Recenzija: Lajf

9.04.2009 ob 14:40

slovenija 2008, komična drama, režija: Vito Taufer, igrajo: Tjaša Železnik, Renato Jenček, Minca Lorenci, Aljoša Koltak, Jagoda

Slovenski film, ki bi lahko skoraj vse ostale slovenske filme učil dobrih dialogov in še boljših igralskih kreacij.

Drži, Lajf, ki ga je režiral prekaljeni gledališki maček Vito Taufer, se gleda kot je treba. Kot film, ki ga odlikujejo odlični dialogi in izvrstne igralske kreacije celotne ekipe, kjer malce zmoti le starost Tjaše Železnik, ki v prizorih z Renatom Jenčkom ne izgleda kot njegova hčerka, marveč kot njegova žena. Pa vendar, ker oba svoji vlogi odigrata z guštom in tako, da dobi gledalec občutek, da gleda dva resnična lika, ta napakica filma ne uniči. Nič manj odlični niso Minca Lorenci, Jagoda in Aljoša Koltak, sicer prav tako člani celjskega gledališkega ansambla, ki dokažejo, da se slovenski gledališki igralci ob dobrem scenariju in spretni režiji več kot izvrstno znajdejo tudi na velikih platnih. Res je, Lajf je film, ki raztura prav v stvareh, katere pri slovenskih filmih ponavadi najbolj šepajo. Se pravi pri dialogih, igri, dramaturgiji in atmosferi. Tako sočnih in prepričljivo izvedenih dialogov v slovenskem filmu zlepa ne boste našli. Glede tega je Lajf pravi čudež. Nizkoproračunski čudež, ki se večkrat šlepa tudi na nepotrebna mašila in prebučno glasbo, kar pa mu ne vzame vrednosti in ga kljub temu dela za nekaj posebnega. Morda celo v evropskem smislu. Če boste želeli najti kakšno napako v dialogih in igri vseh glavnih protagonistov, boste imeli prekleto hude težave. No ja, Aljoša Koltak, ki igra najstnika Vlada, je na trenutke res morda malce preveč živčen in preteran, toda še vedno narajen realistično in tako, da mu verjamemo, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. Film nam resda hoče povedati, da je lajf v kurcu, ali kot je rekel kolega Trkaj, da je lajf ratu psica, česar ne kupim povsem, toda taka je vizija scenaristke Tine Kosi. Vizija mesta Celja, kjer je bil velik del filma tudi posnet. Prav imate, Lajf je film, ki nas popelje po vseh najbolj znanih celjskih lokacijah. Film, kjer se na hitro pojavita tudi celjska raperja C-Dogg in Rhyme G. Film, ki na trenutke malce potegne na Kids, leta 1995 posneto mojstrovino Larryja Clarka. In film, ki bi ga lahko gledali vsak dan znova, ali še bolje, film, ki bi ga lahko vrteli namesto svojega življenja. Tjaša Železnik igra Taro, simpatično bejbiko, verjetno tipično moderno najstnico in predstavnico tako imenovane generacije x, ki jo ob živce spravlja njen oče Renato Jenček. Malce zagrenjeni ločenec, ki rad pogleda pregloboko v kozarec. Očitno tipični slovenski moški, pa četudi se trudim, da tudi tega ne bi kupil in raje ostal na distanci ter v utopičnem razmišljanju, da temu ni tako. Njuni prepiri so standard, kar pomeni, da izgledata kot dva zakonca, ki si gresta na kurac. Sicer pa druge možnosti niti nimata, saj ju je mama zapustila. Tukaj je tudi Tarina najboljša in očitno edina prijateljica Ana (Minca Lorenci), ki zanosi s prej omenjenim Vladom. Jasno, ker seksata brez kondoma, zanosi že po prvem seksu. Vladovo posesivno mamo (Jagoda) seveda useka živčni zlom, Anini starši pa se od problema distancirajo. Močna in globoka situacija, ki pa nikoli ne moralizira in ne teži, marveč zadevo spelje sproščeno, gledljivo, zabavno, pa vendar ne na prvo žogo, torej tako, da gledalec verjame vsaki besedi, vsakem pogledu in vsaki klofuti. In pozor, tu so izjemno dobri prijemi z zvokom, kjer igralci večkrat govorijo drug čez drugega. Še več, kjer glas v “offu” govori hkrati z glasom v “onu”. Kjer se zvočna kulisa meša tako zelo dobro, da bi bil nanjo ponosen celo Orson Welles, ki je vse to tako zelo pionirsko počel v svojem kultnem prvencu Državljan Kane. Nič ne bo narobe, če rečemo, da je Lajf Tauferjev Kane, pa četudi gre v bistvu za klišejsko najstniško dramico o generaciji, ki je tako zelo na dnu, da celo koncerte vidi v megli. Prav imate, tale film gre več kot odlično v par s filmom The Doom Generation, ki ga je leta 1995 posnel Gregg Araki. Pa četudi je slovenski, pravzaprav tipično slovenski. In ta tipičnost je tokrat narejena tako zelo odlično, da sem za trenutek ali dva pomislil, da morda gledam celo enega najboljših slovenskih filmov vseh časov. Če ne enega najboljših, pa vsekakor zelo dobrega in takega, da bi se lahko mnogi drugi filmi, v katere so zmetali veliko več denarja, od njega naučili zelo veliko. Povedano na kratko, to, kar manjka večini slovenskih filmov, bi lahko Lajf prodajal na tržnici. In da ne pozabim, že podatek, da v filmu ni niti enega seksualnega prizora, kaže na dejstvo, da gre za zares dober slovenski film, ki seksa sploh ne potrebuje. Ki mu je dovolj že to, da o seksu govori. Kapo dol.

Ocena 4 in pol

null

 

4 komentarjev na “Recenzija: Lajf”

  1. nasstassia pravi:

    Pa zakaj misliš, da so izbrali Tjašo Železnik? Ni na AGRFT-ju nobenih mladih perspektivnih igralk? Ali hčera od igralcev? Meni ne paše noter. Sicer dober zgleda, vendar jih kaže toliko kot jih ima.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Železnikova je v tem filmu svojo vlogo odigrala vrhunsko. Stokrat bolje kot v Kratkih stikih. Njena mladost pa me je zmotila predvsem v prizorih z očetom, kjer sta res izgledala kot mož in žena. Verjetno tudi zato, ker ni bilo mame.
    Zakaj so jo izbrali? Zato, ker so vedeli, da bo odlična za to vlogo.

  3. Pris Pris pravi:

    Slovenski film, ki gre v par z “Doom Generation”?

    Ne verjamem … :P

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pris, ne po prizorih :) , marveč v smislu generacije, ki je zašla, se pravi generacije, ki se ji ne obeta nič dobrega. Priznam, da sem malce pretiraval s to primerjavo :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !