IZTOK faking GARTNER

zda 1993, znanstveno fantastična akcija, režija: Fred Dekker, igrajo: Robert John Burke, Rip Torn, CCH Punder, Nancy Allen, Mako

Boljše od dvojke, še vedno zelo daleč od enke.

Drugi Robocop je bil tako zelo slab, da tretji v primerjavi z njim izgleda odlično. Tudi zavoljo novega igralca Roberta Johna Burkea, ki je vsekakor boljši od druge pojavitve Petra Wellerja, kateri je bil leta 1990 res dolgočasen. Skorajda tak, da se mu je videlo, da trpi in da komaj čaka, da zaključi svoje sodelovanje s to franšizo, kjer je seveda zares dober le Verhoevenov original iz leta 1987. Tretji del je v bistvu le reciklaža drugega, ki je bil reciklaža prvega, pa vendar ne tako strašno slaba reciklaža kot je bilo za pričakovati. Zgodba se spet vrti okoli umazanih iger za Delta City in za željo, da bi Robocopa za vedno odstranili in ga menjali za modernejšega robota. Isto kot v prvih delih, kar je pravzaprav že kar neverjeten kliše. In našega junaka spet razkosajo in potem znova sestavijo. Spet na sceno prikoraka nov robot, ki potem ne deluje kot bi moral. Spet velik del zgodbe pripada otroku, ki je tokrat hvala bogu prijazen. In spet je tu premalo izkoriščena Nancy Allen, ki tokrat celo umre. Pa vendar, novi in negativcu iz drugega Terminatorja podobni robot, je vendarle dovolj kul in drugačen, da vsaj malo uživamo. Kar nekaj prizorov pa steče povsem dobro, da filmu res ne moremo očitati totalnega sranja in da ga lahko brez slabe vesti postavimo med prvi in drugi del. Da ne bo pomote, Peter Weller je rekel ne samo zavoljo filma Naked Lunch, ki so ga snemali istočasno, Nancy Allen pa je rekla ja samo pod pogojem, da njen lik umre že v prvi polovici filma. Ali kot pravi kolega Robocop: “My friends call me Murphy, you call me Robocop.”

Ocena: 5/10

zda 2008, glasbena drama, režija: Darnell Martin, igrajo: Adrien Brody, Jeffrey Wright, Beyonce Knowles, Gabrielle Union, Cedric the Entertainer, Columbus Short, Mos Def, Emmanuelle Chriqui, Eamonn Walker, Eric Bogosian

Originali, ki so jim šov zelo hitro ukradle kopije.

Če vam omenim Elvisa in recimo The Beach Boys, boste takoj vedeli za koga gre. Če vam omenim Muddyja Watersa (odlični Jeffrey Wright), Little Walterja in recimo Howlina Wolfa, pa boste brez dvoma zmajali z glavo. Še posebej, če niste nek hud poznavalec glasbene scene. Malce drugače je s Chuckom Berryjem (vrhunski Mos Def), ki ga seveda poznate kot Elvisa, je pa vsekakor manj znan, kar je logično, saj je bil temnopolt in so ga zaradi tega večkrat vrgli v arest ter mu onemogočili razcvet kariere, katero mu je potem z njegovimi prijemi pobral prav Elvis. In samo pomislite, obtožnica ga je bremenila seksa z belkami, za isto stvar pa je kljub veliko resnejšem prekršku na prostosti brez težav ostal njegov beli sodobnik Jerry Lee Lewis. Vse to in še več zelo prepričljivo, globoko, sočno in brez napak obdeluje film Cadillac Records. Film poln nostalgije o pionirjih, ki jih je vodil prebrisani glasbeni producent Leonard Hess ( zelo prepričljivi Adrien Brody) in ki so jim šov pobrale veliko slabše in pač bolj tržno zanimive kopije. Prav zato me močno čudi, da je tale film ostal na hladnem in da pravzaprav sploh ni dobil neke prave distribucije. In to kljub temu, da pevko Etto James, še eno Hessovo varovanko več kot odlično upodobi Beyonce Knowles. Okej, zgodovinska dejstva o založbi Cadillac so resda malce drugačna, film pa kar nekaj reči obrne malce po svoje, toda vseeno je hudičevo dober in nabito poln hudičevo dober muzike. Dramaturgija praktično nima napak, igralske kreacije celotne ekipe so vredne oskarja, režija je tekoča in dovolj prepričljiva, dialogi in prizori pa stečejo kot po maslu. Zelo zanimiv film. Tudi za tiste, ki niso še nikoli slišali niti za Chucka Berryja, kaj šele za Etto James. In po krivici prezrta glasbena drama, ki bi morala brez dvoma pobrati veliko več pozornosti.

Ocena: 9/10

zda 2008, komedija, režija: Seth Gordon, igrajo: Vince Vaughn, Reese Witherspoon, Robert Duvall, Jon Voight, Sissy Spacek, Jon Favreau, Mary Steenburgen, Dwight Yoakam, Tim McGraw, Colleen Camp

Zelo simpatična, dovolj gledljiva in povsem zabavna božična komedija.

Iz Amerike v naša kina vsako leto pride vsaj ena božično družinska komedija. Po večini so vse slabe, preveč navadne in pretirano klišejske, se pravi take, da jih ne kupimo niti Slovenci. Four Christmases je svetla izjema med takimi božičnimi komedijami. Je dovolj zabavna, da ne dolgočasi. In kljub tematiki še vedno dovolj izvirna, da je klišeji ne zmatrajo preveč. In z nami sta Brad in Kate, ki ju izredno prikupno in gledljivo igrata Vince Vaughn in Reese Witherspoon. Oba sta zelo posebna patrona, ki ne marata praznikov, otrok, misli na poroko in družinskih obiskov. Prav zato ju močno šokira, ko jima za božič odpade polet v tople kraje, saj to pomeni, da bosta morala po dolgih letih spet obiskati svojo familijo. Trik naslova je jasen. Njuni starši so namreč ločeni (očete in mame igrajo sami izvrstni igralci, kar je za tak tip filma prav neverjetno in zelo dobrodošlo), kar pomeni, da ju čakajo štirje različni obiski in tako v bistvu štiri različna praznovanja istega praznika, istega božiča. To je za par, ki sovraži taka praznovanja in take obiske, popolna katastrofa in mučenje, ki ga ne bi privoščil niti tisti zoprni punčki, ki Kate ukrade nosečniški test. In da ne pozabim, čisto nič ne bi imel proti, če se Vince in Reese v nadaljevanju vrneta še pred koncem tega leta. Skupaj z norima bratoma, ki ju igrata Jon Favreau in Tim McGraw.

Ocena 4

Na 24ur.com sem ujel novico o še eni učiteljici, ki si je privoščila spolne radosti s svojim učencem. Jasno, komentatorji so bili navdušeni nad njo in nad mladim učencem. On jim je bil totalna faca, zanjo pa so govorili, da bi si jo želeli za svojo učiteljico. Skratka, močno odobravanje dogodka, ki je razburkal češko javnost.

Zdaj pa le pomislite, kako drugačni komentarji bi padali, če bi bil učitelj moški in če bi seksal s svojo učenko. Brez dvoma bi ga označili za barabo in prasca in bi zahtevali zaporno kazen, njo pa za žrtev, ali pa morda za kurbo, ki si je hotela zvišati oceno.

Dvojna morala, da se kar kadi.

Morda ste opazili, da se je na Siolu pojavil blog, kjer se nek model skuša norčevati iz mojih zapisov. V stilu Gartyja Fartyja, le da gre za veliko slabšo in stokrat manj izvirno parodijo. Model namreč moje zapise dobesedno prekopira in jih spremeni le toliko, da niso povsem enaki. To se mi zdi totalno idiotsko, saj izpade skorajda kot plagiat, se pravi, kot kraja mojega avtorskega dela. Če se ne bi šel zajebancije že v naslovu bloga in če ne bi očitno nakazal, da se dela norca tudi v samih zapisih, bi kdo zlahka pomislil, da krade moje tekste in se dela kot da jih je napisal on.

