Arhiv za Avgust, 2009

Usain Bolt je bil tudi včeraj pravi “bolt”

17.08.2009 ob 06:19

Ko je lani v Pekingu tekel fenomenalnih 9.69 sem o njem zapisal tole:

KLIK

Zdaj je v Berlinu tekel še bolj fenomenalnih 9.58 in porušil svoj svetovni rekord, kar pomeni, da je spat napočil čas za zabavno pretiravanje, ki pa zaradi njegove silne hitrosti vendarle zdrži primerjave.

Bolt je tekel tako hitro, da je bil na cilju še preden se je sprožila štartna pištola.

Tako hitro, da ga fotografi niso ujeli niti takrat, ko se je ustavil.

Tako hitro, da je bil na cilju še preden so vsi ostali tekmovalci sploh prišli v Berlin.

Tako hitro, da najboljši tek Carla Lewisa in Bena Johnsona proti njemu zgleda kot sprehod starčka v komi.

Bolt ni človek, Bolt je bolt. Superbolt, ki teče hitreje kot Superman leti.

Če bi tekel na Luno, bi bil tam v pol ure, če bi tekel čez Slovenijo, pa bi jo pretekel v času 9.58.

Če bi se pomeril z mano, pa bi bil na cilju preden bi bil jaz na štartu.

Okej, šalo na stran, tip je res car. Pravzaprav edini razlog, da sem danes gledal svetovno prvenstvo v atletiki. In pozor, čeprav je Tyson Gay tekel odličnih 9.71, je proti Boltu zgledal kot želva proti raketi. In poba je tudi šovman, pravi pozer in zvezdnik, ki ga po moje čaka tudi filmska kariera. Ne taka kot Carla Lewisa, ki je v filmu Speed Zone le poziral, ampak taka prava, v komedijah, za katere je po moje rojen.

Kaj nas še čaka, ne upam napovedati, a zdi se mi, da je sposoben še več, vsaj 9.50, morda tudi 9.40, kaj vem, mogoče celo 9.00 in 8.99. Vse je možno, ker ne gre za človeka, ampak za Bolta.

Recenzije: Lie to Me, Beautiful

16.08.2009 ob 20:32

LIE TO ME (zda 2008, drama, režija: John Stewart Muller, igrajo: Brandon Routh, Steve Sandvoss, Courtney Ford, Shoshana Bush)

Dramaturško izjemno slaba, igralsko večino časa skrajno povprečna, kar se seksa tiče skorajda sterilna in hudo navadna ljubezenska drama o paru, ki se dobiva tudi z drugimi partnerji.

Če ste videli leta 1998 posneti The Big Swap, kjer se je pet zanimivih parov odločilo za menjavo partnerja, potem veste, kaj vse manjka filmu Lie to Me. Tej tretjerazredni obdelavi znane in vedno pereče tematike, kjer se tokrat ne zaplete pri ljubosumnosti na morebitne boljše seksualne sposobnosti drugih partnerjev in zaradi občutka krivde ter sponašanja teh in onih reči, marveč pri ljubezni, ki se pojavi pri obeh svobodnjakih. Pri obetavnem pisatelju Masonu (Steve Sandvoss) in njegovi bejbi Sam (Courteney Ford). Ona se zagleda v postavnega Jamesa (Brandon Routh), on pa v deviško najstnico Olivio (Shoshana Bush). Čeprav se prepričujeta, da gre kot vedno le za seks, je več kot jasno, da se je vmešala tudi ljubezen, ki počasi ločuje njuni srci, njuno svobodno in moderno zvezo. Zanimiva tematika, zelo slaba izvedba in film, ki bi ga bolje posneli celo Slovenci.

Ocena 2

BEAUTIFUL (avstralija 2009, drama, režija: Dean O’Flaherty, igrajo: Erik Thomson, Peta Wilson, Tahyna Tozzi, Rebekah Rimington, Aaron Jeffery)

Lepota po avstralsko.

Drži, Beautiful na nek način močno spominja na odlično Lepoto po ameriško, ki jo je leta 1999 posnel Sam Mendes. Se pravi na film, kjer so najbolj umazane skrivnosti skrivali tisti, ki so te iste skrivnosti iskali pri drugih. Torej tisti, ki so bili na videz brez napak, v resnici pa bi lahko svoje napake prodajali na tržnici. Tudi tukaj gre za kvazi moraliste, za sosede, ki zelo radi sodijo in obsojajo druge ter pri tem pozabljajo, da so sodbe najbolj vredni prav sami. Le pomislite, oče se zgraža in huduje nad hčerko, ki se na pol gola nastavlja na dvorišču, na skrivaj pa bere revijo, ki je polna takšnih drugačnih erotičnih slik. Ta ista hčerka pa se zgraža nad čudaško sosedo in si na koncu izmisli laž, ki prevede do tragedije, v katero se vmeša tudi najstnik, ki bi dal vse, da bi svojo prvo seksualno izkušnjo doživel prav s to hčerko. Jasno, punca, ki se gre tudi Kubrickovo Lolito, ga popolnoma zmanipulira in mu za vsako opravljeno nalogo podari strasten poljub in pogled na svoje telo. Ker bi rada vedela kaj se dogaja za vrati čudaške sosede, kjer naj bi po pripovedovanju njene matere nekdo pobijal mladenke, od fanta zahteva, da s to sosedo naveže stike, jo fotografira in ugotovi, kam so izginila trupla. Res je, Beautiful je film o tem, da ljudje ne morejo živeti brez govoric, da se iz govoric, ki ponavadi iz muhe delajo slona, napajajo in da si jih, če je potrebno, tudi izmislijo. Samo da se nekaj dogaja, samo da ulica, kjer živijo, ostaja zanimiva in aktualna. Zanimiv in svojevrstno narajen film. Elegentna amtosfera in dovolj prepričljiva igra vseh glavnih protagonistov. Stilizirano podajanje zgodbe, kjer si kamera vzame čas tudi za posnetke narave in živali, z glasbeno spremljavo, ki obeta nekaj velikega, nekaj bombastičnega. Žal debitantski režiser O’Flaherty kljub spretni in domiselni režiji nekako ni kos nalogi, saj preveč časa posveti določenim likom, ki s samo zgodbo nimajo kaj dosti zveze. Recimo fantovi tašči Peti Wilson in njenim težavam z njegovim očetom, ki pada v čedaljo hujšo depresijo in se odtujuje od familije. Lahko bi rekel, preveč atmosfere in premalo filma, preveč kulise in premalo predstave. A vseeno izdelek, vreden vaše pozornosti.

Ocena 3 in pol

Na današnji dan je leta 1977 umrl kralj

16.08.2009 ob 17:51

Ste kdaj pomislili, da je Elvis Presley v bistvu umrl zelo mlad, pri vsega dvainštiridesetih letih, kar pomeni, da bi bil danes star vsega 74 let. Manj kot Clint Eastwood, sploh ne toliko, kot bi kdo pomislil. Da se nam ni zdel mlad, ko je umrl, so seveda krive njegove zdravstvene težave, njegova divja odvisnot od takšnih in drugačnih tablet ter kokaina, ki je iz njegovega telesa naredila karikaturo. In seveda dejstvo, da se je po hudem padcu popularnosti, kjer je cela šestdeseta dejansko prespal, vrnil šele v sedemdesetih in ujel še večjo slavo kot v petdesetih, ko je za sabo pustil tudi Franka Sinatro, kateremu so pripadla štirideseta.

Elvis je bil nesporni kralj šovbiznisa in nastopaštva, ikona popularne kulture, verjetno najbolj slaven Zemljan, ki ga je v osemdesetih morda presegel le Michael Jackson. Bil je legenda in kult v eni osebi, že za časa življenje, še posebej pa po smrti, ko je njegova popularnost še kar rasla.

Punce so bile z njim obsedene. Četudi se je zredil za petdeset kilogramov, se jim je zdel najbolj seksi moški na svetu. Jasno, bil je Elvis, kralj, božanstvo, nekaj takšnega, kar do takrat še niso videle. Morda je bilo tudi to krivo, da se ni vzel v roke, da mu je bilo vseeno kako je zgledal in kaj jim je v zadnjih letih pred smrtjo ponudil na odru. Dovolj je bilo, da je bil Elvis, od njega se je na koncu pričakovalo le to, da se pojavi in koncert zdrži ne da bi padel skupaj.

Na sceno je priletel leta 1954, pri vsega devetnajstih letih in obnorel nacijo. Tudi zato, ker se je upal migati kot nihče pred njim. Kot temnopolti pevci takratnega časa, ki pa jih beli establišment seveda ni spustil zraven. Prav Elvis je izumil rockabilly, mu dodal country in rock ‘n’ roll ter pokazal mešanico, ki je na novo napisala zgodovino popularne glasbe. Njegov vokal je bil odličen, no ja, zelo primeren za pesmi, ki jih je pel, bil pa je vrhunski interpret, kar je pokazal tudi v svojih resda zelo povprečnih filmih, ki so bili seveda le videospoti za njegove aktualne hite. Če rečemo, da je pel kot črnec, ne zgrešimo kaj dosti. Bil je belec s črno dušo, s črnskim temperamentov, kar ga je postavilo na vrh sveta. Obvladal je tudi balade, blues, gospel in seveda pop. Če bi živel še dlje, pa bi po moje pel tudi r’n'b in house. Bil je vsestranski, tako zelo, da je za sabo pustil tudi Nata King Colea, ki ga, zanimivo, ni nikoli gostil v svojem prelomnem šovu iz sredine petdesetih.

Kot sem že povedal, glavnino šestdesetih je praktično prespal, se na odre vrnil konec šestdesetih in kot za šalo osvojil Las Vegas, ki mu je bil pisan na kožo. To je bila sanjska zveza. Brez Elvisa v sedemdesetih ne bi bilo Vegasa, brez Vegasa pa ne bi bilo Elvisa. Leta 1973 seje spravil v odlično formo za prelomen koncert Aloha From Hawaii, ki ga je via satellite videla okrogla milijarda ljudi. Prav zato mi ni jasno, zakaj se je že naslednji dan spet zadel s tabletami in kokainom ter padel na dno, iz katerega se ni več pobral. Velik del krivde zagotovo nosi njegov požrešni menedžer, zloglasni Colonel Parker, ki bi ga na oder postavil tudi mrtvega, če bi bilo treba.

Elvis je bil v drugi polovici sedemdesetih na poti v pogubo, kar je vendarle nenavadno, saj je bil spet popularen in bi njegove težave veliko bolj razumel v šestdesetih ko so ga s prestola vrgli člani zasedbe The Beatles, s katerimi se je, pozor, pozor, leta 1965 srečal tudi v živo. Na privatni zabavi, kjer so bojda peli in igrali njegove pesmi ter se zabavali do zgodnjih jutranjih ur. No ja, po nekaterih podatkih so bili Beatles malce razočarani nad srečanjem, saj so očitno pričakovali več navdušenja. Če vprašate mene, so se mu zdeli le smrkavci, ki so ob pravem času prišli na pravo mesto. Nič čudnega, da jim ni jedel z roke.

Nekateri trdijo, da je imel na tisoče žensk, vse te ženske, med katerimi je tudi cel kup znanih imen, pa vedno znova presenečajo z izjavami, da se je z njimi šel le platonsko ljubezen. Da torej ni bil tak seksualni manijak, kot so bili prepričani nekateri. Še več, svojo ženo Priscillo, ki mu je leta 1968 rodila hčerkico Liso Marie, sicer kasnejšo ženo Michaela Jacksona, naj bi intimno na miru pustil vse do poroke leta 1963, kar pa je, kot menijo poznavalci, privlečeno za lase in le izjava zaradi njenih rosnih let na dan, ko sta se spoznala.

Pa vendar, Elvis je bil do žensk očitno gentleman, good guy, se pravi možakar, s katerim so se lahko poistovetili tudi navadni smrtniki. Morda je bil prav tu eden izmed njegovih ključev za tak gromozanski uspeh in popularnost, ki jo uživa še danes, ko ima trume oponašalcev, zanimivo, predvsem iz okroglejših let.

Elvis je bil kljub neznanski popularnosti in fami, ki jo je nosil s sabo, se pravi kljub rečem, ki ponavadi zasenčijo pravo kvaliteto glasbenika, ki morda sploh ni tako zelo dober in si te slave samo zaradi sposobnosti niti ne bi zaslužil, poosebitev rock ‘n’ rolla, ki mu izjemne vokalne sposobnosti priznavajo tudi največji strokovnjaki, kateri so prepričani, da so bile mnoge njegove pesmi najboljši del glasbe takratnega časa.

Njegove pesmi so bile za tisti čas zelo pogumne, zelo pred časom, takšne, da so dobili moralisti občutek, da kvarijo mladino in da je Elvis v bistvu slab vpliv. Tako je mislil celo Frank Sinatra, ki ga je obtožil, da skozi glasbo širi afrodiziak in negativno vpliva na mlade. Ah, Frank, le ljubosumen je bil. Le nevoščljiv, da ga je tako zelo zasenčil mladenič iz Memphisa, ki ni potreboval prave mafije, saj je imel tako imenovano Memphis Mafio.

Za razliko od mnogih zvezdnikov je brez težav odslužil vojaški rok in dokazal, da je pravi patriot, John Wayne rock ‘n’ rolla, mladenič, na katerega morajo biti Združene države Amerike več kot ponosne.

Čeprav mi njegova glasba nikoli ni bila preveč blizu, no ja, tu in tam sem padel na You are Always on my Mind, Love me Thender, In the Ghetto in recimo Suspicious MInds, sem ga vedno močno spoštoval in se zavedal njegove veličine ter sposobnosti. Njegove karizme in dejstva, da je bil v svojem času res največji od vseh. Čudno mi je le to, da se ni nikoli razvil v boljšega igralca in da se je zadovoljil le z dejstvom, da je tudi na velikih platnih vedno le Elvis. Evo, tukaj pa ga je močno prekašal prav Frank Sinatra.

In da ne pozabim, ko je umrl, se je začela Vojna zvezda, ki je seveda ni uspel videti, popularna kultura pa se je za spremenila za vedno.

Happy Birthday: Alfred Hitchcock bi te dni praznoval 110 let

15.08.2009 ob 19:50

Da Alfred Hitchcock, ta veliki mojster trilerja, ni nikoli dobil oskarja za režijo, je ena izmed največjih sramot akademije. Nečastno dejanje, zaradi katerega bi moralo biti nerodno vsem režiserjem, ki so oskarja dobili.

