Recenzije: Vals Im Bashir, Elegy

18.02.2009 ob 03:19

VALS IM BASHIR (izrael 2008, risanka, režija: Ari Folman)

Glede na to, da je tale animirani film pobral ogromno prestižnih nagrad in da ga morda čaka tudi tujejezični oskar, mi je kar malo nerodno, da vam moram priznati, da mi nekako ni potegnil tako kot bi mi moral.

Poetika Tanke rdeče črte, realnost Vojaka Ryana, spomin na Apokalipso zdaj, prijemi animiranega filma Waking Life in mešanica risanke, računalniške igre ter kvazi dokumentarca, kjer se oglasijo celo orjaške gole “sirene”, ki rešijo nekega vojaka. Anti Disney z anti Disneyjevimi songi, kjer se glavni junak ne spomni masakra v Libanonu. Lahko bi rekli, da je zgodba, kjer se vojnih grozot spominjajo tudi njegovi prijatelji, v risani verziji zaradi dejstva, ker omogoča pobeg v pravljični svet. V risani svet, ki vendarle ne dopušča toliko krutosti kot realnost, ki je tokrat tako zelo kruta, da ne dopušča res lepe risanke, marveč risanko, ki jo vseeno uničuje kruta realnost. Res je, realni svet Valčka z Baširjem je tako zelo brutalen, da ga ne more omiliti niti risani svet. In prav zato se naš junak ne spomni masakra. Ko se ga, pa se mu zarola čisto pravi film. Brez animacije in z resničnimi posnetki vojne. Tako je, Valček z Baširjem bi bil v filmski verziji preveč krut, zato so ga pač posneli kot risanko. Kot zelo zanimiv in vizualno briljanten eksperiment, ki pa vendarle ne doseže tega kar bi moral. Ki je na trenutke celo dolgočasen in malce nezanimiv. Ki pač prevzame samo s formo in pozabi na vsebino. Povedano drugače, če zgodba ne bi bila risanka, bi gledalci verjetno zaspali.

Ocena 3 in pol

ELEGY (zda 2008, drama, režija: Isabel Coixet, igrajo: Ben Kingsley, Penelope Cruz, Patricia Clarkson, Dennis Hopper, Peter Sarsgaart, Deborah Harry)

Elegija-e ž (ȋ) pesem otožne, žalostne vsebine, žalostinka.

Jp, Elegy, sicer grdo in po krivici prezrta mojstrovina lanskega leta, ki bi se lahko mirne duše potegovala tudi za oskarje, se gleda kot elegija. Kot otožna pesem, kot žalostinka, kot pesnitev, kjer pesnik žaluje za nečim nepovratnim. Za nečim, kar je izgubil in ne bo nikoli več dobil nazaj. Toda šele v drugi polovici filma, v polovici, ki klišejsko, pa vendar čudovito in skrajno očarljivo parazfrazo Lolite, kjer se ostareli profesor David Kepesh (enkratni Ben Kingsley) zapali za privlačno študentko Consuelo (enkratna Penelope Cruz), dvigne visoko nad povprečje in ustvari mojstrovino. Še en prekrasen film režiserke Isabel Coixet, ki nam je leta 2003 dala tudi nepozabni in našemu filmu podobni My Life Without Me. “Obožujem tvoje prsi, so nekaj najlepšega, kar so videle moje oči,” dahne ostareli, pa vendar še vedno dovolj energični David Kepesh, malo Humbert Humbert, ki se prvič v življenju zaljubi do ušes. Ki ga prvič v življenju poleg telesne privlačnosti zadene tudi srce neke ženske. Resda trideset let mlajše, pa vendar dovolj inteligentne študentke, ki ga popolnoma očara. Ki postane njegova muza in življenjska družica, zavoljo katere je pripravljen pozabiti tudi na številne druge ženske in na svojo stalno ljubico Carolyn (enkratna Patricia Clarkson). “Ne lomi ga, kolega, imej jo samo za seks, ljubezen ni zate,” mu pojasni najboljši prijatelj George O’Hearn (enkratni Dennis Hopper), ki ima ženo za pogovor, ljubice pa za seks. Toda naš profesor je zaljubljen do konca in naprej. Morda celo obseden in očaran kot najstnik. Kot mladenič, ki se je zaljubil v svojo učiteljico in ne v svojo študentko. Ali še bolje, v svojo Lolito. Okej, vroči in dokaj pogumni prizori njunega seksa in prediger so resda malce nelagodni, saj je tudi med Benom Kingsleyjem in Penelope Cruz velika razlika v letih, toda kljub temu zmoreta pričarati zelo naravno, zanimivo ter strastno razmerje, ki mu verjamemo. In ki bi se lahko na popolnoma enak način zgodilo tudi v resnici. In potem sledi preobrat, ki erotiko spremeni v elegijo, v zares žalosten zasuk, ki vam bo v prizoru, kjer profesor Kepesh v roke vzame fotoaparat, da bi še zadnjič slikal svojo muzo, sparal srce. Tako zelo močno, da se zlepa ne boste pobrali in da vas bo metalo po stolu. Prizor je lep, očarljiv, romantičen, erotičen in eleganten, pa vendar tako zelo žalosten, da se gledalcu ulijejo solze. Da začuti trpljenje in usodo ljubimcev, ki si želita romantično komedijo, dobita pa zajebano elegijo, ob kateri bi zajokal tudi kamen. Vrhunska mojstrovina, še en My Life Without Me, ki je bil očitno preveč popoln, da bi dobil pravo distribucijo.

Ocena 5


 

7 komentarjev na “Recenzije: Vals Im Bashir, Elegy”

  1. Bo pravi:

    Meni so se zdele posebej dobre igralske predstave štirih glavnih likov in pa zasuk o katerem govoriš, ki je v svojem bistvu precej podoben ideji Benjamina Buttona — paru se obrneta starostni perspektivi — a ni, samo da tu nisem zehal.

  2. spookymulder spookymulder pravi:

    Elegy na žalost še nisem videl, glede Valčka z Baširjem pa sem stvar razumel takole: ne gre za to, da si filma ne bi upali posneti v igrani in zato bolj kruti obliki, temveč gre za poistovetenje gledalca z zavedanjem glavnega lika. Ta je namreč grozljive dogodke potlačil v podzavest, kjer so se dodali razni fantazijski/nadrealni elementi. Tako tudi gledalec preko celotnega filma prav s pomočjo animacije do celotnega dogajanja drži neko distanco in ugiba, kaj se je zares zgodilo in kaj ne, nato pa (tako kot pri glavnem liku) sledi brutalno končno spoznanje resnice. Katarza v obliki šok terapije.

    Nadalje gre pohvaliti zelo raznoliko in odlično animacijo, še posebej v monokromnih prizorih, kjer sence nadomestijo barve.

    In seveda, gre za film, po katerem je gledalcu precej bolj jasno, zakaj je Bližnji vzhod tam, kjer je danes. Sovraštvo se je zaradi dogodkov, ki jih opisuje ta film (in za katere moram priznati, da jih nisem tako natančno poznal) zakoreninilo tako globoko, da je rešitev prej animirana utopija, kot pa dejanska realnost.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Bo, zanimiva interpretacija.

    Spooky, prebrisana razlaga. Pa vendar, stavek, da ga niso upali posneti v igrani obliki, gre jemati metaforično in ne dobesedno. A veš, kot Nepovratno, ki je bil tako zelo krut, da smo ga lahko zdržali samo v obratni smeri, kar pomeni, da ga niso upali posneti v pravi. Razumem to dilemo glavnega lika, saj nam že na začetku pojasni tisti preizkus z otroci in fotkami. Ampak risanka je ponavadi idealen prikaz pobega iz realnosti. In ker je realnost tokrat res kruta, tudi risanka ni mogla biti ne vem kako lepa. Animacija pa me je močno spominjala na Waking Life.

  4. Bo pravi:

    Valček sem tudi videl, na Lifu, na velikem platnu. Mislim, da je zelo lep in precej zamorjen, kot je žalostna tudi resnica, da. Drugače kot vizualno se mi ni posebej vtisnil v spomin. Spomnim se glavne animatorke, ki je obiskala festival, in je rekla, da so način animacije (pozabil sem besedo) potisnili do konca. Najbrž res, že uvod s psi je zelo impresiven.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Bo, vizualnost je edina stvar na njem, ki res vleče.

  6. Alex van der Volk Alex van der Volk pravi:

    Na, Iztok, pozabavaj se en malo ;)

    http://volkec.blog.siol.net/2009/02/12/filmski-izbor-zadnjih-tednov/

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Alex, sem se, nekaj sem vedel, nekaj pa ne. Morda res totalno neočitne fotke, ki jih ne bi prepoznali niti avtorji filmov :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !