Arhiv za Maj, 2009

Moja prva Barbika

25.05.2009 ob 01:55

Pa sem jo le dobil, svojo prvo Barbiko v življenju. No ja, zraven kosila jo je dobila moja punca, jaz pa sem vztrajal, da jo mora vzeti, saj jo je škoda pustiti na polici restavracije. Ker nisem bil punčka, mi je kot otroku seveda niso kupili, zato sem zdaj nadoknadil zamujeno.

Ponosno mi sedi na knjižni polici, ime ji je Barbika, potihem pa se sprašujem, če je z mano morda kaj narobe. Tolaži me le dejstvo, da vendarle nisem hotel še Kena.

Obvezna glasbena spremljava: KLIK

Zakaj za vraga ne zmorem Spockovega pozdrava?

25.05.2009 ob 00:01

Kot veste, v kinih spet razgraja Star Trek, kjer kolega Spock obvlada poseben pozdrav s prsti. Sam ga nikakor ne zmorem. Kljub treningu. Očitno zato, ker nisem Vulkanec.

Kaj pa vi, vam gre?

Recenzija: Mickey Blue Eyes

24.05.2009 ob 18:53

zda 1999, komedija, režija: Kelly Makin, igrajo: Hugh Grant, James Caan, Jeanne Tripplehorn, Burt Young, James Fox, Joe Viterelli, Gerry Becker, Maddie Corman

A romantic comedy you can’t refuse.

Mickey Blue Eyes, malo Meet the Parents, malo Married to the Mob, malo Analyze This in malo The Godfather, je leta 1999 nesramno prešprical naša kina in nas prikrajšal za 103 minute čiste zabave, prvovrstne komedije, ki Američanom uspe samo trikrat na leto. Hugh Grant je Michael Felgate, zgovorni in frfotavi angleški dražitelj za slikarske umetnine, ki se hoče poroči z Gino Vitale (Jeanne Tripplehorn), prvovrstno mafijsko hčerko dona Franka Vitaleja (James Caan), možakarja, kateri ga seveda hoče izkoristiti za svoje nelegalne posle. In Michael mora postati Mickey Blue Eyes, zloglasni mafijozo iz Kanzasa, torej novi Michael Corleone, ki se zaplete v nevarno situacijo z donom Vitom Graziosijem (Burt Young), možakom, kateremu je Gina po nesreči ustrelila sina, sicer kvazi slikarja, ki mu je Michael na svojih dražbah prodajal debilne slike. Čisto pravi mafijski zaplet, sočni mafijski liki, med katerimi blesti Joe Viterelli. Spomin na Botra, kjer je James Caan igral zaletavega Sonnyja Coreloneja. Enkratni James Fox, nepozabni gangster Chas iz filma Performance. Hiter skok med finte filma The Sting, twisti filma F/X, humor za ljubitelje Rowana Atkinsona in klišeji, ki jih režiser Kelly Makin obrača kot za šalo. Po krivici spregledan komični biser, ki ga zahtevam v naša kina.  

Ocena 4

null

Recenzije: The Quiet, Lesbian Vampire Killers

24.05.2009 ob 17:06

THE QUIET (zda 2005, drama, Jamie Babbit, igrajo: Camila Belle, Elisha Cuthbert, Martin Donovan, Edie Falco, Shawn Ashmore, Katy Mixon)

Presenetljivo prepričljiva, globoka in dobro odigrana drama o gluhonemi punci, ki razkrije šokantno skrivnost svoje nove družine.

Camilla Belle je Dot, zadržana, potlačena in malce čudaška mladenka, ki po smrti staršev zaživi pri družini svojih krstnih botrov in začne prenašati pizdarije njihove razvajene, samopašne, koketne in nesramne hčerke Nine (Elisha Cuthbert). No ja, tako se vsaj zdi na prvi pogled. Natanko tak občutek ima tudi gledalec, ki pač spremlja tipično zgodbo drugačnega dekleta, ki je večkrat tarča posmeha svojih prijateljic. Toda The Quiet je druga scena. Povsem drugačna zgodba, ki za zidovi hiše skriva šokantno sranje, ki ga povzroča oče Paul (Martin Donovan). Drži, Nina je žrtev redne spolne zlorabe svojega očeta. Toda pozor, tu ne gre za klišejsko štorijo nesrečne punce, ki ji kretenski oče uničuje mladost, marveč za patološko in nevrotično ljubezensko razmerje, kjer uživa tudi Nina. Kjer ga prav Nina večkrat zapeljuje, da doseže svoje cilje in se potem s tem hvali pred molčečo in zgroženo Dot. Mama Oliva (Edie Falco) se dela, da o vsem tem nima pojma, oče Paul pa je v svojo hčerko divje zaljubljen in ji na nek morbiden način želi vse dobro. Bolna in perverzna situacija. Morda celo podobna zgodbi Josefa Fritzla, le da ne toliko ekstremna. Vse do trenutka, ko je gledalcu vendarle jasno, da ima Nina vsega dovolj. Morda tudi zavoljo Dot, ki dogajanje strogo obsoja in ne more dojeti, da se sploh dogaja in da se Nina seksu z očetom sploh ne upira kaj dosti. Da si ga celo želi in da komaj čaka, kdaj se bo spet zgodil. Prav imate, The Quiet ni za vsakogar. Še posebej pa ne za tiste, ki takšnega razmerja, kot ga imata Nina in njen oče, v resnici ne bi kupili. Kaj vem, morda je vse skupaj res malce privlečeno za lase, toda spretna režija, dobra dramaturgija in realistična atmosfera odtehtajo svoje in zgodbo popeljejo naravnost v srce gledalca, ki ga resnično zanima, kako se bo vse skupaj končalo.

Ocena 4

null

LESBIAN VAMPIRE KILLERS (zda 2009, komična grozljivka, režija: Phil Claydon, igrajo: James Corden, Mathew Horne, Paul McGann, MyAnna Buring, Silvia Colloca, Vera Filatova)

Jasno, naslov je le finta režiserja, ki je hotel na zvit način gledalce zvabiti v kina.

Lesbian Vampire Killers je povsem solidna komična grozljivka, kjer bodo uživali predvsem ljubitelji krvavih, mesenih in ogabnih sekvenc, kjer se z mesom in krvjo tako zelo pretirava, da pride do komičnega učinka. Resda boste našli vsaj sto veliko boljših in zelo podobnih filmčkov, toda to ne pomeni, da se ne boste tudi tokrat nekajkrat pošteno nasmejali in uživali v mešanici vampirjev, črnega humorja in vseh tistih pizdarij, ki sodijo zraven pri takem žanru. Prizor, kjer vampirka s sekiro v glavi prav z ročajem te sekire buta svoje napadalce, je brez dvoma vrhunec tegale krvosesnega spleterčka, kjer se dva prijatelja odpravita na oddih na deželo in naletita na skupino izletnic, ki jih v roke dobijo lokalne vampirke. Povsem dostojna žanrska zabava, ki pa ji vendarle manjka malce provokativnosti. Tudi zavoljo naslova.

Ocena 3

null

Recenzija: Coraline

24.05.2009 ob 16:25

zda 2009, risanka, režija: Henry Selick, glasovi: Dakota Fanning, Teri Hatcher, Jennifer Saunders, Dawn French, Keith David, Ian McShane

Premalo zanimiva, premalo atraktivna, na trenutke celo dolgočasna in preveč hladna stop motion animacija.

Ko je Henry Selick leta 1993 posnel mojstrsko risanko The Nightmare Before Christmas, so mnogi dejali, da je bil le zraven in da je večji del projekta ustvaril ter nadzoroval Tim Burton. Navsezadnje se je risanka v izvirniku imenovala Tim Burton’s The Nightmare Before Christmas. Vse do letos, ko je Selick posnel Coraline, še eno temačno, ali še bolje, Poejevsko risanko, ki nikakor ni za otroke, sem bil v dvomih, če trditve iz leta 1993 držijo. Sedaj vem, da držijo, saj je Coraline zelo pusta, začetniška, prazna, s strani sicer pestre igralske ekipe slabo govorjena, po zgodi zelo klišejska (Narnia, Alice, Dorothy, Panov labirint) in skorajda slabo animirana risanka, ki je ne reši niti zelo ubogi 3D. Res je, 3D izgleda kot povsem navadna projekcija, zato nimam pojma, zakaj so nam dali očala in zakaj smo morali odšteti več denarja. Selick torej 3D tehnike skorajda ni izkoristil, njegovi mračni prijemi pa prav tako ne naredijo dovolj dobre atmosfere. Povedano z drugimi besedami, Coraline, zgodba o punčki, ki odpotuje v namišljeno deželo, kjer se cedita med in mleko, bi zares učinkovala pod taktirko Tima Burtona, ki premore več domišljije in izvirnosti. Selickova predstava namreč ostane na polovici. Kot da bi se bal iti do konca, kot da mu studio v nasprotnem primeru ne bi prižgal zeleno luči. Okej, stop motion animacija je resda zelo zahtevna zadeva, ki vzame ogromno časa, kar pomeni, da je treba Selicku vseeno seči v roke zavoljo minutaže in truda, ki ga je vložil v projekt, toda rezultat žal ni takšen kot bi moral biti. Seveda z izjemo ostarelih igralk, ki jih enkratno govorita Jennifer Saunders in Dawn French. In morda prepričljivo pokazane poante, da otrok ne sme nikoli nasesti sladkim besedam tujcev, ki imajo vedno umazane namene.

Ocena 2 in pol

null

Evo ga, naš mali junak

24.05.2009 ob 15:26

Pa ga imamo, našega malega Jodija, najbolj skuliranega psička na svetu. Malega pekinezeka, ki nama s punco lepša dneve. Je namreč ravno prav len, ravno prav razvajen, ravno prav navihan in ravno prav odštekan, da se razumemo sto na uro. Pa četudi sva ga posvojila pri treh letih starosti. Da svojih nekdanjih lastnikov, ki ga zaradi preobilice dela niso mogli več imeti, ni pogrešal že prvo noč, je preprosto neverjetno. Bil sem namreč prepričan, da bo jokal in da bo nesrečen. Pa ni, takoj naju je sprejel za svoja lastnika, za svojo družinico, za najboljša prijatelja, ki mu bosta do konca življenja nudila zvrhan koš ljubezni.

In Jodi ima svoje fore, ob katerih se od smrca nasmejim. Ko spi, mu iz ust gleda jeziček. Ko je lačen, daje tačko. Ko ga kakat in lulat, s tačko ruka mojo nogo in se postavi pred vrata. Ko se hoče igrati, leže na hrbet. Ko zunaj lula, pa se kot pravi cirkusant postavi na sprednje noge.

Ime je dobil po Yodi iz Vojne zvezd, saj gleda zelo pametno. Po moje se mu po krvi pretaka tudi kri kakšne čivavice ali “metuljčka”, kar ga dela še bolj posebnega in edinstvenega. Ko sva ga nekaj dni nazaj dobila, je imel malce manj kot tri kilograme, zdaj pa je že presegel tri kilograme in se bo še malce okrepil ter pokril svoje kosti.

V petek je prestal svoje prvo cepljenje proti steklini. Bil je pravi junak, pa tudi nobene reakcije ni bilo. Ko je zunaj vroče, lenari še bolj kot lenivec, ko se malo shladi, pa skače okoli in se igra kot je treba.

Tudi s hrano ni nobenih težav, saj je brikete, konzerve in tudi kuhano hrano. Nič nima proti kruhu in kakšnemu koščku keksa, skratka, je totalni zakon in pesek, ki bo z nami ostal za vedno.

Pa zelo je priden in ubogljiv. No ja, razen zunaj pokaže, da z njim ni šale, saj zalaja na kakšnega psa. Tako je tudi prav, saj s tem pokaže, da je neustrašen in da se nikogar ne boji.

Če bi bil pes, bi bil kot Jodi. Najbolj kul bitjece na svetu, ki je končno premaknilo mojo leno rit in me prepričalo, da so jutra zelo lep del dneva.

Se bliža konec nogometne pravljice, ki se še začela ni?

23.05.2009 ob 17:11

Kot veste, se je NK Olimpija Ljubljana končno spet prebila v prvo ligo in napovedala izjemno zanimive nogometne obračune v slovenski nogometni ligi. Se pravi, fantje so bili tako kul, da so se prebili iz stote lige in da so spet v igri za naslov državnih prvakov. Prava pravljica, ki me je spomnila na zlate čase slovenskega nogometa, ki sta jih, brez zamere, pomagala uničiti tudi Zlatko Zahovič in Srečko Katanec. In sedaj se spet dogaja nekaj podobnega kot takrat. Spet je prišlo do prepira v najbolj ključnem momentu, fantom pa, če bodo špricali še eno tekmo, grozi kazen, ki jih lahko spet potisne v stoto ligo in jim uniči velik trud ter sanje.

Resnično se sprašuje, zakaj se slovenski nogomet vedno uniči v najbolj ključnem momentu in zakaj se prepiri vedno pojavijo takrat, ko jih res nihče ne pričakuje in ko navijači komaj čakajo na nove uspehe svojih fantov?

Blogi so postali zbirališče negativne energije in primitivnih komentarjev

23.05.2009 ob 14:54

Ko sem prebral, da je celo Jonas zaprl možnost komentiranja na svojem blogu, sem vendarle poštekal, da je z našo blogersko sceno nekaj hudo narobe. Da je ne uničujejo blogerji s svojimi zapisi, kot pravijo nekateri, marveč naključni komentatorji, ki žalijo, smetijo in se izražajo zelo primitivno. Tak komentator ti seveda pobere voljo do bloganja, morda celo tako zelo, da blog enostavno izbrišeš in se ti ne da več ukvarjati s takimi primerki. Če se ne motim, se je to včeraj zgodilo kolegu Davidu Pelku, ki je imel očitno vsega vrh glave in je stisnil tipko za delete. Le kdo bi mu zameril. In le kdo bi za onemogočanje komentarjev zameril Jonasu.

Da ne bo pomote, taki komentatorji so prisotni na vseh popularnih blogih. Tudi pri Marku Crknoviču in recimo Arturju Šternu. In tu ne mislim na človeka, ki pove svoje mnenje, ker se pač ne strinja z zapisom. Tu mislim na tiste, ki sploh ne komentirajo zapisa, marveč le žalijo in se primitivno izražajo.

Prepričan sem, da je takih ravno na mojem blogu največ. Očitno sem res magnet za take vrste ljudi, ki bi naredili vse, da mi spustijo žaljiv komentar in mi uničijo zapis. Ob tem se seveda počutijo enkratno in uživajo sto na uro. Še posebej, če jih ne ignoriram in se odzovem provokaciji. Takrat so najbolj srečni, takrat so dosegli svoj namen. Okej, toda včasih gre kdo vendarle predaleč in prestopi mejo dobrega okusa ter spusti tako hudo žalitev, da tudi jaz, ko sem navajen vsega sranja, ne morem ostati povsem imun. Tu mislim predvsem na svoje starše in žalitve povezane z mojim dekletom in recimo psičkom. To se mi zdi res podlo in povsem nepotrebno.

Jasno, najbolj glasni so vedno tisti, ki se skrivajo za vzdevki, spreminjajo svoje IPje in upajo, da jih ne bo nihče pogruntal.

In zadnje dni je bilo spet pestro. Najprej pri zapisu o Filmskem leksikonu, nato pa pri zapisu o Slavki Pajk. Najbolj glasen je bil možakar, ki si je izmišljal različne, pa vendar zelo podobne vzdevke in ni pa ni hotel odnehati. Ko je odnehal, pa se je čez nekaj časa spet vrnil in komentiral pri kakem drugem zapisu. In včeraj si je dal duška pri mojem zapisu o Slavki Pajk in potem še pri kolegu Davidu Pelku, ki je bil vsaj toliko pameten, da je njegove komentarje sproti brisal.

Sprva mi je bil zabaven, nato dolgočasen, nakar je izgubil pozornost in ubral taktiko resničnega žaljenja, ki je vključevala še mojo družino, dekle in psička. Pač zavoljo provokacije in da me razjezi. Da me pač zajebava in v tem seveda divje uživa.

Na začetku nisem imel pojma kdo je, potem pa mi je nekako vendarle uspelo sešteti ena plus ena in dognati za koga gre. Na pomoč sem poklical prijatelja, skorajda hekerja, mu poslal vse mogoče dokaze, nato pa sem dobil presenetljiv rezultat, ki ga bom seveda obdržal zase. Povedal bom le to, da zdaj poznam njegovo pravo ime in priimek ter delovno mesto in da razmišljam, kako bi mu vrnil vse te stvari, ki jih je pisal. Prav imate, ne gre za najstnika, gre za povsem odraslega možakarja, kar je preprosto neverjetno.

Kaj vem, morda je najbolje, da ga pustim na miru in počakam, da se mu bo zloba vrnila sama od sebe. Še vsem se je. In tudi njemu se bo.

Prepričan sem, da boste mnogi tudi tokrat stopili na njegovo stran, se pravi na stran tistih, ki mi pišejo tako grde komentarje in si spet dali duška. Bil bi presenečen, če ne bi bilo tako. Zelo presenečen.

Kot sem zapisal že v naslovu, blogi so postali ena velika negativna energija, očitno odraz časa, v katerem živimo, se pravi časa, kjer so jezni še posebej jezni na tiste, ki skušajo biti dobre volje. In kjer posamezniki žalijo povsem brez razloga in samo zato, da pritegnejo pozornost.

Ne boste verjeli, a prvič je tudi mene prijelo, da bi stisnil tipko za delete. A je ne bom, že zavoljo takih ljudi, ki mi nenehno serjejo po blogu. Nikoli se nisem ustavil, tudi zdaj se ne bom. Pičim dalje, pa četudi gre to nekaterim močno na živce.

In da ne pozabim, karkoli boste zapisali tokrat, ne bom komentiral. Vse, kar mi je ležalo na duši, sem povedal v zapisu.

Cene za pasje usluge se mi zdijo svinjarija

22.05.2009 ob 18:32

Pa začnimo z veterinarskimi uslugami, ki so tako zelo drage, da kar smrdijo. Navaden pregled, kjer ti veterinarka psa le povoha, stane recimo 12 evrov, cepljenje proti steklini 34 evrov, cepljenje proti ostalim pizdarijam 27 evrov, ampule za bolhe in klope 5 evrov, da o kakem majhnem operativnem posegu niti ne začenjam govoriti.

To mi ni najbolj jasno, saj veterinar dobi plačo od države, le zakaj jo mora še od lastnikov psov? Očitno zato, ker država pse tretira kot luksuz, rekoč, če si lahko nabavijo psa, bodo pa še plačevali zanj. In tu je umazano ter podlo igranje na čustva lastnikov, ki bi za svojega junaka naredili vse na svetu.

Predlagam, da uvedejo pasje zavarovanje z enkratnim letnim plačilom, kjer bi bilo pač vse, kar je treba, kar pomeni, da dodatnih reči za psa ne bi več plačevali. Le zakaj tega še ni? Ni predloga, a kdo to bremza, ker se boji za biznis? Nimam pojma, vem samo, da so tile stroški pretirani. Tako zelo, da človek pomisli, da veterinarska ustanova večino denarja vtakne v žep in robo dobi po zelo nizki ceni. Pizda no, mar ne more cepljenje stati 5 evrov? In potem se čudijo, da je vse več psičkov brez tega in da prihaja do raznih neprijetnih situacij.

Okej, vsak lastnik lahko seveda vse to zavrne, toda ko sliši, kaj vse lahko napade njegovega psa, seveda ni variante, da ga ne bi cepil in poslušal veterinarja.

Jasno, steklina je le zato, ker obstaja nevarnost, da bi tvoj pes koga ugriznil, pa bi te lahko potem kdo tožil. Da bi ti ga sredi mesta napadla stekle lisica namreč močno dvomim.

In potem pride do očitkov, da si ljudje kljub recesiji še vedno kupujejo pse. Kot da ne bi vedeli, da so psi strošek. Res je, toda problem ni v ljudeh, problem je v državi, ki za te reči tako mastno zaračuna. Ali država, ali pa veterinarska zbornica, nimam pojma.

In potem je tu še hrana, kjer navadni briketki stanejo 10 evrov, ščetka za zobke 8 evrov, pasta za zobke 9 evrov, ležišče 20 evrov, škatla za med vožnjo 30 evrov, povodec 10 evrov, konzerva 2 evra in tako dalje. Ne vem no, a to so pretirane cene, kot za otroke, kjer firme prav tako mastno služijo in manipulirajo s čustvi lastnikov.

Saj veste, človek bi za psa in otroka naredil vse.

Kot sem vprašal nekje na sredini zapisa, le zakaj ne uvedejo zdravstvenega zavarovanja za kužke? Prepričan sem, da bi ogromno lastnikov brez težav plačalo zahtevano vsoto in da na naših ulicah ne bi več bilo psičkov, ki ne bi bili cepljeni proti steklini, ki bi imeli težav s klopi in ki bi okoli letali brez čipa.

null

Slavka Pajk ali kovačeva kobila je vedno bosa

22.05.2009 ob 11:05

Ne bom rekel, da sem bil leta 2005 na izboru za Miss Slovenije oblečen najboljše na svetu, toda mnenje, ki ga je takrat podala modna poznavalka Slavka Pajk (jebat ga, modna poznavalka bi moral dati v narekovaje), je bilo vendarle strel v prazno, saj sem prepričan, da je bilo ogromno takih, ki bi jih lahko še bolj pokritizirala in ki te prireditve niso vzeli dovolj resno niti po cotkah, kaj šele po čem drugem. Toda gospa Slavka si je takrat dala duška in me raztrgala do konca in naprej. Rekoč, da se mi vidi, da sem cote nase navlekel po naključju in kar tako, ker so mi pač prišle pod roko, ko sem odprl svojo omaro. Sori, Pajkovka, toda žal nisem imel 1000 evrov za nakup nove obleke, 500 evrov za nakup novih čevljev in 2000 evrov za nasvete svojega stilista. Oblekel sem pač tisto, kar sem imel in potem na lastne oči videl, da so bili mnogi še slabše oblečeni. Še več, da so se mnogi oblekli kot za nogometno tekmo. A jasno, takrat sem bil tako zelo zanimiv, da se je bilo treba spraviti prav name.

Da se razumemo, ni panike, če me kdo pokritizira, toda panika je, če to stori nekdo, ki zgleda kot Slavka Pajk. Kot rezervna inačica Morticie Addams, kot Jožica Brodarič wannabe, ki je prepričana, da obvlada sceno in da lahko pljuva po vsakemu, ki se mu zdi 1000 evrov za cote preveč denarja.

Tale napis je seveda nastal le zato, ker sem njeno sliko nekaj dni nazaj ujel v Hopla in se spomnil te pizdarije iz leta 2005. Veste kaj, nekdo, ki zgleda tako kot Slavka Pajk, pa me že ne bo kritiziral. Ali kot sem zapisal že v naslovu, kovačeva kobila je vedno bosa. Še posebej na tejle sliki.

Saj res, je za tole obleko morda odštela 1000 evrov?

Recenzije: The Strangers, Beverly Hills Chihuahua

22.05.2009 ob 10:54

THE STRANGERS (zda 2008, srhljivka, režija: Bryan Bertino, igrajo: Liv Tyler, Scott Speedman, Glenn Howerton)

Skupina čudakov nadleguje nič hudega sluteči par.

»Zakaj?« vpraša prestrašena in čustveno uničena mladenka Kristen McKay (Liv Tyler). »Zato, ker sta bila doma,« pojasnijo trije zamaskirani najstniki, ki so se znesli nad njo in njenim fantom Jamesom (Scott Speedman). In prav ta razlaga je ključnega pomena za njihovo umazano početje. Za njihovo nesramno, uživaško, perverzno in otročje mučenje nesrečnega para, ki jim ni storil nič žalega. Niti tega, kar sta podobni mulariji morebiti storila junaka mojstrovine Eden Lake, kjer se je zgodba vrtela na podoben način. Prav imate, mularija jih muči za zabavo. Pač samo zato, ker sta bila doma. In muči ju psihološko, precizno in zajebano. Kot da se igra Človek ne jezi se ali Monopoli. Tako, da igro mačke in miši začutijo tudi gledalci, ki komaj lovijo sapo in razmišljajo, kaj bi storili v podobni situaciji. Dobro narejen film. Dovolj klavstrofobičen, strašljiv, realističen, solidno odigran, psihično naporen in tak, da nas pošteno strese.

Ocena: 7/10

null

BEVERLY HILLS CHIHUAHUA (zda 2008, pustolovščina, režija: Raja Gosnell, igrajo: Drew Barrymore, Piper Perabo, Jamie Lee Curtis, Andy Garcia, Placido Domigo, George Lopez, Cheech Marin, Edward James Olmos, Luis Guzman, Loretta Devine)

Upor.

Ko mestna, razvajena, prodana in lena čivava Chloe (Drew Barrymore), damica z Beveryl Hillsa, kjer čivave kupujejo le razvajena dekleta, ali še bolje, kjer razvajena dekleta čivave spremenijo v svoje otročičke, v sinove in hčerkice, ki jih niso nikoli imele, pride v naravo, med prave, trde, odločne in ponosne čivave, ki jih vodi Monte (Placido Domingo), gledalec prvič in zadnjič dobi tisto, kar je pričakoval. In tisto, kar bi moral. Vse ostalo je žal na stopnji vseh podobnih pasjih filmov, kjer so klišeji tako zelo zoprni, da jih komaj prenesemo. Jasno, naša mala Chloe se zgubi, no ja, izgubi jo mladenka Piper Perabo, sicer nečakinja Jamie Lee Curtis, ki odpotuje na kratko poslovno pot in nima pojma, kaj se dogaja z njeno psičko. To je vse in to je žal premalo za dober film. No ja, Hotel for Dogs je bil še slabši, toda kaj, ko bi morala biti Čivava z Beverly Hillsa veliko boljša. Tudi zavoljo enkratne igralske ekipe in zavoljo dejstva, da bi si čivave zaslužile veliko boljši film.

Ocena: 3/10

null

Zakaj za vraga lastniki ne pripenjajo velikih psov?

22.05.2009 ob 03:38

Odkar imam tudi sam majhnega psička, se strašno bojim velikih psov, ki ga lahko kaj kmalu začopatijo za vrat. Pa tudi meni samemu ni prijetno, da se okoli brez povodca sprehajajo velike mrcine, ki se jih ljudje bojimo že po defoltu. Jasno, gospodar bo pojasnil, da njegova mrcina ne naredi ničesar in da se je ni treba bati, toda pri tem žal pozablja, da majhni psi radi lajajo na velike in da veliki zaradi tega lahko postanejo živčni in odreagirajo drugače kot je navajen gospodar. Da se razumemo, ne govorim o velikem travniku in gozdni jasi, kjer je jasno, da lastniki pse spustijo, govorim o blokovskih poteh in ulicah, kjer spuščen pes nima kaj iskati.

Sicer pa, je tako težko psa pripeti na povodec, ki ima osem metrov dolgo vrv, ki ga prav nič ne ovira pri hoji?

null

SORODNI ZAPISI:

prekleti-neprivezani-psi/

zakaj-so-ponavadi-odpete-le-najbolj-krvolocne-pasme-psov/

Zakaj ljudje tako radi eksperimentirajo z različnimi vrstami živali?

22.05.2009 ob 02:11

Saj poznate situacijo, ko nekdo v kako hišo, kjer je recimo doma maček, pripelje psa, nato pa lastnik mačka preverja, kaj se bo zgodilo, če bosta pes in maček skupaj v sobi. Ali pa situacijo, kjer nekdo v skupaj tišči morskega prašička in hrčka, ali psa in hrčka, ali recimo mačko in zajca. Pač samo zato, da vidi, kaj se bo zgodilo. Seveda ne zaradi objestnosti, kjer bi rad videl dvoboj do zadnje kaplje krvi, ampak samo zato, ker se mu zdi to pač kul narediti. Ne vem no, toda sam ob takem početju postanem nervozen in me je vedno zelo strah, kaj se bo zgodilo. Še več, ni mi jasno, kaj imajo ljudje od tega. Saj maček in pes ne bosta živela skupaj, ker je eden le na obisku. Hrček in zajec pa prav tako ne bosta v ista kletki, saj imata brez dvoma vsak svojo.

Zakaj torej vsi ti eksperimenti? Saj res, pa dajmo enkrat te ljudi v kletko skupaj s krokodilom ali pa kobro. Pač samo zato, da vidimo, kaj se bo zgodilo. Ali pa z levom in tigrom. Pač samo tako za šalo, da se malo povohajo.

Ste za, dragi eksperimentaši?

null

Moški, ki si ne umivajo rok, so bili nekoč otroci, ki si niso umivali rok

20.05.2009 ob 00:17

Ko grem na javno stranišče, večkrat opazim moške, ki si po opravljeni potrebi ne umijejo rok. Grda in zelo nečista razvada, ki seveda izvira iz otroštva, kjer jih starši pač niso naučili, da si je treba roke umiti tudi po lulanju. Ko grem na javno stranišče, seveda večkrat opazim tudi otroke, ki si po opravljeni potrebi ne umijejo rok. Ker jim nočem soliti pameti, jim seveda ne rečem nič, vedno pa skorajda glasno razmišljam, da bodo navado ohranili tudi ko bodo starejši. Dragi starši, povejte svojim otrokom, da si je treba roke umivati tudi po lulanju, saj bodo njihove punce in žene zelo nesrečne, ko bodo ugotovili, da tega ne počnejo niti ko so odrasli.

Se otrok zaveda, da je zoprn?

20.05.2009 ob 00:05

Gotovo ste kdaj naleteli na otroka, ki se vam je zdel močno zoprn. In otroka, ki je bil s svojim obnašanjem zoprn tudi ostalim v okolici. Še več, otroka, ki je bil morda zoprn tudi svojim staršem, pa si tega seveda niso upali priznati. Resnično me zanima, če se tak otrok zaveda, da je zoprn, ali še bolje, če res misli, da je kul, da se obnaša kot totalni kreten. Ali če uporabim besede blogerke Tine M, besede, zaradi katerih ste jo nekateri skorajda križali, da je otrok totalni dick. Ali še bolj nazorno, totalni tečen kurac. Točno tako, nekateri otroci so navadni tečni in zoprni kurci, pa naj se sliši še tako grdo in trapasto. Sprašujem se le, ali se taki že rodijo, ali jih take vzgojijo starši, ali pa je okoli njih toliko podobnih, da nihče nima pojma, kako zelo zoprni so.

null