IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS

Ker bo jutri kulturni praznik, se mi zdi prav, da se Francetu Prešernu poklonim z recenzijo tele mini nadaljevanke, ki je leta 2000 dvignila veliko prahu in ni bila všeč skoraj nikomur. Prav zato sem takrat napisal ogorčeno pismo na časopis Delo in v domači nabiralnik dobil kakšnih deset na pol grozilnih pisem, kjer so me obtožili, da zagovarjam serijo, ki blati ugled našega največjega pesnika.

Recenzija, ki mi je služila tudi za dober del pisma bralcev, je leta 2000 šla nekako takole:

Slovenija 2000, drama, režija Franci Slak, igrajo: Pavle Ravnohrib, Mario Šelih, Matjaž Tribušon, Manca Dorrer, Vlado Novak, Milena Zupančič, Jernej Šugman, Janez Škof, Ivo Ban, Primož Ekart, Tjaša Železnik, Veronika Drolc, Jure Ivanušič, Sebastjan Cavazza, Marko Mandič, Nataša Barbara Gračner, Milada Kalezič

Poklon, zaradi katerega se France Prešeren ne bo obračal v grobu.

Pa jo imamo. Petdelno serijo o naši največji legendi. O enem in edinem. Največjem. In najbolj znanem. Živel je skromnih 48 let, napisal ene “uboge” Poezije in ves čas hrepenel za neko zoprno bogato babnico, ki ji je bilo ime Julija. Okej, toda kaj, ko Franc ni bil Romeo. Bil je vse prej kot to. Rad je pil, žural in težil. Vsak dan in vsako noč. Medtem si je vzel čas za Zdravljico, za Sonetni venec, za Vrbo in za Krst pri Savici. Za štiri pesnitve, ki se jih ne bi branila niti Dante in Petrarca. Za štiri pesnitve, ki jih ni nikdar dosegel niti Oton Župančič. Gospod je bil, je in bo naš največji pesnik vseh časov. O tem ni nobenega doma. Njegove rime so zakon. Še vedno in za vedno. Rad je imel Matijo Čopa (Matjaž Tribušon) in Andreja Smoleta (Mario Šelih). Sovražil je Jerneja Kopitarja. Rad je imel Julijo (Veronika Drolc). Seksal je z Ano Jelovškovo (Manca Dorrer). Prvi je dal srce. Drugi je dal tiča. Prva je hotela tiča. Druga je hotela srce. Tega ni vedel. Zato je bil celo življenje nesrečen. Tako zelo nesrečen, da je pil, postal kronični alkoholik in vse do leta 1945 čakal na advokaturo v Kranju. Ko jo je naposled le dobil, je umrl. Po smrti je oživel. Tako kot Jezus, le da ni rabil Biblije. Tako je, France Prešeren je naš Jezus Kristus, le da je pridigal skozi pesmi. Tako dobro, da ga je takrat sovražila skoraj cela Ljubljana. Tako dobro, da so nekemu pesniku rekli kar hrvaški Prešeren. In tako dobro, da so ga znali na pamet celo klošarji. Upodobil ga je Pavle Ravnohrib. Povsem prepričljivo in tako kot je treba. Serija o našem največjem poetu mi je bila všeč, ker ga ni poveličevala, marveč pokazala tudi njegove temne strani. Prikazala ga je zelo iskreno in tako kot bi se verjetno prikazal tudi sam. V eni sapi smo tako dobili Prešerna, popularno pop zvezdo. In hkrati še navadnega Franceta, navadnega smrtnika, ki je večkrat usekal tudi kakšno po domače. Mnogi gledalci so leta 2000 obupali že pri prvem delu, ostali so se jim pridružili pri drugem in tretjem, nekateri so pogledali samo kak insert, drugi so zaspali in kritizirali, sam in morda še kaka peščica pa smo uživali, se spomnili srednje šole in na koncu v roke vzeli Poezije, jih skrbno prebrali in ugotovili, da smo to v bistvu storili prvič v življenju.

Ocena 4