Arhiv za April, 2009

Kako si ga folk drka na Iztoka Gartnerja

30.04.2009 ob 02:00

Izvolite, dragi brazjajčni škratje, naj se drkanje name prične.

Recenzija: Hoot

29.04.2009 ob 17:40

zda 2006, pustolovska komedija, režija: Wil Shriner, igrajo: Logan Lerman, Brie Larson, Luke Wilson, Tim Blake Nelson, Cody Liney, Robert Wagner

Ekološko osveščen mladinski film.

Hoot se je v filmsko zgodovino zapisal zelo negativno. Štartal je v več kot tri tisoč dvoranah, prvi vikend pa je zaslužil le tri milijone dolarjev, kar je bilo hudo razočaranje in absolutno prvo mesto med finančno najbolj ubogimi filmi, ki so svojo pot začeli v tolikšnem številu dvoran. Drži, imel je odlično distribucijo, producenti so od njega očitno pričakovali zelo veliko, na koncu pa se je zgodila katastrofa, saj mu je ciljna publika, se pravi, ameriška mladina, nesramno obrnila hrbet. Pravzaprav se ne spomnim filma, ki bi s tako drobnim proračunom (15 milijončkov), brez zvezdniških imen in brez pompa uspel dobiti tako veliko število dvoran za svoj štart. In filma, ki bi potem finančno tako zelo propadel in mimo gledalcev odšel popolnoma neopazno. Kakorkoli že, Hoot, sicer sploh ne tako zelo slab mladinski filmček, je zgodba o fantu (Logan Lerman), ki se bori za naravo. Ki ne dovoli, da bi neka firma skopala delček ozemlja in zgradila še en svoj objekt. Tam namreč v luknjah živi družinica sov. Res je, Hoot je film o borbi za sove, o borbi za živali. Kot Free Willy, kjer bi glavnega junaka brez dvoma posvojil tudi Al Gore. Žal je vse ostalo na zelo povprečnem nivoju, tako dramaturško kot tudi igralsko in scenaristično. Skupaj z nerodnim policistom, ki ga igra Luke Wilson. Povedano drugače, vsi ostali liki so v filmu samo zato, da napolnijo prostor. Taka sta starša glavnega junaka, tak je oskrbnik (Tim Blake Nelson) ozemlja, kjer živijo sove, tak je debeli mulc, ki nadleguje glavnega junaka, taka je punca (Brie Larson), ki se vanj zaljubi, tak je njen brat, ki se skriva v naravi. Kot vsi tisti divji dečki, le da je popolnoma civiliziran in da pač rad uživa in ne sprejema mestnih pravil. Jasno, najstniki so filmu hrbet obrnili zato, ker nima posebnih efektov, akcije in spektakla. Ker je pač neke vrste stara šola, filmček s simpatično zgodbico in poanto, ki mu moramo vendarle nekako oprostiti vse prej omenjene pomanjkljivosti.

Ocena: 5/10

null

Recenzije: Third Man Out, Land of the Blind

28.04.2009 ob 20:46

THIRD MAN OUT (zda 2005, kriminalni triler, režija: Ron Oliver, igrajo: Chad Allen, Sebastian Spence, Jack Wetherall, Woody Jeffreys, April Telek, Sean Young)

Zelo klišejska in zelo za lase prevlečena kriminalka, ki jo rešuje le dejstvo, da so vsi glavni junaki geji, ali še bolje, da je le zaradi tega vsaj malce drugačna ter izvirna.

Drži, privatni detektiv Donald Strachey (igra ga Chad Allen) je za geje kultna roba. Nekakšen gejevski Sam Spade, ali če hočete, gejevski Phillip Marlowe. Pač tipični private dick, ki namesto fatalk preganja moške in rešuje zelo zapleten primer umora nekega vplivnega geja. Res je, spletk je toliko, da jim boste komaj sledili. Žal so vse po vrsti takšne, da jim ne verjamemo. In takšne, da nas ne presenetijo, marveč nam začnejo žreti živce. Film namreč pretirava prav pri spletkah. Kot da hoče postati novi Malteški sokol, ali še bolje, gejevska inačica Malteškega sokola, kjer je bil glavni Humphrey Bogart. No ja, če ne bil detektiv gej in če se ne bi cel film dogajal na gejevski sceni, bi bilo vse skupaj seveda še slabše.

Ocena 2 in pol

null

LAND OF THE BLIND (zda 2006, drama, režija: Robert Edwards, igrajo: Donald Sutherland, Ralph Fiennes, Tom Hollander, Lara Flynn Boyle)

Zanimiva parafraza Živalske farme, ki jo je že leta 1945 spisal George Orwell.

Če poznate zgodbo romana Živalska farma, ali še bolje, če poznate zgodbo ruskega boljševizma, ki je na začetku dvajsetega stoletja zrušil carja, ali če hočete, skoraj vseh takšnih in drugačnih komunističnih ter diktatorskih sistemov, potem veste, da je politika le boj za oblast, kjer želja po oblasti zagrabi vsakega še tako poštenega in pravičnega revolucionarja. In točno tak je tudi gospod Thorne (Donald Sutherland), revolucionarni in aktualni diktatorski politiki avtoritativnega Maximiliana II (Tom Hollander) nevarni politični zapornik, ki za rešetkami najprej trpi, ko pride na oblast, pa postane še hujši od nekdanjega diktatorja. Če boste dobili asociacijo na satirični, preveč zmedeni in premalo prepričljivi Southland Tales, ne bo nič narobe, saj sta si filma na nek pavšalen način celo podobna. Tudi tukaj gledalec namreč ni povsem prepričan kaj gleda, ali drugače, kaj bi moral gledati. Ali naj gleda politično satiro, morda celo parodijo, ali naj gleda močno in čustveno zgodbo o vojaku Joeu (Ralph Fiennes), ki se spoprijatelji s Thorneom in mu pomaga sesuti diktatorski režim. Film je vsekakor zanimiva parafraza Orwelovega dela, toda kaj, ko nikoli zares ne izkoristi svojih potencialov in se zadovolji le z idejo ter premalo drzno izvedbo, kjer se zelo čudno premešata zaporniška drama, osebna dilema vojaka in politično ozadje izmišljene diktatorske dežele.

Ocena 3 in pol

null

Tito i ja

27.04.2009 ob 15:58

Čeprav gre seveda za fotomontažo, ki jo je naredil kolega Spooky Mulder, zadeva zgleda dokaj verodostojno. Se pravi tako, kot da sem tudi v resnici pomagal Titu pri bojih z okupatorjem, kar pomeni, da je današnji praznik Dneva boja proti okupatorju tudi moj osebni praznik.

Bilo je le jeseni, leta 1943, mislim, da je bil Drvar, ko sva s tovarišem Titom po gozdovih preganjala Nemce, Italijane in še posebej domobrance, ki so teden dni nazaj poklali družino nekega partizana. Jasno, takrat nisem bil Iztok Gartner, saj so mi dali partizansko ime Konstantin “Koča” Popovič. Tita se spominjam kot pogumnega možakarja, brez katerega Jugoslavija ne bi bila nikoli svobodna dežela. Po vojni sva žal izgubila stike in se srečala samo še enkrat. Mislim, da je bil na Brionih, v času, ko je prišla tudi Sophia Loren. Skuhala nama je špagete, Tito pa mi je potarnal, da se boji, da bo Jugoslavija razpadla. Nikoli več ga nisem videl.

Recenzije: Monsters vs. Aliens, Paris

27.04.2009 ob 04:00

MONSTERS VS. ALIENS (zda 2009, risanka, režija: Rob Letterman & Conrad Vernon, glasovi: Reese Witherspoon, Hugh Laurie, Seth Rogen, Will Arnett, Kiefer Sutherland, Rainn Wilson, Paul Rudd, Jeffrey Tambor, Renee Zellweger)

Če hočete prave pošasti, glejte raje risanko Monster Inc. iz leta 2001.

Okej, ne bom rekel, da je tale risanka na prvo žogo, saj citira in obrača številne znane filme. Tudi Close Encounters of of the Third Kind, The Fly, Mars Attacks, Creature from the Black Lagoon, Dr. Strangelove, Evolution, Independence Day, The Blob in seveda Attack of the 50 Foot Woman, ali če hočete, tudi zloglasni incident pri Roswellu, toda kaj, ko drugega v bistvu nima. Ko se le šlepa na te omenjene filme in računa, da bodo ob ogledu poleg otrok uživali tudi filmofili. Ne bom rekel, da asociacije na omenjene kulte niso dobre in take, da se človek ne bi nasmehnil (to še posebej velja za sekvenco, kjer znanstvenik v maniri filma Close Encounters of the Third Kind zaigra glasbeno temo filma Beverly Hills Cop), toda vsi ti kulti so že sami zase dovolj kul in zabavni, da ne potrebujejo takšne v bistvu poceni interpretacije. Zgodba nam predstavi skrivno ekipo pošasti, ali če hočete, še ene Može X, za katere ne ve niti predsednik. To je pač ekipa ponesrečenih znanstvenih eksperimentov, ki je postala skrbno varovana državna skrivnost. Kot Roswell, kot Možje v črnem. Toda, ko pride do napada zlobnih marsovcev, ameriška vlada aktivira prav te pošasti, ki jih vodi velikanska Susan Murphy (Reese Witherspoon), po novem Ginormica, sicer pa povsem običajna mladenka, ki se v “pošast” spremeni na dan svoje poroke. Prav imate, Monsters vs. Aliens, ki si ga zaradi slovenske sinhronizacije seveda nisem želel ogledati v 3D verziji, se s parodiranjem številnih znanih filmov ukvarja tako zelo zagnano, da na koncu postane le bleda kopija brez svoje hrbtenice. Le risanka, ki jo pozabimo že med gledanjem.

Ocena: 3/10

null

PARIS (francija 2008, drama, režija: Cedric Klapisch, igrajo: Juliette Binoche, Romain Duris, Fabrice Luchini, Albert Dupontel)

Zgodbice.

Paris je omnibus. Še en v vrsti številnih omnibusov, ki jih zadnje leta snemajo predvsem Američani. Drži, omnibusi so v ZDA tako zelo popularni, da dobivajo celo oskarje. Tale francoski je žal premalo zanimiv, da bi nas zares pritegnil in da bi nam številni liki s svojimi različnimi zgodbicami uspeli zlesti pod kožo. Njegov problem je v tem, da nima dovolj močnih likov in da se mnogim likom posveti premalo natančno. Taka je recimo tista temnopolta familija, ki iz Afrike pripotuje v Francijo. Tak je navsezadnje tudi starejši možakar, ki se zaplete v intimno razmerje z mlajšo žensko. Tak je tudi mladenič, ki na neki zabavi pobere žensko, ki potem umre v prometni nesreči. Gledalec seveda zanjo ne žaluje, saj si jo je komaj zapomnil. Kot da bi nam film skušal reči, da je tudi moderno življenje tako, da si ga ne zapomnimo več, saj teče prehitro. Pa vendar, Paris kljub temu premore nekaj očarljivih in prikupnih prizorov, kamor gre prišteti vožnjo na viličarju in obisk mesarije, ples na na žurki in seveda osrednjo zgodbo na smrt bolnega Pierrea (Romain Duris), za katerega skrbi sestra Elise (Juliette Binoche). Samska mati, ki je pozabila nase in na možnost, da bi se znova zaljubila. In prav ti prizori rešujejo tale film. Prav te posamezne sekvence ga dvignejo nad oblake, kamor na koncu gleda tudi nesrečni Pierre, ki je pred tem ves čas gledal iz oblakov na Zemljo.

Ocena: 5/10

null

Pester, zanimiv in zelo simpatičen pesniški večer

26.04.2009 ob 23:25

V petek sem se znašel v zelo zanimivi družbi. Na srečanju pesnikov, ki ustvarjajo na spletnem portalu Pesem.si, ki je pravkar izdal tudi tradicionalni knjižni zbornik z naslovom Pesem SI 09, kjer so verjetno zbrane njihove najboljše pesmi preteklega leta. Ker sem bil totalni outsider, kar pomeni, da nisem poznal nikogar, sem že na začetku ustrelil veliko neumnost. Vsi sodelujoči so se namreč klicali po vzdevkih, se pravi tako kot se poznajo tudi na portalu. Ker so se mi zdeli nekateri vzdevki nadvse zabavni, sem to povedal tudi na glas, nato pa so mi pojasnili, da pri marsikomu ne gre za vzdevek, marveč za pravo ime. Jasno, tisti, ki so slišali šalo na račun vzdevka, ki je bil v resnici njihovo pravo ime, so me potem cel večer gledali malce čudno. Le kdo bi jim zameril, mar ne?

PESNICA AJDA V DRUŽBI GREGORJA alias BOGA, KI SKRBI TUDI ZA PODOBO PORTALA

Ker gre za spletni portal, sem dobil občutek, kot da bi se srečali blogerji. Tudi tam gre vse skupaj verjetno isto, se pravi, da se pokličejo po vzdevku in preverjajo, če se poznajo. Skratka, simpatična atmosfera in cel kup zelo prijaznih ljudi, ki so zaslužijo pohvalo, da se jim sploh ljubi ustvarjati take vrste portal, nekaj pesmi celo izdati v knjižni obliki in se dobiti tudi na srečanju.

OČARLJIVI IN ZELO ZABAVNI GABRIEL JE PREBRAL IZJEMNO DOBRO PESMICO O BOGU

Več kot uro trajajoča prireditev se je delila na dva dela. V prvem so izbrane pesmi prebirali isti recitatorji (Ana Porenta, Darinka Grmek Štrukelj, Saša Strnad, Urša Zalar in odlični Matjaž Gruden), v drugem pa so svoje pesmi v živo prebrali še pesniki portala. Čisto vse so mi bile na nek način všeč. Čisto vsaka mi je povedala svojo zgodbo, svoje občutke in svoj namen. Če bi hotel izpostaviti najboljšo, pa ne bi mogel mimo pesmi z naslovom http://www.etc, ki jo je spisal pesnik Brezinbor.

PESNICA ROMANA SI BREZ DVOMA ZASLUŽI APLAVZ ZA NAJBOLJ DOŽIVETO INTERPRETACIJO SVOJE PESMI

Čeprav sem se na začetku bal, da mi bo dolgčas, je prireditev minila kot bi trenil, kar je za pesniškega amaterja kot sem jaz, preprosto neverjetno. Soba je bila nabito polna pozitivne energije, ali če vzdušje opišem z besedami pesnika Poeta: “Hvala vam, prijatelji moji, zaradi vas sijem.” Drži, vsi sodelujoči so sijali od dobre volje. Tudi zaradi dejstva, ker so se nekateri med njimi prvič videli v živo. Objemi, nasmehi, kramljanje in seveda dobre pesmi, ki se jih ne bi branila tudi kakšna bolj vplivna in znana knjiga.

ZALKA, ANA IN KERSTIN, UREDNICE PORTALA, SO Z VELIKIM VESELJEM ZAREZALE V TORTO IZ POTICE

A saj veste, kako gre ta zgodba. Če nisi dovolj znan, ali še bolje, če nimaš pravih zvez in botra, ki te financira, težko prideš naprej. Prav zato si vsi, ki tako ali drugače ustvarjajo ta portal, zaslužijo pohvale za pogum in jekleno voljo. Zelo iskreno lahko zapišem, da bi si prav vsi zaslužili velike črke med slovensko pesniško srenjo, saj so dobri, izvirni in inovativni umetniki.

VIDA JE RECITIRALA V HRVAŠČINI, KI SE JE SLIŠALA ŠE BOLJ DOVRŠENO OD SLOVENŠČINE

Po končani prireditvi nas je čakala še gostija, kjer so se mize šibile od domačih dobrot, kar je še ena pohvala za organizatorje, ki so tudi v današnjih težkih časih našli dovolj energije za brezhibno pripravo in izvedbo dogodka.

PESNICE BREZA, AJDA IN NUŠKA SO SE TAKOLE SPROSTILE PO URADNEM DELU

Pa naj ob koncu omenim še imena pesnic in pesnikov, ki so tako ali drugače sodelovali na prireditvi. Takole gredo: Darinka Grmek Štrukelj, Poet, Barbara Žvirc, Gabriel Stormer, Brezno, Jur, Ajda, Kočijaž, Hope, Ksenija Trs, Jasna, Gregor Grešak, Murka, Sonja Votolen, Silvy, Kai, Daya, Jedrt Malezič, Brezinbor, Helena, Mateja J. Hočevar, Sabina Hvastija, Ivie, Neda, Franci Novak, vsega 14 letna Ananas, Nuška Golobič, Vens, Adisa, Marija Gorše, Andrejka Jereb in seveda Svit Valovnik, starosta portala Pesem.si. Če sem koga pozabil, naj mi seveda oprosti.

Omenil bi tudi Branka Baćovića, ki je ob glasbeni spremljavi prijatelja Zorana, predstavil dve svoji pesmi in nam pričaral mešanico Bajage ter Radeta Šerbedžije.

In da ne pozabim, nekateri izmed pesnikov so že izdali svojo lastno pesniško zbirko. Jasno, ne poznate je, saj so trgovine njihove knjige potisnile čisto na dno police in jim pojasnile, da pač niso Tone Pavček. Bedno do konca.

V spomin vsem padlim in še živečim partizanom, ki so se borili proti okupatorju in domobranskim pizdam

26.04.2009 ob 19:26
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

In da ne pozabim: SMRT FAŠIZMU, SVOBODA NARODU !

Obisk Trubarjeve domačije

26.04.2009 ob 19:05

Čisto na kratko, da mi ne boste rekli, da vam težim s Primožem Trubarjem. V petek sem prvič v življenju obiskal njegovo domačijo in se počutil kot pravi domoljub. Naredil sem nekaj, kar bi moral vsaj enkrat narediti prav vsak Slovenec. Dober občutek.

Zbogom, zlato dekle

25.04.2009 ob 22:22

V nedeljo nas je zapustila nepozabna in zelo priljubljena igralka Beatrice Arthur, zvezda serije The Golden Girls, kjer je igrala Dorothy Petrillo. Stara je bila 86 let, izgubila pa je bitko z rakom. Čeprav je imela za sabo tudi nekaj drugih odmevnih vlogic, bom ostal le pri Dorothy, kjer je bila najboljša in kjer smo jo zelo radi gledali tudi pri nas.

Kot tragično zanimivost naj dodam še to, da je lani julija umrla tudi Estelle Getty, njena mama Sophia iz omenjene serije, ki pa je bila v resnici od nje za leto dni mlajša.

null 

In še uvodna špica serije Zlata dekleta:

YouTube slika preogleda

Recenzija: The Mask of Zorro

25.04.2009 ob 21:58

null

zda 1998, pustolovska komedija, režija: Martin Campbell, igrajo: Antonio Banderas, Anthony Hopkins, Catherine Zeta-Jones, Stuart Wilson, Matthew Letscher, Maury Chaykin, Pedro Armanderiz Jr., Tony Amendola, L. Q. Jones, Jose Perez

»Zorro, še nikoli nisi izgledal tako dobro.«

Ko je Douglas Fairbanks leta 1920 z mečem zarezal črko Z in se zavihtel na konja, se je rodila legenda, ki jo je dvajset let kasneje še bolje ponovil Tyrone Power. Nato so Frank Langella, Guy Williams in celo Alain Delon ostali nekje zadaj, v prazno pa je zamahnil George Hamilton, ki je Zorra leta 1981 neposrečeno spremenil v geja. Potem je prišlo leto 1998, leto novega Zorra, ki je kot za šalo presegel in zasenčil vse ostale, saj si je temno ogrinjalo najprej nadel Anthony Hopkins, nato pa še njegov učenec Antonio Banderas. Najnovejša verzija legendarne mešanice Batmana in Robina Hooda ima vse, kar mora imeti stari dobri swashbuckling. In kar je še bolj pomembno, ima Antonia Banderasa v vlogi Zorra. Istega leta nas je na stare swashbucklinge resda spomnil tudi The Man in the Iron Mask, še bolj izvrstno ter nostalgično pa nas spominja novi Zorro, na trenutke posnet v stilu Road Runnerja in Kojota Willija. Zgodba nas najprej popelje v mlada leta Banderasovega lika Alejandra Muriette, prostaško štorastega mladeniča, ki mu zlobni polkovnik Harrison Love (Matthew Letscher) ubije brata in dela za hinavskega dona Rafaela Montera (Stuart Wilson). Nato ga pod svoje okrilje vzame Don Diego de la Vega (Anthony Hopkins), pravi Zorro, ki mu je Don Montero nekoč ugrabil hčerkico Eleno in ga pahnil v zapor. Ker je Diego sedaj seveda “prestar za to sranje”, mu pride mladi, divji in slave željni Alejandro zelo prav. Najprej je na vrsti učenje sabljanja in vsega kar sodi zraven, potem pa se mora mladenič iz zaraščenega “Korada” spremeniti v čednega, zapeljivega in šarmantnega plemiča, ki se kot Donnie Brasco infiltrira med mafijske plemiče. Ker Madonne ni od nikoder, se mora med plesom zadovoljiti z očarljivo Eleno (Catherine Zeta-Jones), ki se seveda do konca in naprej zagreje zanj. No ja, še bolj se navduši nad Zorrom, njegovim alteregom, tudi zato, ker ji pokaže, kako se z mečem sleče obleko.

null

Drži, njun sabljaški dvoboj je vrhunec filma, njuno besedno paljenje pa presežek žanra. Zorro je narcis, kar je okej, saj ga igra Antonio Banderas, ki to počne na skuliran in zabaven način. Zelo dinamičen in gledljiv film, tak, da mimo gledalca zleti kot bi trenil. Banderas je s to vlogo končno postal prava zvezda, režiser Martin Campbell pa se v odjavni špici ni mogel odpovedati Jamesu Bondu. Že dolgo nisem gledal filma, kjer bi bila glavna vloga nekomu tako močno pisana na kožo. In že dolgo si nisem po filmu tako zelo želel obleči v naslovnega junaka. Če poznate filme Sama Packinpaha, ne boste mogli zgrešiti ostarelega Triprstnega Jack, ki ga ustreli polkovnik Harrison Love. Da ne boste vihali nosov zaradi podobnosti z znamenitim prizorom iz prvega Indiane Jonesa, kjer je Harrison Ford s pištolo ustrelil nekega sabljaškega važiča, pa še podatek, da je Zorra izvršno produciral prav Steven Spielberg. Ali kot sikne Harrison Love: “Oh, the much debated Zorro.« Jasno, Banderas mu odvrne:”No, the legendary Zorro.« Zares vrhunski predstavnik žanra, ki mu boste s težavo našli konkurenco.

Ocena: 10/10

null

Mar Slovenci res sovražimo Hrvate?

25.04.2009 ob 16:06

Zapis na blogu Tine M mi je dal misliti. No ja, ne zapis, marveč številni komentarji, ki so se nabrali pod zapisom. Skoraj vsi so Hrvate označili za pizde, hinavce, celo za ustaše in odločno zagotovili, da jih letos ne bo na hrvaški obali. Še več, da so to že zdavnaj ugotovili in da so vse ostale morske destinacije stokrat boljše od hrvaške obale.

Zanima me nekaj, so se oglasili le ekstremisti, ali pa je to zares pravo slovensko mnenje o Hrvatih? In seveda, koliko je v teh komentarjih blefa in metanja ven, ker je pač možnost?

Sicer pa so tudi Hrvati storili nekaj podobnega in Slovenijo postavili na prvo mesto med državami, ki je njihovi državljani ne marajo. Je tudi to le blef in majhen odstotek, ali pa se Slovenija in Hrvaška po novem res ne marata.

Da se politiki jebejo v glavo, je jasno. Da mnogi državljani temu nasedejo in so zaradi tega tako sovražno nastrojeni, prav tako. Toda vseeno sem imel občutek, da navadni ljudje še vedno zmorejo premosititi te manipulacije in da kljub vsemu gojijo lepo mnenje o sosednji državi.

Sem živel v iluziji ali pa so tudi te anketice in komentarji še vedno le kaplja v morje?

Recenzija: The Fast and the Furious (vsi štirje filmi)

24.04.2009 ob 00:28

FAST & FURIOUS (zda 2009, akcija, režija: Justin Lin, igrajo: Vin Diesel, Paul Walker, Jordana Brewster, Michelle Rodriguez, John Ortiz, Laz Alonso, Gal Gadot)

Naspidiran tempo, hitri avtomobili, posebni efekti in frajerska igralska zasedba ne odtehtajo slabe dramaturgije.

Hitri in drzni 4, sicer film, v katerem boste spet lahko občudovali originalno ekipo iz prvega dela, imajo vse tisto, kar sta imela prva dva dela. Divji tempo, energijo, zajebano hitre mašine, atraktivno igralsko zasedbo in frajerske prizore, o katerih lahko navadni smrtniki samo sanjamo. Še posebej v času, ko nam na vsakem koraku grozijo radarji, policija pa kaznuje celo tiste, ki vozijo en kilometer manj od dovoljene hitrosti. Pa vendar, Hitri in drzni 4 so nekako prazni. Brez prave dramaturgije, brez dovolj prepričljivih igralskih kreacij. Povedano drugače, površni so. In taki, da jih zanima le karoserija, ne pa tisto, kar se skriva spodaj. Toda, ker so cestne dirke spet zelo atraktivne, kemija, ki jo uspeta Paul Walker in Vin Diesel ujeti s svojimi lepotci, pa boljša od kemije, ki jo ujameta s svojimi dekleti, je film vseeno dovolj gledljiv, dinamičen in tak, da si ga lahko mirne duše privoščite brez pretirane angažiranosti možganov. Jasno, Dominic Toretto (Vin Diesel) spet ropa tovornjake in beži pred policijo, Brian O’Conner (Paul Walker) pa se mu spet pridruži in mu gleda skozi prste. Drži, Michelle Rodriguez, Jordana Brewster in Gal Gadot so le za okras. Kot avtomobili, ki so tako zelo fast in furious, da jih ne bi ujeli niti slovenski radarji. Zgodba se zavrti okoli zloglasnega kriminalca, ki s svojo ekipo dirkačev zelo uspešno dila mamila, Dominic in Brian pa se infiltrirata v njegove vrste in pač delata štalo.

Ocena: 6/10

null

THE FAST AND THE FURIOUS: TOKYO DRIFT (zda 2006, akcija, režija: Justin Lin, igrajo: Lucas Black, Bow Bow, Brandon Brendel, Sonny Chiba, Brian Tee, Nathalie Kelley)

Izpušni plin.

Tretje poglavje adrenalinske cestne odisejade Hitri in drzni izgleda tako, kot da bi ga posneli v Sloveniji in se držali vseh mogočih omejitev. Še posebej tiste zoprne stotke med tuneli na poti med Celjem in Ljubljano. Tu ni več pravega pritiskanja na plin, pravega adrenalina, pravega bobnenja motorjev, pravih dirkačev, pravih bejb, pravega izziva in pravega filma. Tu so le ostanki prvih dveh delov, le patetično lepljenje na slavo originala, kjer se na hitro oglasi le Vin Diesel. Pač film, ki bi ga lahko prodajali kot reklamo za izpušni plin starega jugota.

Ocena: 2/10

null

2 FAST 2 FURIOUS (zda 2003, akcija, režija: John Singleton, igrajo:Paul Walker, Tyrese Gibson, Eva Mendes, Cole Hauser, Devon Aoki, Ludacris)

Le kdo v filmu, ki je hitrejši in drznejši od Hitrih in drznih, pogreša Vina Diesla?

Prehitri in predrzni so Hitri in drzni, le da so hitrejši in drznejši, pa čeprav so Vina Diesla pustili na montažnem pultu. Avtomobili so še bolj glasni, kazalec na milje kaže še bolj divje, cestne dirke so še bolj nore, prizor, kjer Paul Walker in Tyrese Gibson poletita na jahto zlobnega Colea Hauserja, pa je tako ali tako napoved tretjega dela, ki se bo moral imenovati Najhitrejši in najdrznejši, če bo hotel držati tempo. Paul Walker je sedaj resda Vin Diesel, kar je smešno, saj izgleda kot Robert Redford, ki je mišice pozabil v fitnes centru. Toda, ker se vozi v tako hitrih avtomobilih, mišic sploh ne potrebuje. Še več, njegovi avtomobili so tako tehnično dovršeni, da ne rabi niti seksa, pa četudi okoli njega ves čas skače Eva Mendes, sicer med kriminalno združbo Colea Hauserja infiltrirana policistka. Da pa je stvar vseeno politično korektna in da ne bi kdo režiserju Johnu Singletonu slučajno očital, da je pozabil na svoje korenine, Paul Walker dobi partnerja, temnopoltega dirkača Tyresea Gibsona, sicer ravno tako tipa, ki žensko telo zamenja za razbeljeno pločevino svojega jeklenega konjička. Možgani bodo morali med izpušne pline, ušesa na pašo, oči pa v adrenalinsko, skrajno dinamično, brezkompromisno in ognjeno dirko, ki je ne bi mogel komentirati niti Miran Ališič.

Ocena: 8/10

null

THE FAST AND THE FURIOUS (zda 2001, akcija, režija: Rob Cohen, igrajo: Paul Walker, Vin Diesel, Jordana Brewster, Michelle Rodriguez, Chad Lindberg, Ted Levine, Ja Rule, Mick Yune, Matt Schulze)

Če hočete doživeti sto odstotni adrenalin, si privoščite ogled dirke za formulo ena, če želite občutiti dvestoodstotnega, pa se prepustite brnenju motorjev in zvokom zavor filma The Fast and the Furious.

The Fast and the Furious izgleda kot naspidirana verzija Upornika brez razloga, kot turbo dieselska inačica Zgodbe z zahodne strani, kot Pobesneli Max na kubik, kot Point Break na cesti, kot Dnevi grmenja s trojnim grmenjem in kot film, ki v osnovno šolo pošlje tudi francosko dirkaško uspešnico Taxi. Motorji hrumijo, zavore škripajo, izpušni plini se kadijo, kazalec na števcu gre čez 260 kilometrov na uro, avtomobili pa potegnejo tako hitro, da sprednja kolesa obvisijo v zraku. Vsi glavni junaki na čelu z Dominicom Torettom (Vin Diesel) so hitri in drzni. Tako hitri, da pobegnejo celo kameri, in tako drzni, da jih ne bi ujela niti svetloba. Četudi bi jih pokazali v slow motion tehniki, ne bi pomagalo. Ko jim na prste poskuša stopiti policist Brian O’Conner (Paul Walker), ki se infiltrira v njihove vrste, zaradi svojih vozniških sposobnosti pridobi spoštovanje in osvoji celo Torettovo sestro (Jordana Brewster), se zadeve resda malce umirijo, toda ne za dolgo, saj tudi Briana hitro in drzno potegne noter in mimo vseh pravil. The Fast and the Furious je film za vse moške, ki vozijo stare kripe, za vse ženske, ki hodijo s temi moški, in za vse tiste, ki še vedno mislijo, da so bili filmi Francoska zveza, Bullitt, Gone in Sixty Seconds, Ronin in Driven paša za oči.

Ocena: 7/10

null

Zakaj so kazni za prehitro vožnjo krivične?

23.04.2009 ob 20:41

Če voziš prehitro in te policija ujame, plačaš  kazen. O tem ni dvoma, kar pomeni, da si kriv popolnoma sam. Če voziš prehitro, pa te ne ujame, je seveda ne plačaš. O tem ni dvoma, kar pomeni, da si imel pač srečo. Ene ujame, drugih ne. Tisti, ki jih ujame, so vedno jezni na tiste, ki jih ne in to skušajo prodati kot nepošteno igro. Rekoč, zakaj ste ujeli mene, ne pa tistega, ki je vozil še hitreje kot jaz.

Okej, toda kazni za prehitro vožnjo, ki je seveda glavni vzrok za prometne nesreče, so vendarle krivične, no ja, malce krivične. Še posebej, če te policaj ustavi na popolnoma prazni cesti, recimo pozno večer, ali zgodaj zjuraj, sredi tedna, kjer nisi ogrožal nikogar in si namesto 50 peljal 65. Fasal boš isto kazen kot nekdo, ki je to počel sredi dneva in recimo v bližini šole, kjer je res veliko možniosti, da ti kak otrok skoči pred avto.  

Isto velja za cestne odseke, ki veljajo za naselje, torej za omejitev 50. Četudi gre velikokrat za cesto, kjer skorajda ni nobene hiše, ali pa za odsek, kjer je 50 treba voziti že veliko pred dejanskim začetkom naselja, fašeš kazen,če ne voziš 50. Isto kot nekdo, ki to počne sredi polnega naselja, kjer je res velika nevarnost, da koga povoziš.

In potem se trije osemnajstletniki zaletijo do smrti. Pač zato, ker so prehitevali kolono in se zabili v avtobus. In zaradi tega bomo zdaj našpukali vsi ostali vozniki, ki ne bi tega naredili niti v sanjah. Sedaj bodo namreč tudi zaradi tega po vsej Sloveniji ekstremno pospešeno čekirali hitrost voznikov in radarje postavili tudi na avtocestah. Če boš namesto 130 vozil 140, boš že fasal kazen. Pa četudi ne boš zaradi tega nikogar ogrožal, saj si tudi pri 160 varen in dober voznik, saj imaš za sabo na stotine kilometrov izkušenj.

Ne bom rekel, da ni pametno vozti počasi, toda včasih se mudi in je 130 premalo. Pa ne zaradi objestnosti in metanja ven, ampak preprosto zato, ker si šel prepozno od doma. Ali še bolje, ker te ustavljajo nenehna dela na avtocesti. In to je najbolj sporno, če vprašate mene. Ker se ceste nenehno obnavljao in ker zaradi tega na mnogih delih prihaja do zastojev in gužve, je jasno, da potem na plin pritisneš malce bolj divje. Če ne bi, bi namreč zamudil. Argument, da je pač treba iti od doma veliko prej, pa je slab, saj to včasih preprosto ne gre, saj je naš življenski tempo narejen tako, da gremo do doma takrat, ko zmoremo. In če tu in tam namesto 130 pritisnemo na 140 ali 150, si po moje ne zaslužimo kazni, saj nismo divjaki in vozniki, ki bi izzivali svojo usodo in ogrožali ostale udeležence v prometu.

Ogrožajo jih tisti, ki vozijo res trapasto. Tudi pri 100 km na uro. Tudi pri 50 km na uro. In če taki potem pritisnijo na 180, je seveda katastrofa. Če to storijo normalni vozniki, pa ne vidim bojazni, da bi se zaleteli in povzročili smrt.

Sicer pa, največ smrtnih žrtev se zgodi med starostjo 18 in 34 let. Jebemti no, pa naj kazni za prehitro vožnjo pišejo samo tej starosti, ki očitno še nima dovolj izkušenj in na cesti počnejo pizdarije.

In ja, zakaj za vraga v Slovenijio sploh še prodajajo avtomobile, ki grejo več kot 130, ali še bolje, več kot 50?

In ja še enkrat, zakaj bi moral jaz zaradi tistih, ki so umrli na cesti, voziti počasi, saj bom v nasprotnem primeru plačal kazen? S 150 namesto 130 namreč ne bom spremenil ničesar in se bom v vsakem primeru razbil ko piksna. Ne razumite me narobe, ampak nismo vsi krivi, da so na cestah nenehno nesreče. Naj kaznujejo tiste, ki so krivi, ne pa tiste, ki nismo. Torej tiste, ki kljub temu, da pritisnemo na 150, ne vozimo kot idioti.

Drži, hudičevo me moti novica, da bo zdaj na avtocestah na stotine radarjev, kar pomeni, da bo treba res voziti 130. No ja, 100, 80 in 60, ko pride do vseh tistih del na cestah.

Geji in lezbijke včasih hudo blefirajo, tisti, ki jih kao razumejo in podpirajo, pa včasih blefirajo še bolj od njih

23.04.2009 ob 18:39

Komentarji pri zapisu o križanju misice Carrie Prejean si mi dali navdih za nov zapis, kjer bom nanizal še nekaj misli o istospolno usmerjenih ljudeh. Zdi se mi namreč, da so včasih povsem po nepotrebnem nestrpni do drugače mislečih in da v vsaki še tako nedolžni izjavi vidijo razlog za linč in križanje. Povedano drugače, geji in lezbijke so preveč občutljivi, še vedno pa imajo občutek, da je treba z njimi delati kot v rokavicah. Se pravi paziti, kako jih imenujemo, kako jih označujemo in kaj imamo v glavi, ko govorimo o njih. To je vsaj zame navaden blef. Skoraj isti kot na gejevskih paradah, ki so povsem nepotrebne in so le predstava za medije. Geji in lezbijke so včasih, kot sem že povedal, zelo nestrpni do drugače mislečih, pa četudi ves čas poudarjajo, da je ravno obratno. To je verjetno posledica razmer iz preteklosti, ko so gejem res vzeli številne pravice in so se morali boriti za vsakdanje stvari. Kot vse ostale marginalne skupine. Toda danes je drugače, danes je celo kul, da si gej. Danes je moderno biti gej. Če priznaš, da si gej, si heroj in junak. Prav zato je tako tretiranje drugače mislečih povsem nelogično in trapasto.  

In pozor, mladenka Carrie Prejean je povedala le to, da naj bi bila poroka le med moškim in žensko ter dodala, da nima čisto nič proti istospolno usmerjenim in da je bila pač tako vzgojena. Jasno, geji in lezbijke so jo križali in v njen videli neumno kurbo in žensko, ki sovraži geje in lezbijke, se pravi žensko, ki bi jih najraje zažgala na grmadi.

So mi pa še večji bleferji tisti, ki geje in lezbijke podpirajo. Tudi tisti vedno zaženejo močan vik in krik, ko pride do česa takega. In vse tiste, ki bi morda podprli Carrie Prejean, označijo za homofobe. Pa pustimo Carrie Prejean, isto je tudi pri drugih malenkostih. Recimo, če nekdo zapiše, da je  Gora Brokeback gejevski film, ga mnogi takoj napadejo, da je homofob in da je bistvu filma drugje. Če nekdo zapiše, da mu Milk ni bil blizu zaradi tematike, se seveda spet zgodi isto in v njem takoj zaznajo zametke sovraštva proti gejem. Če nekdo razmišlja, da so prav geji krivi za širitev virusa hiv, pa ga bi verjetno linčali. Počutijo se, kot da morajo geje in lezbijke nenehno braniti in zagovarjati, saj s tem kao kažejo svojo naprednost in zavzemanje za enakost. Bog ne daj, da rečeš kaj neprimernega čez geje, tako zaženejo vik in krik. O hetero parih lahko čvekaš vse, o gejih in lezbijkah pa ne, saj je takoj vse narobe.

Jasno, peder je po novem žalitev, sedaj je treba reči gej. Če ne rečeš gej, si homofob. Za geje in za tiste, ki jih kao podpirajo in razumejo.  

In ja, zakaj za vraga se geji in lezbijke počutijo ogrožene in prizadete, če jih nekdo označi za geje in lezbijke in v tem pač ne vidi nekaj povsem normalnega?

null

Evrosong 2009, prvo dejanje

23.04.2009 ob 03:14

Danes sem na hitro preletel tale zapis, še bolj na hitro poslušal vse pesmi in se prav tako na hitro odločil za pesmi, ki mi niso bile slabe.

To so: Črna gora, Belgija, Švedska, Armenija, Andora , Švica, Turčija, Izrael, Poljska, Ciper, Slovaška, Azerbajdžan, Ukrajina, Nemčija in Francija.

Pa še pet favoritov, ki so mi bili res kul:

ISLANDIJA: Yohanna- It is True (zares prečudovita balada)

YouTube slika preogleda

ROMUNIJA: Elena- Tha Balkan Girls (žurerska pesem bo brez dvoma postala himna na vseh balkanskih plesiščih)

YouTube slika preogleda

BOSNA IN HERCEGOVINA: Regina- Bistra voda (vrhunski vokal mladega pevca, s katerega bo brez dvoma še veliko)

YouTube slika preogleda

LITVA: Sasha Son- Love (frajerski dečko, litvanski Justin Timberlake)

YouTube slika preogleda

ANGLIJA: Jade Even- It’s My Time (še ena super baladica)

YouTube slika preogleda

Če linki slučajno ne delajo, kliknite dvakrat na ikono, pa se vam bo zadeva odprla na YouTubeu.