Arhiv za Julij, 2009

On Air: Andrej Kmetič

29.07.2009 ob 23:11

Odlomek, ki mi je od vseh oddaj, ki sem jih naredil, najbolj pri srcu. Gost je bil kantavtor Andrej Kmetič, na koncu pa sva zapela celo skupaj. Užival sem kot še nikoli, Andreju pa želim še veliko uspehov na naši glasbeni sceni.

LINK

Jacksonov dvd, ki ga je danes ponujal Delo, je sramota

29.07.2009 ob 22:53

Časopis Delo je danes ponujal dvd Jacksonovega koncerta na Japonskem iz leta 1987, ki je seveda nujna roba za vse njegove oboževalce. Zadevo sicer že imam v svoji filmski kolekciji, toda kvaliteta posnetka ni ravno najboljša, zato sem bil zelo vesel, da so se pri Delu odločili za ta korak.

Prav zato ne morem verjeti, da je slika skorajda enaka piratski kopiji, ki se jo je dalo pred leti sneti z neta. Da je tale dvd v bistvu le zakamuflirana piratska kopija. In da nas na to niso opozorili in nam dali vedeti, kaj pravzaprav kupujemo.

To je sramotna poteza časopisa Delo, ki pa mi je kljub temu polepšala dan, saj sem si koncert, kjer Jackson izvede sedemnajst svojih takratnih uspešnic, ogledal po dolgem času.

Iztok Gartner, nova zvezda Jokerjevega Mn3njalnika

29.07.2009 ob 22:05

Točno tako, odkar sem na svojem blogu vklopil moderacijo, sem postal zvezda Jokerjevega spletnega foruma Mn3njalnik, kjer skoraj vsak dan nastane nova tema o meni, ali še bolje, na moj račun. Ekipa internetnih zanesenjakov ima pač ogromno časa, saj spremlja čisto vse, kar zapišem na svojem blogu. In čisto vsaka stvar jim je dobra za nov zapis, za novo temo, za novo norčevanje, kjer doživljajo skupinske multiple orgazme.

Dragi Mn3njalničarji, evo vam nekaj stavkov, ki vas bodo brez dvoma navdušili in vam dali ideje za nove in nove zapise.

Takole gredo:

Danes sem šel v trgovino.

Sonce je sijalo ves dan.

Evo ga.

Gremo.

Čas je za sankanje.

Dva plus dva je tri.

Prijazni Indijanec Marko dela sklece.

Iva Ivić pleše valček.

Majica je majica.

Pinka ponka mala sponka.

Zajebi to sranje.

Od jutra do večera.

Mala opica skače v zrak.

Hišnik Hinko je kupil nove nogavice.

Recenzija: Taegukgi Hwinalrimyeo

29.07.2009 ob 02:55

južna koreja 2004, vojna drama, režija: Je-gyu Kang, igrajo: Dong-Kun Jang, Bin Won, Eun-ju Lee

Film, po katerem bi lahko snemali filme.

Pozabite na Vojaka Ryana in na Tanko rdečo črto, pred vami je film, ki skorajda ni film, saj je preprosto preveč realen. To je jebeni dokumentarec iz korejske državljanske vojne. Natančneje, iz leta 1950, ko sta obe Koreji postali smrtni sovražnici in ko so se na bojišču, v kurčevi reki krvi in drobovja, usekali celo najboljši prijatelji. In to je zgodba o dveh bratih. Mlajšemu, na srcu bolnemu in boječemu Lee Jin Seoku, ter starejšemu, pogumnemu in odločnemu Lee Jin Taeu, ki se borita na isti strani. Za Južno Korejo, za zmago nad komunisti. In kamera posname prav vse. Tudi odsekane roke, tudi razmesarjene želodce, tudi špricanje krvi in tudi vse tisto, kar ni doslej tako prepričljivo posnela še nobena snemalna naprava. Niti tista iz Vojaka Ryana, kaj šele tista iz vojne v bivši Jugoslaviji. To je čisti snuff, realnejši od prave vojne, bolj grozljiv od Teksaškega pokola z motorko. Brez glasbe in patetike. Samo s trupli, metki in akcijo. Cele tri ure. Od začetka do konca. In tu sta še vedno naša brata, naša najboljša prijatelja, ki ju zdela vojna. To ni film, kjer med dva moška pride ženska, to je film, kjer med dva moška pride vojna. Državljanska vojna, najbolj nesmiselna in nepotrebna vojna vseh časov. In režiser Je-gyu Kang, sicer tudi avtor filma Shiri, ne dovoli nobenih čustev. Niti ene samo solze. Niti enega samega povešenega pogleda. Za takšne stvari preprosto ni časa. Trupla letajo sem ter tja. Drobovje se lepi na ekran. Kriki ubitih vojakov pa se zasidrajo v srce. To je Cry Me a River, le da ga namesto Justina Timberlakea pojejo korejski vojaki. In potem pride odrešitev, čustveni stampedo, ki zvije tudi gledalca. Ki ga spremeni v reko solza, ki se noče ustaviti. Prav imate, Taegukgi Hwinalrimyeo, po naše, Brata v vojni, je film, ob katerem boste jokali kot dež. Kot človek, ki je čustva v sebi držal celo življenje in jih ruknil ven tik pred smrtjo. Ali še boljše, takoj po smrti. Ja, to je film, zaradi katerega boste jokali tudi v raju, ali če hočete, tudi v peklu. Tam, kjer so se leta 1950 znašli vsi tisti nesrečni korejski vojaki, med katerimi sta bila tudi naša brata Lee Jin Tae in Lee Jin Seoku. Tako zelo dober film, da bi lahko po njem snemali filme.

Ocena: 10/10

null

Recenzija: Strings

28.07.2009 ob 23:53

danska, švedska, norveška & anglija 2004, fantazijska lutkovna drama, režija: Anders Ronnow Klarlund, glasovi: James McAvoy, Catherine McCormack, Julian Glover, Derek Jacobi, Ian Hart

Čudež.

Dobrodošli v svet lutk. V svet, kjer ni prostora za ljudi. V mitološko pravljico, ki premore več šarma od vseh letošnjih, lanskih in predlanskih zgodovinskih spektaklov skupaj. To je čista poetika, kjer lutke dihajo, čutijo in govorijo. Bajka iz časov, ki jih nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo. Pripovedka, ki jo morda poznajo samo vaše prababice. In pozor, lutke vedo, da so lutke. Da jih vodijo dolge niti iz nebes. Prav posebne strune, ki zaigrajo od ljubezni. Od prepovedane ljubezni, od rojstva otroka, od radosti. In lutke živijo svoj svet. Svet, kjer se pripravlja krvava vojna. Vojna med dvema plemenoma, dvema kraljestvoma, vojna, ki bo mnogim posekala niti in jih poslala v večna lovišča. Vojna, ki rodi Romea in Julijo. Romea in Julijo na nitkah. Na dolgih strunah, ki so povezane nekje v raju. Tam, kjer jih spretno vodi Bog. Prav imate, Niti izgledajo tako, kot da bi jih režiralo nekaj nečloveškega, nekaj izvenzemeljskega. Nekaj, kar je za doseženo popolnost garalo štiri leta. Štiri leta, deset kilometrov niti, več kot dvajset evropskih mojstrov za vodenje lutk in več kot sto različnih lutk, ki jih je delalo dvakrat toliko ljudi. Čista briljanca, neponovljivo filmsko doživetje, redkost brez konkurence in film, ki nam skuša reči, da smo tudi ljudje le lutke na nitkah. Nitkah, ki jih včasih vodi bog, včasih pa hudič.

Ocena: 10/10

Recenzija: Kung Fu Hustle a.k.a. Gong Fu

28.07.2009 ob 23:33

hong kong 2004, akcijska komedija, režija: Stephen Chow, igrajo: Stephen Chow, Wah Yuen, Qiu Yuen, Kwok Kuen Chan

Hiša letečih bodal, komična verzija.

Stephen Chow, edini hongkongški zvezdnik, ki se požvižga na hollywoodske ponudbe, nas je leta 2001 sezul s filmom Shaolin Soccer, enkratno, nepozabno in divjo kombinacijo kung fuja ter nogometa. In ko smo bili prepričani, da ne more višje, da ne more boljše, nas je še enkrat sezul s filmom Kung Fu Hustle, filmom, ki izgleda kot Hiša letečih bodal na spidu. Ali še boljše, kot Junak na redbullu. Ali če hočete, kot Prežeči tiger in Skriti zmaj na fliperju. In sekvence spet letijo. Visoko v zrak. Visoko v breztežnostni prostor. Sekvence so čisti balet, le da je tokrat zraven še komedija. Kot v filmih Jackie Chana, le da gre za več domišljije, posebnih efektov in elegance. Še posebej v prizoru, kjer umre mačka. In recimo prizoru, ko se začne glasbeni nastop. In Stephen Chow je tokrat klošar. No ja, brezdelnež, ki sanja, da bi bil gangster, da bi bil kul, da bi ga rešpektirali. Ne gre mu, saj je štorast, neumen, zaletav in tak, da nima pojma o borilnih veščinah. Kljub temu, da so ga kot majhnega dečka zbrali za preroka, za mesijo, za »edinega«, za Nea iz Matrice. Očitno so se zmotili, saj z njim ni nič. Niti toliko, da bi pred mulci obranil slepo deklico. Nič čudnega, da se pridruži tolpi Sekir, ki terorizirajo majhno mesto. Ki ne vedo, da se ravno tam skrivajo največji kung fu mojstri na svetu. Hec je namreč v tem, da je kung fu prekletstvo, o katerem se ne govori na glas. Da se ga skriva, zamolči, potlači vase. In vsi največji mojstri se delajo, da nimajo pojma. Da so le navadni ljudje, ki ne znajo šteti do pet. Vključno s »številko ena«, z gospodom, ki je bil tako zelo dober, da je končal v umobolnici. Mojstri so kot Možje X, kot mutanti, ki morajo svoje nadnaravne moči skrivati pred ostalim svetom. In ravno zato kung fu obvladajo tisti, za katere se zdi, da so v filmu le statisti. Da z njimi ne bo ničesar. In to niso postavni superjunaki, to so povsem navadni ljudje, ki jih lahko vsak dan srečate na cesti. To je seveda kul. To je seveda posebno, izvirno in nepozabno. To dela Kung Fu Hustle za velikega, za večnega, za najboljšega. Za takšnega, da mu ni para daleč na okoli. In seveda za takšnega, da ga bo nemogoče preseči.

Ocena: 10/10

Kulti in klasike: Dances with Wolves

28.07.2009 ob 02:36

zda 1990, dramski vestern, režija: Kevin Costner, igrajo: Kevin Costner, Mary McDonnell, Graham Greene, Rodney E. Grant, Robert Pastorelli, Maury Chaykin, Tom Everett, Wes Studi

Anti vestern.

Če poznate zgodovino vesternov, potem veste, da je Dances With Wolves, sicer film, ki je pobral sedem oskarjev in Kevina Costnerja postavil na vrh sveta, nekaj zelo posebnega in pogumnega. Kaj posebnega in pogumnega, Dances With Wolves je vestern, ki ubije žanr. Ki ubije in onečedi vse ostale vesterne. Samo pomislite, Indijanci tokrat niso zlobni in krvoločni, marveč prijazni, zabavni in takšni, da bi jih celo John Wayne povabil na kavo. Še več, zlobni in krvoločni so belci, ameriška vojska, ki se obnaša tako, kot so se Indijanci v drugih vesternih. To je čisti atentat na žanr, popolni zlom imidža divjega zahoda na filmu. Ultimativni vestern, ki bi lahko končal vesterne. In dejansko vestern, ki je končal vesterne. Ki je vesterne ubil. Ki je ubil kavboje, divji zahod in Johna Waynea. Hudičevo dober film. Mojstrovina za vse večne čase. Prekrasna scenografija, odlična glasbena spremljava Johna Barryja, popolna dramaturgija, še boljša kamera in brezhibna režija debitanta, ki je tako zelo suveren in samozavesten, da mu lahko rečemo kar John Ford. Očarljiva, veličastna, čustvena, romantična, energična, na trenutke zabavna, nostalgična in globoka zgodba vojaka Johna Dunbarja (igra ga Kevin Costner), ki želi spremeniti svet, na koncu pa spremeni sebe. S pomočjo indijanskega plemena Sujev, ki mu pokažejo smisel življenja in odkrijejo vse tisto, kar mu belci nočejo, ne morejo in ne znajo. Če ste videli Fordovo klasiko The Searchers, kjer je John Wayne na koncu odkril, da se je njegova ugrabljena nečakinja Natalie Wood popolnoma poistovetila z Indijanci, niste videli še ničesar. To, kar počne John Dunbar, je namreč popolna transformacija, popolna preobrazba, še hujša kot pri Kafki. Čista infiltracija brez hinavskih namenov. In to samo zato, ker je hotel videli prerijo preden izgine. Res je, John Dunbar, ki ga Suji preimenujejo v Dances With Wolves, se pravi v tistega, ki “pleše z volkovi”, je ekološko osveščen možakar. Vojak, ki bi rad, da Zemlja ostane lepa. In taka, da bo na njej prostor tudi za Indijance. Veličasten film, poln prečudovitih in nepozabnih prizorov, ki so leta 1990 daleč za sabo pustili tudi filme Awakenings, Ghost, Goodfellas in The Godfather 3, ki so morali priznati premoč v kategoriji za najboljši film leta. In da ne pozabim, Kevin Coster je bil tistega leta tako zelo na vrhu, da je oznanil rimejk Bena Hurja, ki pa ga potem žal ni nikoli posnel.

Ocena: 9/10

Recenzija: The Last House on the Left

26.07.2009 ob 23:51

zda 2009, dramska grozljivka, režija: Dennis Iliadis, igrajo: Sara Paxton, Monica Potter, Tony Goldwyn, Riki Lindhome, Garret Dillahunt, Michael Bowen, Joshua Cox, Aaron Paul, Spencer Treat Clark

Premalo pogumen rimejk kultnega in žanrsko prelomnega originala, ki ga je leta 1972 posnel Wes Craven.

Da si leta 2009 posnet rimejk upa manj kot leta 1972 posnet original, je seveda slabo in celo neobičajno. Vsi rimejki si ponavadi upajo več, saj so posneti v času, ko sta seks in nasilje nekaj povsem vsakdanjega. Po drugi strani pa to, da je tale rimejk nekoliko zadržan in nepričakovano manj nasilen in ekspliciten od izvirnika, niti ni tako zelo slabo, saj s tem dokazuje, da se mu ne gre le za šokiranje gledalcev, marveč tudi za prikaz same zgodbe. Za odraz časa, v katerem je vse več norcev, ki nesrečne naključne izbrance mučijo za hobi. Okej, prizori nasilnega maščevanja staršev (Monica Potter, Tony Goldwyn) ene izmed deklet (Sara Paxton), ki je padla v roke zverinske tolpe, so resda še vedno direktni, saj eden izmed barab konča v mikrovalovki, drugi pa v mikserju lijaka, toda kaj, ko manjka tisti znani in ultimativni prizor, kjer je mati nesrečnega dekleta napadalcu odgriznila penis. Tale rimejk bolj kot rimejk kultnega Cravenovega filma, tako zgleda le kot skupek klišejev žanra, kjer smo vse podobne brutalne in mesene sekvence videli že stokrat. Povedano z drugimi besedami, film ostane nekje vmes. Vmes med drzno in povprečno dramsko grozljivko, ki pa original vendarle preseže po dramaturgiji in igralskih kreacijah.

Ocena: 5/10

Za kazen se bodo morali spet učiti osnov oživljanja

26.07.2009 ob 23:49

Prav ste prebrali, osebje mariborske bolnišnice se bo moralo zaradi nedavnih incidentov spet naučiti osnov oživljanja pacientov. To bo v bistvu njihova kazen, ki jo bodo nadzorniki seveda preverjali in ugotavljali, če se dosledno izvaja.

Halo, pa kdo je v tej državi nor? Mar ne bi morali osnov oživljanja obvladati že zdaj in to brez da bi morali obnavljati znanje?

In zdaj so jim te naloge naložili kot neke vrste kazen. Kot da bi morali znova opravljati vozniški izpit. Rekoč, evo vam zoprne naloge, sami ste si krivi, kaj pa so vam umrli pacienti.

Joj, kam gre ta naša država.

Recenzije: Ice Age (vsi trije deli)

25.07.2009 ob 00:58

ICE AGE: Dawn of the Dinosaurs (zda 2009, risanka, režija: Carlos Saldanha & Mike Thuremeier, glasovi: Ray Romano, Denis Leary, Queen Latifah, John Leguizamo, Seann William Scott, Simon Pegg) Madagaskar sreča Jurski park. Četudi imamo takšnih in drugačnih dinozavrov zadnja leta malce čez glavo, kar pomeni, da filmi in risanke o dinozavrih počasi postajajo malce zoprn kliše, in čeprav je Buck, enooka podlasica in Crocodile Dundee wannabe, v bistvu kopija Juliena, ki ga je v Madagascarju govoril Sacha Baron Cohen, je tretji del super uspešne franšize Ice Age, ki lahko sedaj v trgovinah najdete tudi v obliki magnetkov, zelo gledljiva, očarljiva, zabavna, zanimiva in dobro narejena zabava za vso družino. Povedano z drugimi besedami, četudi ne bi videl prvega in drugega dela, bi mi bil tretji zelo všeč, saj ima praktično vse, kar mora imeti dobra risanka. Se pravi risanka, ki želi navdušiti otroke in njihove starše. In pozor, Sid, Manny, Ellie in Diego, ki jih še vedno govorijo John Leguizamo, Ray Romano, Queen Latifah in Denis Leary, jo tokrat mahnejo “pod zemljo”, v povsem drugačen svet, v pozabljeno deželo dinozavrov, v land of the lost, kjer jih pričaka tudi prej omenjeni Buck, kralj džungle, rezervni Tarzan, ki je nekoč najbolj krvoločnemu dinozavru med dvobojem uspel iz čeljusti izruvati zob. Brez kultne veverice, ki išče svoj lešnik in fura povsem svoj film, seveda ne gre, če smo iskreni pa si moramo priznati, da je tole verjetno najboljše tretje nadaljevanje kakega filma, ki se kljub znanim likom dovolj spretno izogiba ponavljanju in uspe ujeti svojo sceno, svojo risanko, ki bi brez težav lahko dobila še eno nadaljevanje.

Ocena: vredno ogleda

ICE AGE: THE Meltdown (zda 2006, risanka, režija: Carlos Saldanha, glasovi: Ray Romano, John Leguizamo, Denis Leary, Seann William Scott, Queen Latifah, Josh Peck, Jay Leno, Chris Wedge) Zelo dobro nadaljevanje zelo dobrega originala iz leta 2002. Manny, Sid in Diego so nazaj. Spet so navihani, razposajeni in takšni, da nam zlezejo pod kožo. Tako kot leta 2002, ko so se šli rimejk Fordove klasike Trije Botri. Tako kot sedaj, ko jih napade globalna otoplitev in si morajo skupaj z ostalimi živalmi ledenega raja rešiti kožo. Lenivec Sid (John Leguizamo) ima spet težave s samozavestjo, tiger Diego (Denis Leary) se spet boji vode, mamut Manny (Ray Romano) pa se do ušes zaljubi v svojo vrstnico Ellie (Queen Latifah), v seksi mamutko, ki je prepričana, da je oposum. Da sploh ni mamut in da mora spati na drevesu z glavo navzdol. Jasno, tukaj je tudi legendarna veverica, ki spet lovi svoj nesrečni želod in nastopa v svoji risanki. V najbolj zabavnih delih risanke v risanki, ki dvigujejo kvaliteto in preganjajo dolgčas. Še ena vrhunska računalniško animirana poslastica, ki ji do čiste briljance manjka le kakšna žuželka iz Življenja žuželk in kakšen trol iz Shreka.

Ocena: vredno ogleda

ICE AGE (zda 2002, risanka, režija: Carlos Saldanha & Chris Wedge, glasovi: Ray Romano, John Leguizamo, Denis Leary, Goran Višnjič, Jack Black) Stvar je jasna, Ice Age je računalniški rimejk klasike Trije botri, ki jo je davnega leta 1948 režiral John Ford. Trije botri so bili zgodba o treh banditih, ki so po puščavi s seboj vlačili dojenčka in nam pokazali svojo sentimentalno plat, svojo žensko v na videz grobem moškem telesu. Potem so prišli Trije moški in dojenček, kjer so Ted Danson, Steve Guttenberg in Tom Selleck počeli nekaj podobnega. Sedaj k nam prihaja računalniško animirana risanka Ice Age, v kateri je puščavo nadomestila ledena doba, tri moške pa mamut (Ray Romano), sabljasti tiger (Denis Leary) in lenivec (John Leguizamo), zelo nenavadna skupina popotnikov, ki morajo izgubljenega dojenčka vrniti k njegovemu plemenu. Ice Age resda ni Shrek in recimo Življenje žuželk, ker mu manjka malce več energije, vsaj en zares simpatičen lik in nekaj več duše, toda briljantna računalniška animacija in tekoče dogajanje kot za šalo nadomestita vse morebitne luknje ter nas popeljeta v gledljivo, nepozabno in poučno prazgodovinsko pustolovščino, pred katero se lahko skrije večina igranih filmov zadnjega desetletja.

Ocena: presežek

Happy Birthday: Jennifer Lopez

25.07.2009 ob 00:39

Bilo bi nepošteno, da ji ne voščim štiridesetega rojstnega dne in ji ne rečem, da je skrajni čas, da se vrne pred mikrofone in na filmska platna.

Recenzija: Bad News Bears

24.07.2009 ob 00:53

zda 2005, športna komedija, režija: Richard Linklater, igrajo: Billy Bob Thornton, Greg Kinnear, Marcia Gay Harden

Zelo povprečen rimejk istoimenskega originala iz leta 1976, kjer je vlogo trenerja igral Walter Matthau.

Če ste videli Mogočne racmane, kjer je Emilio Estevez treniral ekipo nesposobnih mulcev, ste videli vse, kar je treba videti v žanru otroških športnih komedij, torej v žanru, kjer kak zavožen možakar trenira ekipo nesposobnih mulcev. In tokrat nastrada Billy Bob Thornton alias Morris Buttemaker, ki mora iz ekipe nesposobnih mulcev narediti skuliano bejzbol moštvo. Jasno, tu so vsi klišeji, ki jih takšni filmi premorejo. Stranski igralci, ki so le za okras. Mulci, ki jih pozabimo že med gledanjem. In režiser, ki mu tele napake ne bodo oprostili celo njegovi najbolj zvesti oboževalci, ki verjetno še danes ne morejo razumeti, kaj je razmišljal, ko je sprejel režijo tegale povprečnega družinskega filmčka brez enega samega presežka.

Ocena 2 in pol

Moji spomini na Ivana Krambergerja

24.07.2009 ob 00:45

Zadnje čase se spet veliko govori o pokojnem Ivanu Krambergerju, nekaj časa nazaj pa sem tudi na Siolovem blogosu odkril blog, ki ga piše njegov sin Ivek. V temle zapisu se bom izognil morebitnim teorijam zarote o njegovem uboju in zapisal spomine, ki mi pridejo v misli, ko zagledam njegovo sliko in ko zaslišim njegovo ime.

Mislim, da se je pisal konec osemdesetih, ko sem ga prvič videl v živo. Prodajal je svoje knjige in obeske, družbo mu je delala opica, okoli njega pa je bila ogromna množica ljudi, ki jih je očitno zanimalo, kaj ima za povedati. Zdel se mi je kul, nekaj posebnega, pač nastopač in komedijant, za katerega se je govorilo, da ima veliko denarja in da je velik dobrodelnik. Moja stara teta iz Ljubljane je kupila njegovo knjigo in jo posodila moji družini, jaz pa sem kupil njegov obesek, ki mu je sledil stisk roke in obljuba, da bom imel srečo. Za knjigo se ne spomnim, če sem jo kdaj zares prebral, za obesek pa vem, da mi je padel na tla in se razbil.

Nato sem v nekem časopisu zasledil, da je hotel patentirati ogledalo za stranišče, kjer bi človek po barvi obraza ugotovil, če ga še tišči na veliko potrebo, nakar mi je za nekaj časa ušel iz spomina. Vse do začetka devetdesetih, ko se je podal v bitko za predsednika Slovenije, kjer je potem kot veste dobil izjemno velik odstotek glasov. Mislim, da je bil takoj za Pučnikom in Kučanom in da je presenetil celo svoje največje zagovornike.

Na zadnjem soočenju si je postrigel celo svoje dolge lase, sam pa sem za trenutek pomislil, da bi bil morda celo dober predsednik. Človek iz množice, možakar, ki je znal prisluhniti navadnemu človeku. In gospod, ki bi znal pomagati tudi tistim, ki jim ostali predsedniki ne morejo. Kaj točno je govoril, se ne spomnim, saj sem bil premlad. Vem pa, da je imel karizmo in da ga je bilo zanimivo poslušati.

Ko je umrl, sem bil šokiran, saj nisem mogel verjeti, da bi kdo storil kaj tako trapastega. In to kar tako, za šalo, brez pravega motiva. To mi smrdi in tega tako kot njegov Ivek seveda ne kupim.

Recenzija: Braveheart

24.07.2009 ob 00:27

zda 1995, avanturistična zgodovinska drama, režija: Mel Gibson, igrajo: Mel Gibson, Sophie Marceau, Catherine McCormach, Brian Cox, Brendan Gleeson, Angus Macfadyen, Patrick McGoohan

Veličastna, odlično zrežirana, spektakularna, prepričljivo odigrana, gledljiva, dinamična, ravno prav čustvena, močna in globoka zgodovinska epopeja, ki je Melu Gibsonu povsem zasluženo vrgla oskarja za najboljši film in režijo.

Ko Melu Gibsonu ubijejo ženo ali otroka, se mu vedno močno zasuče. Tako močno, da vidi rdeče in da bi rad spremenil tok zgodovine. Tak je bil v Mad Maxu, tak je bil v Patriotu, tak je bil v Smrtonosnem orožju, tak je sedaj tudi v Braveheartu, kjer igra legendarnega Williama Wallacea, borca za osvoboditev Škotske. In njegovi nasprotniki vedno storijo isto napako. Ubijejo mu ženo ali otroka. To ga razbesni in spremeni v angela maščevanja. Ali še bolje, v totalnega norca, ki vidi samo kri in meso. Samo željo po vrnitvi udarca. Če v Mad Maxu in Smrtonosnem orožju ni imel višjih ciljev, je bilo v Patriotu in Braveheartu seveda drugače. V prvem je zaradi sinove smrti bil bitko za samostojnost Amerike, v drugem pa se bori za neodvisnost Škotske. In pozor, obakrat mu familijo uničijo Angleži, kar pomeni, da sta si Braveheart in Patriot na moč podobna. S to razliko, da je Braveheart, ki ga je Gibson tudi režiral, še boljši, še večji in še bolj divji. Upal bi si trditi, da Braveheart zgleda tako, kot da bi ga režiral kak veliki režiser. Recimo David Lean, William Wyler in Anthony Mann, režiserji spektaklov Propad rimskega cesarstva, El Cid, Ben Hur in Doktor Živago. Ali še bolje, Gibson režira tako zelo zagreto, tako zelo odfukano, tako zelo realistično, da dobimo občutek, da režira Mad Max, ki je potem seveda režiral še Kristusov pasijon in Apokalipto. In prav ti trije filmi so dokaz, da je Gibson totalni norec, morda celo eden najboljših režiserjev moderne dobe. Filmar z jajci, večjimi od Coppole, ki je posnel Apokalipso zdaj. Filmar, ki si je moral po Braveheartu vzeti skoraj deset let režiserske pavze. In Braveheart je krasen film. Zares dober zgodovinski spektakel, ki mu ne manjka prav ničesar. In ki bi izvrstno funkcioniral tudi v zlati dobi zgodovinskih spektaklov. Povedano drugače, Braveheart je film, ki zgodovinskim spektaklom vrne dostojanstvo in jih spet postavi v prvi plan, se pravi tja, kjer so bili nekoč, ko sta v njih igrala tudi Kirk Douglas in Charlton Heston. Prav vsak kader, prav vsak kot kamere, prav vsak pogled glavnega junaka in prav vsak montažni prijem učinkujejo tako kot je treba. Tudi s pomočjo fenomenalne glasbene podlage Jamesa Hornerja in prepričljive ter dovolj karizmatične spremljevalne igralske ekipe, kjer visoko nad oblaki lebdi tudi očarljiva kraljica Isabelle, katero v svoji prvi angleško govoreči vlogi odigra Sophie Morceau. Velik film. Tak, da bi se ga morali škotski otroci že v osnovki naučiti na pamet. In poklon možakarju, ki bi si tudi v Sloveniji zaslužil spomenik. Dejansko popolna mešanica akcije, drame, zgodovine, pustolovščine, romance in boja za oblast. Ter projekt, ki ga je bil na tak način sposoben narediti le Mel Gibson. Vsi ostali so bili namreč premalo nori.

Ocena: 10/10

Recenzija: Drag Me to Hell

23.07.2009 ob 21:50

zda 2009, grozljivka, režija: Sam Raimi, igrajo: Alison Lohman, Justin Long, Lorna Raver, David Paymer, Dileep Rao, Adriana Barraza

Recesija.

Točno tako, Drag Me to Hell, sicer film, s katerim se je Sam Raimi vrnil v obdobje, ko je posnel kultno grozljivko The Evil Dead, več kot nazorno pokaže posledice recesije. Se pravi, kaj se zgodi, ko banka zaradi svetovne gospodarske krize zavrne posojilo ostareli Sylvii Ganush (Lorna Raver), ki potem vrže prekletstvo na nič hudega slutečo bančno uslužbenko Christine Brown (Alison Lohman). Punco, ki bi posojilo resda lahko odobrila, toda s tem tvegala svoje napredovanje. Drži, Christine Brown začne preganjati Lamia, zelo zajebana demonka, ki jo bo po treh dnevih mučenja, treh dnevih Poltergeista, ali če hočete, treh dnevih Izganjalca hudiča, potegnila naravnost v pekel. Zabavna grozljivka, ki večino svojega časa žal namenja zelo oglasnim zvočnim efektom in pri tem pozabi na še boljšo atmosfero in na katastrofalne luknje v scenariju. Povedano drugače, scenarij je tako zelo banalen, da ga morajo ves čas reševati preglasni zvočni efekti, s katerim režiser Raimi pač straši gledalce in dosega faktor šoka ter presenečenja. Pa vendar, gospe Ganush, ki se zelo rada mokro poljublja, ne bi rad nikoli srečal v živo.

Ocena 3 in pol