Recenzija: The Mask of Zorro

25.04.2009 ob 21:58

null

zda 1998, pustolovska komedija, režija: Martin Campbell, igrajo: Antonio Banderas, Anthony Hopkins, Catherine Zeta-Jones, Stuart Wilson, Matthew Letscher, Maury Chaykin, Pedro Armanderiz Jr., Tony Amendola, L. Q. Jones, Jose Perez

»Zorro, še nikoli nisi izgledal tako dobro.«

Ko je Douglas Fairbanks leta 1920 z mečem zarezal črko Z in se zavihtel na konja, se je rodila legenda, ki jo je dvajset let kasneje še bolje ponovil Tyrone Power. Nato so Frank Langella, Guy Williams in celo Alain Delon ostali nekje zadaj, v prazno pa je zamahnil George Hamilton, ki je Zorra leta 1981 neposrečeno spremenil v geja. Potem je prišlo leto 1998, leto novega Zorra, ki je kot za šalo presegel in zasenčil vse ostale, saj si je temno ogrinjalo najprej nadel Anthony Hopkins, nato pa še njegov učenec Antonio Banderas. Najnovejša verzija legendarne mešanice Batmana in Robina Hooda ima vse, kar mora imeti stari dobri swashbuckling. In kar je še bolj pomembno, ima Antonia Banderasa v vlogi Zorra. Istega leta nas je na stare swashbucklinge resda spomnil tudi The Man in the Iron Mask, še bolj izvrstno ter nostalgično pa nas spominja novi Zorro, na trenutke posnet v stilu Road Runnerja in Kojota Willija. Zgodba nas najprej popelje v mlada leta Banderasovega lika Alejandra Muriette, prostaško štorastega mladeniča, ki mu zlobni polkovnik Harrison Love (Matthew Letscher) ubije brata in dela za hinavskega dona Rafaela Montera (Stuart Wilson). Nato ga pod svoje okrilje vzame Don Diego de la Vega (Anthony Hopkins), pravi Zorro, ki mu je Don Montero nekoč ugrabil hčerkico Eleno in ga pahnil v zapor. Ker je Diego sedaj seveda “prestar za to sranje”, mu pride mladi, divji in slave željni Alejandro zelo prav. Najprej je na vrsti učenje sabljanja in vsega kar sodi zraven, potem pa se mora mladenič iz zaraščenega “Korada” spremeniti v čednega, zapeljivega in šarmantnega plemiča, ki se kot Donnie Brasco infiltrira med mafijske plemiče. Ker Madonne ni od nikoder, se mora med plesom zadovoljiti z očarljivo Eleno (Catherine Zeta-Jones), ki se seveda do konca in naprej zagreje zanj. No ja, še bolj se navduši nad Zorrom, njegovim alteregom, tudi zato, ker ji pokaže, kako se z mečem sleče obleko.

null

Drži, njun sabljaški dvoboj je vrhunec filma, njuno besedno paljenje pa presežek žanra. Zorro je narcis, kar je okej, saj ga igra Antonio Banderas, ki to počne na skuliran in zabaven način. Zelo dinamičen in gledljiv film, tak, da mimo gledalca zleti kot bi trenil. Banderas je s to vlogo končno postal prava zvezda, režiser Martin Campbell pa se v odjavni špici ni mogel odpovedati Jamesu Bondu. Že dolgo nisem gledal filma, kjer bi bila glavna vloga nekomu tako močno pisana na kožo. In že dolgo si nisem po filmu tako zelo želel obleči v naslovnega junaka. Če poznate filme Sama Packinpaha, ne boste mogli zgrešiti ostarelega Triprstnega Jack, ki ga ustreli polkovnik Harrison Love. Da ne boste vihali nosov zaradi podobnosti z znamenitim prizorom iz prvega Indiane Jonesa, kjer je Harrison Ford s pištolo ustrelil nekega sabljaškega važiča, pa še podatek, da je Zorra izvršno produciral prav Steven Spielberg. Ali kot sikne Harrison Love: “Oh, the much debated Zorro.« Jasno, Banderas mu odvrne:”No, the legendary Zorro.« Zares vrhunski predstavnik žanra, ki mu boste s težavo našli konkurenco.

Ocena: 10/10

null

 

4 komentarjev na “Recenzija: The Mask of Zorro”

  1. filmoljub pravi:

    Zares vrhunski predstavnik žanra, ki mu boste s težavo našli konkurenco.

    Kateri žanr natanko pa to je, po tvojem mnenju? Žanr romantičnih zamaskiranih pravičnikov, princev na konju, ki rešujejo lepa dekleta, kradejo bogatim in dajejo revnim ter se nasploh borijo za pravico? Khm. Kako se že reče temu žanru?

    Banderas pa je postal velika hollywoodska zvezda že s filmom The Mambo Kings (1992) in zlasti Desperado (1995), torej kar nekaj let pred Zorrom. Se strinjaš? Mogoče pa bi bilo bolje, ko bi oceno napisal znova.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Filmoljub, pustolovska komedija, ali še bolje, swashbuckling komedija, ki so jih na veliko snemali v starih dobrih časih. V isti žanr bi prištel tudi rimejk Treh mušketirjev iz začetka devetdesetih, The Man in the Iron mask z DiCapriem, pa morda še Robina Hooda s Kevinom Kostnerjem. A Zorro prekaša čisto vse.
    Banderas? Desperado finančno ni uspel, Evita prav tako ne, The Mambo Kings pa še manj. Čeprav so vsi filmi zelo znani in si je Banderas z njimi naredil hudičevo dobro kariero, pa je bil prav Zorro njegova prva prava finančna uspešnica in zato sem tudi zapisal tisti stavek. Ker so pred Zorrom pogoreli tudi Two Much, Assassins, Miami Rhapsody in Never Talk to Strangers, je bil Zorro zares zadetek v polno, ki je na koncu zaslužil skoraj 250 milijonov dolarjev, če prištejeva še svet. Če sva čisto natančna, pa je zvezda ratal že zavoljo Madonne, ki ga je vključila v svoj zloglasni dokumentarec Truth or Dare že leta 1991.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Super 8, Green Lantern pravi:

    [...] iz druge galaksije. Filmu se pozna izkušeni režiser Martin Campbell (GoldenEye, Casino Royale, The Mask of Zorro, The Legend of Zorro), ki sploh ni bil sfaljena izbira za tale izjemno drag projekt, ki gledalcu [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Puss in Boots pravi:

    [...] naslovnega junaka podoživi tako vrhunsko, da dobi gledalec občutek, da spet gleda Desperada in Zorra. Banderas je rojen za Puss in Bootsa, Banderas je Puss in Boots. Prav ne morem se spomniti kakega [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !