Arhiv za Avgust, 2009

Obisk vojaškega muzeja v Pivki

31.08.2009 ob 22:01

Vojak Iztok Gartner, rojen 16. julija, na dan tankistov

Snemanje rimejka klasike Bitka na Neretvi

Vojak Iztok na straži

Orožje se mi je s pomočjo moje Tine prvič v življenju zdelo prekleto seksi

Itak, samo bedak takole preverja top

Odlomek iz filma Reševanje vojaka Boruta, na mitraljezu vojak Iztok Gartner

V družbi s tovarišem Janezom Janšo

Nekaj kratkih in sladkih

31.08.2009 ob 21:37
    1. Na blogu Marka Crnkoviča se je pri objavi o koncertu Madonne oglasil tudi hišni bloger Tomica in mi posolil pamet, da Madonna zadnjih deset let ni naredila ničesar. Še več, izzval me je, naj mu naštejem vsaj deset njenih hitov od albuma Ray of Light dalje. Ko sem mu naštel dejstva, ki jasno kažejo, da se je zmotil, da o Madonni očitno nima pojma in da je tudi z zadnjimi albumi ter koncerti še kako uspešna, je trmaril dalje in postal celo nesramen. Rekoč, da naj ne bluzim in si ne izmišljujem stvari. Da ga naj ne žalim in da se poserje na moje mnenje. Tako je to, če nekomu, ki se ima za glasbenega strokovnjaka, z uradnimi dejstvi dokažeš, da se je zmotil. In tako je to, če nekdo, ki pop scene ne spremlja in potem avtomatsko misli, da se na njej ne dogaja ničesar pomembnega.
    2. Hrvati so imeli pretekle dni “hude težave” s telesnim stražarjem Beyonce, ki se je stepel z nekim lokalnim fotografom. Okej, ne bom rekel, da so telesni stražarji vedno okej in da med njimi ni kretenov, toda zmotil me je debilen in pokroviteljski odnos hrvaških medijev, ki so napadli Beyonce. Ki so jo obravnavali, kot da je tretjerazredna zvezda. S tem so pokazali svojo nezrelost. Ali kot je rekla Nina Badrić: “Beyonce bi morali dati petletno brezplačno bivanje v hotelih in večerjo v opravičilo.”
    3. Medtem, ko se Slovenci še vedno kregajo okoli svojih trapastih afer, je Dubrovnik gostil Mickeyja Rourkea. Tako je, ko sem prižgal naš dnevnik, so me vedno znova napadale dolgočasne novice, ko sem prižgal njihovega, pa sem užival kot že dolgo ne.
    4. Končno sem obiskal zloglasne Zrče. Kurac na kvadrat in pofukani house music v prav vseh lokalih. Tako orto house, da so remiskrali celo nove komade Black Eyed Peas. Povedano drugače, house music killed the music.
    5. S punco sva bila na Pagu. Tako prijaznih, sproščenih, neobremenjenih in skuliranih ljudi nisem videl že sto let. Natolcevanja, da te gledajo grdo, če si iz Slovenije, so lažnivi drek kvazi patriotov. Še več, če si iz Slovenije, si na Pagu glavni car. Rečejo ti: “Slovenac,” in imajo te radi sto na uro.
    6. Slovenci so dolgočasni in kmečki turisti. Ni jim treba odpreti ust, pa že veš, da so Slovenci. Samo Slovenec se krega v trgovini, samo Slovenec nabija harmoniko, samo Slovenec v lokalu gleda v luft in postrani gleda tiste, ki se odklopijo. Samo Slovenec nabija gas na svojem starem bmwju. No ja, Čehi so še večji šalabajzerji, da o Nemcih in Avstrijcih niti ne začnem govoriti. Italijani pa so kul. Resda malo tečni, a kul.
    7. Oddaje On Air ni več. Čeprav je ekipa na čelu z urednico Nino delala dobro in za neko povsem novo oddajo dosegala zelo solidno gledanost in dober odziv, je lastnik televizije oddajo vseeno ukinil in je ni znal prodati sponzorjem, kar pomeni, da se je lotil projekta, ki mu finančno ni bil kos. Imel sem  velika pričakovanja, Činč, Effe in moja malenkost pa smo seveda v glavi folka izpadli kot luzerji, kar ni kul in ni fer.
    8. Pitbulla in I Know you Want Me vrtijo tudi na Marsu. Komad mi ni kul, zato ne štekam te fore.
    9. Usain Bolt je ruknil svetovni rekord še na 200 metrov in postal moj idol. Moj novi Carl Lewis. Če zvem, da je na dopingu, mi bo vseeno največji car vseh časov. V skoku v višino sem prvič navijal za Blanko Vlašić, ki je pometla s konkurenco. Kapo dol. Tudi za tisti ples, ki ga izvede, ko zmaga.
    10. Ko sem bil na morju, se je začela pizdarija z invalidom Danijelom Spasojevičem, ki naj bi po besedah Borisa Šuštaršiča lagal in si celotno zgodbo izmislil. Komaj čakam na epilog, če se izkaže, da ima Šuštaršič prav, pa sem mu dolžan javno opravičilo. Je pa šlo vse skupaj tako daleč, da je Šuštaršič posredoval celo pri blogosovih adminih, saj je bil jezen, da je njegov komentar ostal v moderacji.
    11. Na Pagu sem srečal Erazma B. Pintarja. Ves večer je bil sam. Jebat ga, na Hrvaškem je nula, saj nobena bejba nima pojma, da ima jahto.

      Vse najboljše, dragi Michael

      29.08.2009 ob 12:00

      Danes bi praznoval 51 let. Žal jih ni dočakal.

      In še prečudovit glasbeni poklon:

      YouTube slika preogleda

      Glasbeni spomini: Bette Midler

      28.08.2009 ob 12:00

      Čeprav sem jo raje gledal v filmih in jo večkrat favoriziral pred Barbro Streisand, mi je pravzaprav v spominu najbolj ostala kot pevka pesmi From a Distance. Ene mojih najlepših pesmi vseh časov, ki sem jo tako ali drugače poslušal skozi cela devetdeseta. Krasna balada, ki mi vedno znova orosi oči.

      YouTube slika preogleda

      Glasbeni spomini: Boris Novković

      27.08.2009 ob 12:00

      Nikoli nisem bil fan njegove muzike, saj se mi je zdelo, da nima niti enega zares dobrega komada. Z izjemo klasike Kuda idu izgubljene djevojke, mislim da nastale leta 1985 ali 1986, katere se je prijel tudi naslov Tamara. Večna pesem, morda najboljša hrvaška balada vseh časov, ki je ni Boris nikoli več presegel z nobeno svojo pesmijo.

      Ko sva se srečala na nekem koncertu, kjer mi je dal intervju, sem ga zafrkaval, da se ne bi smel ostriči, saj ne bo več tako zelo všeč dekletom, nato pa me je prepričal, da sem mu zapel prav to pesem. Seveda sem fušal sto na uro, on pa je crknil od smeha.

      In ja, namesto suze, sem zapel dušu. Budala pač.

      YouTube slika preogleda

      Sylvester Stallone: delna filmografija

      26.08.2009 ob 12:00

      Iz svojega arhiva recenzij sem potegnil nekaj filmov Sylvestra Stallonea, kar pomeni, da jih objavljam takšne kot sem jih zapisal v originalu.

      Takole gredo:

      D-TOX (zda 2002, dramski triler, režija: Jim Gillespie, igrajo: Sylvester Stallone, Kris Kristoffersson, Robert Patrick, Robert Prosky, Tom Berenger, Charles Dutton, Dina Meyer, Polly Walker, Jeffrey Wright, Stephen Lang, Sean Patrick Flaherty, Mif)

      Soliden rimejk Carpenterjeve grozljivke The Thing, kjer pošast zamenja psihopatski morilec policistov.

      D-Tox, sicer prvi film Sylvestra Stalloneja, ki je v Ameriki štartal samo na videu, je zgodba o policistu, ki mu serijski morilec zverinsko ubije dekle, zato pade v depresijo, se udeleži skupine za psihično uničene policiste in poskusi pozabiti na preteklost. Ja, prav ste slišali, D-Tox je film, kjer Sylvester Stallone pade v globoko depresijo in si prereže celo žile, kar je še huje kot v filmu Cliffhanger, ko je bil zaradi smrti svoje sodelavke samo slabe volje. Ker se skupina razočaranih bivših policajev dobiva v hiši sredi ledenega snežnega meteža, kjer jih začne nadlegovati psihopat, torej tisti norec, ki je umoril Stalloneovo dekle, ne moremo mimo grozljivke The Thing. Ker Stallonea znova vidimo v snegu, kamor se umakne pred mestnim vrvežem, pa se seveda spomnimo na četrtega Rockyja. Ni kaj, D-Tox je po porazno slabih filmih Get Carter in Driven znova film, ki dokazuje, da Stalloneu še vedno zaupajo malce boljše scenarije, kar pa mu seveda ne pomaga, saj za ameriška kina ni dobil niti distributerja, kaj šele, da bi pridelal zaslužek.

      Ocena: vredno ogleda

      STOP OR MY MOM WILL SHOOT (zda 1992, komedija, režija: Roger Spottiswoode, igrajo: Sylvester Stallone, Estelle Getty, JoBeth Williams, Roger Rees, Martin Ferrero, Ving Rhames)

      Kot reklama za strgane gate.

      “Sylvester Stallone, vedno ostri, neizprosni in odločni akcijski junak, bo tokrat zraven dobil svojo mamo, drobno, tečno in zoprno Estelle Getty iz serije Golden Girls, mi pa bomo dobili uspešnico in zadeli v polno.” Ne bo šlo. Niti v sanjski sekvenci, kjer hoče mama svojemu sinu plenice menjati kar med sila nevarno policijsko operacijo. Izvrstna ideja, porazno slaba izvedba in začetek konca največje zvezde vseh časov.

      Ocena: izguba časa

      SHADE (zda 2003, kriminalna drama, režija: Damian Nieman, igrajo: Sylvester Stallone, Gabriel Byrne, Stuart Townsend, Thandie Newton, Melanie Griffith, Hal Holbrook, Jamie Foxx, Bo Hopkins, Dina Merrill, B-Real)

      Čudež: Sylvester Stallone po stotih letih igra v dobrem filmu.

      Okej, Shade se resda fura na imidž filmov Casino, The Cooler, Rounders, Maverick, The Hustler, Hard Eight, The Man With the Golden Arm, The Gambler, The Cincinnati Kid, The Sting, House of Games, The Grifters, The Last Seduction in The Color of Money, se pravi filmov o hazarderjih in prevarantih, toda ker svoje dvojne igre, intrige, zaplete, razplete in vlečenje za nos od začetka do konca izpelje neverjetno elegantno, domiselno in prepričljivo, s tem nima prav nobenih težav. Jasno, saj ga je posnel in oscenaril resnični hazarder Damian Nieman, mojster pokra in blefa. In tukaj je skupina prevarantov. Skupina treh morskih psov (Gabriel Byrne, Stuart Townsend, Thandie Newton), mojstrov za vlečenje, ki kani na partiji vseh partij v kozji rog ugnati možaka po imenu Dean (Sylvester Stallone), svetovnega prvaka v pokru in blefu, ki se ne boji niti samega sebe. In ko človek vidi prizor, v katerem Thandie Newton zaigra domino, v svoj brlog zvabi nekega tipa, mu dovoli lizanje stopal, ga priveže na steno in potem pokliče ekipo kirurgov, ki nesrečnežu odstranijo ledvico ter na črnem trgu človeških organov zaslužijo lep kupček denarja, ve, da gre zares. Da gre za presenetljivo dober in direkten film, za prefinjen in nemoralen blef, ki kljub zvezdniški igralski ekipi žal ni uspel dobiti distributerja in je pikiral naravnost na video. Škoda.

      Ocena: presežek

      TANGO & CASH (zda 1989, akcijska komedija, režija: Andrei Konchalovsky, igrajo: Sylvester Stallone, Kurt Russell, Jack Palance, Teri Hatcher, Brion James, James Hong, Michael J. Pollard, Michael Jetter)

      Franšiza, ki ni nikoli postala franšiza.

      Raymond Ray Tango (Sylvester Stallone) in Gabriel Gabe Cash (Kurt Russell). Dva izjemno frajerska, pogumna, nabrita, nabrekla in popularna policaja, ki žreta živce zloglasnemu kriminalcu Jacku Palanceu. Možaku, ki ju strpa v arest in začne perverzno mučenje. Vse dokler mu ne pobrišeta in ne pripravita povračilnega udarca. Ravno dovolj divja, neumna in nora zgodba za večno klasiko žanra, kjer Sly svojega Ramba brez sramu proglasi za pičko in odkrito napade tudi svojo takrat že bivšo ženo Brigitte Nielsen. In ko se stari dobri Kurt obleče v babnico, nam je takoj jasno, da gre za novo Smrtonosno orožje, za novo franšizo, ki pa ji ni uspelo iti do konca. Nekaj manj kot 70 milijončkov zaslužka je bilo za leto 1989 glede na zloglasni proračun seveda premalo, še posebej če pomislimo na dejstvo, da je istega leta ravno nadaljevanje Smrtonosnega orožja prineslo vsaj dvakrat več. Škoda, saj bi z velikim veseljem gledal še Tango&Cash 2 in Tango&Cash 3.

      Ocena: vredno ogleda

      LOCK UP (zda 1989, drama, režija: John Flynn, igrajo: Sylvester Stallone, Donald Sutherland, Tom Sizemore, John Amos, Frank McRae, Sonny Landham, Darlanne Fluegel)

      Presenetljivo solidna zaporniška drama, v kateri Sylvestra Stalloneja terorizira nesramni upravnik Donald Sutherland.

      Sylvester Stallone, ki je istega leta posnel tudi film Tango & Cash, je Frank Leone, vzorni, pridni, pošteni in hrabri zapornik, ki ga tik pred koncem kazni premestijo v arest zlobnega upravnika Donalda Sutherlanda. Maščevalnega sadista, ki ima z našim junakom stare neporavnane račune. Nič čudnega, da mu pričara pekel, ga ponižuje, muči, mrcvari in uničuje. Kot Jezusa Kristusa, le da ga na koncu ne čaka križ, marveč sadistični pazniki, ki jim pomaga živalski arestant Chink Weber (Sonny Landham). In naš Frankie se upira. Hrabro, potrpežljivo in ponosno. Bolj kot Rocky Balboa, ki ga je mlatil Apolo Creed. Bolj kot John Rambo, ki ga je skušala mlatiti celotna ruska armada. Prav imate, Lock Up je film, kjer je Stallone pretrpel največ v svoji celotni karieri. Kjer trpi bolj so trpeli vsi njegovi filmski liki skupaj. Kjer nima nadnaravnih sposobnosti. Kjer krvavi, kjer ga zakoljejo, kjer ga spravijo v nezavest, kjer ga vtaknejo v samico. Tip sploh ni Stallone, akcijski junak vseh akcijskih junakov, marveč navaden filmski lik, navaden arestant, ki ga ne rešijo niti mišice. In to je dobro, to je presenetljiva kvaliteta, kjer asistirata tudi debitant Tom Sizemore, polizani kaznjenec Dallas, in stoični Frank McRae, temnopolti zapornik Eclipse, ki je s Slyjem nastopil tudi v filmih Rocky 2, Paradise Alley in F.I.S.T. Na kratko, Lock Up je Rocky, le da so ring zamenjali z arestom in da Stalloneu ni treba nositi boksarskih rokavic.

      Ocena: vredno ogleda

      AVENGING ANGELO (zda 2002, komična kriminalka, režija: Martyn Burke, igrajo: Sylvester Stallone, Madeleine Stowe, Anthony Quinn, Raoul Bova)

      Najslabši film Sylvestra Stalloneja je hkrati tudi eden najslabših filmov na sploh.

      Sylvester Stallone je doslej posnel kar nekaj slabih filmov. Še posebno v zadnjem času, ko je njegova kariera na čistem dnu. In Avenging Angelo je popolno dno. Globje od filmov Taxi 3, Driven, Get Carter in Spy Kids 3. Globlje od komedije Stop or My Mom Will Shoot in celo od glasbene bedarije Rhinestone, ki jo je veliki Sly davnega leta 1984 posnel v duetu z Dolly Parton. Avenging Angelo je slabši tudi od vseh slabih filmov Jeana Claudea Van Dammeja, Stevena Seagala in Dolpha Lundgreena. Hudiča, tudi od filmov Michaela Dudikoffa in Davida Hasselhoffa. Morda celo od filmov, ki jih niso nikoli posneli. In filmov, ki so jih posneli in vrgli v koš. In Avenging Angelo, ki je v Združenih državah štartal le na videu, je film za v koš. Film, ki sploh ni film, marveč debilno skrpucalo, ki si ne zasluži niti črke f. Pač zgodba o štorasten telesnem stražarju (Sylvester Stallone), ki mora po smrti svojega šefa (Anthony Quinn) varovati njegovo hčerko (Madeleine Stowe). In lepo vas prosim, le kako ste si drznili tako skrpucalo posvetiti preminulemu Anthonyju Quinnu.

      Ocena: totalno sranje

      YOU STUDIO AND YOU (zda 1995, komedija, režija: Trey Parker, igrajo: Steven Spielberg, James Cameron, Demi Moore, Sylvester Stallone, Angela Lansbury, Michael J. Fox, Traci Lords, John Singleton, Heavy D, David Zucker, Jerry Zucker, Brian Grazer, Jeffrey Katzenberg, Andrew Bergman, Matt Stone, Trey Parker)

      Izjemno smešen in z neverjetnim številom zvezdnikov napolnjen kvazi dokumentarec, kjer nam Trey Parker pojasni kako bi moral zgledati studio Universal.

      Okej, v mnogih filmih smo doslej že videli veliko število takšnih in drugačnih superzvezd, ki so se le pokazale in postatirale za nekaj sekundic, toda tokrat pred kamero stojijo tudi znani režiserji in producenti, kar je vsekakor nepozabna redkost in edinstvena finta. Steven Spielberg recimo igra vodiča po studiu Universal, ki obiskovalcem kaže umetnega morskega psa in se čudi, da ni nihče pretirano navdušen. James Cameron opravlja težaška dela. John Singleton pa se dela, da režira nov film. Iz samih sebe se seveda norčujejo tudi igralci, najdlje pa gre Sylvester Stallone, ki tako kot Japonci potrebuje podnapise, da ga razumemo. Filmček traja kratkih 17 minutk, Trey Parker, kreator South Parka, ki svojemu kompanjonu Mattu Stoneu zaupa vlogico kelnarja, pa je prepričan, da bi kipci srnjačkov rešili filmske studie.

      Ocena: vredno ogleda

      OVER THE TOP (zda 1987, drama, režija: Menahem Golan, igrajo: Sylvester Stallone, David Mendenhall, Robert Loggia, Susan Blakely, Rick Zumwalt)

      Rocky boks zamenja za arm wrestling.

      Sylvester Stallone, ki je Over the Top posnel med četrtim Rockyjem in tretjim Rambom, igra Lincolna Hawka. Prijaznega tovornjakarja, ki sanja o zmagi na prvenstvu lomljenja rok. O zmagi, ki pomeni tudi zmago za srce njegovega sinčka Michaela (David Mendenhall), katerega ni videl že vrsto let. Katerega mu po smrti mamice (Susan Blakely) prepoveduje dedek Robert Loggia. Sentimentalna, pa vendar ne patetična drama očeta in sina, ki se konča na prvenstvu arm wrestlinga, kjer se Stallone v finalu pomeri z Rickom Zumwaltom, petkratnim resničnim šampionom.

      Ocena: vredno ogleda

      ESCAPE TO VICTORY a.k.a. VICTORY (zda 1981, vojna športna drama, režija: John Huston, igrajo: Sylvester Stallone, Michael Caine, Max Von Sydow, Carole Laure, Pele, Bobby Moore, Osvaldo Ardiles, Paul Van Himst, Co Prins)

      Film, ki me osvoji vedno znova.

      Če bi se ljudje in filmi lahko poročali, bi bila midva z Escape to Victory že stara zakonca z otroki. Vsakič ko ga gledam, se namreč vanj na novo zaljubim. Do ušes. Tako močno, da ga zelo težko prevaram s kakim drugim filmom. Nič čudnega, glede na to, da eno izmed glavnih vlog igra legendarni Pele, nogometaš vseh nogometašev, ki na koncu izvede gol vseh golov. Tiste čarobne in veleznamenite škarjice, ki zatresejo mrežo nemške reprezentance. Nemške izbrane vrste, ki hoče leta 1944 sredi Pariza poteptati ekipo vojnih ujetnikov, ki jih vodi odločni Michael Caine. Pozor, v golu zaveznikov stoji Sylvester Stallone, ameriški ujetnik Robert Hatch, ki seveda brani prvič v življenju. Prav ste slišali, Escape to Victory, v izvirniku samo Victory, je film, kjer na istem igrišču stojita Sylvester Stallone in Pele. In film, kjer mimo kamere priletijo še Bobby Moore, Osvaldo Ardiles, Paul Van Himst in Co Prins. Dream Team samih znanih fuzbalerjev, ki nam pričarajo hudo nostalgijo. Čase, ko se je nogomet igral s srcem. Na drugi strani stoji nemški major Karl Von Steiner (Max Von Sydow), nekdanji nogometaš, ki si zamisli celoten event. Ki zahteva pošteno igro in ki na koncu brez sramu zaploska Pelejevemu pravljičnemu zadetku. Tekma je seveda le krinka za načrtovani pobeg ujetnikov, ki ga vodi francosko odporniško gibanje, vojna drama pa se več kot izvrstno premeša s športnim duhom in nam pričara enega najbolj nepozabnih filmčkov vseh časov. Pa četudi so kritiki rekli drugače in čeprav film nikoli ne bo dosegel zasluženega renomeja.

      Ocena: mojstrovina

      COP LAND (zda 1997, kriminalna drama, režija: James Mangold, igrajo: Sylvester Stallone, Robert De Niro, Ray Liotta, Harvey Keitel. Michael Rapaport, Peter Berg, Robert Patrick, Janeane Garofalo, Annabella Sciorra, Noah Emmerich, Cathy Moriarty)

      Film, na katerega bi bil ponosen tudi Frank Serpico.

      Dobrodošli v New Jersey. V majhno mestece, kjer živijo le policaji iz New Yorka. V čisto pravi Cop Land, ki ga nadzoruje preprosti, umirjeni, pošteni in na pol gluhi šerif Freddy Heflin (Sylvester Stallone). Mestni inventar, ki ga nihče ne jemlje resno. In možakar, ki nima pojma kaj se dogaja okoli njega. Ki ne opazi, da je njegovo mesto polno korupcije, mafijskih poslov in ostale pokvarjene pizdarije, ki se jo grejo njegovi policijski prijatelji. Ljudje, katerim zaupa in ljudje, za katere nikoli ne pomisli nič slabega. In prav ti ljudje, prav ti prepotentni policaji iz New Yorka, so hude barabe. Takšne, da sodelujejo z mafijo, prekrivajo dokaze, bogatijo na tuj račun in obvladujejo vse niti korupcije. Vse dokler ne naredijo napake. Vse dokler se jim stvari ne zapletejo zavoljo mladega policaja Murrayja Babitcha (Michael Rapaport), ki mu uredijo lažni samomor. Ga skrijejo pred roko zakona. Ugotovijo, da plan ni bil najbolj pameten. In se odločijo, da bi ga bilo najbolje pospraviti pod preprogo. Freddy Heflin, rezervna inačica Franka Serpica, ki ga je sredi sedemdesetih kot veste igral Al Pacino, seveda ne trzne, saj še vedno verjame v nedolžnost svojih kolegov. V poštenost Rayja Donlana (Harvey Keitel), Garyja Figgisa (Ray Liotta), Joeyja Randonea (Peter Berg) in Jacka Ruckerja (Robert Patrick), ki ga prepričajo, da je vse okej in da se mu vse skupaj samo sanja. In pozor, Freddy ne verjame niti Robertu De Niru, policaju za policaje, ki mu da jasno vedeti, da se v njegovem mestu dogajajo hude svinjarije in da ga potrebuje za aretacije pokvarjenih policajev. Freddy je pač dobričina. Počasni možakar, ki vidi samo naravnost. Lokalni Jurček Bedaček, ki se mu niti ne sanja kaj se dogaja v sosednji ulici. Čudno, saj ga igra Sylvester Stallone, ki bi v vseh ostalih podobnih filmih vzel mitraljez in vse barabe postrelil že v prvem prizoru. Toda Sly je tokrat v drugi sceni. V sceni, kjer je hotel po dolgem času spet dokazati, da zna igrati in da ga po krivici vsako leto znova proglašajo za najslabšega igralca na svetu. Da bi ga vzeli še bolj zares se je zredil za skoraj dvajset kilogramov in vlogo šerifa Freddyja Heflina odigral zadržano, umirjeno, potlačeno, tiho in tako, da mu resnično verjamemo. Da nas prepriča, da ni le zakamuflirani akcijski junak, marveč pravi filmski lik, ki bi se lahko zgodilo tudi v resnici. In prav Cop Land je bil film, ki je v njegovi karieri pomenil veliko prelomnico. Pravzaprav njegova zadnja uspešnica, ki jo je ujel šele devet let kasneje s šestim Rockyjem. In prav Cop Land je bil po komercialnem polomu filmov Daylight, Judge Dredd in Assassins odlična ter zelo pogumna izbira, kjer je delal praktično brez honorarja. Če bi rekli, da je Cop Land le Serpico wannabe, bi mu naredili hudo krivico. Cop Land je film s svojo hrbtenico in svojim stilom. Film, ki bi ga morali morda ceniti še malce bolj. In film, ki zastavljeno zgodbo spretno, prepričljivo ter elegantno spelje do konca in v malem človeku ponudi upanje za boljši jutri.

      Ocena: presežek

      CLIFFHANGER (zda 1993, akcijska pustolovščina, režija: Renny Harlin, igrajo: Sylvester Stallone, John Lithgow, Michael Rooker, Janine Turner, Leon, Rex Linn)

      Film, na katerega bi bil ponosen tudi Alfred Hitchcock.

      Sylvester Stallone je tale film posnel po propadu komedij Oscar in Stop or my Mom Will Shoot. Po ugotovitvi, da ga publika ne bo sprejela kot komedijanta. Kot Arnolda Schwarzeneggerja, ki mu je podoben poskus uspel veliko bolje. In na svoje področje se je vrnil v velikem stilu. Z zelo dobro akcijsko pustolovščino. Z Die Hardom v gorah, ki ga je režiral prav Renny Harlin, avtor drugega Die Harda. In Stallone je v top formi. V liku gorskega plezalca Gabea Walkerja, ki prekriža račune kriminalcu Johnu Lithgowu. Hudobnemu prascu, ki mu spodleti zračna akcija, kar pomeni, da mu kovčki z denarjem padejo na področje, ki ga obvlada prav Gabeova ekipa, katero sestavljata še Michael Rooker iz Janine Turner. In prav Janine Turner, tista simpatična punca iz Severnih obzorij, se s Stalloneom znajde v pečini polni netopirjev, ki izgledajo kot Ptiči Alfreda Hitchocka. To seveda pomeni, da Cliffhanger izgleda kot film, ki ga Renny Harlin snema tako, kot da bi ga snemal Alfred Hitchcock. Tako, da nam je že na začetku jasno, da bomo gledali zelo dober akcijski triler. Morda celo najbolj kvalitetno Stalloneovo akcijo, ki se ji je istega leta pridružil še zelo zabavni Demolition Man.

      Ocena: presežek

      SPY KIDS 3-D: Game Over (zda 2003 , avantura, režija: Robert Rodriguez, igrajo: Daryl Sabara, Sylvester Stallone, Ricardo Montalban, Salma Hayek, Alexa Vega, Antonio Banderas, George Clooney, Carla Gugino, Danny Trejo, Bill Paxton, Steve Buscemi, Cheech Marin, Alan Cumming, , Tony Shalhoub, Mike Judge, Holland Taylor, Elijah Wood)

      Oslarija, ki je ne bi rešil niti 5D.

      Spy Kids je bil kul. Tako zelo, da se ga ne bi branil niti James Bond. Spy Kids 2 je bil še bolj kul. Tako zelo, da se ga ni branil niti leteči prašič. Spy Kids 3 pa je slab. Tako slab, da bi se ga branil celo agent Cody Banks. Tako močno, da se ga skuša izogniti tudi leteči prašič. Tako hudo, da mora vlogo glavnega negativca igrati pozabljeni Sylvester Stallone. In seveda, tako strašno, da ga moramo gledati s trodimenzionalnimi očali. Takšnimi, ki naj bi prekrile luknje v scenariju, porazne igralske kreacije, bedasto zgodbo in ostale neumnosti. Ne gre jim. Niti za trenutek. Pa čeprav se nam večkrat zazdi, da tudi sami nastopamo v filmu. Da smo del familije Rodriguez. Člani ansambla iz Desperada. Bratje in sestre Antonia Banderasa, Salme Hayek, Stevea Buscemija, Dannyja Treja in Cheecha Marina. Vse skupaj je namreč tako zelo bedasto, da komaj čakamo na napis: »Glasses off,« na odrešilno bilko, ki bo preprečila glavobol in nas znova vrnila v realni svet. V svet brez računalniških igric, psihopatov, ki želijo zavladati svetu in mulcev, ki igrajo Jamesa Bonda, čeprav si brez pomoči svojega dedka ne bi znali zavezati niti čevljev. Stvar je jasna, Robert Rodriguez se je tokrat pač posvetil samo posebnim efektom in pozabil na zgodbo, Sylvester Stallone je bil prepričan, da bo za igranje štirih različnih likov končno le dobil svojega prvega oskarja, George Clooney je pač nakazal svoje politične ambicije, Elijah Wood, nepozabni Frodo, pa je priznal, da je tudi sam le del virtualnega sveta. Z ali brez prstana. Po tretjem Žrelu in šesti Mori v ulici Brestov smo torej še enkrat dobili povsem svoja 3D očala, ki pa smo jih morali tokrat po koncu filma vrniti kinooperaterju.

      Ocena: izguba časa

      DRIVEN (zda 2001, športna akcija, režija: Renny Harlin, igrajo: Sylvester Stallone, Burt Reynolds, Kip Pardue, Til Schweiger, Gina Gershon, Estella Warren, Robert Sean Leonard)

      Kriza na kvadrat: film Sylvestra Stalloneja, ki sploh ne potrebuje Sylvestra Stalloneja.

      Driven je film o formulah, ki izgleda slabše od večine računalniških iger o formulah. Zgodbe o dveh nadebudnih dirkačih (Kip Pardue, Til Schweiger) sploh ni, Stallone, ostareli dirkač brez kril, pa pride in izgine. Kot formula, ki sploh ni formula, marveč dvajset let star pičipoki. Rocky na kolesih in dokaz, da se da po filmu Get Carter posneti še en grozljivo slab celovečerec. Rešitev je na dlani, Driven je film, ki bi ga moral režirati Oliver Stone in film, ki ga ne bi smel oscenariti Sylvester Stallone. Ma kakšna rešitev, Driven je film, ki ga mu ne bi pomagalo ničesar. Pa četudi Stallone s formulo dirka po mestnih ulicah. Veliko bolj originalno bi namreč bilo, če bi formula dirkala sama brez njega. Ali pa, če bi drkala.

      Ocena: totalno sranje

      GET CARTER (zda 2000 , kriminalna drama, režija: Stephen T. Kay, igrajo: Sylvester Stallone, Rachel Leigh Cook, Miranda Richardson, Mickey Rourke, Alan Cumming, Michael Caine, John C. McGinley, Rhona Mitra, Gretchen Mol)

      Neumen, povsem nepotreben, dolgočasen, luknjast in slabo odigran rimejk angleške klasike iz leta 1971.

      Če bi Sylvester Stallone posnel šestega Rockyja in četrtega Ramba, bi mu še nekako oprostili, saj bi vedeli, da je pač v krizi in da nujno potrebuje uspešnico. Dejstvo, da je recikliral film, v katerem je na začetku sedemdesetih blestel Michael Caine, pa ne bi oprostili niti Michaelu Caineu, kaj šele njemu. In Sylvester Stallone izgleda kot napumpana inačica Michaela Cainea, kot njegova parodija, kar seveda ni dobro, saj nastopa v resnem filmu, kjer išče morilce svojega brata. Kot meso, ki skače sredi trate. Kot bik, ki plava v otroškem bazenu. Tak je Sylvester Stallone v rimejku filma Get Carter. Neumen, povsem nepotreben in dolgočasen. Natanko tak, da se mu vidi, da je z njegovo kariero nepreklicno konec.

      Ocena: izguba časa

      In še povezava do vseh šestih Rockyjev: LINK

      In povezava do vseh štirih Rambotov: LINK

      Recenzija: Quills

      24.08.2009 ob 12:00

      zda 2000, drama, režija: Philip Kaufman, igrajo: Geoffrey Rush, Kate Winslet, Joaquin Phoenix, Michael Caine, Billie Whitelaw, Patrick Malahide

      Briljantna biografija zadnjih let Markiza de Sada, ki so ga leta 1803 vtaknili v Charentonsko umobolnico.

      Quills, po naše, Škandalozno pero, je atentat na kvazi moraliste, ki doma verjetno skrivajo de Sadovo Juliette Justine in veselo masturbirajo. In film, ki ljudem nastavi ogledalo in razgrne najbolj umazane kotičke njihove duše. «Markiz, zaradi vašega pisanja se je zgodila tragedija, bodite prekleti,« ves pretresen vpije duhovnik Joaquin Phoenix, upravnik Charentonske umobolnice, ki mu de Sade odvrne: «Bedak, a misliš, da so ljudje, ko so prebrali Biblijo, začeli hoditi po vodi kot oni križanec.« Jp, Markiz de Sade ni bil razlog, da so ljudje počeli perverzne reči, Markiz de Sade je o teh rečeh zelo rad pisal, ker jih je očitno videl na lastne oči, ko se je celo življenje sprehajal po raznih dvorih in spoznaval dvojno moralo bogate smetane. Zaradi tega so ga velikokrat vrgli v ječo, kljub temu pa je vse do svoje smrti leta 1814 ostal trn v peti celotni Franciji. Film pod lupo vzame zadnja leta njegovega pestrega življenja, ki jih je prebil v umobolnici, kjer je bojda napisal svoje najbolj umazane zgodbice. Ko so mu vzeli pero in črnilo, je pisal z vinom in kurjimi kostmi. Ko so mu vzeli vino in kurje kosti, je pisal s krvjo in steklom. Ko so mu vzeli kri in steklo, pa je pisal z lastnim drekom. Do konca. Vztrajno in škandalozno. Nemoralno in perverzno. Sadistično in divje. Sarkastično in ironično. Drži, Markiz de Sade je bil izumitelj sadizma, spolne prakse, ki še danes dviga ogromno prahu. Oboževal je bičanje, mučenje in prvinski seks. Ko je zagledal žensko, je najprej pomislil na njeno mednožje. Tako kot Larry Flynt, če pavšaliziram. Markiz de Sade, ki ga več kot izvrstno igra Geoffrey Rush iz Sijaja, je bil torej Larry Flynt sadizma in mojster provokativne erotike, ki so ga razumele samo nagajive kmečke dečve, ki so njegove napisane domislice potem vneto uresničevale na lokalnih senikih. Markiz de Sade je bil afrodiziak na dveh nogah in španska muha v človeški obliki. Za zidovi umobolnice je prirejal hudomušne gledališke predstave, s katerimi je navduševal dvorske dame. Bogati so se ga bali, reveži so ga proglašali za junaka, njegove knjige pa so se prodajale za med. Neke vrste Mozart, torej. Oboževal ga je celo duhovnik Joaquin Phoenix in oboževala ga je zadržana deviška perica Kate Winslet, ki jo je s svojimi zgodbami vsakodnevno prefinjeno vzburjal. Toda kaj, ko ga je sovražil zoprni doktor Michael Caine, ki mu je mlada ženka pobegnila ravno zaradi ene izmed njegovih knjig, kjer je ugotovila, da je spolnost še kaj več kot le moževo dolgočasno in grobo potiskanje pred spanjem. Ubogemu de Sadu so tako vzeli pero, papir, črnilo in na koncu celo jezik, Kate Winslet so kaznovali z javnim bičanjem, v duhovniku Joaquinu Phoenixu pa so vzbudili zelo hude občutke krivde. Quills, ki ga je režiral Philip Kaufman, avtor mojstrovin Invasion of Body Snatchers in The Right Stuff ter režiser, zaradi katerega so morali po zaslugi filma Henry & June uvesti cenzorsko oznako NC-17, je ravno pravšnja mešanica bizarnosti, umazanije, erotike, komedije in tragike, ki so ga pri oskarjih podobno kot Plesalko v temi pošteno spregledali. Kaj hočemo, akademija vedno pozabi na filme, ki so zares dobri. Na filme, kjer štima vse. Od vrhunske dramaturgije in tempa. Do brezhibne igralske predstave in atmosfere. Brez dvoma eden najboljših filmov leta 2000, in film, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Še več, film, ki ga nikakor ne smete gledati le enkrat.

      Ocena: 10/10

      Glasbeni spomini: Aleksander Mežek

      23.08.2009 ob 12:00

      Če bi zbiral najlepšo slovensko pesem vseh časov, bi bila Julija verjetno na samem vrhu. Vrhunski vokal in balada, ki se je ne bi branil niti Leo Sayer. Ko sem jo slišal prvič, mi je šlo na jok, ko sem jo slišal zadnjič, pa se mi je zgodilo isto.

      Če se ne motim, je pesem nastala leta 1980, če se ne motim še enkrat, pa sem jo prvič slišal okoli leta 1990, ko sem praznoval šestnajst let in sem si jo prvič posnel na kaseto.

      YouTube slika preogleda

      Dragi moški, brez skrbi, v modo so prišli pivski trebuščki

      22.08.2009 ob 12:00

      Res je, Ameriko je zajela nova moda, kjer so seksi moški s pivskimi trebuščki. Moški, ki oblečejo dokaj oprijeto majico in namesto mišic kažejo špehec. Tako je malce nazaj vsaj poročala ena izmed glavnih novic na naslovnici Yahooja. Če je temu res tako, sem zdajle osrečil vsaj polovico slovenskih možakarjev, ki so se počutili neprivlačne in debele. Ni panike, dragi kolegi, trebuh ven, majico gor in gremo na cesto.

      Happy Birthday: Kim Cattrall

      21.08.2009 ob 12:00

      Samo zato, ker je všeč moji punci, ki komaj čaka na drugi del filma Seks v mestu.

      Da ne pozabim, gospa Cattrall je danes stara že 52 let.

      Severina: Parfem

      19.08.2009 ob 12:00

      Čeprav nisem oboževalec njene muzike, saj menim, da gre le za manipulacijo in prodajanje imidža brez prave kvalitete, mi je tale pesem presenetljivo zelo dobra. Podobno Madonni in verjetno Sevin najbolj skuliran komad ever.

      YouTube slika preogleda

      Pa še fotkica, ki je nastala pred davnimi leti v diskoteki Casablanca, kjer sem z njo naredil intervju in kjer je njena šala: “Vi slušate Iztokovih 360, ne, čekaj, čekaj, ponovo ču ja, vi slušate Iztokovih 3600 sekund, najbolju emisiju,” postala hit med poslušalci moje radijske oddaje.

      Recenzija: The Straight Story

      17.08.2009 ob 21:03

      zda 1999, drama, režija; David Lynch, igrajo: Richard Farnsworth, Sissy Spacek, Everett McGill, Harry Dean Stanton

      “Najhujše pri staranju je to, da se spominjaš svoje mladosti,”

      pravi Alvin Straight (Richard Farnsworth), ostareli možakar, ki se s kosilnico poda na odisejo svojega življenja. Na fenomenalno narejen, očarljiv in zelo preprost road movie, ki ga je režiral David Lynch. In pozor, med potjo ga ne napadejo govoreči radiatorji, črvi, pritlikavci, spaki, odrezana ušesa, nevarni kriminalci in čudaške lezbijke. Med potjo se mu ne zgodi nič posebnega. Le vozi se, z željo, da bi obiskal brata (Harry Dean Stanton), ki ga je zadela kap in s katerim sta že nekaj let močno skregana. Hčerka Sissy Spacek njegovi poti seveda nasprotuje, saj je star in bolan, kosilnica pa ni ravno vozilo, s katerim bi se dalo prevoziti na stotine kilometrov. Toda Alvin vztraja in sproti ustvarja filmsko mojstrovino, poleg filma The Elephant Man, najboljši film Davida Lyncha, ki režira tako zelo očarljivo in šarmantno, da sploh ne morem verjeti, da je ta film res delo Davida Lyncha. Teha filmskega “čudaka” in “drugačneža”, ki je tokrat povsem normalen, ali še bolje, navaden in neverjetno človeški. In naš Alvin med potjo sreča nosečnico, kolesarje, žensko, ki povizi jelena, gasilce in družino, ki mu priskoči na pomoč, ko se mu kosilnica pokvari. Vsem tistim, ki dvomijo v njegov projekt pa pogumno zabiča: “Boril sem se v jarkih druge svetovne vojne, le zakaj bi se zdaj bal koruze iz Iowe.” Res je, Alvin Straight, ki ga Richard Farnsworth, kateri je umrl le leto dni po premieri filma, s katerim se je tudi poslovil od filmske umetnosti, je čisti kult. Verjetno najbolj poseben in hkrati simpatičen lik v celotni filmski zgodovini. Kot Harry iz filma Harry in Tonto, kot Forrest Gump iz filma Forrest Gump. Prav imate, Alvin zgleda kot ostareli Forrest Gump, kot trmasti posebnež, ki se vedno postavi v vrsto in vztraja tako dolgo, da ne pride na vrsto. Krasen film, izpovedno močan, nepozaben, povsem preprost in tak, da si ga boste zapomnili za vedno.

      Ocena: 9/10

      Kurc, pa mu dajmo doživljensko penzijo

      17.08.2009 ob 20:24

      Čeprav sem imel malo pomislekov glede zahteve, ali še bolje, teženja v zvezi s penzijo, ki jo Primož Kozmus zahteva od države, pa po današnji zmagi vendarle menim, da bi si jo zaslužil. Pa naj jo ima samo on, če je že drugim športnikom nočejo dati.

      Res je dober, njegova samopašnost pa mu glede na dosežke več kot paše.

      Nadaljevanja šokantne zgodbe invalida Danijela Spasojevića

      17.08.2009 ob 17:50

      Zaradi časovne stiske sem se z njim le na hitro pogovoril in ga povprašal po očitku, ki ga je pri prvi objavi na to temo podal eden izmed komentatorjev, ki je dejal tole:

      “Danijel je napletel neverjetno pretirano in zdramatizirano zgodbo. To vem, ker sem ves čas v domu in sem vse videla. Danijel je več kot en teden spal v domu, kljub temu, da je rekel, da bo ostal samo čez vikend in prvih par dni je res dobival celotno fizično pomoč od osebja, čeprav ni plačal niti centa, kot na primer vsi ostali, ki pomoč potrebujemo. Da o njegovem neverjetno nesramnem odnosu ne govorim…”

      Spasojević na ta očitek odgovarja:

      “Boris Šuštaršič je zelo vplivna in močna oseba, kar pomeni, da je tak komentar povsem normalen in da so ga verjetno zapisal njegovi ljudje, ki me želijo pokazati v slabi luči. Prepričan sem, da bo takšnih in drugačnih podtikanj še veliko.”

      Na njegovo prošnjo pa dodajam še novosti, ki jih je o tem šokantnem primeru spisal Rafael Zupančič:

      KLIK

      KLIK

      KLIK

      KLIK

      Kaj za vraga sem našel v svoji solati?

      17.08.2009 ob 16:20

      Včeraj sem si po telefonu naročil kosilo, kjer je bila tudi solata, v kateri me je čakalo presenečenje. Čisto prava pošast, ki na sliki izgleda še bolj grozno kot v resnici. Kot parazit iz kakega filma, ki se mi bo zaredil v trebuhu in me spravil na oni svet.

      Ko danes gledam tole sliko, ne morem verjeti, da sem včeraj kljub vsemu čisto v miru pojedel kosilo. No ja, le solato sem vrgel v školjko, pa četudi je bil ta stvor že mrtev.

      Imate kako idejo, kaj je to za eno sranje? In seveda, koliko mladičev ima, ko se goni?