Recenzija: Okuribito

19.05.2009 ob 02:20

japonska 2008, komična drama, režija: Yojiro Takita, igrajo: Masahiro Motoki, Tsutomu Yamazaki, Ryoko Hirosue, Kazuko Yoshiyuki, Kimiko Yo

Letošnji oskar za najboljši tujejezični film je verjetno res letošnji najboljši tujejezični film.

Okuribito, ki so ga čez lužo predvajali kot Departures, se prične kot zelo črna komedija, kot japonska inačica jugo klasike Maratonci trče počasni krug. Dva pogrebca namreč pred svojci urejata truplo ženske, za katero se izkaže, da je v resnici moški. No ja, oboje. “Katero šminko naj mu dava na ustnice?” vprašata pogrebca, ki se zavedata, da je za moška trupla ena, za ženska pa druga. Svojcem seveda ni važno, saj se zavedajo, da pogrebca izvajata umetnost, pravi work of art, kjer smrt ni nekaj strašnega, marveč nekaj lepega, celo romantičnega. Drži, Okuribito je film o tem, da je smrt najlepši, celo najbolj očarljivi del človekove poti. Prav na smrtni postelji, ali če hočete, na svoji poslednji poti, namreč človek izgleda najbolje, najlepše in najbolj doterano. Seveda kot truplo, ki ga v roke vzamejo mojstri. Če rečemo, da pogrebca z vsakim truplom doživita globoko ljubezensko zvezo, ne zgrešimo kaj dosti. To ni le “balzamiranje”, to je močno spoštljiv odnos. Poln tradicije in običajev, ki so jih zmožni samo Japonci. Tukaj je film zelo zanimiv, zelo drugačen in zelo poseben, saj nam pokaže stvari, o katerih se nam ni niti sanjalo. Pri nas je s trupli namreč drugače, pri nas pogrebci trupla le nesejo, uredijo pa jih neznanci, sami zase, povsem naskrivaj, celo tako, da svojci, ki trupla ne želijo več videti, nimajo pojma, če bo res oblečeno in urejeno tako kot je treba. Na Japonskem temu ni tako, na Japonskem pogrebci trupla v roke dobijo celo pred policijo. Tudi takšna, kjer gre za nesrečo. Če to res drži, bi lahko rekli, da sta glavna junaka našega filma tudi nekakšna forenzika, ki sproti ugotavljata še vzroke smrti. Da ne bo pomote, Okuribito ni le film o “balzamiranju” trupel in o zganjanju črnega humorja, kjer je smrt včasih tudi razlog za zelo komične situacije. Okuribito je tudi zgodba o mladeniču, sicer obetavnem čelistu Daigu, ki ne more razumeti, da so njegov orkester preprosto ukinili. To ga tako zelo potre, da z ženo odpotuje v svoj rodni kraj in si poišče povsem navadno službo. No ja, tako vsaj misli, ko se javi na oglas. Na delovno mesto, ki ga popelje na nepozabno avanturo s trupli. Na zelo posebno opravilo, kjer pogrebec mrtvega uredi kot Sistinsko kapelo. Poba ima sprva seveda težave, kasneje pa ugotovi, da mu je prav to delo pisano na kožo. Povedano z drugimi besedami, trupla zamenja s čelom, ureja pa jih tako, kot bi čelo igral. Predano, očarljivo in romantično. Kot slikar, ki iz vsake nove slike ustvari umetnino. In tukaj se pojavi problem, saj se črna komedija spremeni v zelo tenkočutno, globoko in večkrat tragično dramo, kar gledalca pošteno zmede. Ali še bolje, ujame ga nepripravljenega. Rekel bi celo, da film žanre ne zmeša dovolj dobro, ali drugače, zmeša jih brez opozorila in slabo. Še posebej na koncu, ko spremljamo prečudovito sekvenco z junakovim očetom, kjer se nam pošteno orosijo oči. Ne bi rad pametoval in pljuval po zelo dobrem filmu, toda z zgodbo, ki se prične s sekvenco mrtvega transvestita in v prvi polovici premore tudi nekaj zelo zabavnih gagov, nato pa se spremeni v nekaj povsem drugačnega in zelo žalostnega, sem imel vendarle nekaj težav. Žanrskih težav, vse ostalo je namreč zares dobro in zares izvirno. Še posebej za japonski film s trupli, kjer trupla ponavadi oživijo in delajo pizdarije. Povsem zaslužen oskar za najboljši tujejezični film in glasbena spremljava, ki bo v vašem srcu ostala za vedno.

Ocena 4

null

 

8 komentarjev na “Recenzija: Okuribito”

  1. Tina M Tina M pravi:

    Zelo dober in zanimiv film z odlično glasbeno spremljavo. Prav užitek je gledati, kako mojstrsko opravlja svoj posel.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    To pa drži, glasba je res fantastična. Še vedno pa nisem čisto prepričan ali je posebej za ta film ali je delo kakega znanega skladatelja. Med odjavno špico je namreč cel kup klasičnih avtorjev.
    Glede urejanja trupel, res je neverjetno lepo prikazano, se strinjam.
    In najprej ga folk gleda postrani in se ga sramuje, potem pa poštekajo, kako veličasten poklic opravlja.

  3. Mr_Vega pravi:

    Film, ki v tebi izvabi neverjetne občutke ob gledanju. Veličastnost določenih prizorov je necerjetna, recimo igranje na instrument na obrežju, ki je tudi na plakatu za film. Kot ste že omenili je tudi glasba fantastična. Res neverjeten filmski dosežek, ki si vsekakor zasluži naziv najboljšega tujejezičnega filma leta 2008.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vega, lepo, da si omenil tisti prizor igranja na obrežju, saj je res fantastičen. Ma celotna scenografija filma je fenomenalna.

  5. Insomniac pravi:

    Ravnokar pogledal in se strinjam: super film z odlično glasbo. Na žalost verjetno precej spregledan pri nas.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ta teden je uradno štartal v ZDA, kaj veš, morda pride celo v naša kina.

  7. Filip pravi:

    Šele zdaj sem si ga pogledal. Res je super. Predstavljaj si, koliko različnih smrti, koliko različnih življenjskih zgodb, koliko različnih ljudi spoznaš pri takem poklicu. Žalostno :S

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, ampak zdi se mi, da ni ravno lahko, saj je preveč žalosti, ko kdo umre in jo vsekakor kar dosti vskrkaš tudi sam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !