Recenzija: Kung Fu Hustle a.k.a. Gong Fu

28.07.2009 ob 23:33

hong kong 2004, akcijska komedija, režija: Stephen Chow, igrajo: Stephen Chow, Wah Yuen, Qiu Yuen, Kwok Kuen Chan

Hiša letečih bodal, komična verzija.

Stephen Chow, edini hongkongški zvezdnik, ki se požvižga na hollywoodske ponudbe, nas je leta 2001 sezul s filmom Shaolin Soccer, enkratno, nepozabno in divjo kombinacijo kung fuja ter nogometa. In ko smo bili prepričani, da ne more višje, da ne more boljše, nas je še enkrat sezul s filmom Kung Fu Hustle, filmom, ki izgleda kot Hiša letečih bodal na spidu. Ali še boljše, kot Junak na redbullu. Ali če hočete, kot Prežeči tiger in Skriti zmaj na fliperju. In sekvence spet letijo. Visoko v zrak. Visoko v breztežnostni prostor. Sekvence so čisti balet, le da je tokrat zraven še komedija. Kot v filmih Jackie Chana, le da gre za več domišljije, posebnih efektov in elegance. Še posebej v prizoru, kjer umre mačka. In recimo prizoru, ko se začne glasbeni nastop. In Stephen Chow je tokrat klošar. No ja, brezdelnež, ki sanja, da bi bil gangster, da bi bil kul, da bi ga rešpektirali. Ne gre mu, saj je štorast, neumen, zaletav in tak, da nima pojma o borilnih veščinah. Kljub temu, da so ga kot majhnega dečka zbrali za preroka, za mesijo, za »edinega«, za Nea iz Matrice. Očitno so se zmotili, saj z njim ni nič. Niti toliko, da bi pred mulci obranil slepo deklico. Nič čudnega, da se pridruži tolpi Sekir, ki terorizirajo majhno mesto. Ki ne vedo, da se ravno tam skrivajo največji kung fu mojstri na svetu. Hec je namreč v tem, da je kung fu prekletstvo, o katerem se ne govori na glas. Da se ga skriva, zamolči, potlači vase. In vsi največji mojstri se delajo, da nimajo pojma. Da so le navadni ljudje, ki ne znajo šteti do pet. Vključno s »številko ena«, z gospodom, ki je bil tako zelo dober, da je končal v umobolnici. Mojstri so kot Možje X, kot mutanti, ki morajo svoje nadnaravne moči skrivati pred ostalim svetom. In ravno zato kung fu obvladajo tisti, za katere se zdi, da so v filmu le statisti. Da z njimi ne bo ničesar. In to niso postavni superjunaki, to so povsem navadni ljudje, ki jih lahko vsak dan srečate na cesti. To je seveda kul. To je seveda posebno, izvirno in nepozabno. To dela Kung Fu Hustle za velikega, za večnega, za najboljšega. Za takšnega, da mu ni para daleč na okoli. In seveda za takšnega, da ga bo nemogoče preseči.

Ocena: 10/10

 

5 komentarjev na “Recenzija: Kung Fu Hustle a.k.a. Gong Fu”

  1. Papir pravi:

    To je pa eden od mojih priljubljenih filmov!
    Ljudje ne vedo, kako je ta film dober, ker jih že naslov zavede, pa si mislijo, da bo nekakšna bedna kung-fu bedarija v stilu Jackieja Chana.
    Meni je pa všeč kung-fu žanr in slučajno sem enkrat na tega naletela – magija! Res, kmalu bo čas, da si ga še enkrat ogledam :)

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Papir, tudi Jackie ima cel kup dobrih filmov, cel kup dobrih kung fu komedij, recimo Drunken Master ali Božji oklep, ki ga je snemal celo v naši Postojnski jami, toda vem kaj hočeš reči in se s tabo strinjam, da kak resnejši tip gledalca naslov zavede, kar pomeni, da zamudijo zares odličen film.

  3. Filip pravi:

    Meni pa tale film, razen spektakularnih akcijskih sekvenc, ni bil všeč. Boljši mi je bil Shaolin Soccer.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Shaolin Soccer je zakon, toda tole se mi zdi še bolje. Morda si zaradi vseh teh akcijskih sekvenc pozabil na nekaj dobrih fint v sami zgodbi.

  5. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: A L’interieur, Two Bits, Me and You and Everyone we Know, CJ7 pravi:

    [...] Chow mi je car. Predvsem zavoljo filmov Shaolin Soccer in Kung Fu Hustle, ki sta me navdušila do konca in naprej. Tudi tokrat, ko dela rimejk ETja, ne razočara, škoda je [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !