Arhiv za Junij, 2009

Metuljček na avtomobilu in mavrica na nebu

30.06.2009 ob 19:57

Ne boste verjeli, toda na havbi svojega avtomobila sem včeraj zagledal metulja, živalco, ki jo je zadnje čase zelo težko zagledati celo na travniku. No ja, vsaj zdelo se mi je, da je metulj. Če je bila vešča, pa tudi ni nič narobe, saj je vse skupaj vseeno zelo romantično in ne ravno vsakdanje.

Dan prej pa sem na nebu ujel tudi mavrico, žal le z mobitelom, pa vendar tako, da se lepo vidi tudi na sliki. Ni kaj, narava je še vedno sposobna delati zelo lepe čudeže, pa četudi nam zadnje čase v glavnem povzroča le vremenske preglavice.

On Air: Juliette Justine

30.06.2009 ob 17:12

V petek, 26. junija, sem še enkrat pripravil oddajo o Michaelu Jacksonu in se s pomočjo znanih slovenskih glasbenikov, ki so se mi javili po telefonu, od njega dostojno poslovil. Na tem mestu izrekam zahvalo Boštjanu Dermolu, Samuelu Lukasu, SoulGregu, Tonetu Košmrlju, Viliju Resniku, Saški Lendero in 6Pack Čukurju, ki so se prijazno odzvali povabilu. O Jacksonu sem oddajo resda pripravil že v petek, 19. junija, se pravi takrat, ko je bil še živ in ko smo se pač sprehodili skozi njegovo kariero in debatirali tudi o prihajajočih londonskih koncertih. Ta oddaja zdaj deluje preroško in nekam čudno, kot da bi vedel, da se bo zgodilo nekaj čudnega in da se moram od kralja posloviti že teden dni prej.

Če ste me gledali v petek, 26. junija, ste lahko opazili, da sem vidno vidno pretresen in celo nekoliko nervozen, kar pomeni, da so mi tu in tam ušle tudi kletvice in reči, ki si jih po televiziji ne bi smel privoščiti. Toda bil je tak dan, bil je tak trenutek. Še posebej, ko sem spregovoril o zlobnih jezikih, ki Jacksonu še po smrti ne dajo miru. In o blogu, ki ga je na Siolu napisala neka punca, ki jo je še danes lahko močno sram.

V ponedeljek, 30. junija, sem gostil fanta skupine Juliette Justine, s katerima sem se imel zares fino, saj sta totalna odklopljenca in pozitivca, ki jih na naši sceni več kot manjka.

Andrej Vozlič je v živo tako zelo podoben Johnnyju Deepu, da sem imel občutek, da me je nekdo prinesel okoli. Res je, prvič sem imel gosta, ki je bil veliko lepši od mene.

Blaž Hribar obožuje lizanje mikrofonov, kar pomeni, da se temu hobiju ni mogle upreti niti tokrat.

V sredo gostuje slačifant Ricky, v petek pa bo končno na sporedu dolgo obljubljana oddaja o gangsta rapu.
Ne pozabite, v sredo sem on air od 17. do 20. ure, v petek pa od 20. do 22. ure.
Samo na Čarli Tv.

Michael Jackson, foto spomin 2

30.06.2009 ob 04:53

ČAS ALBUMA THRILLER

V DRUŽBI Z NAJBOLJŠO PRIJATELJICO ELIZABETH TAYLOR

SREDINA OSEMDESETIH

MALI MAJKI NA SVOJEM DOMU V INDIANI

DO DANES NISEM VEDEL, DA JE IMEL NEKOČ PSIČKA

TURNEJA HISTORY

V DRUŽBI CELINE DION IN NJENEGA MOŽA

PRIJATELJA SIGFRIED IN ROY

Z MADONNO STA SE NA ZAČETKU DEVETDESETIH UDELEŽILA PODELITVE OSKARJEV IN VES VEČER SEDELA SKUPAJ

NA ODRU Z IDOLOM JAMESOM BROWNOM

TAKRAT ZELO ZNANA NASLOVKA IZ LETA 1984, KO SE JE PODAL NA PRVO SVETOVNO TURNEJO

V NASMEJANI DRUŽBI LARRYJA KINGA IN JESSEJA JACKSONA

OBDOBJE ALBUMA BAD

SVEČANA DRUŽBA PREDSEDNIKA RONALDA REAGANA IN NJEGOVE ŽENE NANCY

BET Awards 2009

30.06.2009 ob 02:40

Nagrade, s katerimi počastijo najboljše dosežke temnopoltih zabavljačev v Ameriki, so vedno odličen šov, zato se prav jezim, da jih ne prenaša nobena jebena televizija, ki je v mojem dosegu. Letos sem ji delček ujel preko neta, kjer so jih prenašali v živo. Jasno, velik del je bil posvečen pokojnemu Michaelu Jacksonu, na odru pa se je zvrstilo tako veliko skuliranih zvezdnikov, da sem komaj zadrževal navdušenje. Tako veliko vrhuncev, da jih ne nemogoče rezimirati na kratko. Brez dvoma prireditev, ki bi si jo rad še enkrat ogledal po televiziji in tako kot se zanjo spodobi. Tudi zaradi pesmi I’ll be There, ki sta jo skupaj zapela Jamie Foxx in Ne-Yo.

Linke z youtubea je nemogoče pripeti, saj sproti crkujejo, zato prilagam le tri slikice.

PRIREDITEV JE POVEZOVAL JAMIE FOXX, KI JE IZVEDEL TUDI ZNAMENITI MOONWALK

VIDNO PETRESENA IN ŽALOSTNA JANET JACKSON JE SPREGOVORILA NEKAJ STAVKOV O SVOJEM PREMINULEN BRATU IN ZAKLJUČILA: "ZA VAS JE BIL IKONA, ZA NAS PA DRUŽINA."

BEYONCE, KI JE ZA SVOJ NOVI ALBUM ODNESLA CEL KUP NAGRAD, JE ZAPELA AVE MARIO IN ZA NEKAJ TRENUTKOV UKRADLA ŠOV

Michael Jackson: They Don’t Care About Us

30.06.2009 ob 00:29

Tale komad, ki ga lahko najdete na albumu History, me najbolj divje trese zadnje dni. Šele zdaj sem se začel zavedati močnega besedila in sporočila, ki ga prinaša. Če sem iskren, mi najbolj sede brez gledanja videospota, še posebej, ko se vozim v avtu in ga nabijem do konca.

KLIK

Melodije morja in sonca 2009

29.06.2009 ob 01:42

Da je prireditev spet prevzela nacionalna televizija, se mi zdi prav, saj smo se na tak način znebili zares slabih pesmi in nenehnih zmag Domna Kumra. Res je, letošnji, že enaintrideseti MMS, je bil, kar se glasbe tiče, čisto okej. Pravzaprav sploh ni bil MMS, ampak bolj EMA, no ja, pop rock festival, kjer tipičnih “morskih” popevk ni bilo slišati. Za nobeno pesem ne bi mogel reči, da je bila presežek, v uho pa so mi tako ali drugače skočili The Maff, Sons, Jazz Station, Katja M, Andrej Ikica, Stereotipi in Aleksandra Cavnik.

Voditelja Lorella Flego in Peter Poles sta bila okej, glasovanje pa se je spremenilo v pravo dramo. V zares napeto in divje pričakovanje, ki bi ga zavidal celo Evrosong. Finta je bila v tem, da je Benč najprej pobral vse glasove strokovne žirije in radijev, Petra Pečovnik pa je nato ujela vse glasove publike v dvorani in publike pred tv ekrani. Ker je Benč od obeh publik popušil, da se je kar kadilo, kar je jasno, saj res ni imel dobrega komada, Pečovnikovi pa se je isto zgodilo pri strokovni žiriji in radijih, so na koncu zmagali Jazz Station, ki so imeli isto število točk kot Pečovnikova. Toda, ker, kot je razložil Poles, v takem primeru štejejo glasovi strokovne žirije, je Pečovnikova zasedla drugo mesto. To je po moji oceni krivično, saj je pobrala dve dvanajstki, medtem ko Jazz Station, sicer skupinica s povsem okej pesmico, od vseh štirih “žirij” niso dobili zares velikega števila točk.

Kakorkoli že, MMS 09 je za nami, pesmi so bile, kot sem že dejal, povsem solidne, če bi izbral najboljšo, pa bi morda stavil na Andreja Ikico.

Petro Pečovnik so po moji oceni prinesli okoli, pa četudi ni imela ne vem kako dobre pesmi.

V celjskem Big Bangu se požvižgajo na Jacksonovo smrt

29.06.2009 ob 00:22

V petek sem v celjskem Big Bangu iskal albume Michaela Jacksona. O tem, da je osebje glede organiziranosti na totalnem psu, raje ne bi govoril. Rekel bi le, da mi ni jasno, da Slovenija reagira tako zelo počasi. Tudi zavoljo komercialnega učinka. Na policah namreč ni bilo niti enega albuma. Potem pa se čudijo, da jim gre slabo in da si morajo rit reševati z izdelki, ki z glasbo nimajo nobene zveze. Dajte no, Jackson umre,  človek hoče kupiti njegove albume, to pa postane misija nemogoče. Kr neki, vam rečem. Možnost, da bi Celjani že v četrtek pokupili vse albume, se mi zdi praktično nemogoča, zato menim, da jim je za Jacksona viselo dol. Še več, prodajalki se ni zdelo nič čudnega, da albumov ni, kdaj jih bodo dobili, pa je bila prav tako španska vas. Itak, v tujini gredo Jacksonovi albumi za med, pri nas pa jih bodo morda dobili čez kak mesec. Bedno do konca. Slovenija pač. Dežela, ki jo je Jackson pred leti edino skenslal iz svojega repertoarja koncertov. Res si ga nismo zaslužili, preveliki kmetavzi smo. Za nas je bil vedno le plastična lutka in pedofil. Ni vredno besed, res ne.

Michael Jackson, foto spomin

28.06.2009 ob 04:14

Naj tokrat za spremembo spregovorijo slike:

ZELO NOVA FOTKA, KJER JE ZGLEDAL BOLJE KOT VSA ZADNJA LETA SKUPAJ

OB SPREJEMU ENE IZMED ŠTEVILNIH NAGRAD

OBDOBJE ALBUMA THRILLER, KJER JE BIL NA VRHU SVETA

SMOOTH CRIMINAL IN SPOMIN NA GANGSTERSKE FILME

ŽE KOT DEČEK JE NAVDUŠEVAL ŠTEVILNE MNOŽICE

ŠE ENO DOKAJ NOVO POZIRANJE, KJER JE PRAV TAKO DELOVAL ZELO DOBRO IN V ODLIČNI KONDICIJI

TURNEJA DANGEROUS, KI SO JO PREKINILE TEŽAVE S PAINKILLERJI

VIDEOSPOT GIVE IN TO ME

NASLOVNICA ALBUMA BAD, KJER JE BIL PO MNENJU OBOŽEVALK ZARES SEKSI IN PRIVLAČEN MOŠKI

VIDEOSPOT ZA PESEM IN THE CLOSET

ŠE ENO NOVEJŠE FOTKANJE, KJER JE ZGLEDAL ZELO ZADOVOLJNO IN SREČNO

ČAS ALBUMA OFF THE WALL

Michael Jackson: Ben

28.06.2009 ob 02:52

Tole prečudovito balado je prvič zapel leta 1972, ko je bil star 14 let. Leto dni kasneje jo je zapel celo na oskarjih, vse od danes pa ostaja ena najlepših pesmi po mojem okusu. In pozor, šlo je za film, Ben pa je bil podgana. Klasika.

KLIK

KLIK

Michael Jackson: Speechless

28.06.2009 ob 01:20

Prečudovita in popolna balada iz albuma Invincible, ki ga mnogi pozabljajo in smatrajo za razočaranje. Zares krasna pesem, ki jo brez slabe vesti uvrščam v isto kategorijo kot Man in the Mirror in Heal the World. Michael jo je zapel Bogu, le ta pa ga je na koncu tako grdo prinesel okoli. Pesem, ob kateri ne morem ostati brez solz.

KLIK

In še komentar, ki ga je nekdo zapisal pod pesmijo:

“Can we please not call Michael Jackson “jacko”. This was a nickname that the media/Tabliods gave him after his change in apperance. After 1984 pepsi commercail when his hair caought on fire, he cound’t breath properly thus getting plastic surgery for his nose. He was also diagnosed with vitiligo and lupus which changed the pigments in his skin thus resulting the a pale white skin colour. This was a choice of god, he learned to live with that choice, but the media never did…”

Zbogom, Farrah

28.06.2009 ob 01:14

Vem, da sem ji naredil krivico, da sem jo tako grdo potisnil v ozadje, toda umrla je na isti dan kot Michael Jackson, katerega smrt me je bolj pretresla. Tudi Farrah sem imel rad, toda njen konec je bil nekako pričakovan, saj smo za njeno življenje trepetali že nekaj tednov, Jackson pa nas je zapustil presenetljivo in veliko bolj šokantno. Pa vendar, Farrah, ki sem jo pred časom še enkrat pogledal v odlični komediji The Cannonball Run, si vsekakor zasluži tale poklon. Tudi zavoljo vztrajnega boja z zahrbtno boleznijo, ki jo je že premagala, potem pa se je nazaj žal vrnila v še hujši obliki. Nazadnje sem jo videl na eni izmed podelitev emmyjev, kjer je na oder prikorakala v družbi s svojimi Charliejevimi angelčki. Bila je kul kot vedno. In dobro se je držala. Nato pa me je usekala novica, da je zbolela za rakom. Škoda, res. Prehitro je odšla. Spoštovana Farrah, počivaj v miru. Zaslužiš si ga.

Z igralcem Ryanom O'Nealom je na koruzi živela kar 17 let, nato sta se razšla, zadnje mesece pa ji je spet stal ob strani. Ironija, da je O'Neal v filmu Love Story svojo filmsko partnerko Ali McGraw prav tako izgubil zaradi raka, je bila tokrat res huda ogabna.

Farrah Fawcett, prototip seksualnega simbola sedemdesetih.

Serija Charliejevi angelčki jo je spremenila v del pop kulture, v čisti kult, ki je trajal vse do smrti.

Fotka, ki je obnorela svet, tudi tovornjakarje, ki so si z njo krajšali osamljene večere.

V psihološkem trilerju Extremities je dokazala, da je hudo dobra igralka.

Čeprav so mnogi v njej videli le starelto, si je zvezdo na Pločniku slavnih več kot zaslužila.

V filmu The Apostle je bila zelo prepričljiva kot žena Roberta Duvalla.

Tudi na starejša leta je izgledala zelo dobro. Tako bi ostalo še mnogo let, če je ne bi napadla zahrbtna bolezen.

Pesem za Michaela Jacksona

27.06.2009 ob 22:59

Naredili so jo The Game, Usher, Boyz II Men, Chris Brown in Puff Daddy, naslov pa je Better on the Other Side. Lep poklon in besedilo, ki ujame bistvo.

KLIK

Jacksonov duet z Akonom

27.06.2009 ob 22:00

Kul pesmica, ki je nista nikoli izdala. Škoda, saj bi se prijela in spremenila v hit. Naslov je Hold My Hand, Akonu, ki ga nisem nikoli kaj prida maral, pa moram dati kapo dol, da mu je ratalo posneti duet celo z Michaelom Jacksonom.

KLIK

Michaela Jacksona ni več, v mojem srcu pa je nastala velika praznina

27.06.2009 ob 17:53

Michaela Jacksona sem prvič spoznal s pomočjo svojega bratranca, ki si je v tujini nabavil ploščo Thriller. Ker je hotel, da se zadeva sliši tako kot je treba, je pred premiernim predvajanjem za moja ušesa kupil še primerno ozvočenje in nek hud gramofon. To seveda pomeni, da sem čakal kar nekaj tednov, da mi je zavrtel njegove pesmi. Če sem iskren, me ni zadelo tako močno kot sem pričakoval. Bil sem premlad, da bi štekal genialnost. Vse skupaj mi je delovalo kot z Marsa. Bil sem celo malce razočaran, saj nisem razumel, zakaj je ves svet padel na kolena. Tip na naslovni strani ovitka je bil resda kul, toda vseeno se mi ni zdel nič posebnega. Glasbenik pač. Kot sem rekel, bil sem premlad in preveč neumen, da bi razumel zakaj se gre, videospotov pa nam takrat še niso predvajali.

Minilo je nekaj let in prišla je plošča Bad. Prvi je trznil moj mlajši brat, ki ga je Jackson zares navdušil. Sam sem bil takrat v povsem drugi sceni, nato pa me je zadel hip hop, kar pomeni, da je Jackson spet ostal nekako ob strani. Ne bom rekel, da mi ni bil všeč, rekel bom, da se me ni dotaknil tako kot je treba in da ni bil ravno moj najljubši pevec in glasbenik. Zdel se mi je kul, toda nič več kot to. Ne vem ali sem bil slep, ali pa sem vse videospote spet zamudil.

Prišlo je leto 1991, trenutek, ko je Jackson izdal dolgo pričakovani Dangerous, ki sem ga prvič slišal takoj po izidu. In sicer v oddaji, ki jo je takrat na radiu vodil in pripravljal Stojan Auer. Padel sem na kolena. Tako dobre glasbe do takrat še nisem slišal, balada Heal the World pa je postala moja najljubša pesem vseh časov. Na kaseto sem si jo posnel desetkrat zapored in si jo vrtel dan za dnem. Ko sem videl videospot za pesem Black or White, tisto dolgo verzijo, ki sem jo prvič ujel na hrvaški oddaji Hit Depo, pa sem bil itak v nebesih. Čeprav sem poslušal hip hop in migal na vse, kar so vrteli v oddaji Yo Mtv Raps, me je Michael Jackson zadel kot še nihče poprej. Končno sem se zavedal kak genij je. Kako dobro poje, kako dobro pleše, kako odlične pesmi ima. Šele leta 1991 sem si zares nabavil tudi albuma Thriller in Bad ter končno poštekal, za kaj se je šlo. Nisem mogel verjeti kaj slišim, nisem mogel verjeti, kaj sem leta 1982 in 1987 zamudil. Jackson je postal moj najljubši pevec, njegove pesmi pa so postale moje himne. Naredil sem vse, da sem v roke dobil tudi album Off the Wall. In vse, da sem uspel dobiti tudi nekaj največjih uspešnic skupin Jackson Five in The Jacksons. Res sem padel noter, moje video kasete pa so bile čedalje bolj polne njegovih videospotov in nastopov.

Zelo hitro sem poštekal, da je Jackson tarča zlobnih tračev in govoric, ki v resnici ne držijo. Ki pa jim kljub temu nasedajo mnogi ljudje, zaradi katerih gre njegova glasba potem v drugi plan. Ker drugih novic praktično ni bilo in ker so v javnost prišli samo trači, se je tudi pri nas seveda ustvarilo zelo negativno mnenje. Še posebej leta 1993, ko se je zgodila tista pedofilska afera, kjer je Jackson plačal toliko in toliko milijonov, da zadeva ne bi prišla na sodišče. Bil sem prepričan, da ni kriv in da so mu vse skupaj podtaknili. Da ni šel na sodišče in da je raje plačal, pa je jasno, saj je hotel imeti mir in se je zavedal, da bo takšna rešitev še najboljša.

Ljudje so bili res zlobni. Tudi takšni navadni ljudje, ki z mediji nimajo ničesar. Tega nisem nikoli razumel. In prav to je Jacksonu uničevalo dušo in srce. Toliko sranja in negativizma kot ga je moral požreti prav Jackson, ga ni požrl nihče drug. Prav čudil sem se, da še vedno vztraja in da ne odpotuje nekam daleč. Prav zato si je postavil Neverland, svoj svet, kjer je bil Peter Pan. Svoja pravila, svoje zakone, svoje življenje. Nič čudnega, da se je družil pretežno z otroci. Le otroci so namreč iskrena bitja brez zlobe in zlih namenov. Ko se je družil in zaupal komu drugemu, je padel na realna tla. Vsi po vrsti so ga prinašali okoli in ga tako in drugače izdali. Bil je preveč naiven, čist v svoji duši, predober za ta umazan svet. To pa ljudje vedno radi izkoristijo. Tudi pri navadnih smrtnikih, kaj šele pri kaki zvezdi.

In Jackson je bil največja zvezda na svetu. Morda celo večja od Elvisa. Bil je mojster šova, mojster šovbiznisa. Glasbeni genij, ki mu ni bilo enakega. To pa s seboj seveda prinese tudi težave. Če si enkrat tako zelo dober in tako zelo na vrhu, se ženeš še za večjim. Tvoj naslednji projekt mora biti še boljši. Če si v ponedeljek plesal kot Sammy Davis Jr., moraš v torek kot Gene Kelly. Če si v sredo naredil tri salte, jih moraš v četrtek deset. Če si v soboto na oder priletel v skafandru, moraš v nedeljo v vesoljski ladji. To je velik pritisk, ki ga navadni ljudje na razumemo. Ki ga ni razumel nihče drug kot Michael Jackson, ki je bil vedno znan po tem, da hoče biti vedno boljši, vedno pred ostalimi, vedno tak, da mu ni para.

To ga je na koncu žal pokopalo. Po moji teoriji je šlo takole. Svoj zadnji koncert je izvedel leta 1997, potem pa je v bistvu lenaril. Ne zato, ker bi hotel, marveč zato, ker ga je udaril nesrečni splet okoliščin. Še posebej pred leti, ko je moral zaradi druge pedofilske afere celo na sodišče. To ga je močno strlo. Takrat res ni bil v formi, takrat sem prvič pomislil, da ne bo zdržal in da mu bo odpovedalo srce. Ko sem videl tiste posnetke, kako skrušen in uničen zapušča sodišče, sem bil res žalosten. Tako grdo se mi je zdelo, tako poceni trik, tako ogabna manipulacija, ki je še bolj zaustavila njegovo kariero. Album Invincible, ki sploh ni slab, ravno nasprotno, ki je zelo dober, ni dobil prave promocije, Jackson pa se je umaknil daleč stran od glasbenega sveta. To seveda pomeni, da ni plesal, da ni pel, da ni vadil in da se ni obremenjeval z ničemer. Le rane si je celil. Srčne rane, ki so ga močno uničile. Da je šel svet tako zelo daleč, ne bom razumel nikoli. Da je Bog pustil, da se s tem fantom ravna tako zelo grdo, mi prav tako ne bo nikdar jasno. To ni bilo pošteno, to ni bilo fer. Obtožb nisem kupil in jim nisem verjel niti za sekundo. Sem pa trepetal, gledal CNN in čakal, kaj bomo rekli porotniki.

Kakorkoli že, Jackson je zadnja leta živel v miru in brez posebnega stresa, se tu in tam pokazal na kaki prireditvi in potiho računal na veliko vrnitev. To seveda pomeni, da ni bil ravno v top formi, še posebej pa ne v formi, da bi lahko brez težav odpel in odplesal petdeset koncertov. Tega z levo roko ne bi zmogel niti mladi Chris Brown, kaj šele Jackson, ki je medtem dopolnil že petdeset let. In znašel se je pred veliko odgovornostjo. Zavedal se je, da mora biti vrnitev popolna in taka, da bo ljudi vrglo na rit. Da bo spet dokazal, da je najboljši in da pleše še bolje kot nekoč. Še bolje kot Chris Brown, Justin Timberlake in Usher. To so navsezadnje od njega tudi pričakovali. To je navsezadnje hotel dokazati tudi samemu sebi. Zato je plesal in vadil kot nor ter se spravil v izvrstno telesno kondicijo. Da umira, da ima raka in da je bolan, so bile idiotske in zlobne novice, ob katerih mi je šlo na bruhanje. Škodoželjne pizdarije ljudi, ki so mu spet želeli slabo. Toda Jackson je šel naprej. Vadil je kot podivjan, seveda tudi s pomočjo tablet in injekcij, ki so mu pomagale blažiti poškodbe in bolečine. Da se razumemo, ni bil bolan, bil je le petdesetletnik, ki je svoje telo spet spravljal v formo in žal malce pretiraval. Podobno kot vsi športniki, kot vsi malce starejši glasbeniki, ki še vedno skačejo po odru. Toda Jackson se je zavedal, da samo skakanje ne bo dovolj. Da mora pokazati, da je nepremagljiv. Da je še vedno prvi, da je še vedno kralj. Jebena situacija, kjer imaš v glavi, da moraš pokazati nekaj zares spektakularnega. Nekaj takšnega, da bo ljudem zastal dih.

Prihod z vesoljsko ladjo v takem primeru ni več dovolj. Zdaj moraš na oder pripeljati prave vesoljce. Plesati moonwalk je premalo, zdaj moraš moonwalk resnično plesati na površini Lune. Plesati enako divje kot Chris Brown je seveda dobro, toda če hočeš zmagati, moraš plesati kot Michael Jackson. Kot nekoč, ko si bil star trideset let in ko nisi imel več kot desetletne pavze. In Jackson se je na te koncerte pripravil odlično. Prepričan sem, da bi nam res vzel dih in nam dal šov, ki ga še nismo videli. Po moje bi bil tako zelo dober, da bi njegovi pretekli nastopi izgledali kot nastopi kakega njegovega povprečnega oponašalca. Toda izdalo ga je srce. Očitno je res malo pretiraval, v določenem trenutku morda vzel malce preveliko dozo seruma proti bolečinam, zaplesal še bolj energično kot prejšnji dan in preobremenil svoje srce. Svoje veliko in dobro srce, ki so ga tako zelo z veseljem uničevali razni zlobneži.

Ko sem na internetu ujel novico, da so ga odpeljali v bolnico in da je imel zastoj srca, nisem verjel. Bil sem prepričan, da gre za še en umazan trač, ki so ga pač lansirali rumeni mediji. Pač še za eno novico o njegovi bolezni, ki jih je bilo zadnje čase zelo veliko. Nato sem prebral, da je celo umrl. Spet sem zamahnil z roko, a vendarle me je malce zaskrbelo, saj bi bila novica premočna tudi za najbolj debilne rumene krokarje. Nato sem prižgal CNN in skoraj padel skupaj. Obraz so mi prekrile solze, moje oči pa so zaznale napis, da je Jackson res umrl. Tako je vsaj trdil LA Times, medtem ko CNN novice še ni dokončno potrdil. Četudi ni umrl, je bilo nekaj hudo narobe, novica pa očitno res ni bila trač. Komaj sem dihal in čakal, kaj nam bodo povedali. Nato je novico o smrti potrdil tudi CNN. Pa ne no, to ne more biti res. Michael Jackson ne more umreti. To je trač, trik pred koncerti, še ena lažna novica. Pa ravno zdaj, ko se je hotel vrniti in izdati tudi nov album. Pa ravno zdaj, ko bi končno zaprl umazane gobce vsem tistim, ki so ga kritizirali vsa ta leta in pozabili, kako velik car je bil. Žal se novica ni spremenila, CNN pa je objavil njegovo poslednjo sliko. Sliko, na kateri leži priklopljen na aparature in negibno počiva na nosilih. Fak, no. Pa ne Jackson. To ni pravično, to ni fer. Čekiral sem tudi druge kanale, čekiral sem internet, čekiral sem slovensko blogosfero. Bil sem jezen, žalosten in zjeban. Komaj sem dihal, v srcu pa sem čutil sto kilogramski kamen. Poklical sem brata, ki prav tako ni mogel verjeti, kaj se dogaja. Pogovarjala sva se, izmenjala nekaj kratkih stavkov in se poslovila. Objel sem punco in znova zajokal. Čeprav sem se delal pogumnega, nisem mogel zadržati čustev.

Udarilo me je sto na uro. Odšel je Jackson. Možakar, ki je celo življenje požiral nesramne pizdarije in kljub temu pičil dalje. Nato sem bral prve komentarje na 24ur in na Siolovem blogosu. Nisem mogel verjeti, da so se spet našli takšni, ki so srali. Ki so bili nesramni in ki so mu kljub temu, da je umrl, še vedno želeli slabo in se delali norca. V tistem trenutku sem izgubil upanje v ta naš svet. V svet, ki ga je hotel zaman rešiti tudi Jackson. V svet, ki ga napaja le še zloba, le še negativna energija številnih ljudi, ki živijo samo za to, da so lahko nesramni. Res mi je bilo hudo, tudi naslednji dan, tudi med oddajo, ki sem jo včeraj pripravil na Čarli Tv. Teden dni prej sem prav tako celi dve uri govoril o Jacksonu. Takrat ves vesel in nasmejan, tokrat ves potolčen in žalosten. In oddaja iz prejšnjega tedna danes deluje preroško, kot da bi vedel, da se moram posloviti in da bo nekaj hudo narobe. Res čudno se počutim zaradi tega. Ma vse je postalo čudno, odkar je odšel Jackson. V mojem srcu je nastala gromozanska praznina, svet pa je postal še bolj grozen, prazen in zloben.

Jacksona ni več, odšel je v svoj svet. V svoj pravi Neverland, kjer ga bodo pustili na miru. Sedaj bo lahko res Peter Pan, sedaj bo res na varnem, v objemu Boga, ki bo pazil nanj bolj kot je pazil na Zemlji. Če ne bo, pa pridem gor in mu res razbijem gobec. Vem, da pravijo, da Bog k sebi pokliče najboljše, toda tokrat se je spet zmotil, saj je najboljšega poklical prehitro in ob totalno nepravem času. Pa saj ne vem kaj naj rečem, kako naj končam tale zapis. Vsak stavek deluje bolj čudno, bolj prazno, bolj brez pomena.

Vem, da vsak dan umre veliko navadnih ljudi in da mnogi potem to vržejo naprej tistim, ki žalujemo za znanimi. Toda tako je. Vsak žaluje za tistimi, ki jih je imel rad. In za tistimi, ki so se ga dotaknili. In Jackson je bil moj pevec. Moje upanje v boljši jutri. Sedaj ga ni več, sedaj je ostala samo še čudna praznina. Čuden svet, ki ga ni mogel spremeniti niti on.

Nikoli nisem verjel tračem o njemu, na koncu pa se je izkazalo, da je bil zadnji trač še kako resničen.

Eh, vse je nič. Vse je naš beden svet.

Mike, upam, da se imaš fino in da te prvič v življenju res boli kurac za ogabne trače, ki še vedno trajajo. In za ljudi, ki so zlobni tudi sedaj, ko si odšel za vedno.

Edina ženska, ki jo je Michael Jackson zares ljubil

27.06.2009 ob 04:19

Bila sta krasen par. Škoda, da ni trajalo in da je bil Michael preveč sramežljiv. Verjetno edina ženska, v katero se je zares zaljubil in edina ženska, katera ga je privlačila tudi seksualno.