Recenzija: Taegukgi Hwinalrimyeo

29.07.2009 ob 02:55

južna koreja 2004, vojna drama, režija: Je-gyu Kang, igrajo: Dong-Kun Jang, Bin Won, Eun-ju Lee

Film, po katerem bi lahko snemali filme.

Pozabite na Vojaka Ryana in na Tanko rdečo črto, pred vami je film, ki skorajda ni film, saj je preprosto preveč realen. To je jebeni dokumentarec iz korejske državljanske vojne. Natančneje, iz leta 1950, ko sta obe Koreji postali smrtni sovražnici in ko so se na bojišču, v kurčevi reki krvi in drobovja, usekali celo najboljši prijatelji. In to je zgodba o dveh bratih. Mlajšemu, na srcu bolnemu in boječemu Lee Jin Seoku, ter starejšemu, pogumnemu in odločnemu Lee Jin Taeu, ki se borita na isti strani. Za Južno Korejo, za zmago nad komunisti. In kamera posname prav vse. Tudi odsekane roke, tudi razmesarjene želodce, tudi špricanje krvi in tudi vse tisto, kar ni doslej tako prepričljivo posnela še nobena snemalna naprava. Niti tista iz Vojaka Ryana, kaj šele tista iz vojne v bivši Jugoslaviji. To je čisti snuff, realnejši od prave vojne, bolj grozljiv od Teksaškega pokola z motorko. Brez glasbe in patetike. Samo s trupli, metki in akcijo. Cele tri ure. Od začetka do konca. In tu sta še vedno naša brata, naša najboljša prijatelja, ki ju zdela vojna. To ni film, kjer med dva moška pride ženska, to je film, kjer med dva moška pride vojna. Državljanska vojna, najbolj nesmiselna in nepotrebna vojna vseh časov. In režiser Je-gyu Kang, sicer tudi avtor filma Shiri, ne dovoli nobenih čustev. Niti ene samo solze. Niti enega samega povešenega pogleda. Za takšne stvari preprosto ni časa. Trupla letajo sem ter tja. Drobovje se lepi na ekran. Kriki ubitih vojakov pa se zasidrajo v srce. To je Cry Me a River, le da ga namesto Justina Timberlakea pojejo korejski vojaki. In potem pride odrešitev, čustveni stampedo, ki zvije tudi gledalca. Ki ga spremeni v reko solza, ki se noče ustaviti. Prav imate, Taegukgi Hwinalrimyeo, po naše, Brata v vojni, je film, ob katerem boste jokali kot dež. Kot človek, ki je čustva v sebi držal celo življenje in jih ruknil ven tik pred smrtjo. Ali še boljše, takoj po smrti. Ja, to je film, zaradi katerega boste jokali tudi v raju, ali če hočete, tudi v peklu. Tam, kjer so se leta 1950 znašli vsi tisti nesrečni korejski vojaki, med katerimi sta bila tudi naša brata Lee Jin Tae in Lee Jin Seoku. Tako zelo dober film, da bi lahko po njem snemali filme.

Ocena: 10/10

null

 

17 komentarjev na “Recenzija: Taegukgi Hwinalrimyeo”

  1. STELA pravi:

    No, tega filma ne bom vidla, ker mi je bil zadost vojak Ryan in polovoca tenke rdeče črte. Sploh ne vem, kaj v bistvu hočejo povedat s tko nazornim snemanjem, ko ima pa človek domišljije več kot dovolj, da si strahote vojne predstavlje in to je zadost. Ne vem, če niso ustvarjalci takih filmov mal…..iztirjeni

  2. tinkerbell pravi:

    ooojaa!! <3
    po tem filmu sm mela prvih nekej noci more..kasnej pa zarad starejsga bratca (mmm) zlo lepe sanje.
    naceloma so mi kri,creva,mozgani in podobne bljak zadeve v filmih zlo motece,kle pa..nevem.pac sm jih prezvela.
    film k definitivno spada v moj top 5,pa ceprou naceloma ne maram ne azijcev ne vojnih filmov.:)

  3. Aleš pravi:

    STELA, kaj hočejo povedat z nazornim nasiljem? Enako kot lepi filmi z milino- slednji hočejo povedat kako je svet LEP, nazorno nasilni pa kako je lahko GRD. Kaj te bolj prizadene, ko si sam predstavljaš ubijanje, ali ko ga neposredno zreš na ekranu? Meni se zdijo tovrstni očitki, da je film prekrut zelo neumni. Predvsem zato, ker vsi hočejo povedati, da se takšne štorije lahko pove na miroljubnejši način. Se da, ne dvomim- ampak potemtakem nimajo več takšnega učinka. Kot Eksperiment brez nasilja. Rambo 4 brez trganja udov… nasilje ima enako kot smešnosti in žalostnosti poseben učinek na tvoje duševno stanje. Razumem da ti takšni filmi ne dogajajo, ampak to se da razložiti na dva načina: ali ne zmoreš videti kako je svet lahko grd, ali pa ne premoreš krvi/nasilja. Oboje je čist normalno sleharniku, a zato ni razloga, da bi bilokoga ki takšen film posname klical iztirjen. Jaz sem hudo vesel da takšni filmi obstajajo- da si UPAJO pokazati, kakšna je vojna in kakšen je naš svet, ko zapustiš varno zavetje domačih ulic. In Taegukgi Hwinalrimyeo je eden najboljših predstavnikov, ever.

  4. Sergent Cuff pravi:

    “kasnej pa zarad starejsga bratca (mmm) zlo lepe sanje.”

    Vi ste pa ena zares ‘posebna’ družina, kaj?

  5. ajda1 pravi:

    Ja, čista desetka. Se spomnim, da sem bila najprej skeptična, ker nisem pričakovala tako dobrega filma korejske kinematografije, ja, krivico sem jim naredila, verjetno pa ne samo jaz in film, ki me je držal v napetosti do konca in rekla bom, kapo dol korejci.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Stela, kot je nekoč rekel Sam Peckinpah, ko so kritizirali nasilje v njegovi mojstrovini The Wild Bunch: “Smrt človeka, ki ga prerešetajo krogle bom pokazal tako kot bi se zgodila v resnici. Tudi v resnici kri šprica na vse strani, zadeti pa kriči kot nor. Smrt ni pravljica in ne vidim razloga, da bi jo olepševal.”

    Tinkerbell, morda zato, ker je film res dober in dramsko močan, kar pomeni, da je prikazano nasilje le del zgodbe.

    Aleš
    , dobro povedano.

    Cuff, glede na to, da je Tinkerbell govorila o starejšem bratu v filmu Brata v vojni, ti predlagam, da se vprašaš o svoji družini, da si dobil tako idiotsko asociacijo.

    Ajda1, mnogi ki ne marajo azijske kinematografije, so večkrat močno presenečeni. Le spomni se filmov Junak in Hiša letečih bodal.

  7. STELA pravi:

    Aleš – ohrani mirno kri:) samo za film gre in samo povedala sem kakšno mnenje imam o takih filmih. Meni in še komu niso po duši tebi in še komu pa so, to pač tko je. Verjetno bi se našla zvrst filmov, ki so meni všeč pa tebi niso. Dejstvo pa je, da sem proti kakršnemukoli nasilju na filmskem platnu še posebej pa proti zelo nazorno prikazanemu. Tega je že v poročilih več kot dovolj in to resničnega. Nasilje se žal vse preveč projecira v realnost. Zamisli se! In ne zdej rečt, da so to pač resnični dogodki, ker si v isti koš s tem in temu podobnim filmom dal tudi Rambota. Ne vem pa od kje ti tolk znanja in vedenja, da lahko tako natančno opredeliš zakaj MENI taki filmi niso všeč….si kaj posebnega?
    In verjemi, da avtorji tega filma ne bodo brali mojega pisanja, da so iztirjeni, zato tud ne potrebujejo tebe za advokata:)))

    Iztok – ne, smrt ni pravljica, vendar to še ne pomeni, da je fajn, da se taki trenutki v življenju snemajo in predvajajo.

    ………in potem gredo junaki , ki gledajo kako na filmskem platnu šprica kri, prisostvovat rojstvu svojega otroka…..in padejo v nezavest:))))))))))))))))

  8. mitjA pravi:

    Pravkar si vlečem film dol.Jutri si ga ogledam in napišem kaj :)

  9. Aleš pravi:

    Stela, res sem bil v dvomih če bi ti sploh odgovarjal… ampak naj bo;

    “Aleš – ohrani mirno kri:)”

    Model(ka) imam mirno kri. Ko sem pisal moj komentar sem bil udobno zleknen v naslanjaču in sem se počutil carsko- tako da je zadnja stvar, da bi bil jezen ali karkoli.

    “Verjetno bi se našla zvrst filmov, ki so meni všeč pa tebi niso.”

    Hehe, a zdaj misliš da imam jaz rad nasilne filme. Ne, ubistvu jih nimam; ker praktično ne favoriziram nobenega žanra (edino drame so mi malenkost bolj kul), zato rad gledam vse. Niso mi nasilni igri nič kaj bolj všeč od komedij. Drugače pa ok, ja, se strinjam načeloma.

    “Nasilje se žal vse preveč projecira v realnost. Zamisli se!”

    Nad čem? Da želi kupček ljudi pokazati in dokazati kako nasilni filmi vplivajo na duševno škodo? Da ljudje postanejo nasilni, če zrejo nasilje? Heh, mnogo študij na to temo sem prečital in mnogo debat prišel skozi. Na kratko: kri in nasilje nas zabava odkar obstaja naš planet. Najprej so bile to igre, kjer so se pobijali za denar/slavo in gledalcem zabavo. Dandanes se je to preneslo na filmske zaslone; veliko ljudi pa skuša prikazati da ljudje včasih niso zrli nasilja. Zapuščina zabave ob nasilju je stara toliko kot človek in prispeva k tvojemu osebnostnemu razvoju, duševni trdosti in številnih drugih stvareh. Vzrok nasilja ne gre prvenstveno nikoli iskati v filmih/igrah, saj so, če sploh (redko), zgolj posrednik med prirojeno ali storjeno duševno motnjo; v nobenem primeru pa duševno zdravega človeka nek film ni pritegnil k ubijanju. Če ne verjameš, raziskuj. Jaz sem, ker se rad spoznam na stvari, s katerimi preživim čas. Ker je nasilje postala stalnica filmov, sem se široko podučil tudi o tem.

    “In ne zdej rečt, da so to pač resnični dogodki, ker si v isti koš s tem in temu podobnim filmom dal tudi Rambota”

    A si prebrala kaj sem napisal? Očitno nisi. Prvič, Rambo (2008) je eden najbolj nasilnih in krvavih filmov zadnjih let. Ne verjameš? Pa si ga oglej. Sploh pa sem napisal (kar ti nisi razumela), da se nekaterih štorij NE DA prikazati na miroljuben način. Ker imajo poanto in zgodbo. Večina nasilnih filmov za nasiljem skriva globlji podton (akoravno niso namerno zabavno snuff). Vojni film Taegukgi Hwinalrimyeo govori o pravi vojni. Takšna kot je bila. In skuša povedati, kako slaba je vojna in kako grozno je, ko si enkrat tam. A misliš, da bi enako dosegel če bi brata pila čaj in streljala v tarče? Tu niti ne govoriva več o zabavniškem nasilju, temveč pripovednem. Nasilje kot pripovedno z globljim sporočilom je prisotno v vseh oblikah zabavniške industrije: knjigah, gledaliških predstavah, filmih, igrah in občasno glasbi- vsakič predstavljen na drugačen način.

    “Ne vem pa od kje ti tolk znanja in vedenja, da lahko tako natančno opredeliš zakaj MENI taki filmi niso všeč….si kaj posebnega?”

    A sem zgrešil? Pa mi povej zakaj. Zato ker se nasilje preveč projecira v resničnost? Očitno si to že prerasla, ako pišeš o teh zadevah; torej se tebe ne tiče, ker si osvobojena. Zakaj potem ne gledaš nasilja? Ker ga ne zmoreš videti. Ali pa ne zmoreš videti, kako pokvarjen in krut je lahko svet. Tako to pač je. Če pa meniš da je drugače pa pričakujem da mi opišeš, ne pa da skušaš provocirati.

    “Iztok – ne, smrt ni pravljica, vendar to še ne pomeni, da je fajn, da se taki trenutki v življenju snemajo in predvajajo.”

    Zakaj se potem snema rojstvo, bolezen, poroka in abraham? Ker je bolj naravno? Ker so to veseli dogodki? Mogoče ni fajn, ampak smrt je ravnotako kot vsaka sekunda življenja del dotičnega, del, ki je nemara najbolj siguren sploh. Zame smrt ni bavbav, niti tabu- in otroci, ki jim starši skušajo smrt prikazati kot nekaj nesvetega, bogokletnega in ogabnega se mi smilijo. Smrt bi moral vsak starš ob primerni starosti razložiti tako kot je: del življenja, nekaterim odrešujoč, nekaterim prehiter: a vedno enak.

    “………in potem gredo junaki , ki gledajo kako na filmskem platnu šprica kri, prisostvovat rojstvu svojega otroka…..in padejo v nezavest:))))))))))))))))”

    Vidiš, ti so osvobojeni. Najdlje so prišli pri razumevanju filmov. Ločijo namreč realnost in fikcijo.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Stela, eni filmi so pač taki, ne morejo vsi snemati le romantičnih komedij. Je pa vendarle razlika med filmi kot je Brata v vojni, kjer je nasilje del zelo močne zgodbe, in filmi, kjer je nasilje le provokacija, ker drugega ni.

    Mitja, komaj čakam, da podaš svoje mnenje.

  11. STELA pravi:

    aleš – droben nasvet: kadar si v dvomih naredi tako, kot je prav tebi in ne tako kot naj bi bilo prav ali dobro za drugega. Ne moreš namreč vedet, če bo res tako:)

    Ni mi všeč, kadar kdo na dolgo komentira posamezne stavke, celote pa ne vidi. Ampak to je za nekatere tipično.

    Jaz sprejemam DRUGAČNO mnenje, torej sprejemam tvoje in Iztokovo mnenje in pričakujem, da bom tako sprejeta tudi sama. (Je to naivno?) Zato sem si v svojem tekstu drznila napisat, da mi taki filmi niso všeč. Zakaj ne moreš tudi ti poskušat sprejet mojega mnenja, ne da bi seciral posamezne stavke in mi “dokazoval” da nimam prav? Glede na tvoj uvodni stavek tega ne počneš zaradi debate.

    In – ali bi se morala oglasiti samo, da pohvalim in se strinjam?

    Zelo me je pa zaskrbel komentar na ta moj stavek:
    “Nasilje se žal vse preveč projecira v realnost. Zamisli se!” (če bom imela čas bom napisala zakaj me je zaskrbel)

    In naprej – po eni strani me prepričuješ, kako je to najboljši film tega žanra ever, torej je dober predvsem zato, ker je osnova RESNICA in ker ima zgodbo, po drugi strani pa zravn mešaš Ramba, ki je krvava IZMIŠLJOTINA.
    O čem zdaj po tvoje teče beseda? – o osnovi za krvave filme al o krvavih filmih?:) Krvav film bi bil npr. lahko že dokumentarec z urgence….pa še resnico bi imel za osnovo:)))
    In še na “osvobojence” – vse je odvisno s katerega zornega kota gledaš – lahko se jim tud reče osvobojenci:)))))

    Iztok – absolutno se strinjam s tvojim drugim stavkom.
    Dopuščam možnost, da filmov žanra o katerem teče beseda, ne maram (ne morem? ) gledat iz razloga, ki si ga navedel t.j. zaradi poplave filmov, kjer je nasilje provokacija, druge zgodbe pa ni, pa tudi zaradi vse preveč resničnih krvavih dogodkov, ki jih vidimo dnevno (kar sem pa že omeila: npr. TV novice).

    LP

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Stela, te čisto razumem, samo vojni filmi ponavadi nimajo teh težav, te provokacije z nasiljem se pojavljalo predvsem v žanru grozljivke. Sicer pa, kako naj vojni film drugače kot z nasiljem pokaže bitko?

  13. STELA pravi:

    Iztok, gre za to, da se smrt lahko prikaže na manj ali bolj “živ” način. Poplava filmov in nadaljevank, katerih kvaliteta se meri s številom mrtvih (po možnosti na najbolj grozljiv način), pa slabo vpliva predvsem na ljudi, ki (še)ne ločijo filma in realnosti v zadostni meri, t.j. na ljudi, ki niso osvobojenci, kot jim pravi aleš in teh je veliko. Verjamem namreč v to, da nasilje rodi nasilje.

  14. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Stela, pa vendar je težko posneti realen film in stvari prikazati tako kot je treba, pa se hkrati izogniti nasilju. Hitro se lahko zgodi, da izpadeš patetično in premalo prepričljivo. Sicer pa, ni panike, saj ni treba gledati takih filmov, a povem ti, da prav pri Bratih v vojni zamujaš marsikaj drugega. Je pa res, da je povsem drugačno nasilje, če nekdo na filmu umre v vojni kot pa če ga zakolje psihopatski morilec. Vsaj zame.

  15. STELA pravi:

    Iztok, ne morem debatirat o konkretnem filmu, ker ga nisem videla. Vsa moja debata je bila usmerjena splošno v prikazovanje smrti na najbolj grob način – tako sem razumela tvoje uvodno pisanje.
    Res je, če nekdo umre v vojni, umre za nek ideal in to daje smrti veličino. Verjetno poznaš film Lovec na jelene…star film…pa še zdaj ne morem pozabit prizorov iz ujetništva, reševanja prijatelja z igranjem ruske rulete – resnični dogodki, ki niti niso prikazani nevem kako krvavo, pa vendar v človeku pustijo globoko sled. Torej takega adrenalina trenutno ne maram:)
    Kakšen “obraz” pa ima smrt, ki jo povzroči psihopat? Verjetno ne dost drugačnega….?

  16. Filip pravi:

    Zadnjič sem slučajno videl v trgovini tale film za 4€ in nisem si mogel kaj, da ga nebi smuknil s police pa na blagajno z njim. Meni osebno res eden izmed bolj ganljivih in eden izmed boljših vojnih filmov, kar sem jih videl. Iztok, pozabil si še omeniti soundtrack iz filma! Shame on you! http://www.youtube.com/watch?v=qgIlun103og

  17. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Lepo, da si popravil mojo napako.
    Evo, pa si mi naredil solzne oči.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !