Arhiv za Februar, 2009

Malo poezije: Zombi

28.02.2009 ob 20:00

On je zombi mrtvec živi

on smrdi ti se umivi.

On žre meso on žre jetra

gnilo telo za cela dva metra.

Ko je umrl je umrl grdo

ko je živel živel je lepo.

Zdaj spet umira zdaj spet bedi

zdaj spet zapira svoje krvave oči.

Film je medij ki ga zanima

poleti vesel useka ga zima.

Mrzla kri mu teče po žilah

stopi na vago nič ni v kilah.

Požru bo sebe požru bo njo

le kje so časi ko bilo je lepo.

SoulGreg, slovenski Justin Timberlake in še veliko več kot to

28.02.2009 ob 04:40

Ni dvoma, slovenska glasbena scena ima nov talent, mladeniča, ki si je nadel ime SoulGreg. Zelo karizmatičnega in odličnega vokalista, ki mu lahko brez slabe vesti rečemo kar slovenski Justin Timberlake. Pa vendar, poba kljub temu fura še svoj stil in na odru nastopa s kitaro, zato bomo rekli, da ni le kopija, marveč svež in zelo kul veter na naši pretežno dolgočasni sceni. Povedano drugače, pozornost, ki jo lovi Samuel Lukas, bi moral loviti SoulGreg, reinkarnacija Steviea Wonderja, ki si drzne peti celo Purple Rain od Princea. Prav ste slišali, Greg je na petkovem mini koncertu v celjskem Bowlingu v živo odpel Purple Rain. Tisti Purple Rain, ki se ga boji peti celo Prince. In tisti Purple Rain, za katerega moraš imeti res veliko poguma in talenta, da ga sploh upaš peti. In gospodič Greg ima pogum in talent, zato ga je odpel. In to tako dobro, da sem za trenutek pomislil, da slišim Princea. In pozor, odpel ga je tudi po svoje in tako, da mu spet ne moremo očitati kopiranja in vlečenja na znane štikle. Skratka vrhunsko, še posebej za Slovenca, ki bi se mu moral po vseh pravilih poznati naglas.

Nanj me je prvič opozorila Tina M, ki mu je posvetila kratek zapis in pripela dva linka do njegovih spotov. Sprva nisem ravno trznil. Prepoznal sem talent, toda ne takšnega, da bi mu moral zapeti hvalnice. Ko sem ga videl v neki oddaji, kjer je v nulo skinil I Just Call To Say I Love You, pa sem vendarle poštekal, da gre za vrhunskega vokalista, ki ga čaka bogata kariera. Če ne pri nas, pa v tujini.

Včeraj pa sem ga kot veste prvič videl tudi v živo. In to na zabavi, ki jo je pomagal organizirati tudi DJ Rhyme G, ki se na celjskem edini zares trudi ohranjevati hip hop kulturo in skrbeti za rolanje črnske muske. Greg je blestel. Resda pred skromno publiko, toda s toliko večjim guštom, ki je vrhunec dosegel prav s pesmijo Purple Rain, kjer je kitaro igral še na hrbtu in na noge spravil celo dvorano.

Po nastopu sem stopil do njega, mu stisnil roko in dejal: “Stari, svaka čast, dober si, čestitke za Purple Rain, ki si ga ne upa v živo peti niti Prince.” Nasmehnil se je in rekel: “Hvala.”

Pa še nekaj slikovnega materiala:

SoulGreg v akciji

Rhyme G v družbi simpatične prijateljice

Talentiranega SoulGrega si je prišel ogledat tudi obetavni kantavtor Samuel

Pa še enkrat SoulGreg

Za konec pa še delček pesmi Purple Rain, ki sem jo posnel samo za vas in seveda zase:

LINK

Račun za ogrevanje stanovanja

27.02.2009 ob 16:54

Ej, sam tole je res malo tu mač. Prejšnji mesec je znašal 80 evrov, ta mesec znaša 100 evrov. Torej toliko kot vsi ostali stanovanjski računi skupaj. Kreteni namreč kurijo tudi takrat, ko ni treba. Kot da bi nas želeli skuhati. In cene so šle očitno peklensko v višave. Sto evrov za ogrevanje kurčevega enosobnega stanovanja? Dajte no, to ni več smešno. In žal živim v bloku, kjer ogrevanje ne moremo sami urejevati in ga štimati tako kot bi nam pasalo. Ko se kuri, se kuri.

Skratka, jeba.

null

Je kdo gledal BAFTE?

27.02.2009 ob 16:29

Bafte sem letos ujel malce pozno. Na kanalu HBO, ki je malo nazaj zavrtel tudi zlate globuse. Prav imate, na obeh prireditvah je za najboljšega igralca slavil Mickey Rourke, kar je kul in več kot pohvalno. In pozor, letošnje Bafte so bile zelo podobne oskarjem. Bile so zelo glamurozne in polne zvezd. Skorajda povsem ameriške in s filmi, ki so bili glavni tudi pri oskarjih in globusih.

Uvodni stand up voditelja je bil fenomenalen, prav tako super in gledljiv pa je bil celoten šov, kjer so slavili vsi glavni favoriti. Z izjemo kategorije za najboljši tuji film, kjer je zmagal francoski Il y a longtemps que je t’aime. Sharon Stone je delovala zadeta, Christiana Slaterja so potegnili iz naftalina, Slumdog pa je pobral čisto vse. Če sem iskren, sem se spraševal, zakaj so ostali filmi sploh nominirani, saj je bilo jasno, da bo vse pobral prav Slumdog. Izgubil je le v kategoriji najboljšega britanskega filma, kjer ga je premagal Man on Wire. In sveda v igralskih kategorijah, kjer pa sem bil zelo vesel, da so končno opazili oba glavna igralca Friedo Pinto in Deva Patela.

Za razliko od oskarjev so Angleži nominirali tudi Tildo Swinton za Burn After Reading, Brendana Gleesona za In Bruges in Clinta Eastwooda za Changeling, kar je prav in pošteno. Kate Winslet, ki je seveda slavila za najboljšo žensko vlogo, pa je v The Readerju premaga samo sebe v The Revolutionary Road.

Med spominom na preminule so nesramno pozabili na Berniea Maca, Mick Jagger je bil močno zabaven, nagrado fellowship pa je Jonathan Pryce izročil Terryju Gilliamu, ki se je tako končno malo “prodal”.

Zelo skuliran šov, na trenutke celo bolj kot oskarji in globusi. In enake želje za naslednje leto.

In ja, Angie ter Brad sta bila brez dvoma skregana.

null

LIFFe 2008: Otto; or Up with Dead People

27.02.2009 ob 16:06

nemčija in kanada 2008, komično erotična grozljivka, režija: Bruce La Bruce, igrajo: Jey Crisfar, Katharina Klewinghaous, Susanne Sachße, Guido Sommer

Če iščete totalni odfuk, bo Otto izvrstna izbira.

Otto; or Up With Dead People, ki so ga lanskem LIFFeu vrteli kot Otto, gejevski zombi, izgleda tako, kot da bi filme Georgea Romera režiral gej, ki seveda obožuje zombije. To, kar boste videli v tem filmu, niste videli še nikjer. To ni le film, to je žurka gravža, pornografije, arta, filozofije, črnobelih sekvenc, risanke, kvazi dokumentarca, filma v filmu in spomina na orgijo filma Zabriskie Ponit, kjer se pač sparijo le moški. To je film, kjer zombiji niso le zombiji, marveč geji s statementom. Čisti marginalci, za katere bi se boril tudi Harvey Milk. Totalni odklop za močne želodce in zgodba o zombiju Ottu (Jey Crisfar), ki se ne spomni kako je postal zombi. Ki tava naokoli, žre mrtve živali, išče svojega bivšega ljubimca, nove ljubimce najprej poseksa nato pa poje in se pridruži filmski ekipi gverilske režiserke Medee Yarn (Katharina Klewinghous), ki snema film Up With Dead People, epsko politično porno zombijado. Naš Otto seveda postane glavna zvezda, saj je pravi zombi, očitno mojster method actinga, na katerega bi bila ponosna tudi Brando in De Niro. Res je, poba je še boljši od njiju, saj zombija ne igra, marveč je zombi tudi v resnici. Drži, režiser Bruce La Bruce, sicer avtoriteta tako imenovanega queer filma, ni na prvo žogo, saj več kot izvrstno ironizira geje, gverilske filme in svet, v katerem so celo zombiji bolj normalni od navadnih ljudi. Toda žal to počne na preveč razvlečen način, kjer pretirana filozofija uniči odklop in črni humor ter satiro spremeni v dolgočasje. Vendarle pa bi bili neumni, če bi filmu očitali neizvirnost in klišeje. Čeprav klišeje ima, jih odpelje daleč čez podobne filme. In to na zelo izviren ter domiseln način. Uf, saj res, zanima me, kaj bi iz tega filma naredil Peter Jackson.

Ocena: 6/10

null

Povezave do ostalih filmov lanskega festivala:
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/03/liffe-2008-the-house-of-mirth/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/02/liffe-2008-distant-voices-still-lives/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/11/29/liffe-2008-hunger/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/06/liffe-happy-go-lucky/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/11/liffe-2008-la-graine-et-le-mulet/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/16/liffe-2008-gomorra/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/21/liffe-2008-el-orfanato/
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/01/04/liffe-2008-vicky-cristina-barcelona/

Ne-Yo, novi Michael Jackson?

27.02.2009 ob 14:59

Okej, poba, ki mu je v resnici ime Shaffer Chimere Smith, bo moral resda pojesti še veliko špinače, če bo hotel vsaj malo ujeti vse to, kar je ustvaril Michael Jackson, toda zaenkrat je na pravi poti. Še posebej z albumom Year of the Gentleman, zares vrhunsko r’n'b stvaritvijo, kjer bi se odlično znašel tudi MJ. Povedano drugače, Ne-Yo poje tako dobro kot MJ. Ne bom rekel, da ga kopira, rekel bom, da odlično fura njegov stil. Če sem iskren, bi ga z Jacksonom pri določenih komadih kot za šalo tudi zamenjal. Če bi mi kdo rekel, da je Jackson posnel nov komad in bi ga poslušal le na hitro, bi celo verjel, da gre zares. Da torej ne poje Ne-Yo, marveč MJ.

Najhuje me tresejo Closer, Miss Independent, Lie To Me, Part of the List, Why Does She Stay, Mad, Stop This World in She Got Her Own. Odličen album, odličen pevec in glasbenik, ki bo brez dvoma letel še zelo daleč.

null

Recenzija: Rachel Getting Married

27.02.2009 ob 14:45

zda 2008, drama, režija: Jonathan Demme, igrajo: Anne Hathaway, Debra Winger, Rosemarie DeWitt, Mather Zickel, Bill Irwin

Pozabite na naslov, tole je prekleto dober film.

Ko človek v najavni špici zagleda Anne Hathaway in prebere naslov, ki obljublja še eno pocukrano romantično komedijo, že pripravlja inzulin. Toda to je druga zgodba. Hudičevo odličen film, posnet tako, da bi bili nanj ponosni tudi dogmaši. Tako, da bi se lahko pod njega podpisal celo Lars Von Trier. Toda pozor, podpisal se je Jonathan Demme, režiser Jagenjčkov in Philadelphie, ki zadnja leta nima pravega dela in nam je dal tudi skrpucala Beloved in The Truth About Charlie. Tokrat nam je dal mojstrovino. Tako imenovani mali veliki film, biserček, o katerem se bo govorilo še dolgo časa. Ne ravno zavoljo sicer presenetljivo dobre Anne Hathaway, marveč zaradi presenetljivo odlične, živahne, barvite in spontane atmosfere ter spremljevalne igralske ekipe, ki Hathawayjevo potlači nekam na konec vrste. Res je, Rachel Getting Married ni film Anne Hathaway, marveč film celotnega igralskega ansambla, ki izgleda kot del dokumentarca na Discovery Channelu. Ali še bolje, kot del filmčka, ki ste ga posneli na zadnji zabavi za rojstni dan vašega dedka, kjer se je zbrala vse družina. Povedano drugače, vse tisto, kar je manjkalo francoskemu La Graine et le Mulet, ima Rachel Getting Married. Ta prvinska inačica Moje obilne grške poroke, kjer se premešajo bollywood, hip hop in židovski običaji. Kjer je družina, ki se pripravlja na poroko in kjer oče z bodočim možem hčerke Rachel (Rosemarie DeWitt), ki se pravkar pripravlja na poroko, tekmuje v nalaganju posode v pomivalni stroj, je tako zelo posebna, tako zelo simpatična, tako zelo naravna in tako zelo nepozabna, da si jo boste že med ogledom želeli zalepiti na steno. Če bi jim rekli The Addams Family, ali še bolje, The Brady Bunch, ne bi kaj dosti zgrešili. Vsi so tako ali drugače malo disfunkcionalni, toda vsi tako ali drugače funkcionirajo brez napake. No ja, vsi razen hčerkice Kym (Anne Hathaway), ki pride iz rehaba. Kot Amy Winehouse, le da je na pravi poti. Na poti nazaj v srca svoje familije. Res je, Rachel Getting Married je zgodba o dveh sestrah. O prvi, ki se hoče poročiti. In o drugi, ki hoče preživeti. Ker obe želita nekaj pozornosti, poči. Tako zelo, da se obe znajdeta na robu živčnega zloma, ki ga mora ves čas miriti očka. Krasen film. Tak, da bi ga v slabi minutki posvojil tudi Woody Allen. Drži, tole je film, ki izgleda tako, kot da bi ga skupaj posnela Woody in Von Trier. Ubijalska kombinacija, enkratni prizori in spretna režija Jonathana Demmeja, ki ne režira, marveč igra očeta celotni igralski ekipi. In prav zato je tal film tako zelo naraven, drugačen in nepozaben.

Ocena: 9/10

null

Recenzija: The Pink Panther 1 & 2

27.02.2009 ob 14:05

THE PINK PANTHER (zda 2006, komedija, režija: Shawn Levy, igrajo: Steve Martin, Kevin Kline, Jean Reno, Beyonce Knowles, Emily Mortimer, Henry Czerny, Jason Statham)

Sramota.

Če rečete, da je novi Pink Panther najslabši Pink Panther vseh časov, imate prav. Če rečete, da je hkrati tudi ena izmed najslabših komedij zadnjih stotih let, pa ravno tako ne zgrešite kaj dosti. In res, novi Panther, kjer nenehno štorastega inšpektorja Clouseauja igra Steve Martin (v igri so bili Kevin Spacey, Mike Myers in Chris Tucker), je slab kot hudič. Tako zelo, da ne boste mogli verjeti. Da se boste spraševali, kdo vas vleče okoli. Kdo vam hoče na vsak način pokvariti dan. In kdo se igra z vašimi živci. Res dolgo že nisem videl komedije, ki ne bi bila smešna niti za sekundo. Ki bi jo sestavili iz dolgočasnih, bedastih in neverjetno trapastih klišejev najslabših filmov vseh časov. Povedano drugače, novi Panther je tako zelo slab, da slabši ne bi mogel biti.

Ocena 1/10

null

THE PINK PANTHER 2 (zda 2009, komedija, režija: Harald Zwart, igrajo: Steve Martin, Jean Reno, Andy Garcia, Alfred Molina, Jeremy Irons, Emily Mortimer, John Cleese, Lily Tomlin, Aishwarya Rai, Yuki Matsuzaki, Johnny Hallyday)

Če je bil prvi Panther najslabši film leta 2006, je drugi zelo resen kandidat za najslabši film leta 2009.

Drugi Panther, zaradi katerega se Peter Sellers in Blake Edwards spet obračata v grobu, ima še boljšo igralsko ekipo od prvega. Pravzaprav zares izvrstno igralsko ekipo, ki pa žal ne funkcionira niti za sekundo. Ki ji porazno slab scenarij, prepoceni štosi in neprepričljiva atmosfera onemogočajo vsaj malce soliden filmček. Vse skupaj je tako zelo pod nivojem, tako zelo za v vrtec in tako zelo infantilno, da gledalec komaj zdrži do konca. Da išče tipko za fast forward in da se sprašuje, zakaj Steve Martin zadnja leta snema tako zelo slabe filme. Okej, drugi Panther je resda boljši od prvega. Toda, ker je bil prvi tako zelo porazen, je to zelo slaba tolažba. Če boste našli vsaj en prizor, kjer ste se nasmejali, bo veliko. Vsaj eno sekvenco, ki vam je bila zares všeč, bo čudež. Pač zgodba o kradljivcih diamantov, ki jih lovi internacionalni Dream Team (Garcia, Rai, Molina, Matsuzaki), kateremu se pridruži še inšpektor Clouseau in kjer v vlogi njegovega šefa zdaj namesto Kevina Klinea nastopa John Cleese.

Ocena: 2/10


Happy Birthday: Elizabeth Taylor

27.02.2009 ob 13:38

Naša mala Liz jih danes praznuje že 77. Zdravje ji zadnja leta resda ne služi najbolj, toda zlobni trači o tem, da bo umrla, so bili vseeno neokusni in kot vidite pretirani. Liz, ja, Liz, velika in zloglasna Liz. Zares prava zvezda, ki jih danes ne delajo več. Najprej v otroških letih, nato v mladih letih, nakar še v zrelih letih. Karizma, da ni večje. In lepota, zavoljo katere so vzdihovali tudi naši dedki. Poročena je bila kar osemkrat, dvakrat z Richardom Burtonom, po zadnji ločitvi leta 1996 pa je obupala in raje zaživela na koruzi. In pozor, gospa, ki je v svoji karieri posnela cel kup znanih filmov, tudi zloglasno Kleopatro, izvrstni Cat on a Hot Tin Roof in filma Who’s Affraid of Virgina Wolf ter Butterfield 8, ki sta ji dala oskarja, v višino meri le 157 centimetrov, kar jo dela za eno najmanjših igralk vseh časov. In seveda igralk, ki utelešajo hollywoodske sanje z vsem kar pride zraven. Zares prava legenda, ki ji boste zelo težko našli konkurenco. Morda ne najboljša igralka vseh časov, pa vendar igralka, ki se je v svojih vlogah znašla več kot odlično. Pa četudi so jih zlobneži ves čas očitali, da se fura le na svoj globok dekolte.

null

In še LINK do pesmi, ki jo je posebej zanjo odpel Michael Jackson.

Malo poezije: Sreča

27.02.2009 ob 03:28

Kaj je sreča se sprašujem

gledam tebe in se ne sramujem.

Kaj je tisto kar me vleče

vse je tisto ni boleče.

Sreča srečna in prelepa

Sreča srečna včasih šepa. / Sreča srečna snežna kepa.

Zunaj sonce notri noč / Zunaj sonce notri sneg

Zunaj zvezda ognjen obroč. / Zunaj reka notri breg.

To je sreča jaz jo imam

to je sreča je ne dam.

Recenzija: The Curious Case of Benjamin Button

26.02.2009 ob 20:27

zda 2008, drama, režija: David Fincher, igrajo: Brad Pitt, Cate Blanchett, Tilda Swinton, Elias Koteas, Jason Flemyng, Taraji P. Henson

Forrest Gump wannabe.

Da je scenarij za Benjamina Buttona napisal prav Eric Roth, scenarist Forresta Gumpa, je jasno že na prvi pogled. Že takoj na začetku, ko izvemo, da bomo spremljali zgodbo zelo nenavadnega in posebnega junaka. Zanimivega bitjeca, ki se rodi kot starček (»Podoben je mojemu bivšemu možu.«) in se skozi življenje spreminja v mladeniča. Kot ura, ki teče nazaj. Kot film, kjer pritisnemo tipko za rewind. Res je, mali Benjamin Button (Brad Pitt) je z vsakim letom mlajši, njegovo življenje pa se rola v obratni smeri. No ja, srednja leta so v bistvu enaka našim, saj jih doseže v istem času, vse ostalo pa je hudo posebno, drugačno in pač obrnjeno na glavo. Kot film Nepovratno, le da se v obratni smeri vrti le njegovo staranje, se pravi njegov fizični izgled. Poba je res curious case. Medicinski fenomen, ki se mu zgodi marsikaj. Kot Forrestu Gumpu, le da se nikoli ne postavi v vrsto in da se mu dogajajo pretežno resne stvari. Povedano z drugimi besedami, to, kar je bilo v Gumpu smešno, je tukaj preveč resno. To, kar je bilo v Gumpu kul, pa je tukaj preveč filozofsko in poetično. To za skoraj tri ure dolg film, kjer si pravzaprav ne boste zapomnili skoraj nobene prigode glavnega junaka, ni preveč dobro. In to ga naredi za malce dolgočasnega, razvlečenega in takšnega, da se gledalec po dolgem času spet zave, kako boljši in zares dober je bil Forrest Gump. Isto velja za igralsko kreacijo Brada Pitta, ki se na vsak način trudi preseči Toma Hanksa. Tukaj je naglas, tukaj so enovrstičnice, tukaj je mirna in zadržana igra. Pa vendar, Pitt je zelo daleč od Hanksa. Kot je film, v katerem nastopa, daleč od Forresta Gumpa. David Fincher resda režira predano, elegantno in z željo, da bi ustvaril nekaj zares velikega, toda žal pade po lastno težo in ostane na pol poti. Na meji med zares dobrim in dolgočasnim ter razvlečenim filmom, ki ga morajo reševati odlične ženske vloge, kjer Taraji P. Henson igra Pittovo mačeho, Tilda Swinton njegovo ljubico, Cate Blanchett pa njegovo življenjsko ljubezen, kjer boste seveda kot za šalo prepoznali Robin Wright iz Forresta Gumpa. Ob vsem tem pa mi seveda pride na misel podatek, da je hotel Benjamina Buttona s Tomom Cruiseom v glavni vlogi pred leti režirati Steven Spielberg. Prepričan sem, da bi dobili veliko boljši film, ki bi daleč zadaj pustil tudi Forresta Gumpa.

Ocena: 5/10

null

Pa še LINK, ki ga morajo videti vsi tisti, kateri še vedno mislijo, da je primerjava s Forrestom Gumpom bedasta in krivična.

Portret: Mickey Rourke

26.02.2009 ob 08:00

Mickey Rourke je na svet prijokal (no ja, morda niti ni prijokal, morda je samo skočil in radovedno pogledal kje se nahaja) leta 1952 (obstajajo tudi podatki, da se je rodil leta 1956). Natančneje, 16. septembra, leta 1952. Se pravi v letu, kjer so se rodili tudi Patrick Swayze, Liam Neeson, Isabella Rossellini, Dan Aykroyd, Robin Williams, Christopher Reeve in Jeff Goldblum. Torej v letu, ko je umrl John Garfield, ki bi mu morda lahko prav tako rekli neke vrste Mickey Rourke, ali še bolje, mirnejša inačica Mickeyja Rourkea. In seveda v letu, ko Marlon Brando ni dobil oskarja za Tramvaj poželenje, saj ga je za Afriško kraljico premagal Humphrey Bogart. Drži, Bogart je bil odličen, toda Brando je bil veliko boljši, bolj drzen in bolj prelomen. In zgodovina se je letos ponovila, saj je Mickeyja Rourkea na podoben način premagal Sesan Penn. Da ne bo pomote, Penn je bil odličen, toda Rourke je bil veliko boljši, bolj drzen in bolj prelomen, torej tako zelo dober, da je bil predober tudi za oskarja.

Če bi rekel, da je bil Mickey Rourke najboljši igralec svoje generacije, bi malce lagal. Bil je dober, toda še zdaleč ne najboljši. Je pa res, da je imel neko posebno karizmo. Hudo poseben imidž, ki ga je dvignil nad večino kolegov. Tako zelo, da je postal zelo velika zvezda kljub dejstvu, da ni posnel niti enega finančno uspešnega filma. Točno tako, vsi najbolj znani filmi, ki jih je Mickey posnel v osemdesetih, so finančno popolnoma pogoreli, Mickey pa je bil kljub temu atrakcija številka ena in igralec, ki je lahko dobil katerokoli vlogo si je zaželel. Ne boste verjeli, toda pogorel je tudi film Devet tednov in pol, kultna erotična roba, kjer je tako izvrstno obračal Kim Basinger (drži, Kim ga je klicala človeški pepelnik, saj je nenehno kadil in zaudarjal po čikih). In film Angel Heart, kultna srhljivka, kjer je kot za šalo zasenčil celo Roberta De Nira. Najboljši je bil v vlogah, kjer je igral počasnega, nevarnega, napetega in lenobnega junaka, ki se mu dogajajo čudne stvari (recimo Johnny Handsome, Year of the Dragon, Barfly in Angel Heart). Ali kot je nekoč dejal sam: “I don’t give two fucks about who goes to see my movies or what has anything to say about them.” In prav takšne in podobne izjave so iz njega naredile kultno robo. Upornika, pa vendar tudi težavnega zvezdnika, ki so se ga bali tudi režiserji, soigralci in seveda studijski šefi. Da so bile te izjave le del imidža, priča tudi podatek, da je bil Mickey zelo jezen nad slabo distribucijo in reklamo za svoj film Barfly, saj je bil prepričan, da je naredil odlično zadevo, ki je povsem po krivici švignila mimo gledalcev.

Prav imate, njegovi filmi so bili vedno zanimivi predvsem zaradi njega, zaradi njegove igre in zaradi imidža, ki ga je nosil s seboj. Žal je bil ta imidž na koncu prehud in ga je zdelal. Tako zelo, da je zavil s poti in si zajebal kariero. Za celih petnajst let, kjer je sicer naštepal lepo število vlogic, toda nobena ni bila takšna, da bi si ga posebej zapomnili. Vedno smo rekli le, da ga je dobro spet videti. In da bi si zaslužil kakšno boljšo vlogo. Čeprav sedaj zaradi številnih plastičnih operacij, zaradi boksarske kariere in zavoljo divjega načina življenja, ki ga ni zdržala niti Carre Otis, zgleda kot kreatura, kot starejši brat Michaela Jacksona, lahko mirne duše izjavim, da je trenutno najbolj kul igralec na svetu. Faca, da ni večje. In tip, ki je naredil morda največji comeback v celotni hollywoodski zgodovini. V filmu The Wrestler, sicer fini reciklaži Rockyja, ki jo lahko mirne duše proglasimo za enega najboljših filmov leta 2008, je namreč tako zelo dober, da gledalec ne more verjeti. Nič manj dober ni tudi med zahvalnimi govori in intervjuji, kjer ga zadnje čase gledamo na vsakem koraku. Mickey je postal trend. Novi stari kult. Karizma števika ena. In igralec, ki ga bom požiral v vsakem njegovem naslednjem filmu.

Ko sem ga gledal v mladih vlogah, me je spomnil na Branda v mladih letih. Ko ga gledam v vlogah, kjer je že v letih, pa me spominja na starejšega Branda. Na tistega Branda, ki mu je, kot sem že povedal, Humphrey Bogart speljal oskarja za eno njegovih najboljših vlog. In pozor, prav Mickey je leta 1990 v filmu Deseparate Hours zaigral vlogo, ki jo je nekoč igral Bogart. Jasno, film je finančno pogorel. Isto kot Divja orhideja, pač bleda kopija Devetih tednov in pol. In White Sands iz leta 1992, ki predstavlja njegovo slovo od pravih filmov. Da se je tako talentiran in tako zvezdniški igralec moral skozi cela devetdeseta loviti v tako slabih in neopaznih filmih kot je bil recimo Exit in Red, je preprosto neverjetno. In zelo podobno usodi njegovega kolega Erica Robertsa. Jebat ga, Mickey je bil upornik, ki se je zameril vsem. Ki so se ga bali vsi. Ki je raje izbral boksarski ring in se požvižgal na dobre vloge. Ne boste verjeli, toda bil je tako odjeban, da je zavrnil tudi glavne vloge v filmih Rain Man, Highlander, Pulp Fiction in The Untouchables. Tako odjeban, da je rekel ne tudi filmu The Silence of the Lambs. Ko je nastopil v Tanko rdeči črti, pa ga je režiser pustil na montažnem pultu. Očitno je bil predober. Kot v filmih The Rainmaker, Sin City, Once Upon a Time in Mexico, Man on Fire, Spun, Domino in Masked and Anonymus, kjer so mu upali dati le stranske vloge. Točno tako, Mickey Rourke je bil tako zelo osovražen, da glavne vloge ni več dobil. Da je moral počakati vse do leta 2008, ko ga je v roke vzel Darren Aronofsky in iz njega naredil to, kar je Tarantino v Šundu naredil iz Johna Travolte. In kar bi moral nekdo končno narediti tudi iz Erica Robertsa in seveda iz Rutgerja Hauerja.

In pozor, leta 2001 je Sean Penn (čeprav je tudi on zajeban upornik, proti Mickeyju izgleda kot a boy next door) režiral film The Pledge, sicer bolj bledo reciklažo boljšega originala Es geschah am hellichten tag, kjer je bil glavni Jack Nicholson in kjer je prav Mickey Rourke, ki ga Penn seveda kliče: “My brother,” igral eno izmed stranskih vlogic. Za glavno je bil seveda preveč nor, ali še bolje, Penn je bil premalo nor, da bi mu jo upal dati. Če smo iskreni, moramo priznati, da ga je v orbito znova vsaj malo izstrelil video za pesem Hero, kjer je tako nesramno prebutal in umoril Enriquea Iglesiasa, ki je bil potem kot veste njegov soigralec v drugem delu Desperada. V tem videu se mi je zdel hudičevo kul. Tako zelo, da pesmi sploh nisem slišal in da sem ves čas razmišljal, da bi bil dober tudi v filmski inačici. In nikar ne pozabite, gospod Rourke je leta 1979 debitiral v Spielbergovi komediji 1941, ki je pravzaprav skoraj edini Spielbergov film, ki je tako zelo neslavno propadel. Drži, Mickey je imel nos za filme, ki jih občinstvo ne bo masovno zagrabilo. Se pravi za filme, ki se bodo šele čez čas spremenili v kultno robo in dobili skrivne oboževalce. Natanko to se je zgodilo tudi s filmom Devet tednov in pol. Ko je prišel v kina, je popolnoma flopnil, potem pa zaživel na videu in se spremenil v kultno klasiko erotičnega žanra, ki so jo znali na pamet tudi Slovenci. Jp, Mickey Rourke je po zaslugi tega filma postal seks simbol. Ne tako velik kot Richard Gere in Mel Gibson, pa vendar tak, da so ga ženske oboževale po dolgem in počez in da je s svojim jeznim imidžem lahko dobil in obrnil katerokoli bejbo v mestu.

Ženske obožujejo barabe, Mickey pa je fural zares barabinski imidž. Imidž bad guyja in pozerja, ki ga boli kurac za sistem in za vse okoli njega. Ali kot je nekoč dejal sam: “Filme snemam za denar. Vseeno mi je kaj si o njih mislijo gledalci. To je posel in nič več kot to.” Ne bom rekel, da je bil zaletav in nepremišljen, saj se mi zdi, da je prekleto dobro vedel kaj dela in kako se zaigra tak renome. Problem je bil le v tem, da je šel malce predaleč in da predolgo časa ni posnel nobenega hita. Ter seveda to, da so se ga ljudje počasi naveličali. Kot sem že dejal, spominjal me je na Branda, le da je znal Brando vendarle poskrbeti tudi za svoj žep in se malo prodati. Mickey se ni hotel, zato je snemal filme, ki so mu bili všeč. In filme, za katere je vedel, da ne bodo uspešnice. Ko je hotel uspešnico, pa je bilo seveda že prepozno. In da se razumemo, tudi The Wrestler je finančno pogorel. V kinu ga ni videl skoraj nihče, saj je priigral le borih 19 milijončkov. Toda vsi ga bodo videli na internetu in na DVDju ter po televiziji. Kot večino Mickeyjevih najboljših filmov, med katere sodijo tudi Diner, Rumble Fish, A Prayer for the Dying in The Pope of Greenvich Village, kjer mu je družbo delal Eric Roberts, še en Mickey Rourke, ki bo upam da res dobil še eno pravo šanso.

Mickey Rourke resda ne bo nikoli tako dober igralec kot Sean Penn, ali še bolje, kot Jack, Dustin, Al in Robert, toda vseeno je pustil, ali še boje, bo pustil, strašno močan pečat. Karizmo in imidž, ki ga boste težko našli še kje drugje. Še posebej odkar je posnel The Wrestlerja, kjer je bil, kot sem že povedal, enkraten. Odkar je posnel ta film, je postal najbolj kul tip na svetu. Vroča roba, ki jo hočejo vsi. In vroča roba, ki so ji vsi razen pičk, ki talajo oskarje, dali glavno nagrado. Mickey je za oskarja pač preveč nor. Ne bom rekel predober, rekel bom preveč nor. In tak, da z oskarjem ne bi imel kaj početi. Mickey in oskar ne gresta skupaj. Bafta in globus že, oskar pa ne. Oskar je za prodane duše. Kot grammy. In kot nagrada za življenjsko delo. Mickey je underground, pa četudi sedaj fura popcorn. Mickey je morda zadnji pravi hollywoodski upornik. In ostanek časa, ko so igralci še imeli jajca. Zdaj imajo le tiče, ki bi jih prodali za novo uspešnico.

null

Recenzije: Lie With Me, The Night Listener, Moving Malcolm

26.02.2009 ob 03:42

LIE WITH ME (kanada 2005, erotična drama, režija: Clement Virgo, igrajo: Lauren Lee Smith, Eric Balfour, Polly Shannon, Don Francks)

Zelo solidna in zelo eksplicitna erotična drama, ki ji lahko mirne duše rečemo tudi Poslednji tango v Parizu.

Lauren Lee Smith je Leila, seksualno odprta, malce infantilna, nenehno pohotna in direktna predatorka, malo Sharon Stone iz Prvinskega nagona, malo Melissa P. iz romana Pred spanjem si stokrat skrtačim lase, malo Maria Schneider iz Poslednjega tanga v Parizu, malo pa Natasha Henstridge iz filma Species. Pač mladenka, ki obožuje seks in ki se ne ljubi, marveč fuka. Jasno, njen novi ljubimec David (Eric Balfour) se vanjo zacopa do konca in naprej, kar njej ne paše preveč, saj jo zanima samo njegov tič, ne pa tudi njegovo srce. Prizori njunega seksa so zelo direktni, močno eksplicitni (ne ravno tako kot v 9 Songs Michaela Winterbottoma in recimo v filmih, ki jih snema Catherine Breillat), pa vendar romantični in taki, da jim verjamemo. Da kupimo zgodbo o strasti in ljubezni, ki ne pozna meja. Pravzaprav zelo očarljiv erotičen film. Takšen, da ga lahko mirne duše priporočite ljubiteljem žanra, ki zadnje čase skorajda nima pravih predstavnikov. Ali pa ima le filme, kjer je seks samo zato, da se z njim šokira (recimo The Brown Bunny). Tukaj gre za drugačen seks. Resda še vedno močno ekspliciten, pa vendar tak, da ga brez težav vzamemo za del zgodbe, kjer se tudi frontalna golota obeh glavnih protagonistov lepo zlije s celoto. Žal šepajo dramaturgija in malce neprepričljive igralske sposobnosti, prav to pa filmu preprečuje, da bi bil zares dobra erotično romantična drama z neko trajnejšo vrednostjo.

Ocena 3 in pol

null

THE NIGHT LISTENER (zda 2006, drama, režija: Patrick Stettner, igrajo: Robin Williams, Toni Collette, Sandra Oh, Rory Culkin, Joe Morton)

Dovolj prepričljiva in zelo zanimiva štorija, kjer gledalec dobesedno hrepeni po tem, da bi zvedel konec.

Robin Williams je leta 1999 popolnoma pogorel s filmoma Jakob the Liar in Bicentennial Man ter izgubil status družinskega komika, katerega filmi prinašajo gore dobička. Zato se je odločil za spremembo klime in začel igrati v drugačnih in nekoliko resnejših filmih. In pozor, vsi po vrsti so bili zelo dobri. Govorim seveda o filmih One Hour Photo, Death To Smoochy, The Final Cut in The Big White, katerim bom sedajle dodal še The Night Listener. Strašno zanimivo, izvirno in dovolj napeto dramo, ali še bolje, dramski triler o radijskem napovedovalcu Gabrielu Nooneu, ki ga začne zanimati zgodba nesrečnega najstnika (Rory Culkin), na katerega pazi prijazna Donna (Toni Collette). In pozor, poba ima aids in sifilis, v otroštvu pa sta ga starša uporabljala za snemanje pornografskih filmov. In gospod Noon se z njim pogovarja po telefonu, saj je deček njegov zvesti poslušalec in velik oboževalec. Vsak dan, po cele ure. Kot v filmu Insomnia, kjer se je Williams pogovarjal z Alom Pacinom. Toda to je povsem drugačna zgodba. Zgodba na smrt bolnega dečka in možakarja, ki mu ta deček zleze pod kožo. Tako zelo, da spregleda nekaj zelo čudnih dejstev, na katere ga prvi opozori njegov prijatelj Joe Morton. Več vam ne bi rad izdal, saj bi bilo nepošteno od mene, pa četudi boste morda zavoljo Toni Collette dobili asociacijo na Šesti čut. Da ne bo pomote, tole ni Šesti čut, je pa zgodba o ženski, ki na koncu pričara šokanten in presenetljiv zasuk. Na koncu enega, potem pa še drugega. Dobro zrežiran, dobro odigran, zanimiv in napet celovečerec, ki so ga zelo po krivici prezrli tako kritiki kot tudi gledalci.

Ocena 4

null

MOVING MALCOLM (zda 2003, komedija, režija: Benjamin Ratner, igrajo: Benjamin Ratner, Elizabeth Berkley, John Neville, Jay Brazeau, Babs Chula, Rebecca Harker)

Presenetljivo solidna in očarljiva komedija, katero bi si z veseljem ogledal tudi Woody Allen.

Okej, Moving Malcolm ni ravno mojstrovina, ki bi se lahko ponašala z vrhunsko dramatizacijo in oskarjevskimi igralskimi kreacijami. In film, ki si ga bomo zapomnili do konca življenja. Je pa povsem simpatična, gledljiva in očarljiva zgodbica o možakarju Geneu Maxwellu (Benjamin Ratner), ki še vedno ne more preboleti svoje bivše punce Liz (Elizabeth Berkley), sicer igralke, ki svoj novi film snema v Pragi in se tolaži z dejstvom, da Carmen Electra pač ni imela časa. Ker še vedno računa na pomoč svojega nekdanjega fanta, ga prosi za uslugo. Za pomoč pri selitvi in nastanitvi svojega ostarelega očeta Malcolma (izvrstni John Neville), ki s svojim nesojenim zetom sklene posebno prijateljstvo. In naš film zmaga prav z njunimi prizori. Prav njuni prizori, dialogi in kemija ga dvignejo nad sivo povprečje. Nekaj podobnega lahko pripišemo tudi družini glavnega junaka. Tej nevrotični družbi tečnega očeta, odštekane matere in retardirane sestre (Rebecca Harker), ki v vsaki sekvenci ukrade šov. Ki igra tako zelo enkratno, da podvomimo, da sploh igra. Za razliko od Elizabeth Berkley, nesojene Sharon Stone, ki večji del film le pozira in se ne more izogniti povsem nepotrebnemu kazanju prsi. Pa četudi samo v prizoru, kjer to izpade zelo smešno in simpatično. Kot sem dejal že na začetku, tole je film, ki bi si ga z veseljem ogledal tudi Woody Allen, zato bomo rekli, da bi lahko prav on kot za šalo odigral glavno vlogo. Pa četudi le v filmu, kjer se zeleni režiser trudi nekoč postati prav Woody Allen.

Ocena 3 in pol

null

Recenzija: Dracula (1979)

26.02.2009 ob 02:27

zda in anglija 1979, grozljivka, režija: John Badham, igrajo: Frank Langella, Laurence Olivier, Donald Pleasence, Kate Nelligan, Trevor Eve, Jan Francis

Film, ki me je zadel že kot otroka.

Točno tako, to je tisti Dracula, ki sem se ga bal že kot otrok. Ne tako zelo kot Nosferatuja s Klausom Kinskim, pa vendar dovolj, da mi ni pustil spati. Če sem natančen, sta me najbolj zmatrali dve zadevi. Prva je bilo tisto strašljivo plezanje Franka Langelle, ki se je po steni hiše sprehajal kot pajek. Drugo pa tista zajebana Mina Van Helsing (Jan Franis), ki jo baron Van Helsing (Laurence Olivier) in doktor Jack Seward (Donald Pleasence) najdeta pod zemljo, ko vstane od mrtvih. Če sem iskren, je tudi danes, ko me takšne reči ne prestrašijo več, ne bi rad srečal kje zunaj. Niti za pusta, kaj šele na mirno poletno noč. Ne bom rekel, da tale ekranizacija, ali še bolje, predelava Stockerjevega romana, nima napak in da se lahko meri z verzijo, kjer je nastopil legendarni Bela Lugosi. Rekel pa bom, da gre za povsem skuliran, dobro narejen in z odlično atmosfero nafilan vampirski film, ki mu čas še ni prišel do živega. Tudi zavoljo zelo prepričljivega in ravno prav očarljivega Franka Langelle, ki nas zdaj navdušuje kot Richard Nixon. Okej, Langella resda ni tako zelo kul kot Christopher Lee, kar pa ne pomeni, da je daleč in da ni dober vampir. Vsaj stokrat boljši je od Jacka Palancea, ki je isto stvar počel v Draculi iz leta 1973. In tak, da bi mu nasedle prav vse naše mame in babice. Prav imate, všeč mi je bil tudi tisti smešni netopir, ki je po zraku letal kot čebela. Prav tako dobro je prikazana ljubezenska zgodba med grofom in njegovo Lucy (Kate Nelligan). Nič manj učinkovito ni Reinfeldovo žretje živih hroščev. Prav poseben občutek pa da zaključek, kjer v zrak odfrči krvosesovo ogrinjalo, kar seveda pušča možnost nadaljevanja, ki pa ga žal ni bilo. In ja, tudi Langella ne pije vina, le da to pove malce hitreje kot Bela Lugosi.

Ocena 4

Malo poezije: Zakaj?

24.02.2009 ob 19:29

Zakaj nekdo nekje še vedno ne ve

s čim prizadene moje srce?

Zakaj nekdo nekje še vedno ne ve

kaj je prav in kaj ne?

Zakaj se to sploh zgodi

zakaj pride do žalostnih dni?

Zakaj vse to traja in boli

zakaj ni konca takih reči?

Zakaj zakaj zakaj zakaj

zakaj zakaj zakaj?

Zato…

null