IZTOK faking GARTNER

zda 2008, drama, režija: Darren Aronofsky, igrajo: Mickey Rourke, Marisa Tomei, Evan Rachel Wood

Če iščete najboljši film leta 2008, bo The Wrestler čisto prava izbira.

Mickey Rourke, ki brez dvoma odigra svojo življenjsko vlogo in bi se lahko od filma za vedno poslovil povsem mirne vesti, je Randy »The Ram« Robinson. Ostareli rokoborec, ki je svoje najbolj uspešne dni pustil daleč za sabo. In ki se mora za preživetje boriti v zelo divjih in krvavih underground dvobojih, kjer njegovo zdelano telo komajda sledi tempu. Taki dvoboji so namreč edini način, da se vrne pod soje žarometov in se počasi spet prebije v ospredje. Izbire itak nima. Wrestling je vse kar zna in kar mu leži. Tip je kot Rocky Balboa, le da se mora še bolj poniževati in da nima možnosti, da bi treniral mlade borce. Točno tako, The Wrestler je parafraza Rockyja. Odlična, vrhunska in brez napak izvedena parafaraza, ki zadene sto na uro. In režiser Darren Aronofsky, ki je po bedariji The Fountain spet na pravi poti, ga pelje enkratno, realistično, direktno, ostro in brez patetike. Točno tako, kot bi se zgodil tudi v resnici. Mickey Rourke je tudi v resnici dovolj zjeban, da je glavno vlogo dobesedno požrl. Tako zelo dober je, da se bo lahko letos pod nosom obrisal tudi za oskarja. Takim vrhunskim kreacijam se oskarjev ne daje. Take vrhunske kreacije za vedno ostanejo le v srcu gledalcev, ki bodo čutili čisto vse, kar čuti glavni junak. Orjaška kreatura, ki je ne ustavi niti infarkt. In ki zaradi želje po žuranju tako kot vedno pozabi na čustva svoje najstniške hčerke Evan Rachel Wood, ki ji je živce malo nazaj v filmu King of California žrl tudi očka Michael Douglas. The Wrestler je film, ki ga zlepa ne boste pozabili. Popeljal vas bo v dušo in srce glavnega junaka ter vam razgrnil tudi izjemno informativne skrivnosti tega še vedno popularnega športa, kjer je kri sicer prava, pa vendar zaigrana in dogovorjena v naprej. Hudičevo dober film. Tak, da vam leta 2008 ne bi bilo potrebno gledati čisto nič drugega. Plus izvrstna Marisa Tomei v vlogi priletne striptizete, ki stoji ob strani glavnemu junaku. Ki je v bistvu prav tako še ena uboga para, ki zna le plesati in ki bo to počela tudi po tem, ki jo bo ruknil infarkt.

Ocena: 10/10

Da se zakon zakoncev Gibson, ki imata več otrok kot Brad in Angelina, maje, je bilo znano že nekaj časa, kar je jasno, saj je Mel Gibson kljub letom še vedno divjak in žurer. Toda zdaj ga je imela žena očitno res vrh glave, kar je razumljivo, saj ga je ujela z rusko mladenko Oksano Pochepo. To, da je ženo varal, je zgodba, o kateri zdajle ne bom govoril, bi pa izpostavil tole mlado Rusinjo, ki ni čisto nič posebnega. Ki je pravzaprav zelo poceni in takšna, da mi ni jasno, da je šel Mel prav zaradi nje zajebati svojo ženo in skoraj tridesetleten zakon. Kot sem zapisal že v naslovu, gospod Gibson, brez zamere, navaden bedak ste.

Mladenka Carrie Prejean, sicer Miss Kalifornije, ki je bila tudi glavna favoritka na izboru za Miss Amerike, je te dni glavna debata ameriške popularne scene. Še bolj kot zmagovalka in novopečena misica Kristen Dalton. Še več, Daltonove so zaradi škandala, ki je nastal okoli Prejeanove, sploh ne vidi. Vse zgleda tako, kot da bi v resnici vendarle zmagala prav Prejeanova.

In pozor, punco so križali zato, ker je na vprašanje, kaj si misli o istospolnih porokah, pač odgovorila iskreno in povedala, da sicer nima nič proti, da pa je še vedno vzgojena tako, da zagovarja poroko med moškim in žensko. Ker ji je vprašanje zastavil zloglasni Perez Hilton, ki je seveda gej, je tekmo za miss verjetno res izgubila prav zaradi tega odgovora.

In Hilton jo je sedaj poimenoval za neumno kurbo ter dodal, da bi morala odgovoriti drugače, pa četudi je mislila tako, kot je rekla. Še več, dejal je tudi tole: “Carrie ni izgubila zato, ker ne verjame v istospolne poroke, ampak zato, ker je neumna kurba.”

Bedno do konca. Punca je pač povedala, kar si misli in s tem ni nič narobe. Še več, povsem razumem jo, zakaj je tako odgovorila in zakaj ji istospolne poroke pač niso pri srcu.

LONESOME JIM (zda 2005, drama, režija: Steve Buscemi, igrajo: Casey Affleck, Liv Tyler, Kevin Corrigan, Mary Kay Place, Seymour Cassel, Mark Boone Junior)

Vrnitev domov.

Lonesome Jim, kjer glavnega junaka Jima ravno prav zasanjano, pasivno in statično igra Casey Affleck, je vsekakor zelo očarljiv in simpatičen filmček. Prikupna mešanica drame in komedije, ki teče počasi in se kljub temu uspe izogniti dolgočasnosti. Zgodba se prične s povratkom domov. S povratkom glavnega junaka Jima, ki ga že v naslovu okarakterizirajo za samotarja. Jasno, saj nima punce, družine in prijateljev, k staršem (Mary Kay Place, Seymour Cassel) in bratu (Kevin Corrigan) pa se vrne zato, ker mu je zmanjkalo denarja in ker je očitno zajebal tudi službo. Ko v njegovo življenje vstopi čedna medicinska sestra Anika (dovolj prepričljiva Liv Tyler), je v raju. Pa četudi ji ne zna pričarati dobrega seksa in čeprav njuno ljubezen zmoti nepričakovana in malce neumna prometna nesreča brata Tima. Zanimiv in romantičen film, ki ga je kultni igralec Steve Buscemi režiral le malce premalo inovativno, se pravi tako, da bi lahko rekli, da podobne zgodbe nismo videli v vsaj enemu filmu na leto.

Ocena 3 in pol

THE MUDGE BOY (zda 2003, drama, režija: Michael Burke, igrajo:Emile Hirsch, Richard Jenkins, Tom Guiry, Pablo Schreiber)

Pretresljiva, močna in šokantna mojstrovina.

The Mudge Boy ni za vsakogar. Njegova zgodba je namreč preveč naporna in posebna. Predvsem zavoljo glavnega junaka Duncana (Emile Hirsch), najstnika, ki se po nenadni smrti matere obnaša zelo čudno. Če rečemo, da podoživlja materino življenje, ne zgrešimo kaj dosti, saj se oblači v njena oblačila in se zaljubi v svojega edinega pravega prijatelja Perryja (Tom Guiry), fanta s sosednje kmetije. Ko ni s Perryjem, se ukvarja s piščancem, katerega glavo vtika v usta, kar seveda zabava lokalne pobaline, ki se iz njega delajo norca. Drži, poba je čudak. Zelo poseben najstnik, ki se je izgubil. Ki ga je materina smrt pahnila v nenavadno stanje, kjer mu ne zna pomagati niti oče Edgar, ki ga izvrstno upodablja Richard Jenkins. Da ga spolno zelo divji Perry nekega dne zlorabi v očetovi garaži, kjer se mora obleči v materino poročno obleko, ne preseneča. Bolj kot to udari dejstvo, kako je ta prizor prikazan in odigran. Perry ga najprej napade oralno in vztraja ne glede na pripombo, da ima njegov penis okus po urinu. Nato pa ga posili še analno. Brez milosti in zelo grobo. Kljub prošnjam in solzam. In pozor, Duncan v vsem skupaj ne glede na vse še vedno močno uživa in se v bistvu počuti kot ženska, kot svoja mama, ki jo na poročno noč pač razdeviči mož. Drzen film. Prepričljivo odigran, dobro zrežiran, še bolje posnet in tak, da ga zlepa ne boste pozabili.

Ocena 4 in pol

GRAVEDANCERS (zda 2006, grozljivka, režija: Mike Mendez, igrajo: Dominic Purcell, Josie Maran, Clare Kramer, Marcus Thomas, Tcheky Karyo, Megahn Perry)

Nikar ne plešite po grobovih !

Gravedancers, sicer grozljivka, ki ga s pretirano uporabo posebnih efektov polomi le na koncu in to tako, da uniči skoraj ves film, je vse do tega konca, do tega bednega zaključka, presenetljivo dobra, strašljiva in učinkovita grozljivka. Takšna, da je ni dobro gledati v solo zasedbi. In takšna, da se zavoljo mnogih prizorov, kjer nastopajo duhovi, ne boste počutili prav nič fino. Če sem iskren, me vsi ti duhovi, ki jih skupina prijateljev prebudi s plesom po grobovih, držijo tudi med pisanjem ocene, ki mi obuja sveže spomine. Duhovi so namreč zajebano grozljivi, vsaj toliko kot v kakšnem azijskem hororju. Veliko bolj kot v Poltergeistu, kjer je šlo v bistvu za isto finto. In pojavijo se takrat, ko jih najmanj pričakuješ. In kar je še bolj srhljivo, pojavljajo se kar naprej in čedalje bolj jezni ter divji so. Očitno zato, ker so hoteli mirno počivati v grobovih, razposajena mladina pa jih je prebudila in spustila nazaj v resnični svet. In pozor, Gravedancers za razliko od rimjekov filmov The Haunting in House on Haunted Hill, ki so ju posneli leta 1999, ne bluzi le s posebnimi in zvočnimi efekti, marveč pričara tudi odlično atmosfero, zato je res škoda, da ga tako močno polomi na koncu. Kot da bi hotel res biti na vsak način podoben Poltergeistu, kjer je konec prav tako preteran in preveč nafilan z nepotrebnimi posebnimi efekti. Da ne pozabnim, Tcheky Karyo je kot lovec na duhove preprosto fenomenalen.

Ocena 3 in pol

THE HEART IS DECEITFUL ABOVE ALL THINGS (zda 2004, drama, režija: Asia Argento, igrajo: Asia Argento, Jimmy Bennett, Peter Fonda, Marilyn Manson, Kip Pardue, Ornela Mutti, Michael Pitt, Jeremy Sisto, Winona Ryder)

O materi, ki bi si zaslužila zaušnico.

Asia Argento, sicer dokaj zloglasna hčerka kultnega režiserja Daria Argenta, je v prvi vrsti igralka, ki se tu in tam loti tudi režije. In tole je njen zaenkrat zadnji film, kjer je seveda odigrala tudi glavno vlogo. Žal ne dovolj dobro, le malce provokativno, toda še zdaleč ne tako, da ji verjamemo. Da bi nasprepričala in da bi nam zlezla pod kožo. Pa četudi igra mamico majhnega dečka, ki ga po nekaj letih vzamejo krušnim staršem in pahnejo v pekel s pravo mamico. Z našo Asio Argento, zapito, zadrogirano, promiskuitetno in trapasto mladenko, ki se požvižga na sina. Ki veselo seksa tudi kadar je z njo. Ki ga za potrebe svojih bluzenj z moškimi, obleče tudi v punčko in dovoli, da ga eden izmed ljubimcev brutalno prebuta s pasom. Ko ji ga vzamejo in vtaknejo v strogo katoliško šolo, je ne gane. Ko ga dobi nazaj, pa je spet ista. Zanemarjena, zapuščenain zoprna kvazi uporanica brez razloga. Če rečemo, da Asia Argento tokrat bolje režira kot igra, ne zgrešimo kaj dosti. Še posebej, če pogledamo stranske vloge, kjer ujamemo celo Petra Fondo, Ornello Muti, Winono Ryder in Marilyna Mansona. To je vsekakor dobro, a vendar premalo, da bi rešilo preveč površno zgodbo in prizore na prvo žogo. Kvazi vtis realnosti, ki je v bistvu preveč zaigran in nespontan.

