IZTOK faking GARTNER

Če ste videli grozljivko Drag me to Hell, potem veste, da je glavno junakinjo Alison Lohman preganjal zlobni demon, ali še bolje, demonka Lamia. Krvoločni duh, ki jo je hotel potegniti v pekel. Tudi zavoljo dejstva, da je imela pri sebi predmet, ki ga je preklela neka starka. Jasno, če bi Lohmanova ta predmet podarila nekomu drugemu, bi jo Lamia pustila pri miru in bi v pekel potegnila novega lastnika prekletega predmeta.

Zdaj pa, vprašanje za vas, dragi moji. Ali v vašem življenju obstaja kdo, ki ga zares sovražite in bi mu privoščili kar se da grozljivo usodo? Ne ravno pekel, ampak recimo zlomljeno nogo, invalidnega otroka in kako drugo nesrečo? Obstaja kdo, ki vas je resnično zjebal in uničil, kar pomeni, da mu želite slabo in bi se mu radi maščevali? Ste kdaj pomislili, da bi koga prekleli? Sploh verjamete v ta sranja? Mislite, da se prekletstvo vrne, četudi je bilo upravičeno?

Sam sem po ogledu filma razmišljal, če koga zares sovražim tako zelo močno, da bi mu privoščil obisk Lamie, pa se nisem spomnil niti enega. Nihče od tistih, ki jih ne maram, si namreč ne zasluži kake hude nesreče. Pa četudi so mi večkrat naredili zares grdo stvar in mi želeli zares slabe reči. Očitno se raje ravnam po Jezusu, ki je rekel: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

No ja, kakemu kretenu, ki je nesramno žalil spomin na mojega očeta in  o meni pisal ter čvekal zelo grdo, pol ure Lamie resda ne bi škodilo. Ravno nasprotno, spametovala bi ga. In mu pokazala, da se hudobija zelo hitro vrne.

Ampak res samo pol ure, samo da ga malo prestraši.

Eh, za takega kretena bi bilo dovolj že to, da bi ga obiskal Casper.

Tale izjemno dragocen, ekskluziven in nepozaben intervju sem prvič ujel na nemški televiziji, kjer so ga seveda sinhronizirali in čvekali čez originalne glasove. Pisalo se je leto 1993, ko je bil Michael Jackson v petintridesetem letu starosti, se pravi mojih let. V času, ko je bil zares vesel in srečen. Ter v času, ko je bil prepričan, da bo javnosti prvič po dolgem času vendarle pojasnil svojo stran zgodbe in dokazal, da tabloidi lažejo. Gledalo ga je več kot 100 milijonov ljudi, skrajno simpatična Oprah pa ga je spraševala o kisikovi komori, kosteh Josepha Merricka, očetu, plastičnih operacijah, ženskah, seksu in vitiligu. Pravzaprav o vsem, kar je zanimalo tudi preostali svet in o vsem, kar so mediji prikazali zelo napačno ter umazano.

In Jackson je odgovarjal zelo iskreno ter iz srca. Prvič je spregovoril o svojem težkem otroštvu, o strogem očetu, o ljubezni z Brooke Shields, o vitiligu in o plastičnih operacijah. Resnično je upal, da si bo popravil imidž in da ga bodo tabloidi končno pustili pri miru. Želel si je miru in ljubezni, začetek leta 1993 pa je bil žal njegov poslednji miren trenutek, obdobje, kjer ni niti sanjal, da ga bo Jordan Chandler samo nekaj mesec kasneje obtožil pedofilije, ki mu bo skoraj uničila kariero in ga sesula tudi v duši. Prav zaradi tega je postal prvič zares odvisen od tablet, intervju, s katerim si je želel imidž oprati številnih laži, pa je v bistvu povzročil najhujšo krizo v njegovem življenju.

Zanimivo se mi zdi dejstvo, da je bil to njegov prvi zaresen intervju po letu 1979 in da so mu potem še istega leta skuhali tako hudo afero. Popolnoma isto se je zgodilo tudi deset let kasneje, ko je pristal na intervju z Martinom Bashirjem in ga je prav tako le nekaj mesec kasneje čakala še hujša pedofilska afera, katero je skuhal deček Gavin Arvizo.

Te reči se mi zdijo zelo sumljive in preveč čudne, da bi lahko bile naključne. Ko ni dajal intervjujev, ni imel afer, ko jih je dajal, pa so ga udarili tam, kjer ga je najbolj bolelo. Toda pozor, če intervjuja ne bi dal, bi ga ljudje še naprej imeli za čudaka, za “wacko jackota”, kar mu je šlo počasi seveda na živce.

Pa vendar, intervju z Oprah je čudovit. Predvsem v delu, ko se oglasi Elizabeth Taylor in ko Jackson v svoji kinodvorani zapleše moonwalk. Ter seveda v delu, ko Oprah zapoje delček pesmi Who is it. Posebej všeč mi je bil tudi pogovor o otrocih, o za rakom bolnih nesrečnikih, ki jim je Jackson prirejal prekrasne zabave in jim lajšal boleče življenje.

Pa tako veselo in zadovoljno zgleda v tem intervjuju. Kot da ima občutek, da ga čakajo samo lepe in dobre stvari. Žal ga je čakalo vse drugo, njegovo življenje pa se je pol leta po pogovoru z Oprah spremenilo v pravi pekel.

O kretenih, ki vrtajo zgodaj zjutraj, sem že pisal. Toda tale si je zbral sobotno jutro, kjer je večina ljudi doma in si brez dvoma želi privoščiti nekaj dopoldanskega spanca.

Mar ima vsakdo pravico vrtati kadar želi, četudi je to sobota zjutraj? In če že ima pravico, zakaj za kurac ne pomisli na ljudi, ki bi radi spali vsaj do desetih, ne pa da jih namesto tega že ob osmih tik nad glavo useka najglasnejši ropot vseh časov.

Ej, brez zajebancije, razmišljam, da bi stopil do njega in mu vtikač od svedra zabil v pizdo.

Sicer pa bo tako ali tako kmalu zvrtal moj strop in mi padel na posteljo. Fak no, trese se mi celo stanovanje, tip pa obvlada vse zvočne nianse vrtanja.

Zaspan sen, razfukan sem, vroče mi je, glavo mi bo razneslo.

zda 1974, vestern, režija: Richard Fleischer, igrajo: Lee Marvin, Ron Howard, Charles Martin Smith, Gary Grimes

Premalo cenjena, zelo očarljiva, zelo gledljiva, mestoma zelo zabavna in prikupna ter tragično zaključena zgodbica iz divjega zahoda.

Will, Les in Tod, ki jih strašno simpatično igrajo Gary Grimes, Ron Howard in Charles Martin Smith, so najboljši prijatelji, ki nekega dne najdejo truplo ostarelega kavboja Harryja Spikesa, katerega igra tako kot vedno vrhunski Lee Marvin. Prav imate, film se začne kot dvanajst let kasneje posneti Stand by Me, le da truplo v resnici ni truplo, marveč ranjeni kavboj, ki ga fantje skrijejo na domači senik in poskrbijo za njegove rane. Drži, Harry Spikes je bančni ropar, Will, Les in Tod pa dobijo idejo, da bi tudi oni poskusili kakšno je življenje na begu, življenje polno avantur, nevarnosti in adrenalina, življenje, povsem drugačno od dolgočasnega vsakdana na kmetiji, kjer te pretepa oče. Res je, Harry Spikes postane njihov role model, ker so štorasti pa zelo kmalu pridejo navzkriž z zakonom in na most wanted list lokalnega šerifa. Če boste ujeli atmosfero filma Thunderbolt and Lightfoot, kjer sta istega leta pod taktirko Michaela Cimina nastopila Clint Eastwood in Jeff Bridges ali atmosfero filma Wild Rovers iz leta 1971, kjer sta v režiji Blakea Edwardsa zaigrala William Holden in Ryan O’Neal, vas bom povsem razumel in pohvalil vaše poznavanje filmske umetnosti. The Spikes Gangs je namreč nekakšna mešanica obeh filmov, no ja, bolj kopija drugega, kjer sta Holden in O’Neal prav tako ropala banke in kjer je bil ostareli in izkušeni Holden mlademu in zaletavemu O’Nealu prav tako role model in najboljši prijatelj. Režiser Richard Fleischer, ki se je odlično znašel v praktično vseh filmskih žanrih, zelo dobro in brez težav premeša komedijo, dramo, vestern, akcijo, socialne podtone in tragedijo, kjer zgodba po začetni malce leseni dramaturgiji steče kot namazana. Drži, Gary Grimes, ki začuda ni naredil kariere, Ron Howard, ki je bil zelo vroč po zaslugi leto dni prej posnetega filma American Graffiti in se je kot veste spremenil v zelo uspešnega režiserja in Charles Martin Smith, ki si ga bom za vedno zapomnil tudi zavoljo mojstrovine The Untouchables, so bili Young Guns pred Young Gunsi. Mladi fantje, ki so hoteli odrasti. Resda v klišejski, pa vendar zelo očarljivo posneti štoriji, ki bi si zaslužila bolj ugledno mesto na polici filmske zgodovine.

Ocena: 8/10

Zaenkrat zadnji album, ki ga je Jackson izdal leta 2001. Za mnoge razočaranje, zame pa izdelek, ki so ga mnogi spregledali povsem po krivici. Rekoč, da je daleč od Thrillerja in Bada ter da ni glasbeno ponudil nič posebej novega in prelomnega. Okej, morda res ni tako hudo dober kot smo pričakovali, toda to ne pomeni, da ne premore nekaj odličnih pesmi, ki niso postale uspešnice le zaradi spora z založbo, ki je prekinila promocijo in Jacksona pustila le z enim spotom za komad You Rock My World.

Morda je ljudi zmotilo dejstvo, da ne gre za tipičen pop, za tipičnega Jacksona, ampak za urbani r’n'b in soul, se pravi za podlage, ki niso dovolj komercialne, da bi šle v uho po prvem poslušanju. Prav v tem sam vidim inovativnost in pogum albuma Invincible. Namesto, da bi Jackson, ki je nujno rabil uspešen album, posnel tipične klišejske uspešnice, je raje usekal nekaj novega, nekaj drugačnega, ki bi se ob pravi promociji brez dvoma prijelo veliko bolje kot se je.

Album nosi šestnajst pesmi, kjer pravzaprav nobena ni slaba. Res pa je, da poleg omenjene You Rock My World ni pravega hita, kar je jasno, saj je bila promocija prekinjena takoj po izdaji. Ploščo začnejo udarne in skulirane Unbreakable, Heartbraker in Invincible. Če bi za prvo posnel še video, bi bila brez dvoma velik hit, saj je močna vsaj toliko kot Smooth Criminal. Všeč mi je tudi dejstvo, da se Jackson zelo spogleduje s hip hopom in da mu repa tudi Notorious BIG.

Posebno mesto v mojem srcu ima balada Speechlees, ki jo brez slab vesti uvrščam ob bok klasikam Heal the World in Man in the Mirror. Butterflies, Break of Dawn in Heaven Can Wait se me nekako ne dotaknejo kot bi bilo treba, saj niso povsem moja zvrst glasbe, je pa res, da so mi z vsakim novim poslušanjem bolj všeč. You Rock My World je itak klasika in vrnitev v stara dobra osemdeseta, 2000 Watts pa seka ravno prav udarno, da si jo rad nabijem zelo na glas. You Are My Life je zelo lepa baladica, ki me spomni na čase, ko je Jackson prepeval She’s Out of my Life, Don’t Walk Away pa prav tako uvrščam med njegove najlepše izdelke. Privacy me ne prepriča, saj je na albumu History na podobno temo naredil boljše pesmi, Cry, ki jo je spisal R.Kelly je okej, a ni najboljša, kar sem jih slišal, The Lost Children pa je lepa, a vendar malce preveč naivna. Whatever Happens bi potrebovala skuliran video, pa bi bila velik hit, Threatened, s katero se album tudi konča, pa je poleg Privacy verjetno najmanj zanimiva.

Kakorkoli že, Invincible je brez dvoma najbolj neznačilen Jacksonov album, najbolj drugačen Jackson doslej. Prav zato se ne strinjam, da je korak nazaj. Zame je korak naprej, korak s časom, ki ga mnogi žal niso razumeli pravilno. Jasno, če bi ta album izdal nekdo drug, bi vsi sneli kape, ker ga je Jackson, pa so bili prepričani, da ni ne vem kaj.

Dragi bralci, vzemite si čas in ugotovili boste, da zaenkrat zadnji Jacksonov izdelek niti približno ni slab. Seveda, če vam sede urbana r’n'b zvrst glasbe in če niste eden tistih, ki ima v glavi, da Jackson po Thrillerju ni naredil nič omembe vrednega.

hong kong 1974, borilni, režija: Cheh Chang, igrajo: Kuan Thai Chen, Sheng Fu

Kung fu klasika, ki zares zaživi šele v zaključnem obračunu.

Fang Shiyu yu Hong Xiguan, ki so se ga prijeli tudi naslovi Heroes Two, Bloody Fists in The Blood Brothers, je morda eden prvih filmov, kjer so borilne veščine prikazane kot balet. Kot umetnost. Kot nekaj veličastnega. Se pravi tako, kot so jih kasneje prikazovali vsi podobni filmi. To še posebej velja za končni obračun številnih borcev, kjer so prisotni tudi zanimivi montažni triki in sprememba svetlobe. Žal so fajti pred tem malce dolgočasni in takšni, da se vidi, da igralci blefirajo in da se roka ustavi nekaj centimetrov od telesa nasprotnika. Še več, fajti so nekam zaspani, premalo energični, pač taki, da jim ne verjamemo povsem in da na čase podvomimo celo v resnične kung fu sposobnosti igralske ekipe, kjer je tudi Sheng Fu, leta 1983 v prometni nesreči preminuli hongkonški zvezdnik, ki je lepo število let živel v hiši legendarnega Brucea Leeja in umrl le nekaj dni pred desetletnico njegove smrti. In Sheng Fu igra Fang Shih Yuja, mladega in zelo frajerskega mojstra borilnih veščin, ki se okoli sprehaja s pahljačo in nasede lažnim govoricam o Hung Hsi Kuanu (Kuan Tai Chen), ki ga ujame in strpa v ječo zlobnih Mandžurijcev. Hinavskih negativcev, ki so zažgali Hungov šaolinski tempelj, pobili lepo število nedolžnih žrtev in zmanipulirali Fangovo glavo. Resa je, Fang ujame človeka, ki je v resnici na njegovi strani. In človeka, s katerim bi se morala skupaj boriti proti Mandžurijcem. Okej film, ki pa mu do mojstrovine, ki bi kljubovala zobu časa, vendarle manjka nekaj več karizme.

Ocena 3

Evo ga, moj prijatelj Etien Huskić, mladenič, ki bi se rad prebil na slovensko glasbeno sceno in še vedno tuhta, če je dovolj dober in če ima talent.

Jaz menim, da ga ima, zato ga podpiram in spodbujam, da je čas, da se pokaže javnosti in osvoji srca deklet.

Je prijazen, preprost, simpatičen. Ima vokal, s katerim bi se dalo narediti veliko. In karizmo, ki ga lahko pelje na slovenske odre.

Za pokušino vam dajem linke do pesmi, ki jih je posnel bolj za šalo kot zares. In to s svojim mobilcem. Vseeno se slišijo kul in vseeno so po moji oceni vredni ogleda.

Etien, le pogumno, probaj, pa boš videl kako bo. Itak nimaš kaj izgubiti.

LINK

LINK

zda 2002, glasbena komedija, režija: Charles Stone III, igrajo: Nick Cannon, Orlando Jones, Zoe Saldana, Leonard Roberts, Jason Weaver, J. Anthony Brown

Pozabite navijačice, na sceno so prišli muzikantje šolskega športnega orkestra.

To so oni, »school marching band«, šolski navijaški orkester bobnarjev in trobentačev, zagretih mladeničev, ki se vsako leto udeležijo glasbeno plesnega tekmovanja. Tekmovanja, kjer zmaga tisti, ki ima največ domišljije, volje in zagnanosti. Glasbenega spektakla, kjer žirijo prepriča tisti, ki zna spretno združiti moderne hip hop ritme in soul klasike iz sedemdesetih let. Se pravi tisti, ki izvede briljantno mešanico Michaela Jacksona in Snoop Dogga. Ko gledate navijačice, pozabite na športnike. Ko boste gledali šolski orkester, pa se boste požvižgli na navijačice. Originalno, sveže, dinamično in izvirno. 

Ocena 4

Donald Sutherland, ki jih danes poka 74, je bil nekoč hudo velik car. Snemal je prekleto dobre filme, kjer se je vedno močno potrudil. Le spomnite se trilerja Eye of the Needle, pa grozljivke Invasion of the Body Snatchers, pa komedij M.A.S.H. in Start the Revolution Without Me, pa kultov Klute in Don’t Look Now. To so bili filmi, brez katerih ne bi bilo sedemdesetih let prejšnjega stoletja. In Donald je bil faca. Eden najboljših igralcev svoje generacije, ki se je potem prodal. Še bolj kot njegovi kolegi. Tako zelo, da filme snema res samo še za denar. Še huje kot nekoč Michael Caine. Donald jih snema za denar in poskrbi, da so vsi po vrsti slabi. Ker so slabi, je slab tudi on sam. No ja, četudi bi bili dobri, bi bil on še vedno zelo slab. Pa ne zato, ker je pozabil igrati, marveč zato, ker se mu ne da. Ker se pred kamero le nastavi in pozira. Boli ga kurac. Len je. Sto na uro. Kot lenivec, ki ga ne bi prebudila niti brca v rit. Prav imate, Donald je ostal v sedemdesetih. Kot njegovi filmi. Kot njegova volja do igranja. Kaj vem, morda ga je sram. Morda pa se res požvižga in si misli svoje. Škoda, saj je bil res faca.

Danes sem si po dolgem času vzel čas za poslušanje njegovih pesmi. Predvsem za Man in the Mirror, Heal the World, Speechless, You are Not Alone, Earth Song in We’ ve had Enough. Usekala me je neka čudna žalost, nek čuden občutek, da se še vedno ne zavedamo, kaj smo izgubili. Da še zmeraj ne vemo, kdo nas je zapustil 25. junija.

Izgubil sem upanje v boljši svet, upanje v boljši jutri, upanje, da se bo karkoli obrnilo na bolje.

Michael Jackson je bil pred nami, tako zelo, da ne bomo nikoli zares poštekali, kaj nam je hotel povedati in za kaj se je pravzaprav boril.

Nenadoma so se mi tudi vsi moji zapisi o njem zazdeli bedni in privlečeni za lase. Kdo za kurac sem jaz, da sploh lahko pišem o njemu? Sem navaden podrkec, ki nima pravice omenjati njegovega imena. Nisem ga vreden, nisem vreden, da lahko pišem o njemu.

Čuden občutek, res čuden, poln razočaranja in žalosti. Morda tudi zaradi prevelike negativne energije, ki jo zadnje čase sprejemam tudi sam. Morda zaradi spomina na prav tako nenadno smrt mojega očeta.

Vem, da vam zadnje tedne nenehno težim z Jacksonom, toda ne morem drugače, res me je potrlo in prizadelo, da je odšel. Vem, da sem morda do koga preveč divji in vsako drugačno mnenje razumem kot napad, toda ne gre drugače. Res me je udarilo, veliko bolj kot sem misli. Še posebej v dneh po smrti, ko sem začel dojemati kaj se je pravzaprav zgodilo.

In zdaj govorim o njegovi glasbi, o komadih, za katere ne morem verjeti, da so tako zelo dobri, tako zelo vrhunski, tako zelo popolni. Vsi po vrsti. Tudi tisti, ki jih doslej še nisem vzel za svoje.

Dragi moji, ne bodite zlobni, ne bodite nesramni, ne širite negativne energije. Imejte se radi, povejte si, da se imate radi. Dajte objem tistim, ki ga rabijo. In ne kregajte se z ljudmi, ki vas imajo radi.

Vem, da se bo tale zapis za mnoge spet slišal patetično, toda to čutim in to dajem iz sebe. Tak človek sem, tudi to je moja slabost, ki jo tisti, ki me ne marajo, zadnje čase spretno izrabljajo proti meni. Tudi prav, naj si dajo duška, naj bom njihov filter. Toda, ko bo tega konec, bodo spet sami, spet takšni, kot so bili preden so naleteli name.

Nisem Michael Jackson, sem samo nekdo, ki mu ni vseeno, da se dogaja to, kar se dogaja. In nekdo, ki to, kar čuti v sebi, včasih res pove na malo preveč direkten način. Tak sem, tak bom ostal še naprej.

Hvala vsem, ki razumete za kaj se gre. In vsem, ki mi stojite ob strani tudi takrat, ko me bi radi nekateri obesili na križ.

Toliko zlobe, jeze, depresije, slabega humorja in negativizma še nisem doživel.

In včasih pomaga tudi pesem Michaela Jacksona. Tudi pesem človeka, ki je točno vedel za kaj se gre in se je celo življenje trudil to pojasniti drugim.

Žal mu ni uspelo, žal je bil svet preveč zloben, jezen, depresiven, negativen in poln slabega humorja tudi do njega.

Prav žal mi je, da ga nisem poznal osebno. Magari samo za minutko. Samo zato, da bi mu stisnil roko in mu povedal, da ga razumem in da točno vem kaj nam skuša povedati.

Evo, pa sem spet sprenevedam in delam pomembnega. Nula sem, navadna nula, ki nima pravice pisati o njemu.

Svet pa je šel itak v kurac.

Danes je svet obkrožil posnetek, na katerem smo lahko prvič videli kako hude opekline je leta 1984 na snemanju reklame za Pepsi staknil Michael Jackson. In prav te opekline so ga po vsej verjetnosti naredile za odvisneža od tablet proti bolečinam, prav te opekline so začele njegove plastične operacije.

To pišem zato, ker mnogi še vedno mislijo, da se je operiral zaradi svojih bolnih želja, zaradi nekih bednih fetišev in željah po spremembi obraza. Ne drži, dragi moji, operirati se je moral zaradi hudih opeklin na skalpu in obrazu.

Nikoli nisem razpravljal koliko operacij je imel, vedno me je zanimalo le to, zakaj jih je imel, se pravi, kaj je bil pravi razlog.

Ker so o tem incidentu govorili zelo malo, so tabloidi seveda spet nasrali ogromno lažnih zgodb, javnost pa je pač kupila laži, da se je Jackson operiral za hobi in zavoljo osebnih bolnih želja.

Kot sem zapisal že v naslovu, upam, da bo tale posnetek res spremenil mnenje o razlogih za njegove operacije in da ga bodo tudi tisti, ki so mu prav operacije nenehno metali naprej, končno spregledali svojo zmoto.

Enako velja za pedofilske obtožbe, ki se ga pri nekaterih še vedno držijo. Pa četudi je danes odrasli Jordan Chandler, ki naj bi ga Jackson leta 1993 tako ali drugače zlorabljal, sedaj priznal, da je šlo za izsiljevanje, za umazano igro njegovega očeta Evana Chandlerja.

Resnično mi ni jasno, da nekateri ljudje kljub takšnim dejstvom še vedno pičijo svoje in ne sprejmejo prave resnice.

Ko sem ob zmagi Boruta Pahorja zapisal, da je kot JFK, nisem niti pomislil, da bi nekaj dni nazaj lahko tudi končal kot JFK.

Hvala bogu, da se je vse dobro končalo.

Gospod Pahor, želim vam še veliko lepih dni in uspešnega vodenja vlade, kjer boste imeli še naprej težave z egotripi premnogih političnih kolegov.

Zdržite, priznam pa vam, da ne bi rad bil v vaši koži niti za sekundo.

Ko sem videl sliko možakarja po imenu Huang Chuancaiju, nisem mogel verjeti svojim očem. Nesrečnik boleha za tako imenovano slonovo boleznijo, ki je ime menda dobila po kultnem Johnu Merricku, junaku filmske mojstrovine The Elephant Man.

In mi bedaki se sekiramo za mozolje, krastice ali kakšno majhno brazgotinico. Sram nas bodi.

Nesrečni Huang Chuancaiju je star 32 let.

Legendarni Joseph Merrick, imenovan tudi "človek slon", je viktorijanski angliji v devetnajstem stoletju dokazal, da se za njegovim grotesknim izgledom skriva izobražena in nežna duša.

Včeraj sem ujel delček Odmevov, kjer so govorili tudi o Zavodu za zaposlovanje, ki naj bi vse večjem številu brezposelnih pomagal do ustrezne službe.

Navadno sranje, vam rečem. Ljudje se na Zavod prijavijo le zaradi brezplačnega zavarovanja in možnosti dobivanja denarnega nadomestila. Čeprav je le to strašno majhno, pa ti ga vzamejo, če priznaš, da dobivaš še pet evrov dodatnega zaslužka drugje, rekoč, denarno nadomestilo je samo za tiste, ki so red brez. Lepo vas prosim, le kako naj človek po njihovem preživi z dvesto evri denarne pomoči. In le zakaj bi se veselil službe preko javnih del, kjer je plača le malce višja. Reakcije zaposlenih se mi zdijo v trenutku, ko komu najdejo službo preko javnih del, naravnost blesave in take, da sploh ne morem verjeti. Povrhu tega pa si mora človek doplačati še poln delavnik, da ujame polna leta za penzijo. In povsem jasno mi je, da mnogi raje dobivajo le nadomestilo in ležijo doma, kot da bi prejemali slabo plačo javnih del in morali resnično delati.

Zelo bedni so tudi tako imenovani obvezni sestanki, ki se jih moraš udeležiti, če nočeš, da te vržejo z borze. Tak sestanek čisto nič ne pomaga, ljudi pa predavatelji in socialni delavci tretirajo kot da so umsko zaostali.

Vrhunec pa so seveda svetovalke, ki naj bi pomagale, namesto tega pa raje zoprno solijo pamet in ti namerno najdejo službo, za katero je jasno, da jo boš zavrnil in odletel iz Zavoda. Četudi jim vse poveš čisto pošteno, recimo, da končuješ faks in da pač rabiš zavarovanje, ti zelo hitro najdejo kakšno barvanje cest. Kot da bi upale, da boš rekel ne in odletel. Tega preprosto ne razumem. Te svetovalke so nesramne do amena. Tam so samo zato, da že tako obupane ljudi jebejo v glavo in jim dejansko prav nič ne pomagajo.

Verjamem, da se mnogi na denarno nadomestilo le šlepajo in da na skrivaj služijo okej denar, toda zdaj govorim o ljudeh, ki res rabijo pomoč in ki si res želijo poštenega dela. Vem, da je vsako delo častno in da človek v obdobju, ko rabi denar, ne sme biti izbirčen, toda barvanje cest ali obiranje jabolk je za nekoga, ki je končal vsaj srednjo šolo, vendarle bedna ponudba, za katero mi je jasno, da bo rekel ne.

Brez zamere, ampak velik del osebja, ki dela na Zavodu za zaposlovanje, je zelo nesramnega in takšnega, da me prav čudi, kako se jim uspe vsako jutri brez slebe vesti pogledati v ogledalo.

COREY FELDMAN, NEKDANJI NAJSTNIŠKI ZVEZDNIK, KI SEM SI GA ZA VEDNO ZAPOMNIL PO FILMIH THE LOST BOYS, STAND BY ME, GREMLINS, GOONIES, LICENCE TO DRIVE IN FRIDAY THE 13TH 5

GLASBENIK FATBOY SLIM

LEGENDARNA GINGER ROGERS, KI JE PLESALA S FREDOM ASTAIREOM

PHOEBE CATES, ZVEZDA FILMOV GREMLINS IN FAST TIMES AT RIDGEMONT HIGH TER ŽENA KEVINA KLINEA

IGRALEC CORIN REDGRAVE, BRAT VANESSE REDGRAVE IN STRIC PREMINULE NATASHE RICHARDSON

NORVEŠKI RAZISKOVALEC ROALD AMUNDSEN

IGRALEC IN GLASBENIK RUBEN BLADES, KI STE GA UJELI V FILMIH PREDATOR 2, ONCE UPON A TIME IN MEXICO IN THE MILAGRO BEANFIELD WAR

LEGENDARNA FILMSKA DIVA BARBARA STANWYCK

GLASBENIK STEWART COPELAND, USTANOVNI ČLAN SKUPINE THE POLICE

GENIALNI KOMIK WILL FERRELL