Arhiv za Junij, 2009

Michael Jackson: Jam

27.06.2009 ob 02:35

Mojstrovina, na katero se pozablja. V spotu nastopa tudi Michael Jordan, svoj del pa odrepa Heavy D. Plesna himna po mojem okusu.

KLIK

Michael Jackson: Give in to Me

27.06.2009 ob 01:50

Vrhunska pop rock balada, kjer gostuje nepozabni Slash. Resda uspešnica, a spet nekako prezrta glasbena poslastica, ki jo mnogi povsem po krivici postavljajo daleč za največje hite albumov Thriller in Bad. Upal bi si trditi, da je prav Dangerous Jacksonov najboljši album.

YouTube slika preogleda

Jutri se bomo v oddaji On Air poslovili od Michaela Jacksona

26.06.2009 ob 02:21

Jutri, se pravi v petek, 26. junija, ob 20. uri, na Čarli Tv, oddaja o gangsta rapu odpade, saj se bomo poslovili od Michaela Jacksona. Kljub temu, da sem mu prejšnji petek posvetil celi dve uri, sem se odločil, da se od njega poslovim še enkrat. Vsaka druga tema bi bila za jutri z moje strani nemogoča, saj sem čisto sesut.

On Air: Nude, Oliver Gašparič, Effe, Činč

25.06.2009 ob 17:38

Sreda, 25, junij, je bil divji dan, saj sem pred kamero tako ali drugače sedel in čvekal celih pet ur. Najprej v svojem delu oddaje On Air, potem pa še kot gost pri večerni izdaji s Činčem.

Teodor Amanović, za prijatelje Toš, kitarist skupine Nude, je bil čeden kot vedno, zato sem mu nadel vzdevek Joaquin Cortez.

Čeprav sem se napihnil in skoraj posral, sem proti Oliverju Gašpariču, zmagovalcu na evropskem prvenstvu v Strongmanih, deloval kot kurčeva mravlja.

Čeprav Oliver zgleda kot gora, je strašno simpatičen, zanimiv, zabaven, prijazen in s pozitivno energijo nafilan možakar. Brez dvoma eden mojih najboljših gostov.

Činč je zvečer gostil mene in Effeja, dve uri pa sta minili kot bi trenil.

Ko sta mi Činč in Effe iz ust dovolila sneti samolepilni trak, se je začel kviz, kjer smo preverjali, kdo je bolj zabit. Super vzdušje, super zajebancija.

Jutri ob 20. uri: Oddaja o gangsta rapu, z gostoma Došo in Rhyme Godom.
Samo na Čarli Tv.

Recenzija: Laid to Rest

23.06.2009 ob 18:59

zda 2009, grozljivka, režija: Robert Hall, igrajo: Bobbi Sue Luther, Lena Headey, Kevin Cage, Richard Lynch, Jonathon Schaech

Tretjerazredna bedarija, ki pa premore neverjetno krute, brutalne, ogabne in mesene umore.

Ko človek gleda vse te umore filma Laid to Rest, pomisli na snuff, na možnost, da so igralce pobili v živo. Trganje in mesarjenje kože je namreč tako zelo direktno, tako zelo perverzno in tako zelo prepričljivo, da gledalec ne more verjeti. Da se resnično vpraša, kdaj so posebni efekti tako močno napredovali. Ali še bolje, kje so ustvarjalci tegale B filma dobili denar zanje. Drži, med ogledom filma Laid to Rest se boste spomnili na kultni Cannibal Ferox, kjer se je moral režiser zagovarjati celo pred sodiščem. In seveda na filme Herschella Gordona Lewisa, tako imenovanega kralja gorea. Res je, morilec svoje žrtve v filmu Laid to Rest ubije tako zelo grdo, da Jason, Michael in Freddy zgledajo kot risanke, kot otroška matineja, kjer ne verjamemo niti enemu rezu noža. In pozor, padejo tudi Richard Lynch, Lena Headey in Jonathon Schaech, kar je seveda finta Hitchockovega Psiha, kjer je zelo hitro padla tudi glavna igralka Janet Leigh. Žal je tale film daleč od Psiha. Kaj Psiha, tale film je daleč tudi od večine podobnih filmov, saj ima zelo neumno zgodbo in morilca, ki ima na glavi jekleno masko. Divjega high tech monstruma, ki lovi punco (Bobbi Sue Luther), katero na začetku filma zapre v krsto.

Ocena: 3/10

Recenzije: Knowing, State of Play

23.06.2009 ob 18:41

KNOWING (zda 2009, znanstveno fantastična dramska srhljivka, režija: Alex Projas, igrajo: Nicolas Cage, Chandler Chantebury, Rose Byrne, Lara Robinson)

Zgodba, ki vas bo pošteno stresla.

Jp, Knowing je eden tistih filmov, ki strese gledalca. Še posebej na koncu, ki ga zlepa ne boste pozabili. Izjemno zanimiva in z vrhunskimi posebnimi efekti opremljena zgodba, ki jo je režiral avtor kultnega in vizionarskega Vrana, steče čudovito, prepričljivo in praktično brez napake. Seveda z izjemo izredno slabe in dolgočasen igralske kreacije Nicolasa Cagea, ki igra tako kot Mark Wahlberg v The Happening. Kot da ne bi reševal sveta, kot da bi šel na sprehod v Logarsko dolino in lovit metulje. Vse skupaj se prične v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer učenci neke šole narišejo prihodnost. Izjema je le deklica Lucinda (Lara Robinson), ki namesto risbice nakraca na stotine številk. Petdeset let kasneje ta njene številke v roke dobi sinko (Chandler Chantebury) Nicholasa Cagea, znanstveno naravnanega profesorja Johna Koestlerja, ki pogrunta, da gre za napovedi. Za natančne reciklaže vseh večjih nesreč in naravnih katastrof, kjer je Lucinda natančno napovedala datum in število žrtev. Hudiča, celo koordinate, kjer se je kaka nesreča zgodila. Prav imate, profesor Koestler, ki bi se odlično znašel tudi v tematsko podobnem korejskem hororju Gin Gwai, ugotovi, da so na listku še tri nesreče, ki se še niso zgodile in ki se bodo zgodile v naslednjem tednu. Prisotnost skrivnostnih možakarjev, ki strašijo njegovega sina, gre sprva seveda na živce, saj sicer odličnemu filmu katastrofe jemlje kredibilnost in ga spreminja v nepotrebno znanstveno fantastiko, toda na koncu prav to dobi smisel in ga popelje v neslutene višave. Res je, Knowing je ekranizacija Noetove barke, kjer Noe na ladjo vzame le dve živalski vrsti. In film, ki kljub happy endu pusti grenak ter šokanten priokus.

Ocena 4 in pol

STATE OF PLAY (zda 2009, politični triler, režija: Kevin Macdonald, igrajo: Russell Crowe, Ben Affleck, Helen Mirren, Robin Wright Penn, Rachel McAdams, Jason Bateman, Jeff Daniels, Viola Davis)

Raziskovalno novinarstvo, ki bi si zaslužilo Pulitzerja.

Filmi o takšnih in drugačnih raziskovalnih novinarjih, ali če hočete, fotoreporterjih, so se vedno dogajali v kaki eksotični deželi. Vsaj v osemdesetih, ko so jih posneli kar nekaj. Sedaj po 11. septembru je drugače. Sedaj je treba raziskovati doma. Prav doma je namreč največ korupcije, največ laži in največ pizdarij. Tega se več kot dobro zaveda tudi uporniški in zelo sposobni novinar Cal McAffrey (Russell Crowe), ki pod lupo vzame skrivnostno smrt dokaj vplivne mladenke, ki je šmirala s povzpetnim kongresnikom Stephenom Collinsom (Ben Affleck). Drži, intrig in preobratov je toliko kot v filmih Alana J. Pakule, igralska zasedba, kjer raztura tudi Helen Mirren v vlogi McAffreyjeve stroge šefice Cameron Lynne, svoje delo opravi z odliko in dovolj karizmatično ter prepričljivo, dramaturgija nima napak, zgodba pa se dotakne tudi blogerjev, ki se jih vplivneži bojijo še bolj kot novinarjev. Dober film, delo režiserja mojstrovine The Last King of Scotland, ki spretno baranta s kamero in ustvarja napetost le z dialogi ter preobrati. V poplavi takšnih in drugačnih političnih trilerjev, s katerimi nas filajo naša kina, je State of Play brez dvoma eden boljših in bolj zanimivih.

Ocena 4

Najboljša krema na svetu

23.06.2009 ob 17:45

Kadar imam suhe roke in še posebej suhe in razpokane komolce, zelo težko najdem kremo, ki bi mi res pomagala. Vse po vrsti udarijo v prazno in nimajo pravega učinka. Prav zato je Glicemille firme Palmolive tako zelo kul, saj res pomaga, na koži pa ustvari tako fino glazuro, ki rezultate pokaže zelo hitro.

On Air: Chateau, Šklabfest, Red Five Point Star

23.06.2009 ob 16:44

Ponedeljek, 22. junija, je bil bolj rokersko in punkovsko obarvan, saj sem gostil fante nekoč zelo popularne skupine Chateau, ki se po desetih letih vrača na glasbeno sceno. Organizatorja prihajajočega Šklabfesta v Trbovljah, kjer bodo nastopili kultni ska in punk bendi. In pevca slovenske skupine Red Five Point Star, ki se je vrnila iz koncertiranja po Afrki.

Kitarist Zvone Hranjec, ki je igral tudi pri skupinah Šank Rock, Pop Design in Ritem Planet ter je med drugim spisal tudi legendarnega Metulja, je bil zelo skuliran in zabaven sogovornik, ki ga spoštujem zavoljo vztrajnosti na slovenski glasbeni sceni.

Na levi je Andrej, organizator Šklabfesta, na desni pa Uroš pevec skupine Five Star Point. Ker sta doma iz Trbovelj, jim lahko rečem: "Matkurba in hvala za super čvek."

Kratki lasje izdajajo, da nisem pravi za člana skupine Chateau in da me kot za šalo zasenčita Zvone Hranjec in bobnar Stane Odlazek, ki se je po televiziji pokazal po dvanajstletni pavzi. Res je, rokerji nikoli ne postanejo plešasti.

V sredo so na vrsti Nude in slovenski silak Oliver Gašparič, zvečer pa sva pri Činču gosta jaz in Effe.

V petek pa bomo čvekali o gangsta rapu, preverili, če je v Sloveniji možen in gostili še Došo ter Rhyme Goda.

Da ne pozabite: sreda, od 17. do 20. ure, petek, od 20. do 22. ure.

Samo na Čarli Tv.

Ice T za mojo dušo

23.06.2009 ob 13:25

Uf, spomin na čase, ko je bil rap še kul muska in ko ni bilo prostora za bleferje.

Dame in gospodje, Ice T, najboljši raper vseh časov, največji frajer vseh časov. Prvi in zadnji gangsta raper. Za vedno.

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
http://www.dailymotion.com/videox1l1md
YouTube slika preogleda

V spomin: Niko Ignjatič

22.06.2009 ob 03:10

Nekaj dni nazaj nas je zapustil prijatelj, Niko Ignjatič, slikar, vizionar in predsednik društva Otroci otrokom. Zadnje čase se nisva kaj dosti videla, pred leti pa sva nekajkrat uspešno sodelovala pri raznih projektih. Ko sem ga kot gosta povabil na dobrodelno prireditev za otroški telefon Tom, se je več kot prijazno odzval povabilu. Ko me je prosil, naj za Celjana zapišem kako novičko o delu njegovega društva, pa sem to storil z velikim veseljem.

Spominjam se ga kot vedno nasmejanega in prijaznega možakarja s smislom za humor, ki je bil pol idej, za katere pa včasih žal ni uspel nabrati dovolj denarja. Ker je bil vztrajen in ker je zagreto sledil svojim ciljem, je šel morda komu na živce, toda midva sva bila ves čas na isti valovni dolžini.

Za njegovo smrt sem izvedel prejšnjo sredo, kar pomeni, da sem zamudil pogreb. Povedali so mi, da je odšel za vedno in da je izgubil boj z zahrbtno boleznijo.

Res škoda, saj bi zdaj, ko sem končno dobil tv oddajo, spet lahko sodelovala in si tako ali drugače pomagala.

Spoštovani Niko, počivaj v miru, nekateri te bomo za vedno nosili v lepem spominu.

Vsem sorodnikom in tistim, ki so te imeli radi, pa na tem mestu izrekam iskreno ter globoko sožalje.

Spodaj pripenjam sliko, kjer sva ga srala skupaj. Prav na tej mi je zelo všeč, saj je tak, kot se ga spominjam.

Niko, škoda, da si odšel tako hitro in brez pozdrava.

Keri Hilson: Knock You Down

22.06.2009 ob 00:08

Trenutno moj top hit, ki si ga rolam dan za dnem. Mladi in nadarjeni Keri pomagata še Kanye West in Ne-Yo, komad pa seka sto na uro. Duet, ali še bolje, trio, ki si ga velja zapomniti za vedno.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Shine a Light

21.06.2009 ob 22:41

zda 2008, koncertni film, režija: Martin Scorsese, igrajo: Mick Jagger, Keith Richards, Charlie Watts, Ron Wood, Christina Aguilera, Buddy Guy, Jack White, Bill Clinton, Martin Scorsese

“We can not burn Mick Jagger,”

tik pred pričetkom koncerta skupine The Rolling Stones v šali reče Martin Scorsese, režiser njihovega glasbenega spektakla, no ja, režiser, ki v svoj dokumentarec vključi kar precej posnetkov njihovega nastopa v dvorani Beacon v New Yorku. Drži, tistim, ki je všeč njihova muzika, bo všeč tudi tale glasbeni filmček. Tale dokaj navaden in v bistvu povprečen prenos koncerta legendarnih rokerjev, ki na stara leta še vedno zažigajo tako kot nekoč. Najboljši so seveda uvodni deli filma, kjer Scorsese panično zbira podatke o seznamu pesmi in tuhta, kako naj posname uvod koncerta. Prav tako dober je obisk Billa Clintona, ki Rollingom predstavi svojo taščo in otvori tudi koncert. Vse ostalo je pač nastop na odru in nekaj starih črnobelih intervjujev, kjer Jagger pove, da bodo igrali samo še kako leto. Nič posebnega, torej. Le film, ki bo všeč najbolj gorečim fanom Rolling Stonesov, med katere očitno sodi tudi Martin Scorsese.   

Ocena 3

Happy Birthday: Juliette Lewis

21.06.2009 ob 18:33

Nekdanja punca Brada Pitta je v filmih Natural Born Killers, Kalifornia, Too Young To Die, Romeo is Bleeding, What’s Eating Gilbert Grape, Strange Days, Mixed Nuts, From Dusk Till Dawn, Husbands and Wives in seveda Cape Fear, pokazala, da je najboljša igralka svoje generacije. Genialna pri upodobitvah infantilnih žensk in dovolj odštekana ter pogumna, da smo verjeli v vsak lik, ki ga je odigrala. Prav zato mi ni jasno, da se je zadnja leta nekako izgubila iz prve lige in da nastopa samo v filmih, za katere ne ve niti ona sama. Škoda, bila je igralka, ki jih ni veliko. In da ne pozabim, danes praznuje 36 let.

Brez zamere, a zdi se mi, da Salome malce blefira

21.06.2009 ob 17:41

Res je, Salome, naša prva in pravzaprav edina drag queen zvezda, je pred kratkim postala čisto prava ženska. Seveda s pomočjo operacije, ki jo je do konca spremenila tudi fiziološko. Nenada ni več, zdaj je tudi spodaj samo Salome.

Okej, toda zakaj iz tega dela šov, celo knjigo, hudiča, celo zabavo, kjer naj bi pokazala, da je res ženska? Je to res potrebno na poti k popolni sreči in k izpolnitvi sanj, da se končno zbudi v pravem telesu?

Ker se mi zdi, da ni, ali še bolje, ker zaradi tega operacija izpade le kot del šova, kot del promocije, menim, da je vse skupaj blef. Del manipulacije z mediji, kjer bo Salome zaradi preobrazbe spet na vseh mogočih naslovnicah.

Oseba, ki je nesrečna zaradi svojega spola, iz tega ne dela šova, marveč svoje sanje uresniči potiho in samo zase. Prav zato ne kupim te sreče in te pretirane občutljivosti na tematiko, kjer moraš paziti, da ne rečeš kaj narobe.

Da se razumemo, želim ji vso srečo, želim ji vse najboljše, čestitam ji za pogum in za jajca, ki jih zdaj ni več, toda ne mi prodajati trika, da ne gre za šov in da gre v glavnem le za osebno željo. Gre za oboje. Pika. Res pa je, da bi bilo neumno reči, da gre samo za šov. Dvomim namreč, da bi šel nekdo za soj žarometov tako zelo daleč. To pa je vendarle jasno in govori v prid Salome ter njeni osebni želji, da bi končno postala prava ženska.

Prava ženska? Ne bo šlo, saj so jo vsi poznali kot moškega. Prav zato, ker je bila ves čas v medijih, ne bo nikoli postala prava ženska. Vedno bo le moški, ki se je operiral v žensko. Vsaj za javnost. Prav to pa je največja ironija in škoda tudi zanjo in za njeno psiho. Če namreč ne bi bila šovman, ali bolj pošteno, šovgirl, bi tale operacija zadela v polno. Ker je bila, bo žal drugače. Vsaj v Sloveniji in na Hrvaškem.

Saj res, ste pomislili, da bo zdaj izgubila tudi možnost nastopanja kot drag queen, da ne bo mogla več furati tistega klišejskega imidža transseksuaca, ki oponaša žensko, čeprav še ni povsem ženska? Zdaj bo le navadna ženska. Le del večine, kjer ne bo izstopala.

Hm, je bila operacija v bistvu korak nazaj?

Trenja o vedeževanju

21.06.2009 ob 02:48

Četrtkova Trenja so mi bila zelo zanimiva. Na eni strani so sedeli vedeževalci, na drugi strani pa ljudje, ki se iz vedeževalcev delajo norce. Da gre pri večini prerokov in vidcev res za bleferje in spretne manipulatorje, je jasno že dolgo časa. Toda to ne pomeni, da niso vseeno koristni. Magari za pogovor, kot psihologi, ali če hočete, kot duhovniki. Človek pokliče, se odpre, vedeževalec mu pove kaj lepega, človek pa se zavoljo tega potem počuti bolje. Četudi mu je morda jasno, da gre za nakladanje, se počuti bolje, saj se je iskreno pogovoril o svojih težavah, vedeževalec pa mu vlije upanje za boljši jutri.

Sporna je le 090 linija, kjer so lahko zapravi ogromno denarja. Bolj pošteno je, da se posameznik z vedeževalcem dobi v živo in odšteje denar za konkretno seanso, kjer ni treba gledati na uro. Če ne bi bilo 090 vedeževanj, vedeževalci ne bi imeli toliko nasprotnikov in dvomljivcev. Toda 090 je očitno nuja, predvsem za tiste, ki blefirajo in nesrečne duše res izkoriščajo. Še posebej, če o vedeževanju nimajo pojma in če je človek za napoved prihodnosti, ki je v celoti lažna, odštel nek denar.

Prepričan sem, da na svetu res živijo ljudje, ki imajo te sposobnosti. Ki znajo napovedati prihodnost in ki natančni vidijo kaj se bo zgodilo. S tem seveda ne mislim na velike napovedi, ki bi jih lahko pravzaprav zadel vsak, s tem mislim na majhne ljudi, ki jim vedeževalec napove ljubezen, zdravje in denarne zadevščine.

Mi je pa vseeno zanimivo, da se nekaj napovedi potem uresniči, nekaj pa ne. Zakaj je tako, ne vem. Zakaj se vedeževalec enkrat zmoti, drugič pa zadane?

Prav tako me zanima, če je mogoče napovedano prihodnost spremeniti, še posebej zato, ker je napovedana in ker jo je zaradi tega moč spremeniti?

Pa tiste karte in črte na rokah, je mogoče, da pokažejo narobe in da je bolje verjeti tistim vedeževalcem, ki delajo le po občutku. Finta kart je namreč v tem, da jih je treba znati brati in da se pač pokažejo v določenem trenutku, ko recimo rečeš stop. Da bi se dalo samo iz tega napovedati prihodnost, se mi zdi malce privlečeno za lase. Pa kavne usedline, pa še in še. Blef ali resnica, kdo bi vedel. No ja, eni morda res vedo, eni pa jim seveda verjamejo.

Kaj pa človekovo počutje, vpliva na rezultate vedeževanja? Nimam pojma. Vem samo to, da je prihodnost morda bolje pustiti na miru. Da usoda ubere svoj tok in da se z njo ne igramo. Okej, morda nam vedeževalec prepreči prometno nesrečo in nas opozori, da ni dobro iti na neki pot. Toda smrti se bojda ne da prinesti okoli, saj udari takoj, ko je naslednja možnost.

Pa še nekaj mi je trapasto, recimo, da si srečen, vedeževalec pa ti pove, da nekaj ne bo okej. Ker obstaja možnost, da se boš začel sekirati in žreti, lahko uničiš to doslej dobro stvar, ki je bila pred obiskom vedeževanja popolna. Kaj imaš potem od takega vedeževanja?

Saj res, zakaj vsi ti vedeževalci, ki trdijo, da res vidijo prihodnost, ne napovedo pravilnih cifer lota in postanejo bogati vsak teden znova?

In da ne pozabim, enkrat sem bil pri nekem vedeževalcu, ki mi je dejal, da so vse slabe reči že za mano in da me čaka samo še veselje. Čez mesec dni mi je umrl oče. Ko sem ga poklical in mu to povedal, je bil seveda tiho.