Ocena 2 in pol

Lansko leto me je zadel Paul Potts. Okrogli mladenič, ki je izgledal tako, kot da ne bo znal peti niti pesmi Domna Kumra. Ko je odprl usta, se je stresla dvorana, meni pa gre še danes na jok ob njegovem nastopu, s katerim je očaral ves svet. Tudi Simona Cowella, da se razumo.

LINK

Letos je glavna Susan Boyle, skoraj petdesetletna gospodinja, devica in ženska, za katero se ne bi obrnili niti na samotnem otoku. Jasno, ko je odprla usta, mi je zastal dih. Kot vsem gledalcem v dvorani. Tudi Simonu Cowellu, da se razumemo.

LINK

In zdaj je na sceno prikorakal še dvanajstletni Shaheen Jafargholi, čudežni deček, ki bi lahko postal tudi novi Michael Jackson. In pozor, prva pesem je bila po mnenju gospoda Simona Cowella zgrešena. Ko mu je dal še eno možnost, pa je bilo jasno, da je na odru talent, ki mu boste težko našli par. Dvorana je bila spet na nogah.

LINK

Kje za vraga se skrivajo vsi ti talenti in kako je mogoče, da recimo Susan Boyle ni nihče odkril celih 47 let? In še nekaj je zanimivo, oba sta izgledala, kot da ne znata šteti do pet, nato pa sta razturalal sto na uro. Hm, bi ljudi enako močno navdušila tudi v primeru, če bi izgledala kot recimo Rihanna in Usher? Dvomim, saj se mi zdi, da je prav ta “čuden” izgled omogočil tako velik zadetek v polno.

Pa naj končan s punčko, ki je je ime Connie Talbot in ki je na istem šovu odpela Somewhere Over the Rainbow. Prav tako talent, o katerem bomo še veliko slišali.

LINK

Zdaj je seveda vse odvisno od menedžerjev, PRja in ostale ekipe, ki iz obetavnih vokalov dela zvezde. In seveda od njih samih, če bodo zdržali medijski pritisk. Finte, kot je novica, da bi Susan Boyle za milijon dolarjev lahko pred kamerami izgubila devištvo, seveda ne bodo pomagale. To je idiotija, ki jo tile iskreni talenti nikakor ne potrebujejo.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi svojo karizmo in zmožnost prepričevanja ljudi uporabil v dobre namene in če ne bi bil tak narcis?

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi mu v mladih letih uspela slikarska kariera?

Je bil po vaše res tako nor, ali je norca le moral  igrati?

Zakaj so mu šli Judje v resnici tako zelo na živce?

Bi ga lahko Rusija, ZDA in Anglija res ustavile že pred vojno?

So mu Goebbles, Himmler in Goering res slepo zaupali ali pa jim je dišala le oblast?

Je bil psihopat ali genij?

Bi ga svet tako grozljivo obsojal četudi ne bi skuril na milijone Judov?

In seveda, mi znate našteti vsaj eno dobro stvar, ki vam pride na pamet ob omembi njegovega imena?

Da se bojim, da bodo vladajočo koalicijo uničili preveliki egotripi, sem že zapisal.  In zdaj se dogaja prav to, kar je preprosto srhljivo, nedopustno in vredno vseh mogočih kritik. Okej, to, da so vse stranke tiho, četudi se ne strinjajo, seveda ni dobro, saj se jim lahko potem zgodi usoda Nove Slovenije, ki je zaradi lizanja riti in izgube hrbtenice popolnoma uničena. Toda, to, kar se dogaja med Golobičem in ostalimi, je hudo trapasto. Med nedavnimi soočenji so namreč izgledli kot hudi politični nasprotniki. Kot da so eni pri Pahorju, drugi pa pri Janši. Kot da namerno iščejo stavke, na katere bodo lahko zadali zabijajoč odgovor in dokazali svoj prav. To je žaljivo do volivcev in neodgovorno do krizne situacije, v kateri je naše gospodarstvo. 

Golobič  je prebrisan možakar, Drnovškova šola, toda njegov egotrip je prevelik, kar ne bo dobro. Kar ni dobro. In kar bo tole koalicijo nekega dne res uničilo. Pahor je vsaj toliko pameten, da ne sodeluje v soočenjih.

Veste kaj, naj se grejo solit, naj razpadejo in naj Slovenija dobi koalicijo med Janšo in Pahorjem. Vsi ostali pa naj grejo nazaj v peskovnik.

Bolje, da te sovražijo zaradi tega, kar si, kot pa da te imajo radi zaradi tega, kar nisi.

Okej, kaj pa, če te sovražijo zaradi tega, ker mislijo, da nekaj si, pa čeprav v resnici nisi?

Če dokaj redno prebirate moj blog, niste mogli zgrešiti zapisov o invalidu Danijelu Spasojeviću, za katerega smo v petek izvedli tudi dobrodelni koncert za nakup vozila, ki mu bo omogočil lažjo mobilnost. Ker se je odzvalo premalo ljudi, ki bi z nakupom vstopnice pomagali zbrati dovolj denarja, vas, dragi blogerski kolegi, prosim še za dodatno pomoč.

Kdo želi, lahko Danijelu na njegov tekoči račun: SI56 0638 4686 5420 226 (Banka Celje) nakaže dobrodelni prispevek in tako pomaga pri izpolnitvi njegove želje po nakupu vozila.

Druga opcija je nakazilo enega evra za uporabnike SiMobila, ki bodo s pošiljanjem sms sporočila: PREVOZ na številko 1919, prav tako naredili dobro delo.

Iskreno vas prosim, da tole objavo zapišete tudi na svojih blogih in mi to seveda sporočite v komentarjih, da bom vedel, kdo izmed vas je priskočil na pomoč.

V Danijelovem imenu se vam že v naprej globoko zahvaljujem.

DANIJEL SPASOJEVIĆ POTREBUJE VAŠO POMOČ ZA NAKUP POSEBNEGA VOZILA, KI MU BO OMOGOČILO VEČJO MOBILNOST.

zda 1947, triler, režija: Delmer Daves, igrajo: Humphrey Bogart, Lauren Bacall, Agnes Moorehead, Bruce Bennett, Tom D’Andrea, Douglas Kennedy

Film, ki bi bil pogumen celo za današnji čas.

To, kar je leta 1947 naredil režiser Delmer Daves, je preprosto neverjetno. Tudi za današnji čas, kjer je poguma še manj kot nekoč. Glavnega igralca Humphreyja Bogarta, ki igra umora žene po krivem obtoženega Vincenta Perryja, je namreč za več kot polovico filma zamaskiral v povoje, ali še bolje, ga je pokazal le v offu, le kot glas, ki nas gleda in nam pripoveduje zgodbo. Za tiste čase zelo invovativna raba kamere v prvi osebi, čudovita noir atmosfera, nepozabna osvetljava prizorov, izjemno napeta in intrigantna zgodba ter igralske kreacije, ki jih zlepa ne boste pozabili. Povedano na kratko, to, kar je hotel istega leta doseči The Lady in the Lake, kjer je v prvi osebi nastopal Philip Marlowe, je enkratno dosegel Dark Passage. Film močno pred svojim časom, ki so ga ob izidu prezrli tako kritiki kot gledalci. V dvomih je bil celo veliki Humphrey Bogart, ki se je bal, da gledalci ne bodo zadovoljini z dejstvom, da se ga skoraj ves film ne vidi, marveč le sliši. Finta je namreč v tem, da se pobegli Vincent Perry odloči za plastično operacijo, saj je to edini način, da bo našel pravega morilca svoje žene in se izognil policiji, ki mu diha za vrat. To seveda pomeni, da je obraz pravega Bogarta šele obraz operiranega Vincenta Perryja in da si obveze sname šele v zadnji tretjini filma. Toda prav zaradi te pogumne in prelomne poteze je Dark Passage tako zelo dober in nepozaben. Tako zelo napet, zanimiv in večen. Tako zelo poseben in drugačen od ostalih treh filmov, ki sta jih skupaj posnela Bogart in Lauren Bacall, ki tokrat igra Irene Jensen, punco, ki se v pobeglega kaznjenca zaljubi in mu priskoči na pomoč. Med njima je kemije in šarma vsaj toliko kot v filmu To Have and Have Not, se pravi toliko, da bi jo lahko prodajala prav vsem današnjim kvazi zvezdnikom. Odlično jima asistira tudi hinavska Agnes Moorehead, nič manj prepričljivi in nepozabni pa niso tudi vsi ostali liki, ki filmu še dodatno dvigajo kvaliteto. Odličen film. Za leto 1947 in za vse večne čase.

Ocena 4 in pol

Pa smo ga vendarle izpeljali, dobrodelni koncert za nakup posebnega vozila za invalida Danijela Spasojevića. Bilo je kul, vsi glasbeniki so nastopili brezplačno in se odpovedali celo potnim stroškom. Žal sta nas malce zajebala Oliver Dragojević in Davor Radolfi, ki sta istočasno nastopala v dvorani Golovec, kar pomeni, da se ni odzvalo toliko ljudi, ko smo pričakovali. Pa vendar, še enkrat bi se rad zahvalil vsem, ki ste kupili karto. Ni vas bilo veliko, a bili ste iskreni in želeli ste narediti dobro stvar. Kaj vem, morda je bila karta malce predraga. Morda bi morala biti 5 evrov, pa bi vas prišlo več. Ne glede na to pa je bila zabava dobra, atmosfera sproščena, nastopajoči pa so dokazali, da znajo še vedno razmišljati s srcem in ne samo z denarnico.

Pa naj spregovorijo še fotografije:

DANIJEL SPASOJEVIĆ JE CELOTEN DOGODEK ORGANIZIRAL PRAKTIČNO SAM, ZA KAR SI ZASLUŽI VSE MOGOČE POHVALE.

ZORAN PREDIN V DRUŽBI BORE TILLINGER, PREDSEDNICE CELJSKEGA LIONS KLUBA, KI JE POMAGAL PRI ORGANIZACIJI PRIREDITVE.

MARIJAN PETAN, NEKDANJI ČLAN NEW SWING KVARTETA, KI JE BIL EDEN GLAVNIH POBUDNIKOV KONCERTA, JE TAKOLE NAVDUŠENO NAZDRAVIL Z ZORANOM PREDINOM.

ZELO SPROŠČENI IN SKULIRANI ZORAN PREDIN

KOLEGA VLADO PILJA JE BIL MALCE RAZOČARAN, DA NI DANIJELU Z NAKUPOM KARTE POMAGALO VEČ LJUDI.

PEVKA TAYA V DRUŽBI DANIJELA SPASOJEVIĆA.

SKUPEN NASTOP ZAKLONIŠČA PREPEVA IN VLADA PILJE JE BIL ODLIČEN, VLADO PA JE DOKAZAL, DA IME ENEGA NAJBOLJŠIH VOKALOV V SLOVENIJI.

IZTOK GARTNER V AKCIJI.

S TAYO SMO IZVEDLI TUDI KRATKO INAČICO IGRE TRENUTEK RESNICE, KJER NAM JE PRIZNALA, DA SE JE POLJUBLJALA Z DAMJANOM MURKOM.

GOSPODIČNA NEISHA.

MOJA BOLJŠA POLOVICA V NEISHINI DRUŽBI.

OBČINSTVO JE NAVDUŠIL TUDI KANTAVTOR SAMUEL.

VLADO PILJA, ZNAN TUDI KOT LEPI DASA, JE DANIJELU ČESTITAL ZA POGUM IN JEKLENO VOLJO.

ŽANA JE KOT ZA ŠALO DOKAZALA, DA JE ODLIČNA PEVKA.

TUDI MOJI MALENKOSTI SO NA KONCU DALI CERTIFIKAT ZA DOBRODELNOST LIONS KLUBA.

Da ne pozabim, izvrstno so se izkazali tudi Rešpard, Zaka pa ne, Zeus, Power Shock in Ave.

V avli Planeta Tuš imajo “potoček” in po novem tudi drevešček, ki ga obkrožajo kamni. Ko sem prebral napis, kjer obiskovalce prosijo, naj ne mečejo kamenja v vodo in v preventivni namen drevo zavarovali še z mrežo, sem pomislil, da gre za šalo.

Kdo za hudiča bi bil tak kreten, da bi iz podstavka vzel kamen in ga vrgel v “potoček”, ali še boje, komu ne bi zadostovalo le opozorilo, se pravi, kdo bi bil tak kreten, da bi mu morali metanje kamnov preprečiti še z mrežo? Na misel mi pridejo le otroci, katerim bi morali to početje preprečiti starši. Očitno pa so tudi starši totalni kreteni, saj osebje Tuša drugače ne bi naredilo te vsaj zame šokantne poteze.

Saj res, kam je izginila vejica na opozorilu?

Tale Zvočnik na pločnik, ki ga prepevajo Čuki, zveni kot pesem, ki bi jo prepevala skupina Nude. Glasbeno, stilsko in po besedilu. Čista kopija, hm, ali pa dokaz, da so Nude padli na stopnjo, kjer jih lahko plonkajo celo Čuki.

Ljudmila Novak je bluzila kot vedno. Prav nasmejal sem se, ko ji je Peter Božič z roko zaprl usta. Če ji ne bi on, bi ji jaz. Toliko bedarij lahko prileti le iz njenih ust. Nič čudnega, da ima njena stranka tako debilen podmladek, drugače tudi ne more biti. Tone Partljič je govoril skulirano, hudomušno in realno. Publicista Boštjana Turka je lahko sram za njegov nastop in izjavo, da Tita v svetu niso cenili. Sicer pa, kdo za kurac je Boštjan Turk, da si sploh upa čvekati o Titu? Zelo frajerska Alenka Pinterič je ruknila izjavo leta in nas vprašala, kdaj mislimo končati to pizdarijo. Muzikant Dušan Uršič je prav tako čvekal bedarije, oba nekdanja Titova gardista pa bi se skoraj pobila med sabo. Ivan Vicman je Tita hvalil, Marjan Ovin pa ga je kritiziral. Jasno, Ovin je dejal, da ga je sram, da je bil Titov gardist, Vicman pa mu je povedal, da ga naj bo sram, da tako grdo govori o Titu.

Zelo zanimiva oddaja, obogatena tudi s posnetki in intervjuji, kjer mi je bil še posebej zanimiv Titov vnuk.

Moje mnenje? Tisti, ki Tita enačijo s Hitlerjem in Stalinom, so kreteni. Tisti, ki v njem vidijo samo heroja brez napak, ga prav tako malce lomijo. Tisti, ki ga imajo za pop zvezdo, pa imajo še najbolj prav. Saj res, se še spomnite obiskov Sophie Loren, Kirka Douglasa, Richarda Burtona in Elizabeth Taylor? Ali pa pogreba, kjer je bilo največ državnikov doslej? Pa ne boste menda rekli, da je bil vse skupaj le blef, le igra, le del imidža, kjer je bila resnica tako strašno drugačna? Tega ne kupim.

Ali kot je rekla Alenka Pinterič: “Le pomislite kaj bi bilo, če bi nam takrat vladal kdo drug kot Tito?”

Kaj pa Titova ulica sredi Ljubljane? Dobro se sliši. Nekaj podobnega kot da bi dobili ulico Michaela Jacksona, ulico Elvisa Presleyja, ulico Franka Sinatre in recimo ulico Madonne.