Res je, stari dobri Hitch je bil eden tistih režiserjev, ki so nosili film, ali drugače, njegovo ime je zagotavljalo dober film, gledalcem pa je bilo vseeno, kdo v filmu nastopa. Važno jim je bilo, da ga je režiral Hitchcock. In da so ga uspeli ujeti v sekundni vlogici, v tako imenovani cameo pojavitvi. Tisti, ki ga je ujel prej, je zmagal v tej vedno zanimivi in intrigantni igri, ki je več kot zabavala tudi njega.

Izbrati njegov najboljši film, je prekleto težko, zato tega niti ne mislim početi. Namesto tega bom omenil le filme, ki sem jih uspel videti in filme, ki so mi bili strašno všeč.

Močno me je navdušil leta 1927 posneli film The Ring, vrhunska boksarska drama, ki je zlepa ne boste pozabili in ki ji čas ne more do živega.

Zelo soliden je tudi triler The 39 Steps iz leta 1935, čeprav moram priznati, da so mi veliko bolj všeč njegovi kasnejši film, se pravi izdelki, ki jih je posnel v Hollywoodu.

Rebecca in Suspicion ter še posebej Spellbound in Notorious, ki jih je režiral med leti 1940 in 1946 so poglavje zase in četvorka, ki pravzaprav pokaže vse, kar je treba vedeti o njegovem načinu snemanja filmov.

Rear Window iz leta 1954 je dober, a ga vseeno ne bi postavil med njegove najboljše, mi je pa zato toliko bolj všeč moderni The Man Who Knew Too Much, ki ga je posnel dve leti kasneje.

Odlična sta seveda tudi leta 1958 posneti Vertigo in leta 1959 posneti North by Northwest, medtem ko me je črna komedija The Trouble With Harry iz leta 1955 v bistvu pustila malce hladnega.

In pozor, ko so gledalci mislili, da so dobili vse, kar zna, jim je leta 1960 serviral še Psiha, verjetno svoj najboljši in najbolj znani film, ki je tako zelo dober, da preprosto ne morem verjeti še danes.

Ker ga je moral preseči, je tri leta kasneje posnel še The Birds in prav tako zadel v polno.

Leta 1964 je posnel po moji oceni premalo cenjeni in zelo prepričljivi Marnie, ki resda ni dosegal filmov iz štiridesetih, je bil pa vseeno prekleto dober in zanimiv.

Potem pa je forma nekako padla, kar se več kot pozna filmu Torn Curtain iz leta 1966 in seveda filmu Family Plot iz leta 1976, ki je bil tudi njegov zadnji.

Sram me je, toda moram priznati, da sem zamudil prvo verzijo The Man Who Knew Too Much, The Lady Vanishes, zdi se mi, da tudi Sabotage in Saboteur, I Confess, Dial M For Murder, The Wrong Man, Topaz in Frenzy. Zamudil ali pa pozabil, da sem gledal pred leti.

Obljubim, da bom napako popravil in da se bom v kratkem lotil recenziranja njegovih filmov. Prav želim si jih še enkrat pogledati. Tako zelo dobri so, tako zelo večni so, tako zelo uživam, ko jih gledam, pa četudi poznam konec.

Je z mano kaj narobe, da na Marijino vnebovzetje ne polagam nobene pozornosti?

15.08.2009 ob 19:10

Jp, danes je zelo velik krščanski praznik, ki mnogim ljudem pomeni zelo veliko. Sam nisem med njimi. Nimam pojma zakaj, toda take reči se me ne dotaknejo in zanje niti vedel ne bi, če ne bi ujel prispevka na osrednjem dnevniku.

Hm, morda je problem v dejstvu, da ne kupim ideje, da je bila Marija devica tudi po rojstvu sina Jezusa. To se mi zdi preveč abstraktna misel celo za filme, kaj šele za vero, v katero verjame ogromno ljudi.

Saj res, se vam ne zdi, da cerkev uči, da bi morale biti vse ženske kot Marija, ali drugače, se vam ne zdi, da vse, ki to niso, proglaša za prešuštnice?

Zakaj za vraga potem v tako vero verjame tudi ogromno žensk, ki seveda niso kot Marija?

In da ne pozabim, na dan Marijinega vnebovzetja svojo obletnico praznuje tudi Woodstock, kjer se je promoviralo free love, se pravi seks, droge in rock and roll.

Pa naj še kdo reče, da Bog nima smisla za humor.

Zadnje čase ni varno biti roker ali kdaj ste nazadnje padli tudi vi?

15.08.2009 ob 13:45

Najprej jo je nesreča zagodla Bretu Michaelsu, pevcu legendarne skupine Poison, ki je bil znan tudi kot intimni spremljevalec Pamele Anderson. In to na podelitvi nagrad tony, ko se mu je na glavo spustil orjaški rekvizit. Da je nesreča takoj postala kultna in da so se iz njen začeli delati norca, seveda ne preseneča, pa četudi 46 letnemu Michaelsu ob zlomljenem nosu gotovo ni bilo do smeha.

Sedaj pa je nastradal tudi 61 letni Steven Tyler, pevec skupine Aerosmith, ki je med nedavnim koncertom telebnil z odra in si poškodovbal glavo ter vrat. Skupina je morala seveda odpovedati poletno turnejo, Steven pa se lahko zahvali bogu, da si ni vrata dobesedno prelomil.

Na youtubeu sem našel tudi tale posnetek, kjer so tako ali drugačle padli Beyonce, Madonna, Kelly Rowland, Robbie Williams in The Game.

Zabaven je tudi tale, kjer pade Tyra Banks.

Takole je skoraj padla Jennifer Lopez, kar je jasno, saj je bil oder kot drsališče.

Takole je zvrnila Naomi Campbell.

Takole pa Carmen Electra.

Evo ga, takole pa “pade” Justin Timberlake.

Spodrsnilo je tudi Kylie Minogue.

Pa seveda tudi Britney Spears.

Škoda, da nimam tudi svojega posnetka. Telebnil sem namreč med nastopom v diskoteki Casablanca in to med duetom s svojim bratom. Imel sem neke blesave lakaste čevlje in me je zaneslo z odra. Hvala bogu, da so bili gledalci prepričani, da je vse skupja le del šova. Tudi takrat, ko sem pozabil besedilo in odrapal: “Boli te kurac, če pozabiš besedilo, boli te kurac, če si zmisliš besedilo.”

Saj res, nekoč sem padel tudi na pogrebu prijateljeve tete. Bil je sneg, zvrnil pa sem se kot deska. Kot takrat, ko sem letel po hribu in se z glavo zabil v kamniti rob pri neki luknji, s kozi katero sem hotel skočiti.

No ja, najhuje je bilo takrat, ko sem kot osnovnošolec padel z drevesa in kakšno minuto obležal celo v nezavesti.

Se spomnite še kakega padca znane osebe?

In seveda, kdaj in kako ste nazadnje padli vi?

Je normalno, da so partnerji ljubosumni na zvezdnike?

15.08.2009 ob 02:43

Imam prijatelja, ki je usekan na Angelino Jolie, kar pomeni, da rad gleda njene filme, da se mu zdi seksi in da ima na steni njen poster. Se vam zdi normalno, da gre to njegovi punci na živce, da se ji zdi to otročje in da je ljubosumna, saj se ji zdi, da mu je Angelina bolj seksi od nje?

Imam prijateljico, ki je usekana na Brada Pitta, kar pomeni, da rada glede njegove filme, da se ji zdi seksi in da ima na steni njegov poster. Se vam zdi normalno, da jo fant zaradi tega sekira, saj je prepričan, da ji Brad ne bi smel biti seksi in da ji je dejansko bolj seksi od njega?

Mar nima vsakdo izmed nas igralce, igralke, pevce in pevke, ki so mu kul in ki jih rad pogleda ali posluša. Je to otročje ali je otročji partner, ki se zaradi tega huduje?

Ima partner pravico biti jezen, če njegov izbranec za neko igralko ali igralca izjavi, da se mu zdi seksi?

Je normalno, da partner ob besedi seksi takoj pomisli, da mu je bolj seksi od njega, da sanja o tej zvezdi in da bi dal vse, da bi bil z njo? Ali gre morda le besedo, le za frazo, s katero pač označimo določen tip zvezde?

Je normalen tisti, ki ima svoje priljubljene igralce in igralke ali tisti, ki tega nima in o tem sploh ne govori?

Recenzija: Ghosts of Girlfriends Past

14.08.2009 ob 22:52

zda 2009, komedija, režija: Mark Waters, igrajo: Matthew McConaughey, Jennifer Garner, Michael Douglas, Emma Stone, Breckin Meyer, Lacey Chabert, Robert Forster, Anne Archer

Film, ki nam hoče reči, da ženskarja spremeniš le s pomočjo znanstvene fantastike.

Ghosts of Girlfriends Past je znanstveno fantastična romantična komedija, ki obrača znano tematiko sprehajanja skozi preteklost glavnega junaka. Ali še bolje, skozi napake, ki jih je počel v preteklosti, se pravi napake, s pomočjo katerih bo lahko spremenil sedanjost, ali če hočete, preteklost. Kot nekakšen ugovor vesti, le da ne gre za odvetnika, marveč za ženskarja, za fotografa Connorja Meada, ki ga igra Matthew McConaughey, igralec, ki si bo s tako zelo podobnimi vlogami, katere vleče iz filma v film, kmalu uničil kariero. Zelo predvidljiv film, ki ne premore niti enega presežka, niti ene zares zabavne situacije. Ki se ukvarja le s klišeji in to tako površno in tako zelo na prvo žogo, da se Charles Dickens brez dvoma obrača v grobu. No ja, svetla izjema je le Michael Douglas, skulirani striček Wayne, ki je našega Connorja naučil vse o ženskah in ki je pred smrtjo žural tudi z Deanom Martinom. Prav imate, tudi striček Wayne je le duh, le Connorjev sprehod skozi preteklost, njegova slaba vest, ki ga opozarja, da bo zajebal svojo edino pravo ljubezen. Svojo Jenny Perotti, ki jo igra tokrat presenetljivo ne tako zelo zoprna Jennifer Garner. Punca, ki jo je v mladosti pustil na cedilu in se ustrašil odgovornosti. In pozor, tako in drugače se mu prikažejo tudi vse punce, s katerimi je seksal. Tudi punca ki mu ga je na hitro potegnila na šolskem plesu in se hvalila, da mu je vzela nedolžnost. Jasno, režiral je Mark Waters, sicer tudi režiser enako zanič znanstveno fantastične romantične komedije Just Like Heaven, ki me je lani presenetil z vrhunsko pravljico The Spiderwick Chronicles. Če hočete pravo in veliko bolj zabavno romantično komedijo, si privoščite The Proposal, Ghosts of Girlfriends Past je namreč prekleto povprečen, dolgočasen in tak, da ga boste pozabili že med gledanjem.

Ocena 2 in pol

Michael Jackson: Blood on the Dance Floor

14.08.2009 ob 22:08

Do tega albuma sem imel vedno predsodke, saj se mi je zdelo zamalo, da je Jackson pristal na house in dance remikse svojih hitov. To se mi je zdelo totalno nepotrebno in to sem mu v bistvu malce zameril. Pa vendar, album sem si pred časom vseeno nabavil in ugotovil, da sem delal krivico. Vsaj do trenutka, ko se res začnejo tisti remiksi, ki mi gredo še danes na kurac. Okej, remiksa pesmi Scream in 2 Bad sta kul, remiksi pesmi Stranger in Moscow, You Are Not Alone, This Time Around, History in Earth Song pa niso moja scena in jih nikakor ne odobravam.

Toda pozor, na albumu je kljub temu pet enkratnih in nepozabnih pesmi, modernih in urbanih glasbenih mojstrovin, pesmi filmčka Ghosts in uvodna Blood on the Dance Floor, ki mi je bila strašno všeč že leta 1997. In teh pet odtehta nakup, teh pet je vsaj zame čistih klasik, teh pet je povsem po krivici padlo v drugo ligo, teh pet bi moralo postati veliko večjih hitov. Teh pet vrtim noč in dan, teh pet brez slabe vesti proglašam za Jacksonove najboljše in najbolj močne izdelke v karieri.

In pozor, pesem Morphine danes zveni zelo preroško in hudičevo ironično.

YouTube slika preogleda

Zlatko: Svet je lepši

14.08.2009 ob 21:51

Zlatka sem prvič ujel v komadu Prihajam, ki ga je podkrepil še z dobrim videospotom in zelo kul rimami. Potem je začel delati veliko bolj komercialno glasbo, skorajda pop, tudi videospote, ki bi bolj pasali kakšnemu Domnu Kumru. Pač služil je keš, povezal se je z ekipo, ki mu je prinašala keš. Itak, saj je treba preživeti.

In sedaj sem v roke dobil njegov album Svet je lepši, najnovejši izdelek, ki ga krasi zelo polna knjižica, kjer Zlatko svojim oboževalcem sporoča, da je na svetu cel kup perečih težav. Jp, Zlatko razmišlja globalno.

Začetek je dober, prvi tri pesmi pa so mi kul. Zlatko začne odločno, pogumno in samozavestno. Škoda, da potem pade v totalno komercialo in podlage, ki skorajda niso več hip hop. Eni temu rečejo domet in kvalitetna glasba, kjer avtor ni omejen z zvrstjo, v kateri ustvarja, jaz temu pravim komerciala, ki si je pravi raper ne bi smel privoščiti. To ni več rap, to je pop, kjer izvajalec pač govori v rimah. Čudno za izvajalca, ki ima potrebo prileteti v studio, kjer gostuje gangsta raper in se čuti poklicanega, da zagovarja dejstvo, da tudi on dela pravi rap.

Okej, kul so mi Jst sm ti si, Svet je, Js & moj mikrofon in seveda Dragi Dalaj, kjer se Zlatko pokloni Ali Enu, očitno svojemu vzorniku, ki pa ga ni uspel dobiti na plato.

Pač še ena preveč komercialna slovenska hip hop plošča, pač trend, ki mu je žal podlegel tudi Trkaj.

Happy Birthday: Steve Martin

14.08.2009 ob 21:27

Novejši filmi so navadno sranje, za vedno pa mi bo car zaradi komedij The Jerk, Dead Men Don’t Wear Plaid, The Man With Two Brains, All of Me, Dirty Rotten Scoundrels in Three Amigos, kjer me je nasmejal do solz.

Da ne pozabim, Steve danes praznuje 64 let.

Marcel Štefančič Jr: Zadnji film

14.08.2009 ob 21:09

Pa sem jo le prebral. Zadnjo filmsko mojstrovino Marcela Štefančiča, ki šteje skoraj 900 strani. Ki je tako zelo obsežna, da jo je moral Marcel razdeliti na dva dela. Vrhunsko branje, kjer vedno znova ugotovim, da nimam pojma o filmu. Marcel namreč opisuje in debatira tudi o filmih, ki jih ni gledal niti Peter Biskind, avtor knjige Easy Riders Raging Bulls, tematsko zelo podobne knjižne perfekcije, ki sem jo prebral že pred časom. Povedano drugače, Marcel s to knjigo dokaže, da ve o ameriškem filmu več kot Američani, več kot Peter Biskind, več kot Roger Ebert in več kot Leonard Maltin. To je preprosto neverjetno, saj prihaja iz Slovenije, dežele, ki svoje filmske umetnosti skorajda nima in dežele, kjer lahko vse doslej posnete filme vidiš v enem tednu.

Zadnji film obdela konec šestdesetih in cela sedemdeseta, se pravi čas, ko so se v ZDA delali najboljši filmi na svetu in ko so ameriški režiserji postali najboljši režiserji na svetu. Zadnji film obdela tudi ameriški neodvisni film, tudi politične razmere tistega časa, tudi vse tisto, kar zna v filmsko umetnost umestiti le Marcel, ta mojster filmske besede, ki ima v glavi več filmov tudi od IMDBja. Če boste prebrali Zadnji film, vam ne bo treba gledati nobenega filma, o katerem govori. Dovolj bo le, če boste o njem prebrali tisto, kar pravi Marcel. Zares enkratna, zelo zanimiva in strašno poučna knjiga, ki se ves čas sprehaja med enciklopedičnim in strokovnim filmskih znanjem. Primerna tako za filmofile kot tudi za navadnega gledalca, ki bi si rad razširil obzorja.

Okej, ne bom rekel, da večino filmov nisem videl in da o njih ne vem skoraj vsega, toda Marcel jih oslika na povsem originalen ter svež način, tako, da sem dobil občutek, kot da zanje slišim prvič. Njegova nostalgija je tudi moja nostalgija, pa četudi je kar nekaj let starejši. Čeprav sem totalni filmski frik, mi je ta knjiga dala veliko novega, veliko tistega, kar sem že zdavnaj pozabil. Obvezno branje, še bolj obvezen nakup in knjiga, ki ji v vsej svetovni filmski literaturi zlepa ne boste našli para. Kapo dol za trud, ki ga je Marcel vložil v tako obsežno delo. Ko ga vidim, pa mu stisnem roko in mu čestitam tudi osebno.

Kot sem dejal že na začetku, Zadnji film je knjiga, ki morda poseka celo Biskindovo mojstrovino Easy Riders Raging Bulls, ki ima seveda to prednost, da s filmarji, ki so ustvarjali sedemdeseta, spregovori tudi v živo in pogovore vključi v knjigo. Da se razumemo, Marcel se ne dela neumnega in Biskinda tu in tam v Zadnjem filmu celo citira.

Zelo zanimiva in prav tako tematsko podobna je tudi knjiga Block Buster Toma Shonea, ki resda zaostaja za Biskindom, toda vseeno predstavi svoj in dovolj skuliran pogled na čas, ko se je ameriški film rodil na novo in se potem zlomil pod lastno težo. Se pravi na čas, ko so mladi režiserji rešili Hollywood in ga potem čez slabo desetletje tudi pokopali.

Recenzije: Shuttle, The Midnight Meat Train

13.08.2009 ob 01:11

SHUTTLE (zda 2008, triler, režija: Edward Anderson, igrajo: Tony Curran, Peyton List, Cameron Goodman, Cullen Douglas, Dave Power, James Snyder)

Če boste iskali happy end, ste prišli v napačen film.

Okej, Shuttle na začetku resda zgleda malce trapasto, saj voznik majhnega avtobusa, v izvirniku shuttlea, nima pravega razloga, da ugrabi svoje potnike. Da nad njimi zganja teror, represijo in pri tem celo uživa. No ja, jih ustrahuje, da mu ne bi pobegnili, saj jih očitno pelje na neko dogovorjeno mesto. Jasno, potniki hočejo ven. Na vsak način. Kljub temu, da se zavedajo posledic. Ne glede na to, da jih voznik, ki ga ravno prav srhljivo igra Tony Curran, potem veselo kaznuje za njihove napake. Res je, gledalec je ob vsem tem sprva malce zmeden, saj mu zgodba deluje preveč nerealno, se pravi na ravni povprečnega tv trilerja, kjer ne bi igral niti David Hasselhoff. Toda potem film ubere drugačno taktiko, kjer na avtobusu ostaneta le dve dekleti, Mel (Peyton List) in Jules (Cameron Goodman), ki vendarle poštekata voznikov peklenski načrt. Zelo aktualno tematiko, ki je tokrat zapakirana v zelo hiter, dinamičen, oster, direkten, ekspliciten, napet in prepričljiv triler, ki gledalcu ne pusti dihati. Kaj dihati, niti prdniti in treniti z očmi. Prizori, kjer potniki poskušajo pobegniti in prizori, kjer jih skrivnostni voznik vedno znova ujame in kaznuje, sekajo zares močno in brez kompromisa. Toda prava pizdarija pride šele na koncu, v zadnjem delu filma, ki je tako zelo dober, da bi si zaslužil svoj film. Tako zelo dober, da gledalec pozabi na vse sekvence pred tem. Tudi zavoljo konca, kjer o happy endu ne bo ne duha ne sluha. In kjer vas čaka šokantna resnica, ki je zlepa ne boste preboleli.

Ocena 4

THE MIDNIGHT MEAT TRAIN (zda 2008, triler grozljivka, režija: Ryuhei Kitamura, igrajo: Bradley Cooper, Vinnie Jones, Brooke Shields, Leslie Bibb, Tony Curran)

“Step away from the meat.”

Prav imate, The Midnight Meat Train in Shuttle sta si na nek način podobna. Tudi v twistu, ki ga seveda ne smem izdati, tudi na koncu, ki gledalca pri obeh dobesedno odpihne s sedeža. In seveda, v obeh igra Tony Curran, ki tudi tokrat šofira. Resda ne avtobusa, marveč vlak, hitri vlak v podzemni železnici, kjer potnike mesari skrivnostni Vinnie Jones. In pozor, tip je v prostem času res mesar, njegovi umori pa izgledajo kot remek dela. Kot slike v Sistinski kapeli. Kot čista poezija krvi, mesa, odsekanih telesnih delov in odtrganih oči. V mešanici slow motiona in fast forwarda, z macolo, no ja, s kladivom za ubijanje prašičev in krav. Tip je čisti psiho. Kot iz stripa, po katerem ves čas diši tudi tale film, ki je nastal po kratki zgodbi Clivea Barkerja, avtorja kultnega Hellraiserja. In v stripu je dovoljeno vse, tudi takšna divja pretiravanja, kot jih izvaja Vinnie Jones, tudi takšen predan in zagrizen lov, kot ga začne izvajati fotograf Bradley Cooper, ki mu hoče stopiti za vrat. Prav imate, Cooper, ki je na začetku filma povsem miren in nekoliko zadržan fotograf, ki peca službo pri ultra popularni agenciji Brooke Shileds, postane na koncu enako nor kot serijski morilec. Pravzaprav se z njim poistoveti, kar je zares vidno v šokantnem in dih parajočem finalu, ki morda deluje malce preveč znanstveno fantastično, pa vendar dovolj ostro in nepričakovano, da gledalec obnemi. Zelo dober predstavnik žanra, ki mu do presežka pomagata tudi več kot spretna kamera in izjemno naspidirana montaža, katerima gledalčevo oko komajda sledi. Res je Vinnie Jones je morski pes iz Žrela, le da svoje žrtve kosa na vlaku. Kot Predator, le da ni iz druge galaksije. Pravzaprav eden izmed najbolj okrutnih in hladnih morilcev v celotni filmski zgodovini. In možakar, ki ga ne bi rad srečal niti v risanki.

Ocena 4

Za čakalne vrste ob koncu dneva so krivi trgovci

10.08.2009 ob 23:44

Ko trgovski center zapira svoja vrata, bi radi zaposleni seveda čim prej domov. Ni panike, razumem jih. Toda, ker se večina blagajn proti koncu zapre, se pravi, da ostanejo odprte le kake tri blagajne, to povzroči nepotrebno gnečo in dejstvo, da morajo vsi skupaj delati še dlje kot bi bilo treba.

Mar ne bi bilo bolje, da bi ostale odprte vse blagajne in bi vsi tisti zadnji obiskovalci, ki jim po zvočnikih že grozijo s tistim znanim: “Naša trgovina zapira vrata, hvala za obisk in nasvidenje,” veliko hitreje plačali svoje izdelke in tudi zaposlenim omogočili, da bi lahko šli hitreje domov?

To je napaka, ki jo delajo v vseh centrih, napaka, ki jih stane vsak pol ure dlje dela in vsaj petdeset odstotkov več živčnosti potrošnikov.

Happy Birthday: Antonio Banderas

10.08.2009 ob 22:35

Antonio Banderas, ki je po mojem mnenju še vedno najbolj seksi moški na svetu, danes praznuje 49. rojstni dan. Tip je frajer, da ni večjega. In karizma, ki z vsakim svojim filmom dobesedno zakuri filmsko platno. Edini pravi seksualni simbol, ki mu vsi ostali igralci, kar se zunanjosti tiče, niso niti do kolen.