Recenzija: Braveheart

24.07.2009 ob 00:27

zda 1995, avanturistična zgodovinska drama, režija: Mel Gibson, igrajo: Mel Gibson, Sophie Marceau, Catherine McCormach, Brian Cox, Brendan Gleeson, Angus Macfadyen, Patrick McGoohan

Veličastna, odlično zrežirana, spektakularna, prepričljivo odigrana, gledljiva, dinamična, ravno prav čustvena, močna in globoka zgodovinska epopeja, ki je Melu Gibsonu povsem zasluženo vrgla oskarja za najboljši film in režijo.

Ko Melu Gibsonu ubijejo ženo ali otroka, se mu vedno močno zasuče. Tako močno, da vidi rdeče in da bi rad spremenil tok zgodovine. Tak je bil v Mad Maxu, tak je bil v Patriotu, tak je bil v Smrtonosnem orožju, tak je sedaj tudi v Braveheartu, kjer igra legendarnega Williama Wallacea, borca za osvoboditev Škotske. In njegovi nasprotniki vedno storijo isto napako. Ubijejo mu ženo ali otroka. To ga razbesni in spremeni v angela maščevanja. Ali še bolje, v totalnega norca, ki vidi samo kri in meso. Samo željo po vrnitvi udarca. Če v Mad Maxu in Smrtonosnem orožju ni imel višjih ciljev, je bilo v Patriotu in Braveheartu seveda drugače. V prvem je zaradi sinove smrti bil bitko za samostojnost Amerike, v drugem pa se bori za neodvisnost Škotske. In pozor, obakrat mu familijo uničijo Angleži, kar pomeni, da sta si Braveheart in Patriot na moč podobna. S to razliko, da je Braveheart, ki ga je Gibson tudi režiral, še boljši, še večji in še bolj divji. Upal bi si trditi, da Braveheart zgleda tako, kot da bi ga režiral kak veliki režiser. Recimo David Lean, William Wyler in Anthony Mann, režiserji spektaklov Propad rimskega cesarstva, El Cid, Ben Hur in Doktor Živago. Ali še bolje, Gibson režira tako zelo zagreto, tako zelo odfukano, tako zelo realistično, da dobimo občutek, da režira Mad Max, ki je potem seveda režiral še Kristusov pasijon in Apokalipto. In prav ti trije filmi so dokaz, da je Gibson totalni norec, morda celo eden najboljših režiserjev moderne dobe. Filmar z jajci, večjimi od Coppole, ki je posnel Apokalipso zdaj. Filmar, ki si je moral po Braveheartu vzeti skoraj deset let režiserske pavze. In Braveheart je krasen film. Zares dober zgodovinski spektakel, ki mu ne manjka prav ničesar. In ki bi izvrstno funkcioniral tudi v zlati dobi zgodovinskih spektaklov. Povedano drugače, Braveheart je film, ki zgodovinskim spektaklom vrne dostojanstvo in jih spet postavi v prvi plan, se pravi tja, kjer so bili nekoč, ko sta v njih igrala tudi Kirk Douglas in Charlton Heston. Prav vsak kader, prav vsak kot kamere, prav vsak pogled glavnega junaka in prav vsak montažni prijem učinkujejo tako kot je treba. Tudi s pomočjo fenomenalne glasbene podlage Jamesa Hornerja in prepričljive ter dovolj karizmatične spremljevalne igralske ekipe, kjer visoko nad oblaki lebdi tudi očarljiva kraljica Isabelle, katero v svoji prvi angleško govoreči vlogi odigra Sophie Morceau. Velik film. Tak, da bi se ga morali škotski otroci že v osnovki naučiti na pamet. In poklon možakarju, ki bi si tudi v Sloveniji zaslužil spomenik. Dejansko popolna mešanica akcije, drame, zgodovine, pustolovščine, romance in boja za oblast. Ter projekt, ki ga je bil na tak način sposoben narediti le Mel Gibson. Vsi ostali so bili namreč premalo nori.

Ocena: 10/10

 

10 komentarjev na “Recenzija: Braveheart”

  1. Ojej pravi:

    Iztok, ves, odstavki niso tvoji sovrazniki. Poskusi kdaj, bos presenecen. O drugem pa raje ne bi izgubljal besed, da ne bom padel v kategorijo primitivnih kretenov, ki drkajo kurac, ali kako ze.

  2. Aljoša pravi:

    Jasno, čista petica in eden redkih filmov, ki sem si ga želel takoj po ogledu videti še enkrat zato sem naslednji dan ob isti uri sedel zopet v kinu.

  3. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    dober, vzdušen film, ki je spet na novo zaštartal še eno dobo epskih holivudskih filmov tipa gladiator, troja, nebeško kraljestvo,…
    thay kan tajk ar land, bat thai kan njevar tak… ar fridom! :D

  4. Vanja1 pravi:

    Ojej -> O filmu nisi nič povedal, ampak zgolj neko nepomembno stvar na katero se nihšče ne ozira, vsaj tisti , ki gledajo bistvo.

    …Film za petico, čeprav so ga nekateri kritiki ocenili, kot film , ki si je najmanj zaslužil oskarja od vseh dosedanjih, je zelo dober, in vreden vseh nagrad.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ojej, odstavke uporabljam v večini ostalih zapisov, pri ocenah pa sem se navadil, da jih ne. Saj boš preživel, mar ne? In ja, kresanje mnenj, kjer nekdo na nivoju pove drugačno mnenje, ki ga seveda argumentira, ni še nikdar bilo označeno za drkanje kurca, tako da le pogumno.

    Aljoša, mene pa po prvem gledanju ni tako strašno navdušil. Ko sem ga videl drugič, pa je bila povsem druga zgodba.

    Veter, res je.

    Vanja1, hm, tudi za Dances With Wolves, Crash in Ordinary People so čvekali nekaj podobnega. Sicer pa je po moji oceni najbolj precenjen oskarjevec Zaljubljeni Shakespeare, ki je premagal Vojaka Ryana. Takrat pa sem bil res jezen.

  6. Vanja1 pravi:

    Ja prav imaš, film Zaljubljeni Shakespeare sicer ni napačen ,ampak, zame morda prevelika “žajfa”. Ryan bi zagotovo moral biti v ozpredju.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Oskarja za režijo je Spielberg resda pobral, toda Ryan je kot film potem izgubil. Kot sem rekel, to je bila zame najhujša krivica v zgodovini oskarjev.

  8. smoger pravi:

    Je voudrais un morceau de Sophie Marceau… :P

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Smoger, ti pacek :)

  10. Recenzije: Get the Gringo, The Perfect Family « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] orožja na vrhu sveta in se potem spremenil še v izjemno dobrega režiserja, ki nam je dal Pogumno srce, Kristusov pasijon in Apokalipto, tri mojstrovine, o katerih so lahko sanjali skoraj vsi veliko [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !