Kulti in klasike: Judgement at Nuremberg

4.09.2009 ob 02:12

zda 1961, drama, režija: Stanley Kramer, igrajo: Spencer Tracy, Burt Lancaster, Richard Widmark, Maximilian Schell, Montgomery Clift, Judy Garland, Marlene Dietrich, William Shatner

“More than a motion picture…It is an overwhelming experience in human emotion you will never forget!”

Pa začnimo s prizori, ki še danes vzamejo dih in ki še vedno delajo enega izmed najboljših sodiščnih filmov vseh časov, z dramaturgijo, ki bi se jo dalo prodajati na Wall Streetu, z igralsko ekipo, ki se je ni dalo več ponoviti v nobenem drugem filmu.

  • Uvodni, zelo odločni monolog tožilca Tada Lawsona (Richard Widmark), ki hoče za zapahe spraviti štiri nacistične sodnike, pričara enkraten začetek v napeto, šokantno in hudičevo zanimivo sodno dramo.
  • Mladi William Shatner vrhovnemu sodniku Danu Haywoodu (Spencer Tracy) pojasni, da se je poročil z Nemko in nakaže kanček občutka krivde.
  • Sodnik Dan Haywood se sprehaja po povojenem Nurembergu in ugotavlja, da so sledovi nacističnega terorja popolnoma izginili in da so celo Nemci postali sproščen narod.
  • Ko kamera prvič pokaže doktorja Ernsta Janninga (Burt Lancaster), nekdanjega nacističnega ministra za pravosodje in vrhovnega sodnika, ki je odločal o usodi tisočerih nedolžnih posameznikov, ta molči in gleda naravnost v kamero.
  • Prebrisani odvetnik Hans Rolfe (Maximilian Schell) svojo obrambo med drugim prične tudi s stavkom: “Sodnik ne določa zakonov, ampak mora upoštevati zakone države.”
  • Prvi, ki stopi na mesto za priče, je doktor Karl Wieck (John Wengraf), nekdanji minister za pravosodje in mentor Ernsta Janninga, ki sicer odločno napade naciste, a ga odvetnik Rolfe spretno obrne v drugo stran.
  • Ko se prvič pojavi Marlene Dietrich, ki igra gospo Berthold, malce sporno vodovo nemškega generala in nekdanjo vipovko, ki se je družila tudi s Hitlerjem, doživimo močan napad nostalgije, ki doseže vrhunec, ko Dietrichova zapoje delček pesmi Lili Marlen.
  • Zaslišanje malce nerodnega Rudolpha Petersena, ki so ga hoteli med vojno sterilizirati, je po zaslugi briljantnega Montgomeryja Clifta, prvi vrhunec filma. Prav imate, Clift igra kot Marlon Brando, ali še bolje, kot James Dean, njegov Petersen pa mi bo za vse večne čase ostal v spominu.
  • Nemci najprej govorijo v svojem jeziku, potem pa režiser Stanley Kramer uporabi odlično finto s slušalkami, kjer Nemci resda začnejo govoriti angleško, toda ko angleščino slišijo, morajo uporabiti slušalke za prevajanje, kar pomeni, da še vedno ne razumejo jezika.
  • Enkratni in stoični Richard Widmark ob šokantnih posnetkih holokavsta razlaga nemške zločine, kjer je umrlo več milijonov Židov.
  • V ječi eden izmed kaznjencev jezno podvomi o številki umrlih Židov, sojetnik pa mu povsem mirno in preračunljivo pojasni, da je cifra povsem logična, da pa ga je vedno skrbelo le kam dati vsa ta trupla.
  • Odvetnik Hans Rolfe, ki ga z oskarjem nagrajeni Maximilian Schell igra tako zelo dobro, da z vsakim stavkom jemlje dih, kljub jasnim dokazom za holokavst, sojenje spretno obrne v nemško korist in pove, da osumljeni sodniki niso odgovorni za ta grozljiva dejanja.
  • Drugo pričanje Judy Garland, ki igra nesrečno Irene Hoffman Wallner, ki naj bi se kot najstnica intimno zapletla z nekim starejšim Židom, je emocionalna bomba.
  • Ernst Janning prekine zelo grobo zasliševanje, prizna svoje grehe in pokaže, da mu je res žal ter da bi bilo krivično, če ga ne bi obsodili na dosmrtno ječo. Burt Lancaster končno spregovori in v trenutku ukrade šov. Razlaga, zakaj je nemški narod nasedel Hitlerju, je seveda pika na i vrhunskega prizora.
  • Še boljši pa je potem v svojem zagovoru odvetnik Hans Rolfe, ki šokirano zagovarja čustveni izpad svojega klienta in se jezno vpraša, zakaj nuremberško sodišče ne sodi še Vatikanu, Rusiji, Churchillu in ameriškim industrialcem, ki so financirali nemško oborožitev.
  • Zaključni govor sodnika Haywooda je v izvedbi Spenceryja Tracyja poglavje zase, še boljši pa je prizor, ko Tracy v zaporu obišče Ernsta Janninga in mu da vedeti, da priznanje krivde ne opere krivde.

Opisane sekvence so del celote, ki ji ne manjka ničesar in ki deluje tako zelo skladno, tako zelo prepričljivo, tako zelo realistično in tako zelo brez napak, da gledalec komaj lovi sapo. V bistvu zelo pogumen film, ki nakaže, da so Američani že takoj po vojni začeli sklepati posle z Nemci in dejansko niso bili naklonjeni, da se pozaprejo tudi nacisti, ki niso bili v samem vrhu zločinov. Tempo filma, ki je dolg tri ure, ne pade niti za sekundo, pa četudi se vse skupaj dogaja le v eni dvorani. Le na sojenju štirim nacističnim sodnikom, ki imajo v glavi, da so delovali v skladu s pravili in da niso storili nič narobe. Pravzaprav pravno izjemno zanimiv in provokativen film, ki se je seveda zgodil tudi v resnici. In pozor, zvezdniki, ki jih je več kot zvezd na nebu, so tako zelo predani svojim vlogam, da gledalec pozabi, da so zvezdniki in jih vzame kot nepozabne like, klasične igralske mojstrovine, kjer bi si čisto vsi zaslužili oskarja. Drži, cela ekipa igra tako zelo dobro, da bi jo lahko dan za dnem vrteli študentom vseh igralskih akademij. Ko bi se naučili igre iz tega filma, bi lahko diplomirali.

Režiser Stanley Kramer svoje delo opravi vrhunsko, kot najboljši režiser vseh časov, ki zna iz vsakega pozameznika v ekipi potegniti najboljše, kar zmore. Toda pozor, Judgement at Nuremberg ni le prepucavanje fenomenalnih igralcev, je film, ki očara s čustvi, z dramsko globino, s šokantno dozo realnosti in dogajanjem, ki ne pusti niti enega blinka z očmi. Tole je film, ki v osnovno šolo pošlje tudi A Few Good Men in Johna Grishama. In film, ki ga mora vsak filmofil znati na pamet tudi ob štirih zjutraj. Skoraj zagotovo najboljši sodiščni film na svetu. In mojstrovina, ki z vsakim desetletjem pridobiva na kvaliteti. Tudi zavoljo tegale dialoga:

Ernst Janning: “Those people, who were killed in concentration camp, those millions od people, I never knew it would come to all that. You must belive it.”

Dan Haywood: “It came to that, the first time you sentenced a man you knew to be innocent.”

Ker ga knjiga 1001 film nima na svojem seznamu, jo ta trenutek proglašam za ničvredno filmsko čtivo, ki ga lahko brez slabe vesti vržete skozi okno. Isto kot knjigo 501 must see movies, ki ga prav tako nesramno ignorira. Za razliko od knjige Fifty Grand Movies of the 1960’s & 1970’s, ki jo je spisal David Zinaman in ki mu nameni lepih šest strani. In pozor, za vlogo odvetnika Hansa Rolfeja se je boril Marlon Brando, ki pa ga je na avdiciji vendarle posekal Maximilian Schell in potem kot veste snel tudi oskarja. Vlogo sodnika Haywooda, Američana sredi Nuremberga, ki se trudi razumeti Nemce, pa je lovil Laurence Olivier, ki se je pred začetkom snemanja poročil in se mu ni dalo odpotovati čez lužo. Očitki nekaterih kritikov, da kar nekaj članov igralske ekipe ne pokaže presežka, so naravnost smešni, saj ekipa, kot sem že dejal, kljub zvenečim imenom in renomeju uspe prepričati še zadnjega dvomljivca, da pozabi na razliko med zvezdo in likom, ki jo določena zvezda odigra. Oskarja je poleg Schella na koncu dobil le še scenarist Abby Mann, medtem ko so Spencer Tracy, Judy Garland, Montgomery Clift in Stanley Kramer ostali praznih rok. Jebat ga, to je bilo leto filma West Side Story, sicer odličnega mjuzikla, ki pa bi vendarle moral priznati premoč naše mojstrovine, ki jo lahko brez občutka krivde proglasite tudi za svoj najboljši film vseh časov.

Ali kot zaključi odvetnik Hans Rolfe: “Greva stavit, da bodo vsi obsojeni sodniki že čez pet let na prostosti?”

Ocena: 10/10

 

1 komentar na “Kulti in klasike: Judgement at Nuremberg”

  1. shone pravi:

    Se strinjam popolnoma.Ful napeto ceprav se dogaja vecinoma v sodni dvorani.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !