Arhiv za Maj, 2009

Moji spomini na Korziko

31.05.2009 ob 23:00

Tragična nesreča na Korziki, ki so se je pred časom spomnili v oddaji Preverjeno, je zaznamovala tudi moje življenje. Samega dogodka se skorajda ne spomnim, saj sem bil leta 1981 star komaj sedem let, dobro pa se spomnim treh stvari, ki jih ne bom nikoli pozabil. V tem nesrečnem letalu je umrla moja učiteljica telovadbe. No ja, ne ravno moja, ampak učiteljica, ki je na naši OŠ učila telovadbo. Okrožnica po zvočniku je bila zelo žalostna. Vsi smo jokali, pa čeprav pravzaprav nismo vedeli zakaj. Potegnilo nas je, saj je bila tragedija resnično huda.

Druga reč, ki mi pride na misel ob Korziki, sta moja starša. Hotela sta na letalo, na izlet, na nekakšno obnovitev poročnega potovanja. Ko sta se namenila kupiti karte, sem jaz hvala bogu zbolel in jima preprečil pot. Tega ne bom nikdar pozabil. To je bila res usoda. Tisti dan sta bila seveda jezna, ko sta slišala kaj se je zgodilo, pa se jima je odvalil kamen od srca.

Tretja zadeva so bile seveda prepovedane ljubezni iz mojega rodnega mesta Celja. Na pot, ki je bila prav posebej ugodna, so namreč odšli ljubčki in ljubice. No ja, tako se je govorilo. Morda ni bilo res, toda kjer je dim, je tudi ogenj. In raje ne pomislim kako nelagodno se se potem na pogrebu počutili njihovi partnerji, ki za pot svojih žena in možev niso niti vedeli.

Update:

Danes je bila končno tudi žalna slovesnost za vse, ki so tistega usodne dne končali v razbitinah letala.

Činč, Effe, Gartner

31.05.2009 ob 17:55

Naj bo to zaenkrat vse.

Patrick Vlačič, novi Borut Pahor

31.05.2009 ob 17:23

Naša politična scena že dolgo časa ni imela politika, ki bi v tako kratkem času stopil na sam vrh popularnosti in se spremenil v pop zvezdnika. Nekoč je bil to Borut Pahor, zdaj je to Patrick Vlačič, ki ga mnogi še vedno pišejo kot Vlašiča. Res je, leta 1970 rojeni doktor prava, ki mu je prav Pahor zaupal mesto prometnega ministra, je trenutno brez dvoma prva politična zvezda pri nas. Karizmatični govorec, ki je zadnji mesec gostoval pri Hribarju in v oddaji As Ti tud noter padu. To ni več politik, to je zvezdnik. Predvsem ženskam všečni socialni demokrat, ki ga vidim kot edinega pravega naslednika Boruta Pahorja. Pa še bas kitaro igra, kar me spomni tudi na Billa Clintona, ki je igral saksofon. Povedano drugače, če je Pahor JFK, je Vlačič Clinton. Tip mi je kul. Tudi zato, ker ne uboga nikogar in piči po svoje. Tudi zato, ker ima stil in ker je napolnil manjko Saša Pečeta. Jasno, ženske so rekle, da ima najlepšo rit v parlamentu, kar sploh ni slabo, saj so tam po večini tako ali tako vsi navadne riti. In če si že rit, bodi vsaj lepa rit, mar ne.

null

Methods of Mayhem: Get Naked

31.05.2009 ob 17:09

Totalno skuliran komad, ki dvigne še tako zaspanega modela. Glavni je bil Tommy Lee, pomagali pa so tudi Fred Durst, Lil’ Kim, George Clinton in Kid Rock. Jasno, na koncu se pojavi tudi Pamela, rekoč, boli me kurac, če ste nama s Tommyjem ukradli tisti video.

YouTube slika preogleda

Ena kratka o volitvah za evropski parlament

31.05.2009 ob 16:22

Obkrožite tiste, ki jih ne marate in bi radi, da zmagajo in izginejo iz Slovenije.

Ali pes ve, da se njegova lastnika igrata humpty dumpty?

30.05.2009 ob 16:57

Ko človek poljublja in objema svojo punco, se mu vedno dozdeva, da njegov pes točno ve, kaj se dogaja in da si misli svoje. Recimo: “Get a room, you two.” Ali pa: “Oh no, not again.” No ja, če gledate filme, kjer se glavna igralca zapodita med rjuhe, si pes večkrat s tačko celo pokrije oči ali pa uporniško pogleda stran.

Je pes ljubosumen, da se njegova lastnika objemata in za nekaj časa pozabita nanj? Je jezen, ker tudi on nima psičke? Se mu zdi vse skupaj bedasto in je prepričan, da to sploh ni potrebno?

Kdo bi vedel, povem vam le to, da imam vedno občutek, da me čudno gleda že med preoblačenjem, kaj šele takrat, ko objamem svojo punco.

Modeli, ki so na motorju sovozniki, so vedno važni kot sto hudičev

30.05.2009 ob 01:45

Da se voznik motorja kurči in jajca, je jasno, saj ponavadi vozi makino in med avtomobili leta kot komar. Da isto počne poba, ki sedi za njim, pa mi je vedno malce smešno. Ker ima na glavi čelado in ker pač sedi na motorju, se tudi on očitno počuti kot lastnik motorja, kot največji frajer na svetu. Kot šofer, kot nekdo, ki misli, da je voznik le sovoznik in da se motor vozi od zadaj naprej. Kot da bi lastniku natankal bencin in mu kupil nove gume. Ali pa mu dovolil voziti njegov motor in zraven pač šel zato, da bo vse v redu.

Povedano drugače, sovoznik se včasih kurči in jajca še bolj kot voznik, ki po moje niti nima pojma, da je sovoznik tak važič in da se šlepa na njegovo slavo.

Saj res, kdaj ste nazadnje pod čelado videli čednega motorista?

null

Recenzije: Night at the Museum, Night at the Museum 2

28.05.2009 ob 15:02

NIGHT AT THE MUSEUM: BATTLE OF THE SMITHSONIAN (zda 2009, pustolovska komedija, režija: Shawn Levy, igrajo: Ben Stiller, Amy Adams, Hank Azaria, Owen Wilson, Steve Coogan, Robin Williams, Christopher Guest, Ricky Gervais, Bill Hader, Clint Howard, Jonah Hill)

Bill & Ted’s Excellent Adventure.

Drži, drugo poglavje Noči v muzeju izgleda kot reciklaža kultne najstniške komedije Bill & Ted’s Excellent Adventure, kjer sta dijaka Keanu Reeves in Alex Winter iz preteklosti pripeljala številne resnične zgodovinske like. Tudi Napoleona in Abrahama Lincolna, ki sta glavna tudi tokrat, kjer jima družbo delajo še Ivan Grozni (Christopher Guest), Al Capone, general Custer (Bill Hader) in Amelia Earhart (Amy Adams). Nočni čuvaj Larry Daley (Ben Stiller) jo namreč mahne v legendarni Smithsonian muzej, kjer zdraho dela egipčanski faraon Kahmunrah (Hank Azaria), ki želi zavladati svetu in ugrabi tudi vse naše znance iz prvega dela, ki je bil brez dvoma boljši, zabavnejši in bolj izviren. Vse to, kar sta že leta 1989 počela Keanu Reeves in Alex Winter, počne sedaj tudi Ben Stiller, ki povprečje preseže le v izjemno zabavnih sekvencah besedne vojne z nekaterimi liki. Tudi s čuvajem Jonahom Hillom, ki se za nekaj sekundic pojavi v prvi četrtini filma. Sicer še vedno dostojne zabave za vso družino, ki pa vendarle pade na preveč otročjo raven in se zadovoljni samo s posebnimi efekti in dejstvom, da pač obudi nekaj znanih zgodovinskih osebnosti.

Ocena 3 in pol

null

NIGHT AT THE MUSEUM (zda 2006, pustolovska komedija, režija: Shawn Levy, igrajo: Ben Stiller, Robin Williams, Owen Wilson, Carla Gugino, Mickey Rooney, Dick Van Dyke, Bill Cobbs, Kim Raver, Steve Coogan, Paul Rudd)

Presenetljivo dober družinski film.

Zadnje čase so družinski filmi v hudi krizi. Brez idej, atmosfere in vsega tistega, kar potrebuje dober družinski film. Ravno zato sem bil prepričan, da bo tudi Noč v muzeju slab film. Še en Jumanji, še en trapast popkorn za stare mame, ki ne vidijo na platno. Še posebej, ker ga je režiral Shawn Levy, ki je leto prej režiral Cheaper by the Dozen 2 in The Pink Panther, dva najslabša družinska filma vseh časov. Toda tokrat je drugače. Tokrat je pred nami dober družinski film. Morda celo zelo dober. Tak, da nam je res všeč. In tak, da mu ne manjka ničesar. Je zabaven, dinamičen, ima atmosfero in vse tisto, kar mora imeti dober družinski film. Film za vso družino, ki bo res uživala. Ki bo šla v muzej in ujela stvari, ki jih ujame tudi Ben Stiller. Novopečeni nočni čuvaj Larry Daley, ki ga useka greatest hits of history. Ki mu pred očmi oživijo vsi razstavni artikli muzeja. Tudi Hun Atila, predsednik Teddy Roosevelt (Robin Williams), kavboji (Owen Wilson), Rimljani, raziskovalca Lewis in Clark, neandertalci, opice, sloni, levi, Krištof Kolumb in tiranozaver Rex. Čisto vse, kar premore zgodovinski muzej, še več kot sta v osemdesetih ujela Bill in Ted. Jasno, kot del muzeja izgledata tudi Dick Van Dyke in Mickey Rooney, nekdanja nočna čuvaja, ki imata hinavski načrt in želita ukrasti čarobno tablo faraona, s pomočjo katere ponoči oživi muzej. Prava žanrska poslastica in dokaz, da znajo v Hollywoodu še vedno posneti popolno družinsko zabavo.

Ocena 4

null

Happy Birthday: Christopher Lee

27.05.2009 ob 20:20

Pozabimo na njegove novejše vloge in na dejstvo, da se ponaša z rekordom največjega števila posnetih filmov. Christopher Lee, ki danes praznuje celih 87 let, bo zame za vedno najboljši in najbolj privlačni vampir vseh časov. Čistokrvni Dracula, ki je zadaj pustil tudi Belo Lugosija in vse tiste, ki so ga hoteli oponašati. In prav Lee je več kot izvrstno upodobil junaka, ki ga je pred davnimi leti svetu prvi predstavil Bram Stoker. Če ne bi vedel, da je roman nastal pred njegovim rojstvom, bi pomislil, da ga je Stoker napisal prav po njegovi zaslugi. Prav zato, ker ga je videl v vlogi vampirja. Okej, vsi njegovi krvosesni filmi resda niso bili enako dobri, toda Lee je bil vedno odličen. Tako zelo, da so mu tudi Slovenke želele nastaviti svoj vrat. Samo za sekundo. Samo zato, da bi jih ugriznil. Magari le za šalo, ali za večno življenje v njegovem temačnem gradu.

Od tega trenutka dalje živim v hladilniku

25.05.2009 ob 16:34

Zunaj je vroče kot v peklu. Počutim se, kot da je vsaj 80 stopnij in kot da bi lahko jajca spekel kar v zraku. Če bo šlo tako naprej, nas bo pobralo. To ni več Zemlja, to je življenje v peklu. Kljub ploham, kjer dež očitno shlapi že med potjo.

Joj, kaj bi dal, da bi se zdajle uresničila kaka pesem Jana Plestenjaka, ki tako rad prepeva o dežju. Vsaj tista, da še na dež nisi jezen, ko zadane ljubezen. Saj res, zakaj nihče ne prepeva o soncu, ne kot o komplimentu za kako punco, marveč o tem, da še na peklensko vročino nisi jezen, ko zadene ljubezen. Ali o tem, ko je sonce, se spomnim nate. Ali pa, ta dan naj posije sonce in izpere grehe vse.

Kakorkoli že, ker se nočem skuriti, sem se preselil v svoj hladilnik. Počutim se odlično, hrane je dovolj, pijače tudi, klima deluje, noge pa sem zvil za vrat kot fakir.

Utopično šalo na stran, kako za vraga se hladite v teh zajebano vročih dneh, dragi moji?

null

Nekoč in danes

25.05.2009 ob 14:57

Nekoč smo imeli Dan mladosti, danes pa imamo sejo državnega zbora.

Razlika je očitna in ta razlika me močno skrbi.

Kulti in klasike: The Three Musketeers

25.05.2009 ob 13:55

zda 1973, pustolovščina, režija: Richard Lester, igrajo: Richard Chamberlain, Oliver Reed, Michael York, Frank Fnlay, Raquel Welch, Faye Dunaway, Christopher Lee, Charlton Heston, Geraldine Chaplin, Roy Kinnear, Jean-Pierre Cassel, Simon Ward, Joss Ackland

Ne vem, ali sem imel slab dan, ali pa je tole res eno veliko poceni sranje.

Tale film sem doslej videl kar nekajkrat in vedno mi je v spominu ostal kot nekaj zelo gledljivega, zelo zabavnega, zelo očarljivega, skratka, kot esenca žanra in kult, ki se ne more postarati. Tudi zavoljo igralskega ansambla, kjer Richard Chamberlain igra Aramisa, Oliver Reed Athosa, Frank Finlay Porthosa, Michael York pa D’Artagnana. Če k temu dodam še Raquel Welch kot Constance, Faye Dunaway kot Lady de Winter, Christopherja Leeja kot Rocheforta, Charltona Hestona kot kardinala Richelieuja in recimo Jeana-Pierre Cassela kot kralja Louisa, dobim zares nostalgičen spomin na čase, ko so se po hollywoodskih filmih sprehajale prave zvezde. Toda včeraj, ko sem tole najbolj znano verzijo znamenite Dumasove zgodbe po dolgem času ujel na TV 1000, je bilo drugače. Včeraj mi je vse skupaj delovalo zelo poceni. Tako igralsko, kot tudi v dialogih, dramatizaciji, atmosferi in še posebej pri dvobojih, kjer bi se bolje znašli celo otroci v vrtcu, ki se sabljajo s kartonastimi meči. Čisto nič nisembil navdušen, celo dolgočasil sem se. Prav zato se sprašujem, če je tale film morda povozil čas in če nikoli ni bil ne vem  kako dober. Da je bil dober pač samo zato, ker so govorili, da je dober in se zaljubili v vse štiri mušketirje.   

Ocena 2 in pol

null

Recenzija: Star Trek

25.05.2009 ob 13:13

zda 2009, znanstvena fantastika, režija: J. J. Abrams, igrajo: Chris Pine, Zachary Quinto, Zoe Saldana, Eric Bana, Leonard Nimoy, Bruce Greenowwod, Karl Urban, Simon Pegg, John Cho, Anton Yelchin, Ben Cross, Winona Ryder

Rojstvo.

Novi Star Trek se prične ubijalsko, skorajda preroško, kot tretja Misija nemogoče, ki jo je prav tako režiral J. J. Abrams. Na svet namreč prijoka James T. Kirk. In to med divjo bitko z Romulci, kjer pade njegov oče George Kirk. In pade tako, da se žrtvuje za svojo posadko, se pravi tudi za svojega sinka in svojo ženo Winono. In pozor, sinko James se rodi med očetovimi zadnjimi sekundami. Med odštevanjem zadnje minute do eksplozije, kjer bo umrl. Dih vzemajoča in srce parajoča sekvenca je tako zelo dobra, da bi se lahko film končal že na začetku. Tako zelo fenomenalna, da bi lahko dobila svoj film. In tako zelo popolna, da se ji ostali prizori potem ne morejo niti približati. Drži, novi Star Trek gre na začetek, v rano otroštvo kapitana Jamesa T. Kirka, ki ga tokrat igra Bradu Pittu podobni in dovolj skulirani Chris Pine. Gledalec tako spozna njegovo divje otroštvo, kjer kot najstnik dirka z avtomobili. Njegova mladostna leta, kjer preganja dekleta in se pretepa po barih. In njegovo premiero v ekipi, ki fura vesoljsko ladjo Enterprise. Točno tako, pot na začetek je bila po tisočerih serijah, reinkarnacijah stare serije in lepemu številu filmov, več kot razumljiva in po svoje izjemno drzna, pogumna in riskantna. In pozor, tukaj o tudi vsi običajni osumljenci, ki jih imajo fani, tako imenovani trekiji, še vedno na stenah svojih stanovanj. Vsi so v prvem planu, vsi so mladi in drugačni. In potem se pojavi legendarni Leonard Nimoy, ostareli Spock, ki je v filmu zato, da na pravo pot spravi mladega Kirka in da mu pojasni, da bosta z mladim Spockom, katerega dovolj prepričljivo odigra Zachary Quinto, še velika prijatelja. Drži, novi Star Trek je zgodba o prijateljstvu Spocka in Kirka, o njunem prvem srečanju, o njunih prvih nesoglasjih. Prav zato prisotnost starega Spocka, originalnega Leonarda Nimoyja, deluje skorajda orgazmično. Kot čista nirvana, kot nostalgičen spomin na leto 1991, ko se je danes skoraj osemdesetletni Nimoy nazadnje pojavil v tej vlogi. Res je, Chris Pine je povedal, da je Kirka odigral s pomočjo Cruiseovega Mavericka, zato ne bo nič narobe, če boste ves čas vonjali tudi nekaj Top Guna in med Kirkom ter Spockom ujeli asociacije na Mavericka, Icemana in Charlotte Blackwood, ki jo sedaj pač nadomešča mlada Uhura v podobi karizmatične Zoe Saldana. Ker nisem “treki”, mi tale film seveda ni tako zelo všeč kot tistim, ki so. Od nekdaj sem namreč bolj padal na Star Wars, ki so mi ga v spomin priklicale tokratne sekvence na ledenem planetu, kjer Kirka napadejo ogromne pošasti. Ne bom rekel, da nekaj filmov v franšizi Star Trek ni zelo dobrih, toda to vendarle ni povsem moja scena, kar pomeni, da Kirka in ekipo ne doživljam kot del svoje mladosti in kot obvezen del popularne kulture. Da se razumemo, J. J. Abrams je svoje delo opravil dobro, toda film nekako ne uspe ujeti prave atmosfere. Šele uči se s tole novo ekipo, kot da za pravi zadetek v polno potrebuje še kaka dva filma. Nekako neprepričljiv in pretiran se mi je zdel tudi Eric Bana, vodja zlobnih Romulcev (dopuščam tudi Romulancev in Romulanov), skratka, dobil sem občutek, kot da gledam le visokoproračunsko inačico prvega filma iz leta 1979, ne ravno najboljšega predstavnika franšize, ki so ga potem kot za šalo presegla naslednja poglavja. Držim pesti, da bo tudi tokrat tako. Jasno, tale Star Trek je veliko boljši od zadnjih delov franšize, ki so bil le še zmatrano vlečenje na staro slavo in seveda dogodek, katerega so se najbolj veselili številni “trekiji”. Tako je, za navadne smrtnike, ki ne zmorejo Spockovega znamenitega pozdrava, je tole le film, za ostale, ki s Spockovim pozdravom zaspijo, pa je dogodek in doživetje, katerega zlepa ne bodo pozabili.

Ocena: 6/10

null

Da Phenomena: Jočem

25.05.2009 ob 12:01

Čeprav nisem nek hud fan te skupine, moram priznati, da mi je nova pesem z naslovom Jočem zelo všeč. Prav tako odličen je tudi video spot. Gotovo ena kvalitetnejših slovenskih balad zadnjega časa. Plus ravno pravšnja mera patetike.

YouTube slika preogleda

Kaj storiti, ko te ustavi človek, ki te pozna, ti pa nimaš pojma, kdo je?

25.05.2009 ob 04:00

Za obraze nisem bil nikoli dober. Zelo hitro jih pozabim. Še posebej tiste, ki sem jih videl enkrat, pa še to pred mnogimi leti. Poleg tega na daleč ne vidim prav dobro, kar pomeni, da marsikoga, ki me pozdravi, preprosto zgrešim.

Zadnje čase se mi glede tega dogajajo same čudne reči. Ljudje me pozdravljajo, jaz pa nimam pojma, kaj bi jih dal in od kje se poznamo. In včasih ne gre če za pozdrav, marveč za pogovor, kjer pač zaigram vlogo in upam, da se bom s pomočjo teme pogovora vendarle spomnil, kdo je človek, ki me je ogovoril.

Da bi mu direktno povedal, da se ga ne spomnim, se mi zdi nevljudno. Da to pogrunta on sam in mi to tudi pove, pa mi je veliko bolj všeč. Večji problem nastane takrat, ko vlogo odigram vrhunsko in ko tudi po nekaj minutah nimam pojma kdo za vraga je.

Imamo res tako rešetast spomin, ali pa gre preprosto za ljudi, ki nas niso nikoli poznali, ki so bili morda le del družbe, kjer smo poznali nekoga drugega, pa imajo v glavi, da smo prijatelji, da smo ga skupaj pili in da se pač spodobi, da z nami poklepetajo?

Da ponazorim nedavno situacijo:

“Oj, Iztok, kako si?”

“Hvala, dobro, pa ti?”

“Čuj, fajn, še vedno delam pri zavarovalnici, zate pa vidim, da delaš štalo po televiziji.” 

“A še vedno si zavarovalni agent? No ja, jaz sem pravočasno odšel in ti čestitam, da še vedno vztrajaš.”

“Kako odšel, a si bil ti tudi zavarovalni agent?”

“A nisva bila sodelavca?”

“Kako sodelavca, a se ne spomniš, da smo pred leti skupaj nastopili na neki prireditvi, kjer sem jaz pomagal pri ozvočenju?”

“Točno ja, malo sem te zamešal, zdaj se spomnim, super koncert je bil, a ne?”

“Kakšen koncert, šlo je dobrodelno zbiranje denarja, kjer si bil prisoten kot novinar.”

“Res je, akcija je dobro uspela.”

“Hm, čudno, da zdaj tako misliš, takrat pa si zapisal, da smo zbrali premalo denarja.”

“Ej, stari moj, jaz nimam pojma kdo si.”

“Se mi je zdelo, ja.”

Pa dajmo še enkrat:

“Ja, glej ga, legenda, kje se vidmo, a ne?”

“O, serbus, stari, ja saj veš, kino je kul.”

“Kako si, še vedno tam, ko si bil?”

“Delamo, delamo, saj veš kako je.”

“Fino, ni kej, no ja, jaz pa še vedno po starem, rabiš kej materiala?”

“Emmm, kaj pa ponujate?”

“Ja, saj veš, isto kot vedno.”

“Emmmm, kaj je že to?”

“Iztok, a se ti mene sploh spomniš.”

“Hm, daj mi malo pomagaj.”

Če se pogovor konča le pri pozdravu, je vse okej, če traja tako dolgo, da vendarle pogruntamo, kdo je človek, je še bolje, če pa traja dolgo in kljub temu nimamo pojma, pa znamo izpasti kot veliki bedaki.

Dragi bralci, kako vi ravnate v takšni situaciji?

null