ga po­seb­ni me­ha­nični paj­ki, lovi ga la­sten si­stem. Beg je os­ter, ja­sen in drzen. In po­tem se zgo­di ču­dež, preo­brat vseh preo­bra­tov, za­plet vseh za­ple­tov, ki Po­seb­no po­ro­či­lo kot za ša­lo spreme­ni­jo v naj­bolj­ši film vseh ča­sov, v očeta vseh fil­mov, v novi Holly­wood, v trend nad tren­di, kjer izvrst­no de­lu­je­jo tudi vse mo­re­bit­ne na­pa­ki­ce. Tom Crui­se za­de­vi na­mreč pri­de do dna, najde mo­ža­ka, ki ga naj bi ubil, izve re­sni­co o svojem iz­gi­nu­lem sinč­ku in pri­ti­sne na pe­te­li­na. Ko­nec? Tako je. Za­ve­sa se za­gr­ne, lu­či se priž­ge­jo, Steven Spiel­berg pa režira svoj najboljši film v karieri. Ka­me­ro vih­ti na levo, na de­sno, spo­daj, zgo­raj, no­ter in ven. Kot Oli­ver Sto­ne in John Woo, kot Oli­ver Woo in John Stone. Kot re­ži­ser, ki mu ni para. Kot umet­nik, ki je na novo izu­mil umet­nost. Po­tem pa se zgo­di katastro­fa, ut­va­ra vseh ut­var, razočaranje na ku­bik, po­lo­mi­ja, ki je svet še ni vi­del in do­kaz, da se da naj­bolj­ši film v pič­li se­kun­di spre­me­ni­ti v naj­slab­še­ga. Hec je na­mreč v tem, da se film ne kon­ča in gre na­prej, se opri­me vseh mo­go­čih kli­še­jev, po­dre vse, kar je pred tem tako moj­str­sko gra­dil in niza skrajno pa­te­tič­ne, dolgo­ča­sne, raz­vle­če­ne, tra­pa­ste in groz­lji­vo be­da­ste pri­zo­re, s ka­te­ri­mi nam pač poja­sni, kaj se je v re­sni­ci zgo­di­lo. Po­ve­da­no dru­ga­če, Poseb­no po­ro­či­lo je le film, ki iz­gle­da tako, kot da bi šli na zme­nek s svojo sanjsko žensko in se zju­traj zbu­di­li s či­sto pra­vo kozo, ka­te­ra bi vam razložila, da se zju­traj pač ne šmin­ka. Ali če ho­če­te, kot da bi gle­da­li Ca­sab­lan­co, kjer bi In­grid Bergman po po­le­tu iz le­ta­la sko­či­la s padalom in pad­la v ob­jem Hump­hrey­ja Bo­gar­ta.

Ocena: 4/10

Objavljeno v 5.09.2009 ob 01:19 in zapisano pod recenzije .