Recenzija: How to Lose Friends & Alienate People

17.03.2009 ob 23:37

zda 2008, komedija, režija: Robert B. Weide, igrajo: Simon Pegg, Jeff Bridges, Kirsten Dunst, Megan Fox, Gillian Anderson, Danny Huston, Miriam Margolyes, Thandie Newton

Blišč in beda zvezdništva.

How to Lose Friends & Alienate People, ki so ga na spletu neumno in poceni reklamirali zavoljo prizora, kjer Megan Fox, po mnenju številni anket najbolj seksi igralka ta hip, v prozorni obleki stopi iz bazena, mojstrsko in na zelo zabaven način obdela slavo, povzpetništvo, rumeni tisk in zakulisje zvezdništva, kjer pogoriš, če se ne prodaš in če hočeš ostati zvest samemu sebi. To je zgodba o možakarju Sidneyju Youngu (izvrstni Simon Pegg), ki dobi službo pri prestižnem rumenem časopisu Sharps, ki ustvarja zvezde in postavlja trende, kdo je in kdo pa out. Ali še bolje, kdo bo postal zvezda, kdo pa bo propadel. Drži, v svetu slavnih ni več važno ali si sposoben ali ne, bolj važno je to, da obvladaš medije, da si v dobrih odnosih z novinarjih in da nenehno naročaš kar se da veličastne ter vrhunske članke o sebi. Če imaš sposobno menedžerko, recimo takšno kot jo igra Gillian Anderson, ki te zna prodati, si na vrhu. Pa četudi si slab igralec in imaš v glavi, da lahko igraš vloge, ki jim nisi dorasel. Natanko takšna je seveda mladenka Sophie Maes (Megan Fox), obetavna starleta, ki se ji obeta nominacija za vlogo Matere Tereze. Da jo igra zelo neumno in kot seks simbol, seveda ni važno. Važno je, da obvlada medije in da s svojim videzom zbuja pozornost na raznih prireditvah. Da je lastnica čivave, seveda ne preseneča. Da jo igra Megan Fox, ki tudi v resnici zaenkrat ne počne nič posebej drugačnega, pa je prav tako več kot jasno. Lahko bi rekli, da Foxova parodira svoj imidž, kar je dobro zanjo in za film, v katerem to počne. Za film, ki si upa povedati tudi stvari, o katerih drugi molčijo in zvezdniško obsedenost z rumenim tiskom razkrinkati do konca in naprej. Le poglejte režiserja Vincenta Lepaka, ki ga igra Max Minghella. Ker mu menedžerka in urednik rumenih strani Sharpsa pritrdita, da je genij, to misli tudi javnost. Pa čeprav le pozira in je samopašno prepričan, da dela dobre filme. Jasno, ko pride na maškarado, kjer se vsi našemijo v legendarne filmske zvezde, se obleče v samega sebe, ali še bolje, se sploh ne maskira. In le poglejte ostarelo filmsko igralko, ki se hoče na sceno vrniti s svojim režijskim prvencem. Ko potrebuje rumeni tisk, je prijazna in nežna. Ko dobi objavo, pa znova postane prevzetna in polna sebe. Tipična zvezda. Najprej zvezda in šele potem človek. In med vsem tem bliščem ter bedo se znajde naš simpatični Sidney, sicer urednik pogumnega in izvirnega angleškega rumenega časopisa, ki ga čez lužo pokliče sam Clayton Harding (Jeff Bridges), lastnik prestižnega in hudo vplivnega Sharpsa, kateri v njem vidi obetavnega družabnega kronista in lovca na trače. Toda Sidney, ki se počasi zaljublja v prikupno sodelavko Alison (Kirsten Dunst), ne kupi tega sranja in piči po svoje. Tako zelo, da zavrne celo povabilo na seks s Sophio Maes in da se zoperstavlja tudi svojemu šefu, ki počasi izgublja upanje, da bo sploh napisal kak dober članek. Zanimivo, to, o čemer je Sidney ves čas sanjal, je zdaj na dotiku roke, ko zagrabi, pa mu ni všeč in zelo hitro pogrunta, da je vse skupaj navaden blef. Vse dokler vendarle ne kloni pod pritiskom, se podredi pravilom, začne pisati naročene članke in postane igračka Sophie Maes. Prodana duša, pač še en družabni kronist, ki mu je malo mar za kvaliteto člankov in resnično vrednost zvezdnikov, o katerih piše. Odličen film, ki satirično, pa vendar še vedno na zelo preprost ter zabaven način več kot iskreno spregovori o resnici zvezdništva ter obsedenosti s slavo, v katero padejo tudi tisti, ki o slavnih samo pišejo.

Ocena 4 in pol

null

 

2 komentarjev na “Recenzija: How to Lose Friends & Alienate People”

  1. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    ql film, čeprav bi jaz osebno dal nekoliko manjšo oceno kot si jo dal ti… kljub vsemu gre pač za romantično komedijo s tipičnim happy-endom, ki ga lahko predvidiš takoj… je pa zato vsebina, dogajanje vmes, nekoliko boljša kot ponavadi… strinjam se z napisanim, pozabil se le dodati kakšen štor je Sidney Young… :D

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Veter, meni je bil zares všeč, tako zelo, da sem pozabil na vse klišeje in izpostavil le zelo zabaven in mestoma izviren pristop.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !