Arhiv za September, 2009

Kaj za vraga je razmišljal Zdene Podlesnik?

30.09.2009 ob 19:17

Gospoda Podlesnika Celjani dobro poznamo. Bil je podžupan in mestni svetnik, bil je možakar na mestu, še vedno pa je, če se ne motim, šef Celjsko borzno posredniške hiše. Torej ugleden in sposoben Celjan, ki pa ga zadnje čase videvamo predvsem v povezavi s propadlo Muro. Se pravi, kot nekakšnega dežurnega krivca za nastalo situacijo. Čeprav ni kriv, saj je v Muro prišel šele zdaj, se nam zdi, kot da ga delavci vendarle prav tako krivijo za nastalo situacijo.

Prav zato me zanima, kaj za vraga je razmišljal, da je v Muro sploh šel in da si je v bistvu umazal ime. Če si ga ni ravno umazal, pa me zanima, kaj ima od tega, da bo z Muro sploh povezan. To je vsaj zame popolnoma zgrešena poteza v sicer čisti karieri sposobnega možaka, ki ga je očitno premamil denar. Če ne denar, pa izziv? Če ne izziv, pa norost? Nimam pojma, vem samo, da je bila to napaka njegovega življenja.

Kaj pa moje iskreno mnenje o Muri? Čudi me, da ni šla k vragu že prej. Na tržišču, kjer lahko že dvajset let kupiš povsem kul obleke za 200 evrov, je namreč utopično pričakovati, da bodo ljudje tvoje obleke kupovali za 1000 evrov. Okej, saj si Mura, nisi pa Armani, jebemti no.

Sočustvujem pa z delavci, ki res niso ničesar krivi in jim taka situacija življenje res popolnoma obrne na glavo.

Pesmi, ki povedo zelo veliko o ljubezni

29.09.2009 ob 21:50

KLIK KLIK KLIK KLIK KLIK KLIK

Ena kratka o homoseksualnih družinah

29.09.2009 ob 21:42

O samem zakonu ne bi, saj nočem, da bi me kdo spet označil za homofoba samo za to, ker sem omenil besedo gej. Če sem za ali proti tudi ne bi, saj je preveč vroče, da bi se splačalo drezati v to gnezdo.

Raje bi rekel nekaj drugega. Glede na to, da je ogromno otrok popolnoma zafuranih in da so starši velikokrat povsem zgrešili v vzgoji in so včasih res totalni bebci, se sprašujem, če sta ženska in moški res najbolj pametna izbira za otroka. Kaj pa če bi bila generacija veliko bolj normalna, če bi otroke vzgajala dva moška ali dve ženski? Nikoli se ne ve, saj to, kar je zdaj, očitno ni dobro in gre v napačno smer.

Kaj vem, morda bi bilo še bolje, da otroke vzgajajo drugi otroci ali pa kar nezemljani.

Ali še bolje, da otrok sploh ni.

Tako vsaj ne bom poslušal debilnih izjav tipa: “Mož zasluži 400 evrov, jaz sem izgubila službo, nimam pojma, kako bova preživela. Še posebej zato, ker je na poti drug otrok.”

Ja, fak no, če ne moreš preživeti, zakaj za vraga je na poti drugi otrok?

Morda pa je res bolje, da oblast prevzamejo geji in lezbijke ter prepovejo “normalne” nosečnosti in sprejmejo zakon, da se otroci dozirajo po pameti in takrat, ko so zanje dovolj dobri pogoji.

null

Recenzija: Funny People

29.09.2009 ob 19:54

zda 2009, komedija, režija: Judd Apatow, igrajo: Adam Sandler, Seth Rogen, Leslie Mann, Jonah Hill, Jason Schwarzman, Eric Bana, RZA

Biografija Adama Sandlerja.

Novi film Adama Sandlerja, no ja, novi film Judda Apatowa, ki ga zadnje čase cenijo zelo visoko, ni čisto nič posebnega, zato mi ni jasno, zakaj so se čez lužo tako zelo čudili, da so mu gledalci dejansko obrnili hrbet. Če želite pravo dramsko komedijo in zgodbo o komedijantu, ki zboli za rakom, je Man on the Moon, katerega je leta 1999 posnel Miloš Forman, veliko boljša izbira. Če vas zanima film o stand up komikih, ki se želijo prebiti v ospredje, pa raje predlagam leta 1988 posneti Punchline s Tomom Hankson in Sally Field. Funny People namreč ni ne tič ne miš. Za dramo je preveč zabaven, za komedijo pa preveč dramski. Igralska predstava Adama Sandlerja, ki v bistvu igra samega sebe, se pravi filmskega zvezdnika Georgea Simmonsa, zvezdo številnih neumnih komedij, ki mu povedo, da ima raka, je vse prej kot dobra. Še posebej zato, ker se pači, ko ni treba. Ko hoče biti resen, pa deluje tako, kot da bi se še vedno pačil. Tale film ni noben presežek in ni nič drugega kot še ena komedija Adama Sandlerja, ki jo dodatno uniči še to, da se dela, da je nekaj več in da ni le še en film Adama Sandlerja. Fatalno predolga, na trenutke pošteno dolgočasna, premalo smešna, klišejska in predvidljiva mešanica drame in komedije, ki oba žanra meša slabše od pokvarjenega mikserja. Pač zgodba o bolnem zvezdniku, ki se spoprijatelji z obetavnim stand up komikom (Seth Rogen) in se spomni tudi na svojo bivšo ljubezen (Leslie Mann), ki jo je nekoč izgubil zaradi svojih neumnosti. Nič posebnega in film, ki bi ga lahko mirne duše tudi zamudil.

Ocena 3

 

Začetek Kmetije slavnih

28.09.2009 ob 23:44

Najprej bi spregovoril o dejstvu, da smo preveč strogi do teh modelov, ki so se prijavili v to igro. Da imamo že na začetku v glavi, da so budale, da je to korak nazaj, da so itak totalni luzerji, da to rabijo, skratka, da v Kmetijo gre samo velik bedak, ki tako ali tako ni vreden počenega groša.

Da smo neumni, ker smo pričakovali neka hudo znana imena, sem že govoril. Da smo razočarani, da naj bi bili tekmovalci premalo slavni, pa je naš problem, saj to slavo jemljemo preveč strogo in celo krivično.

Veste kaj, ni tako lahko doseči cilja, še posebej v slovenskih medijih, ki so polni pasti in dejstva, da uspejo samo tisti, ki znajo lizati rit, ki so povsem navadni ter neškodljivi in ki imajo seveda močne zveze nekje na vrhu.

Prav zato je anketa, kjer so ljudje čvekali reči o tem, da naj se ti znani enkrat poskusijo v delu, da naj kidajo gnoj, da naj molzejo krave in da naj ugotovijo, da življenje ni pravljica, popolnoma debilna. Kdo pa je rekel, da ti ljudje lenarijo? Kdo je rekel, da je medijsko delo navadna zajebancija, ker pač nočeš početi kaj drugega? In kdo za vraga je dejal, da živijo samo od tega in da poleg medija dejansko delajo povsem navadne službe, se pravi opravljajo dela kot ti ljudje iz ankete, ki so jih tako zelo sodili.

Da se razumemo, nočem prodajati bučk, da je La Toya sposobna in da jo je treba spoštovati, ker se trudi. Ali pa bučk, da je Suzana Jakšič carica in da bi ji morali čestitati za dosežke. Želim le povedati, da delo v mediju ni tako lahko kot zgleda, kar pomeni, da se tudi prebiti ni tako enostavno kot mnogi mislijo. Še posebej, če delaš na glasbeni ali voditeljski karieri. Prav zato mnoge, ki so se prijavili povsem razumem in celo podpiram, saj vem kako je in kako zajebano je dobiti keš ter ostati v igri.

Kdo pa se je pravzaprav dejansko sploh prebil v pravem pomenu besede? Poleg Jonasa in Plestenjaka mi na misel ne pride nihče. Vsi ostali se še vedno trudijo in borijo za svoj kos pogače.

Ni fer, da tako radi sodimo znane ljudi. Ni fer, da se iz njih delamo norca. Ni fer, da mislimo, da so budale, ker so šli v Kmetijo. Po tej logiki je budala tudi delavka iz Mure, kjer ni šla pravočasno iz Mure. Pa delavec v Gorenju, ki se je pritožil sedaj, ko je že prepozno. Pa delavka za tekočim trakom, da ni končala faksa in raje postala direktorica trgovine. Stvari je treba pogledati s povsem drugega zornega kota, kar očitno gre samo tistim, ki tudi sami delajo v medijih.

Sam sem kot veste sodelovanje v Kmetiji zavrnil. Tudi zato, ker sem imel takrat še oddajo On Air in nisem rabil denarja na tak način. Morda mi bo kdaj žal, morda pa sem res ravnal prav in take promocije res ne rabim. Kdo bi vedel. Vedno sem namreč zagovarjal dejstvo, da ni bistvu v tipu oddaje, v katero greš, ampak kako se ti osebno v njej vedeš in izpadeš pred gledalci, kar pomeni, da je lahko oddaja totalni drek, ti pa vseeno izpadeš totalni car.

Tisti, ki ne delajo, so vedno zelo glasni, ko bi bilo treba v roke prijeti mikrofon, pa bi seveda nastal problem.

Kakorkoli že, dovolite mi, da na kratko spregovorim še o tekmovalcih in razmišljam, zakaj so pravzaprav sprejeli sodelovanje:

Goran Breščanski je bil nekoč dokaj velika rock zvezda, tipček, v katerem so najstnice videle Keanuja Reevesa in komaj čakale, da jih povabi v backstage. Potem se je poročil in na zahtevo tasta umaknil iz posla. Sedaj je nazaj, očitno željan promocije za svoj band, ki mu ne gre preveč dobro, saj le njegova vrnitev kot kaže ni bila dovolj za zanimanje poslušalcev. Pa še samski je, verjetno tudi brez denarja, kar pomeni da ima čas in da ga povsem razumem zakaj se je odločil za tak korak.

La Toya je pač to, kar je, brez sprenevedanja in dvojne igre. Da rabi promocijo, je jasno, saj planira pravo porno kariero, taka oddaja pa je odlična za tak tip promocije. Vsaj v Sloveniji, kjer ni dovolj le to, da si prva slovenska porno zvezda.

Maja Prašnikar je podobna zgodba kot Goran. Nekdanja pop stars zvezdnica takoj ugasle skupine Unique, ki se sedaj prebija še solo in ji pride take vrste promocija več kot prav.

Artur Štern pa je druga zgodba, odklop, kot ga še nisem videl v realnem življenju. Tip ima pač čas in vse to ga močno zabava, pa še denar rabi. Moti me le to, da tudi takrat, ko bi moral biti vsaj malo resen, ni in glumi dalje. No ja, če tega ne bi počel, bi se mu verjetno od vsega znanja, ki ga premore, že zmešalo.

Fredi Miler, isto kot Goran in Maja, zvezda je zašla, tak šov pa je super, da zvezda spet zasveti. Magari za nekaj mesecev, ko bodo v žep spet padli zelenci.

Suzana Jaksič, hm, tole pa je malo trši oreh, očitno ji pozornost močno ugaja. Drugega razloga ne vidim, saj v bistvu ne dela nobene kariere. Očitno rabi denar, Kmetija pa ji bo odprla nove možnosti, da do njega pride.

Salome, čeprav jo poznajo vsi, novih projektov in pritekanja denarja ni. Zato je Kmetija zelo logična poteza. Pač za malo kazanja v javnosti in morda za kak nov projekt, ko bo šova konec.

Miki Bubulj, najmanj znani model, sicer pa faca in mladenič, ki se trudi uspeti in prebiti. Ker je še vedno na pol poti, mu zna Kmetija koristiti. Še posebej, če bo dovolj smešen in bo zaradi tega dobil več nastopov in morda celo kako tv oddajo.

Marijan Novina, glede prepoznavnosti na istem kot Miki. Ker ga poznam osebno, lahko rečem, da je okej poba in da ga povsem razumem, da je šel v to. Pač rad se zabava in rad ima, da se o njem govori, pa še promocija mu ne bo škodila.

Alenka Sivka, tole pa je misterij. Ta pa mi ne paše nikamor. Niti na Kmetijo, niti v seksologijo, o kateri tako rada govori. Morda res pripravlja knjigo in je to le promocija za naprej.

Odlomki, ki so jih zavrteli na koncu, obetajo dobro gledanost, saj so Šterna ujeli popolnoma golega, La Toyo pa v njegovem objemu, kar je točno to, kar gledalci od takega šova pričakujejo. Gledalci so voajerji, ko pride do slavnih, pa so voajerji na kvadrat. In točno tak šov jim Kmetija mora zagotoviti. Če jim ga ne bo, bo gledanost porazna. Če jim ga bo, bo zmagovalna. Kvaliteta ni važna, to je reality show, kjer šteje samo čim večja pizdarija.

Je pa vendarle zelo neumno, da so s predvajanjem začeli tako zelo pozno, saj je večina oddaj že posnetih, kar pomeni, da so nekateri tekmovalci že zdavnaj doma. Tak šov bi moral v živo. To je velik minus, tega si ne bi smeli privoščiti. A kolikor poznam nezahtevne slovenske gledalce, jih tudi ta velika napaka ne bo prav nič zmotila.

In sedaj pridemo do komentatorjev. Dajte no, kot da res ni bilo mogoče dobiti koga bolj zanimivega. Okej, Gorana Lebana za dan ali dva, toda ne za celo “sezono”. Da o Marku in Likovičevi, ki je vse skupaj gledala zelo šokirano, niti ne govorim. Če so ji plačali, spet razumem, če ji niso, pa mi ni najbolj jasno. No ja, pri Marku, ki rabi tako finto, je drugače. Goran pa je druga zgodba, ker ima morda celo pogodbo, kjer niti nima izbire in je na nek način logičen. A vendar, lahko bi izbrali veliko boljše komentatorje, je bil tudi tu problem najti ekipo?

Pa voditeljica Anja Križnik Tomažin? Očitno dobra finančna ponudba, še posebej za to, ker je zavrnila TLP, v primerjavi s katerim je Kmetija vendarle korak nazaj. Še posebej za voditelja, ki je dejansko le postranskega pomena.

Kaj pričakujem? Čisto nič, naj se folk zabava, naj tekmovalci potegnejo čim več in naj bo vse skupaj vendarle boljše od drugega Big Brotherja, ki je bil najbolj trapast reality šov vseh časov.

Kako je Sašo Hribar Damjana Murka spremenil v intelektualca

28.09.2009 ob 14:37

V soboto se je vrnil Sašo Hribar. Nekako nepripravljen, celo len in tak, da se mu vidi, da je čedalje bolj nezadovoljen s pogoji dela. Le kdo bi mu zameril. Oddajo so mu prestavili na pol enajsto uro zvečer, ponovitve ni, gledanost pa verjetno pada ali v najboljšem primeru ostaja ista. In oddaja je delovala isto kot voditelj. Kot skupek nepripravljenih skečev brez repa in glave, ki so skupaj le zato, da so pač del oddaje, ki ne pride do izraza in ki na trenutke izstopa le zaradi odličnih imitacij znanih politikov. In Hribar je bil najbolj čuden doslej, kot da mu res ne ljubi in kot da mu je res vseeno kaj se bo zgodilo z njegovo oddajo.

In potem je v studio prikorakal Damjan Murko, ki ga je skušal Hribar spremeniti v intelektualca in nam pojasniti, da so bedaki v bistvu tisti, ki se iz njega delajo norca, ne pa on, ki zaradi tega solidno služi. In Murko se sploh ni držal slabo. Suvereno je odgovarjal na vprašanja in se ves čas solidno hecal. Za razliko od Hribarja, ki je ostajal resen in brez prave energije ter humorja. In publike, ki je jasno pokazala, da ji gre Murko na kurac.

Čudna oddaja, prisiljena in taka, da ni pustila dobrega vtisa na gledalca. Če sem iskren, je bil Murko še najbolj kul, saj se je vedel profesionalno in skušal sprostiti ozračje, ki pa je do konca ostalo napeto in brez spontane atmosfere.

Hribarja močno cenim in se zavedam, da je umetnik, ki mu čez lužo za oddajo ne bi bilo potrebno čakati petdeset let, toda to, kar je počel tokrat, je pod njegovim nivojem. Je površno in tako, da ga ni vredno. Da ni vredno njegove genialnosti in izvirnosti.

Če je nezadovoljen in če se mu ne ljubi več, naj odide in vse skupaj pošlje v tri krasne. Če misli ostati, pa naj naredi oddajo, ki bo všeč tudi gledalcem, ne pa samo trem modelom v studiu, ki se morajo smejati že po defoltu.

foto: Jure Eržen

Pesem poletja 2009

28.09.2009 ob 03:50

Če bi rekel, da so bile pesmi kaj dosti slabše od pesmi na EMI, Melodijah morja in sonca, Slovenski popevki ali recimo na kakem radijskem festivalu, bi bil v bistvu nekoliko krivičen, saj dejansko neke strašne razlike ni. Morda je finta le v tem, da tukaj na oder pridejo vsi, na EMI, MMSu in še kje pa pridejo le nekateri in je vendarle nek izbor, kjer vsak drek ne more skozi.

Če bi rekel, da so imeli recimo Sara, Mateja Malnar, Ana Rotar, Sons, Iris, 4Play in na primer Boštjan Dirnbek, totalno zanič pesmi, ne bi bil pošten. Imeli so take kot se za festivale spodobi in take kot jih lahko slišimo tudi na kateremkoli drugem festivalu.

Po drugi strani pa je tudi res, da recimo Skaterjev, Denisa Poštraka, Dragana Daljevića, Upornikov, Extremov, Tomaža Ilešiča, Urške Čepin in na primer Alexia, ne bi mogli slišati nikjer drugje kot prav na izboru za Pesem poletja na Tv Parika, ki so ga seveda prenašali v živo iz Konga, ki ga zdaj kot veste fura bivši Paprikin šefe Mark Žitnik.

In prav to je finta tega izbora. Nikjer drugje namreč ni tudi takega dreka, nikjer drugje tak drek ne bi dobil toliko medijske pozornosti. Niti takrat, ko je Melodije morja in sonca organiziral Net Tv in je izbor pesmi res padel zelo zelo nizko.

In pozor, na Melodijah je takrat dvakrat zapored zmagal Domen Kumer, ki je seveda zmagal tudi za lansko Pesem poletja. Prav zato ni nič čudnega, da je letos slavila skupina Sexplosion, ki je isti drek kot Domen Kumer. Ki je pravzaprav tak drek, da lahko nastopa le na Pesmi poletja in tam celo zmaga. In pozor, občinstvo v Kongu je nagradilo tudi Urško Čepin, kar je spet dokaz, da je kaj takega mogoče le na Pesmi poletja. Čepinovi namreč na kakem drugem festivalu ne bi dovolili nastopati, tukaj pa dobi celo nagrado občinstva. Po drugi strani pa, kdo pa naj jo dobi, je bil kdo resnično boljši do nje ali pa so bili vsi po vrsti isto sranje?

In potem je tu še nagrada ekipe Tv Papirka, ki je nagradila skupino 4Play, sicer skupino, ki je zmagala že dve leti nazaj. Ne bom rekel, da so totalno zanič, so boljši od vseh, ki se gredo trenutno podobno sceno in delujejo stokrat slabše, toda zmaga je vendarle bedna poteza. A kot sem vprašal že prej, je bil kdo od njih dejansko boljši ali gre za eno in isto sranje pri vseh, ki so nastopali?

In potem pridemo do šov programa, ki je prinesel vrnitev skupine Game Over, kjer seveda pojeta tudi Stefanio, član Sexplosiona, in Mark, voditelj prireditve. Tudi prav, saj so Game Over, če sem iskren, še vedno nad vsem sranjem, ki sem ga videl na tej prireditvi. Četudi niso ravno N’Sync ali Backstreet Boys, pa v primerjavi z ostalimi tako izgledajo.

Jp, zloglasna Black Cat je zasedla drugo mesto, Zvonko Zorjan, sicer najstarejši nastopajoči, pa si je nagrado občinstva delil z Urško Čepin.

Kaj naj rečem za konec? Morda le to, da si Tv Paprika ne glede na karkoli vseeno zasluži pohvale za tako zahteven projekt in da je pri vsem skupaj narobe le to, da zraven pride vsak drek, ki ima pet minut časa, da je doma za računalnikom posnel svoj prvi komad.

Filmski spomin na Patricka Swayzeja (peti del)

28.09.2009 ob 02:56

RED DAWN (zda 1984, vojna akcija, režija: John Milius, igrajo: Patrick Swayze, Charlie Sheen, Jennifer Grey, Le Thompson, C. Thomas Howell, Ben Johnson, Harry Dean Stanton, Lane Smith)

Drzna in izvirna ideja, otročja in poceni izvedba.

John Milius, svež po Conanu in ovenčan z Dillingerjem, The Wind and the Lion in The Big Wednesday, je leta 1984, v letu Orwella, posnel zelo drzno in divjo zgodbo o rusko kubanski invaziji na Ameriko. Film se začne tako kot je treba, premišljeno, realistično, šokantno in direktno, se pravi tako, da gledalec komaj zadržuje sapo in se sprašuje, kaj bi bilo, če bi se vse skupaj zgodilo tudi v resnici. Da Rusi govorijo rusko, Kubanci pa špansko, filmu dvigne kvaliteto in gledalcem pokaže, da Milius misli zares. Prav zato je škoda, da potem usoda Amerike pade v roke skupini najstnikov (Swayze, Sheen, Howell, Grey, Thompson), ki se grejo akcijske junake in zgodbo spremenijo v osnovnošolsko streljačino brez repa in glave. In da ne pozabim, Kubanci in Rusi ameriške upornike imenujejo Wolverini. Zveni znano?

Ocena: 3/10

STEEL DAWN (zda 1987, pustolovščina, režija: Lance Hool, igrajo: Patrick Swayze, Lisa Niemi, Brion James, Anthony Zerbe, Christopher Neame, Arnold Vosloo)

Patrick Swayze kot Conan, no ja, Pobesneli Max, no ja, kliše.

Patrick Swayze, vroč po Dirty Dancingu, je hotel s filmom Steel Dawn, kjer igra bojevnika Nomada, očitno postati čisto pravi akcijski junak. Čisto nasprotje Johnnyja, pač dokaz, da ne zna le plesati, marveč se tudi sabljati in pretepati. Poskus se je žal izjalovil, saj oboževalke niso trznile, fantom pa se je očitno zdel preveč mehak, da bi ga vzeli zares. Pa vendar, Steel Dawn ni tako strašno slab kot ste morda slišali. Še posebej, če ste ga v osemdesetih videli kot mulci, če vas je zaradi Patrickove smrti prijela nostalgija in če ste vendarle ujeli nekaj zabavnih in frajerskih prizorov ter enovrstičnic. In pozor, glavno junakinjo Kasho, ki se bori za svoj košček zemlje, skrbi za sina, skriva edini izvir vode v dolini in se seveda spari z našim Nomadom, igra Lisa Niemi, resnična Patrickova žena, ki sploh ne igra tako slabo, da bi ji moralo biti nerodno. Dobro je gledati tudi kultnega Briona Jamesa, ki se tokrat bori na strani pravice, kakor tudi zlobnega Anthonyja Zerbea, ki nad Swayzeja in Liso pošlje profesionalnega morilskega bojevnika, katerega igra skulirani in karizmatični Christopher Neame, ki mu Swayze seveda sikne: “I told you not to play with sharp object.” Posebej primerno za najbolj goreče fane žanra in seveda za tiste, ki pogrešajo Patricka Swayzeja.

Ocena: 4/10

Recenzije: It’s Alive, Colour From the Dark

28.09.2009 ob 01:10

IT’S ALIVE (zda 2008, grozljivka, režija: Josef Rusnak, igrajo: Bijou Phillips, James Murray)

Porazno slab rimejk istoimenskega izvirnika, ki ga je leta 1974 posnel Larry Cohen.

Jp, to je tista zgodba o dojenčku, ki rad grize in mesari vse okoli sebe. Še posebej tiste, ki ga prestrašijo in zbudijo. Že takoj po porodu, ko razkosa celotno ekipo zdravnikov. Nastrada tudi mamica (Bijou Phillips), ki ji mali bradavičke zgrize do krvi. Nastradajo vsi tisti, ki se znajdejo v njegovi bližini. Okej, toda kaj, ko je film narejen porazno slabo, totalno bedasto in močno neprepričljivo. Tudi glede dojenčka, ki ga v bistvu pokaže samo enkrat. Rimejk, ki žali original in tudi žanr.

Ocena 1

COLOUR FROM THE DARK (zda 2008, grozljivka, Ivan Zuccon, igrajo: Debbie Rochon, Michael Segal, Marysia Kay)

Izganjalec hudiča, žepna verzija.

Ne bom rekel, da je tole najslabša grozljivka vseh časov, saj ne glede na premajhen proračun, zelo poceni izgled in zelo slabe igralske predstave, na trenutke pošteno prestraši gledalca. Toda to je seveda premalo za kaj več kot le hitro omembo in takojšnjo pozabo v poplavi zelo podobnih B filmčkov, ki jih čez lužo tako ali drugače posnamejo na tone. Morda je zanimiva le lokacija, no ja, tudi čas dogajanja, saj se vse skupaj odvrti na neki italijanski farmi med drugo svetovno vojno, kjer nič hudega slutečo kmečko družino napade zlobni duh iz vodnjaka.

Ocena 2

Kulti in klasike: Nineteen Eighty-Four

25.09.2009 ob 19:39

anglija 1984, drama, režija: Michael Radford, igrajo: John Hurt, Richard Burton, Suzanna Hamilton

“Ni dovolj, da ga ubogaš, moraš ga ljubiti.”

Čeprav mi je nekoliko bližja Živalska farma, ki jo je prav tako napisal George Orwell, moram priznati, da me zgodba njegove druge klasike 1984 ne pretrese nič manj. Če je Živalska farma tudi zabavna, je 1984 seveda zelo resen, direkten in šokanten vpogled v družbeni sistem, kjer vlada totalitarizem. Finalna faza diktature, ki bi se ji klanjala tudi Hitler in Stalin. Res je, za vladajočo srenjo, ki ljudem možgane pere že za zajtrk, ni dovolj le to, da jih ubogajo, od njih zahtevajo tudi to, da jih ljubijo, kar pomeni, da te na prevzgojo, se pravi na zverinsko mučenje, pošljejo že zaradi grešnih misli. To je pekel, kjer tudi Goli otok in Sibirija delujeta kot pravljica. In sistem, ki ga lahko mirne duše prenesemo tudi v moderni čas. To je zgodba, ki niti leta 1949 ni delovala nemogoče. In zgodba, ki še danes deluje tako, kot da bi jo napisali po resničnih dogodkih. Pa vendar, film, ki ga je Michael Radford posnel prav leta 1984 in film, kjer je veliki Richard Burton odigral svojo poslovilno vlogo, nekako ne prepriča dovolj. Kljub šokantni in močni zgodbi, ki bolje deluje na papirju. Film je preveč statičen, na trenutke celo malce neprepričljiv, mrtev in hladen. Tak, da ne doseže pravega učinka pri gledalcih. Predvsem pri tistih, ki so prebrali roman in ki zelo dobro poznajo zgodbo. Glavnega junaka Winstona Smitha igra John Hurt. Njegov problem je v tem, da začne razmišljati s svojo glavo. Da začne čutiti in odločati tudi o svojih orgazmih, ki jih vlada prav tako ne dopušča, saj v človeku prebudijo prvinski nagon, ki ni bil nikoli dober za podrejenost. Na drugi strani postelje je Julia (Suzanna Hamilton), ki prav tako pade v iskrenost in v ljubezen. V prepovedano ljubezen, kjer jo namesto Romea čaka Veliki brat. In kjer so grešniki na koncu veseli, da jih je vlada pravočasno “spametovala” in postavila na “pravo” pot. To je čas, ko se spreminja tudi zgodovino. In čas, ko se ukinja tudi določene besede. Trumanov šov, kjer tekmovalcem ne dovolijo niti dihati. In tu je O’Brien (Richard Burton), lisjak tako imenovanega Ministry of Love, ki našega Winstona seveda spravi v zloglasno sobo 101, kjer možgane perejo tudi s pomočjo podgan. In ja, le kdaj bomo zaživeli v času, ko Orwellov roman ne bo še vedno tako prekleto resničen in ko mu bomo lahko rekli le zabavna utopija?

Ocena 3

Zvezdniški dvoboji

25.09.2009 ob 16:48

Predtekmovanja se nadaljujejo in evo vam nova dva para, ki se bosta pod vašo komando razbila v ringu.

Simona Rebolj & Iztok Gartner

vs.

Jenna Jameson vs. Maradona

vs.

Da ne pozabim, zaenkrat so šli naprej Jared Leto, Gisele Bundchen, Sylvester Stallone, Cate Blanchett, Jan Plestenjak, Barack Obama, Owen Wilson in Petar Grašo.

Kratek poklon Stevieu Wonderju

25.09.2009 ob 16:07

Gospod Stevie Wonder, ki bo maja praznoval že šestdeset let, je po moji oceni eden izmed najboljših vokalistov vseh časov. Ne samo vokalistov, tudi interpretov in avtorjev, ki mu boste stežka našli konkurenco. Vedno mi je bil bližje kot Ray Charles in James Brown, ob poslušanju njegovih pesmi pa postanem dobre volje in pol pozitivne energije.

Če bi izbiral njegove najboljše, bi izbral Free, Isn’t She Lovely, Blowin in the Wind, A Place in the Sun, Higher Ground, I Don’t Know Why I Love You, Boogie Down Reaggae Woman, Never Had a Dream Come Through, I Ain’t Gonna Stand for It, Signed Sealed Delivered, Heaven Helped Us All, Superstition, Pastime Paradise, You are the Sunshine of my Life, I Wish, Living for the City, You Haven’t Done Nothin’, Sir Duke,  We Can Work it Out, Ebony and Ivory, I Just Called to Say I Love You, Overjoyed,  Par Time Lover, Stay Gold, Miss Lonely Goodbye, Redemption Song, As, Jungle Fever, How Come How Long in Village Ghetto Land.

Ker se je rodil prezgodaj, so mu morali pomagati z inkubatorjem, ker je zdravnik poskrbel za preveliko dozo kisika, pa je oslepel. To ga seveda ni oviralo, da ne bi že pri sedmih letih postal mojster klavirja, pri devetih pa mojster orglic in bobnov. V petdesetih je začel peti v cerkvenem gospel zboru, njegova idola pa sta bila Ray Charles in Sam Cooke. Na začetku šestdesetih je začel sodelovanje z Motownom, vse ostalo pa je, kot radi pravijo, zgodovina.

In pozor, Stevie, ki so mu takrat rekli Little Stevie, je bil star vsega 12 let, ko je postal velika zvezda. Podobno kot Michael Jackson, s katerim sta kasneje kot veste veliko sodelovala.

Sedemdeseta so bila njegova, v osemdesetih pa je malo zaspal in si aktualnost pridobil s pesmijo I Just Called to Say I Love You.

Ker je imel čas in ker se je zavedal, da ima moč, se je začel boriti za pravice temnopoltih in pri predsedniku Reaganu dosegel celo tako imenovani Martin Luther King Day, državni praznik v spomin temu preminulemu borcu in vizionarju.

V devetdesetih je izdal le en nov album, leta 2005 pa se je vrnil z albumom A Time to Love, kjer mi je zelo všeč komad So What the Fuss, na katerem je kitaro zaigral Prince, pele pa so tudi En Vogue. In seveda naslovna pesem, kjer je pomagala India Arie. Pa seveda tudi If Your Love Cannnot Be Moved, kjer je pela tudi Kim Burrell. In How Will I Know ter Positivity z Aisho Morris. Pa Tell Your Heart I Love You. Pa čudovita balada Shelter in the Rain. Skratka zelo dober in premalo cenjen album.

Kakorkoli že, Stevie je legenda, možakar z največ grammyji med vsemi solo pevci in karizma, ob kateri vedno zastane dih.

Televizija 2

25.09.2009 ob 14:19

Iz arhiva sem spet potegnil recenzije nekaterih filmov, ki so se pretekle dni potepali po naših malih ekranih.

Takole so šli:

HIDE AND SEEK (zda 2005, srhljivka, režija: John Polson, igrajo: Robert DeNiro, Dakota Fanning, Famke Janssen, Elizabeth Shue, Amy Irving, Dylan Baker, Melissa Leo, Robert John Burke)

Zares fina in živce parajoča srhljivka se po nepotrebnem spremeni v osladen, za lase privleč, zoprn in klišejski tv triler.

Hide and Seek se prične obetavno. Sila obetavno. Kot Šesti čut, Vsiljivci, Hipnoza, Identiteta, Skrivnostno okno, Potopljene sence, Kačji pastir in Nezlomljivi. Filmi, ki stavijo na preobrat. Na zaključni šok. Na dejstvo, da gledalca useka kap. Da ne more verjeti kaj se dogaja, kaj je videl in kako dolgo so ga vlekli za nos. Tu imamo psihiatra Roberta DeNira, ki ženo Amy Irving neke noči najde v kadi s prerezanimi žilami. Tu imamo njuno hčerkico Dakoto Fanning, ki nikakor ne more preboleti materine smrti. Tu imamo simpatično hiško na deželi, kjer bosta oče in hči poskušala najti mir in zaživeti na novo. In jasno, tu imamo gospoda Charlieja, namišljenega prijatelja Dakote Fanning, ki nagaja. Ki je jezen, ki je slabe volje. Ki DeNiru očita, da je kriv za smrt žene. Ki ne dovoli, da bi v hišo prišla nova ženska. »Tvoja hčerka ima težave. Poskušaj jih rešiti tako, da spoznaš njenega namišljenega prijatelja,« svetuje službena kolegica Famke Janssen, ki se zaveda, da je fiktivni Charlie dekličina druga osebnost. Njena potlačena travma zaradi materine smrti. Njen pobeg iz realnosti. V fantazijski svet. Tja, kjer ni slabih spominov. Toda pozor, Charlie gre predaleč. Tako daleč, da gledalec pomisli, da ni le fikcija nesrečne punčke, marveč kak nezadovoljni duh, ki se pač igra z novimi stanovalci hiše, kjer se je pred davnimi leti recimo zgodila kakšna družinska tragedija. In Charlie ne odneha. Niti takrat, ko brutalno umori mačko in s krvjo na steno napiše, da je to šele začetek. DeNiro se znajde v krizi. V situaciji, ko ne ve komu naj verjame. Ko začne skorajda verjeti, da mu hčerka govori resnico. Da Charlie ni le del njene domišljije. Da gre morda za njunega malce čudnega soseda, ki je pred leti izgubil hčerko. In potem pride preobrat. Srhljivo razkritje, ki vam bo vzelo sapo. Ki vam bo ustavilo srce. Ki vas bo zabodlo v hrbet. Okej, toda kaj, ko se film potem ne konča. Ko gre naprej in se spremeni v že tisočkrat viden kliše, v tretjerazreden tv triler, ki mu bodo nasedli samo tisti, ki niso še nikoli gledali niti enega tretjerazrednega tv trilerja.

Ocena 3

YOURS, MINE AND OURS (zda 2005, komedija, režija: Raja Gosnell, igrajo: Dennis Quaid, Renee Russo, Katija Pevec, Sean Faris, Rip Torn, Linda Hunt, Jerry O’Connell)

Le kdaj bo k nam prišel film, kjer bodo otroci pridni in kjer bo imela družina samo enega ali največ dva otroka.

Ko človek gleda filme Cheaper by the Dozen, Daddy Day Care, The Pacifier, Are We There Yet in Yours, Mine and Ours, ga prime, da nikoli v življenju ne bi imel otrok. Otroci so namreč v teh filmih zlobni kot hudič, kot gremlini, kot bitja iz pekla, ki sistematično, perverzno in zlobno uničujejo vse, kar je okoli njih. In pozor, vedno jih je kot listja in trave, kot ščurkov, kot mravelj na mravljišču, ki ga je zajel požar. In le zakaj bi imela starša deset otrok, če je bil že prvi nemogoče zloben in nagajiv. Le zakaj bi starša sploh imela otroke, če vesta, da jima bodo izpili prav vso kri in ju poslali v umobolnico. In tokrat gre vse skupaj čez rob, saj je otrok kar osemnajst. Dennis Quaid in Rene Russo jih imata namreč deset in osem, ko se zaljubita in poročita, pa jih imata skoraj dvajset. Skoraj dvajset tečnih, zlobnih in razvajenih pamžev, ki lahko počnejo vse, kar želijo. In oče ter mama se nanje sploh ne kregata preveč. Tu gre za odprto vzgojo, kjer klofuta ne pride v poštev niti takrat, ko bi jih morala za kazen poslati pred strelski vod. Nič ni bolj zoprno od filma, kjer lahko otroci počnejo kar želijo in kjer sta oba starša popolnoma nemočna pri vseh njihovih vragolijah. Pa četudi je oče mornariški častnik, mama pa hudo samozavestna ženska.

Ocena 1 in pol

NORBIT (zda 2007, komedija, režija: Brian Robbins, igrajo: Eddie Murphy, Thandie Newton, Cuba Gooding Jr., Eddie Griffin, Katt Williams, Marlon Wayans)

Ko je Eddie Murphy leta 2002 posnel Pluta Nasha, sem bil prepričan, da nižje ne more. Norbit je dokaz, da sem se zmotil.

Da Eddie Murphy ni dobil oskarja za Sanjske punce je jasno kot beli dan. Nekdo, ki zadnja leta snema tako slabe, povprečne in neumne filme, namreč ne more dobiti zlatega kipca in pričakovati spoštovanja članov filmske akademije. Pa četudi bi si ga zaslužil, čeprav ga je vreden. In Norbit je prišel ravno v času, ko so se akademiki odločevali o oskarju za najboljšo stransko vlogo. O tem ali naj Eddieja nagradijo z zlatim kipcem, ki bi si ga za Sanjske punce seveda več kot zaslužil. Ko so videli Norbita, je bilo odločevanja konec. Norbit je namreč tako zelo slab, da slabši skoraj ne bi mogel biti. Tako zelo neumen, da celo Little Man bratov Wayans deluje kot komedija za intelektualce. Okej, Murphy resda igra nešteto likov, toda to je veliko bolje in zabavnejše počel v filmih Coming to America in Nutty Professor. Tokrat to počne zoprno, moteče in zelo slabo. Tudi ko igra svojega očeta, tudi ko igra svojo zavaljeno ženo. Hudiča, tudi ko igra naslovnega junaka, še enega Foresta Gumpa, strahopetnega očalarja brez jajc, ki se zaljubi v Thandie Newton. Jasno, Thandie mu ljubezen vrne. Kot da bi hotela reči, da tudi neumni, blesavi in malo manj bistri moški lahko dobijo lepa dekleta.

Ocena 1 in pol

THE PRINCESS DIARIES 2: THE ROYAL ENGAGEMENT (zda 2004, komedija, režija: Garry Marshall, igrajo: Anne Hathaway, Julie Andrews, Hector Elizondo, John Rhys-Davies, Heather Matarazzo, Chris Pine)

The Sound of cliche.

Če je bil prvi Princeskin dnevnik svetovni prvak v klišejih, kjer je mlada Anne Hathaway poskušala igrati princeso Stephanie, si drugi del, kjer tri leta starejša Anne Hathaway poskuša igrati Grace Kelly, zasluži drugo mesto. Pač nadaljevanje zgodbe o ameriški najstnici, ki bo zasedla prestol kraljevine Genovie, prestol, ki se ga je naveličala njena babica Julie Andrews. Pozabljena zvezda, ki se sedaj poskuša šklepati na hip hop inačico svoje največje uspešnice The Sound of Music. Ali če hočete, na svojo Mary Poppins, kjer dežnik pač zamenja z letečim jogijem. Dolgočasno, preveč navadno in osladno nadaljevanje še bolj dolgočasnega, še bolj navadnega in še bolj osladnega originala. Samo za punce, ki še niso dobile menstruacije.

Ocena 2 in pol

DIARY OF A MAD BLACK WOMAN (zda 2005, komična drama, režija: Darren Grant, igrajo: Kimberly Elise, Steve Harris, Shemar Moore, Tamara Taylor, Lisa Marcos, Cicely Tyson, Tyler Perry)

Najbolj nenavadna mešanica drame in komedije doslej.

Kimbery Elise je Helen, vzorna, pridna, urejena in prikupna ženska, ki jo mož Charles (Steve Harris), super uspešni odvetnik, po osemnajstih letih zakona nažene iz hiše in si najde drugo. Nesrečnica se zateče k babici, kjer najde tolažbo in novo ljubezen. Se sliši dolgočasno? Sliši se zelo dolgočasno, toda to ni še ena navadna romantična komedija. To je Diary of a Mad Black Woman, mešanica prdenja in romantične komedije. Mešanica, ki je še niste videli. Mešanica, ki reskira in profitira. Babica namreč ni le babica, marveč debela, divja, glasna in odločna matrona, ki v svoji torbici hrani tudi pištolo in svojo objokano vnukinjo prepriča, da je treba moškemu, ki te vrže iz hiše, zagreniti življenje. Še več, to babico ne igra ženska, marveč moški, gospod Tyler Perry, ki igra tudi njenega pohotnega in invalidnega brata. In tako se znajdemo v Hiši debele mame, ali še boljše, za mizo družine Klump iz Raztresenega profesorja. V hiši, kjer se dnevnik temnopolte ženske spremeni v Dnevnik jezne temnopolte ženske. In ko se tako lepo sproščamo ob straniščni komediji, nas film obrne nazaj na začetek. Na tirnice resne drame, na tirnice filma Misery. In ko pridemo k sebi, smo spet v hiši norcev, ki jo polepša še romantična pravljica, za katero poskrbi postavni Shemar Moore, kateri se do ušes zaljubi v našo Helenco. Če k temu dodamo še socialni zasuk njenega bratranca, ki se ukvarja s svojo narkomansko ženo, dobimo zmešnjavo, ki pa je zmešana na pravi način. Na kul način. Na način, da jo kupimo in odnesemo domov.

Ocena 4

THE ITALIAN JOB (zda 2003, kriminalna komedija, režija: F. Gary Gray, igrajo: Mark Wahlberg, Charlize Theron, Edward Norton, Seth Green, Jason Statham, Mos Def, Donald Sutherland)

Ocean’s Five.

Charlie (Mark Wahlberg), Stella (Charlize Theron), Napster (Seth Green), Handsome Bob (Jason Staham) in Left Ear (Mos Def). Simpatična peterica profesionalnih roparjev, ki bodo stopili na prste hinavskemu Steveu (Edward Norton), bivšemu kolegu, zahrbtnemu morilcu in lisjaškemu izdajalcu, kateri je na zadnjem podvigu sredi Italije ustrelil njihovega vodjo Johna Bridgesa (Donald Sutherland), sicer Stellinega očeta, jim pobral celotni plen, sedemindvajset milijonov dolarjev vredne zlate palice in jih pustil na cedilu. V ledeno mrzli vodi potapljajočega se avtomobila, kjer so metki njegove mašinke letali kot za stavo. Toda Charlie, Lyle, Handsome Bob in Left Ear so preživeli, na svojo stran čez leto dni dobili še Stello, hudo podkovano policistko na oddelku za vlome in barabinskega Stevea odkrili v Los Angelesu, v filmski meki, kjer si je postavil razkošno stanovanje in vanj nafilal vse tisto, kar so si v Italiji takoj po uspešno izvedenem ropu želeli njegovi takratni sotrpini. Orjaški televizor, moderno hifi napravo, drage čevlje, dober avto in polno denarnico. Vse tisto, o čemer so sanjali Charlie, Napster, Handsome Bob in Left Ear. Vse tisto, kar jim je Steve tako nesramno, pohlepno in izdajalsko pred nosom ukradel v Italiji. Vse tisto, kar bodo sedaj s precizno zastavljenim planom poskušali dobiti nazaj in za nameček vpletli še sila nevarno ukrajinsko mafijo. The Italian Job, sicer rimejk istoimenskega angleškega filmčka, kjer so leta 1969 igrali Michael Caine, Noel Coward, Maggie Blye, Benny Hill, Tony Beckley in Raf Vallone, zlato v višini štirih milijončkov pa nakradli v Torinu, je vsekakor ena tistih pravih dinamično gledljivih kriminalk, ki za uspeh ne potrebujejo divjih posebnih efektov, razkošnih eksplozij, pretiranih preobratov, nemogočih zapletov in še bolj nemogočih misij kakšnega Ethana Hunta, marveč le atmosfero starih dobrih kriminalk Johna Frankenheimerja, Williama Friedkina, Petra Yatesa in Johna Boormana. Se pravi atmosfero, ki so jo malo nazaj odlično ujeli tudi filmi Ocean’s Eleven, Payback, Ronin in Reindeer Games. Povedano drugače, The Italian Job je Ocean’s Eleven, le da za zadetek v polno ne potrebuje Brada Pitta in Georgea Clooneyja.

Ocena 4

LIFE AS A HOUSE (zda 2001, drama, režija: Irwin Winkler, igrajo: Kevin Kline, Kristin Scott Thomas, Hyden Christensen, Mary Steenburgen, Jena Malone, Scott Bakula)

Čudovita in žalostna zgodbica o družini, ki jo reši gradnja nove hišice.

»Moje življenje je kot hiša,« pravi Kevin Kline, ločeni arhitekt v krizi srednjih let, ki se hoče štiri mesece pred smrtjo znova spoprijateljiti s svojim problematičnim sinom (Hyden Christensen), zakopati bojno sekiro s svojo bivšo ženo (Kristin Scott Thomas), razčistiti s svojo mračno preteklostjo in končno zgraditi dolgo načrtovano hišico. Kot pravljica brez pravljičnih bitij, zelo preprost in strašno očarljiv filmček, ob katerem bodo jokali tudi največji veseljaki.

Ocena 4

ALMOST HEROES (zda 1998, komedija, režija: Christopher Guest, igrajo: Chris Farley, Matthew Perry, Eugene Levy, Kevin Dunn, Bokeem Woodbine, Lisa Barbuscia, Steven M. Porter, David Packer)

Poslednji in najboljši film Chrisa Farleyja, ki ga je pol leta pred izidom zadela srčna kap.

Ste vedeli, da je tik pred znamenito Lewis-Clarkovo odpravo iz začetka devetnajstega stoletja, kjer so po ukazu predsednika Jeffersona odkrivali ameriški zahod, cilj v resnici prva dosegla skrivnostna odprava, ki sta jo vodila Chris Farley in Matthew Perry? Če niste, po ogledu tegale filma veste, kar pomeni, da vas je zgodovina vse do leta 1998 pošteno prinašala okoli. Almost Heroes, ki ga je režiral Christopher Guest, sicer eden zvezdnikov kultne komedije This is Spinal Tap in mož Jamie Lee Curtis, torej na glavo obrača zgodovinska dejstva, vzame ugled raziskovalcema Lewisu in Clarku, vsaj dvajsetkrat doseže zvijanje od smeha in od prve pa do zadnje sekunde brez kakršnihkoli težav seka v polno. Prizori, kjer eden izmed popotnikov pove zgodbo o bratu in ovčjih kakcih, kjer Chris Farley voha bizonje blato, kjer odprava strelja na veverico, kjer se Farley uči abecede, kjer se pojavijo stari Indijanci, kjer mora Farley poiskati orlovo jajce, kjer s Perryjem naletita na motenega Indijanca in kjer eden izmed popotnikov izgubi uho in nogo,s o brez dvoma poglavje zase, zato se mi zdi skrajno nerazumljivo, da so kritiki vihali nosove in filmu očitali vse najslabše. Tako pač je, kritiki namreč še vedno ne vedo, da recimo Home Alone 3 ne sodi v isto kategorijo kot recimo George of the Jungle, ki je kljub otročjim štosom še vedno zelo kul in zabaven. Tako kot Almost Heroes, ki na trenutke spominja na odlično kultno komedijo The Princess Bride.

Ocena 4 in pol

PAYBACK (zda 1999, triler, režija: Brian Helgeland, igrajo: Mel Gibson, Gregg Henry, Maria Bello, Kris Kristoffesrson, James Coburn, William Devane, Deborah Kara Unger, David Paymer, Bill Duke, John Glover, Lucy Alexis Liu, Jack Coley)

Remake Lee Marvinovega filma Point Blank, ki ga je leta 1967 posnel John Boorman,i zgleda kot kup insertov, ki ne vedo kaj bi drug z drugim.

Brian Helgeland, scenarist filmov L. A. Confidential, Conspiracy Theory, Assassins in The Postman, se je močno sprl z Melom Gibsonom, ki ni bil zadovoljen s končno verzijo filma, zato je kopico prizorov obrnil po svoje in Helgelandu pokazal vrata. Njun spor je na žalost pokvaril film, saj pregovor: “Več babic, kilavo dete,” še vedno drži in se je pred tem filmom lepo pokazal tudi pri The Devil’s Own, kjer sta se kregala Brad Pitt ter Harrison Ford. Payback je sicer izredno frajerski, dobro narejen in z učinkovitim humorjem nafilan triler, kjer negativci še vedno nimajo pojma, da je bil Mel Gibson nekoč Pobesneli Max, nekaj let nazaj pa podobno maščevalno Pogumno srce, toda zoprna statika in občutek, da gledamo predfilm ne pa filma, sproti uničujejo prepričljivost in uživancijo med posameznimi sekvencami, kjer paradira v črno usnjeno jakno oblečeni tat Porter, ki so mu dolžni 70 tisoč dolarjev. Se mu splača? Leta 1967 bi se mu, danes pa je ta vsota naravnost smešna. Zgodba je čista kopija filma Point Blank (leta 1974 je nekaj podobnega v filmu The Outfit počel tudi Robert Duvall), le da je bilo Leeju Marvinu ime Walker in da je svojo ženo ubil kar sam. Payback ga dodatno pobiksa tudi z dejstvom, da se gre sedemdeseta in spomni na pretirano hvaljeni triler Daleč od oči, saj to pomeni, da gre v bistvu le za izrabljeni trend Šunda, katerega so gojili Get Shorty, Kiling Zoe in Jackie Brown, se pravi za nepotrebno prebujanje žanra blaxploitation. Mel Gibson je torej Pam Grier iz filmov Foxy Brown in Coffy, šov pa mu ukrade Lucy Alexis Liu, ki jo vzburja sado mazo. Deborah Kara Unger je Gibsonova žena, ki ga izda in se spajdaši z njegovim nasilnim prijateljem Greggom Henryjem, William Devane, James Coburn in Kris Kristofferson so negativci, Bill Duke in Jack Conley sta skorumpirana policista, David Paymer je sluzasti lopovček, Maria Bello pa je cipa, ki pomaga Gibsonu. Payback ima vse atribute za odličen film, a kaj, ko tega ne izkoristi.

Ocena 3 in pol

Glasbena nostalgija: Paula Abdul

25.09.2009 ob 03:36

Med svojimi vinilkami imam tudi ploščo Shut up and Dance, ki jo je Paula Abdul izdala leta 1990 in na njej zbrala remikse svojih hitov iz plošče Forever Your Girl, ki jo je dve leti prej dvignila med največje glasbene zvezde tedanjega časa. Imela je zelo kul komade, imela je karizmo, plesati pa je znala skoraj tako dobro kot Michael. Tudi step, tako prepričljivo, da je učila Jennifer Lopez in Janet Jackson.

Da ne bluzim, prilagam dokaz, ki gre takole:

YouTube slika preogleda

Tole je še danes vrhunski šov, ki ga ne dosega skoraj nobena nova pevka. Mešanica plesa, kiča, petja in pozerstva. Na način kot ga je poleg Paule takrat znala le še Madonna. Prav zato mi ni jasno, da je njena glasbena kariera zelo kmalu ugasnila in da se je na koncu zadovoljila le kot članica žirije Ameriškega idola. Kot pevka je povsem zamrla, njenih hitov pa se spomni le še redko kdo.

Prav zato sem se je danes spomnil jaz, bila je del moje mladosti, s komadi, na katere smo plesali kot nori.

Le kdo bi pozabil:

Straight Up

Opposites Attract

Promise of a New Day

Forever Your Girl

Knocked Out

Rush Rush

Crazy Cool

My Love is For Real

Prav zato je škoda, da se je lani vrnila s temle sranjem:

YouTube slika preogleda

Kakorkoli že, prepričan sem, da si zasluži tale poklon in da smo krivični, če je ne uvrstimo v sam vrh pop zvezdnikov modernega časa.

Da ne pozabim, na začetku devetdesetih je bila poročena z Emiliom Estevezom, na sceno pa so jo na začetku osemdesetih  butnili bratje Jackson.

Jacksonove reklame za Pepsi so mi še vedno kul

25.09.2009 ob 02:30

To je bil deal made in heaven, kot radi rečejo. Jackson je zaslužil milijone, Pepsi pa je po prodaji prvič premagala Coca Colo. Ko se je pogodba prekinila, je prodaja padla za 30 odstotkov, Pepsi pa ni nikoli več zasedla prvega mesta.

YouTube slika preogleda