Prav razmišljam, če to na tak način sploh lahko počne in če bi ga resnično lahko obtožil za krajo in predelavo svojih tekstov.

Ne morem verjeti, toda od njegove smrti je minilo že dvanajst mescev. In zdaj je še posebej aktualen, saj se mu obeta tako imenovani posthumni oskar, ki bi si ga za vlogo Jokerja v novem Batmanu seveda več kot zaslužil. Ko sem malce preletel njegovo kariero, sem se vprašal, kaj vse bi še lahko nastalo iz njega. Bi bil res novi Marlon Brando? Je imel res toliko talenta kot so govorili? So ga za Goro Brokeback res grdo spregledali, ko mu niso dali oskarja? Se mu je res zasukalo zaradi prevelike predanosti, ko je igral Jokerja? In seveda, zakaj za vraga je njegov izvrstni Casanova tako zelo neopazno švignil mimo gledalcev?

Kakorkoli že, škoda ga je. Bil je star le 28 let, pred njim pa bi bila zavoljo Batmana hudo obetavna kariera. In če čez mesec dni vendarle dobiti oskarja za najboljšo stransko moško vlogo, bo spet hudičevo žalosten občutek, kjer bom skupaj z gledalci v dvorani zajokal tudi sam.

In še nekaj zapisov, ki so na mojem blogu prav tako govorili o njem:

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/07/29/nekoc-in-danes-the-joker/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/07/21/novi-batman-dela-cudeze/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/02/04/heath-ledger-poslednje-slovo-v-podobah/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/01/23/umrl-heath-ledger-naj-gre-vse-v-tri-pizde-materine/

Med prebiranjem zapisov nekaterih blogerskih kolegov sem opazil ogorčenje in začudenje ob novici, da je šef policije Matjaž Šinkovec podal predlog za pregon pisatelja Gorana Vojnovića, ki je napisal zelo sočen roman Čefurji raus, kjer zelo nazorno opisuje tudi nasilje ljubljanskih policistov nad čefurji. Jeza policije se mi zdi povsem logična in razumljiva. Ne glede na to, ali je vse skupaj res, ali pa le fikcija in vsebina romana. No ja, če je res, bi predlog za pregon razumel še bolj, saj to pomeni, da je Vojnović stopil na tisti žulj, v katerega ni pametno drezati. Po drugi strani pa je to odlična reklama za že tako ali tako prodajno uspešni roman in za samega Vojnovića, ki se spreminja v zvezdo in junaka ljudskih množic, ki policije seveda ne mara že po defoltu. Salman Rusdie bi bil nanj ponosen, vse skupaj pa me je spomnilo tudi na pizdarije okoli romana Gomorra, kjer so padale celo glave.

Tako je to, dragi moji, policija hoče še vedno biti nedotakljiva, tisti, ki se vtakne vanjo, pa lahko računa na posledice. Še posebej, ker gre tudi za nacionalizem, kar se lahko v današnjih časih hitro spremeni v pravi škandal.

Kakorkoli že, prepričan sem, da se Vojnović ne bo znašel za zapahi in da mu bo škandal na koncu v bistvu močno koristil pri nadaljnji karieri. Upam le, da ne bo storil iste napake kot Miro Petek in se podal v politiko.

In ja, veseli bodimo, da so vsaj časi filma The Changeling za nami. To je bila šele pizdarija.

Sicer pa, če je imel zaradi ene pesmi o policiji tako hude težave celo raper Ice T, je jasno, da jih bo imel tudi “en” Vojnović, mar ne.

Ko sem prebral tole novico, me je postalo sram, da sem se kadarkoli v življenju sekiral zaradi svojih težav. Četudi včasih niso bile preproste, imam od danes naprej slabo vest, da sem jih sploh jemal kot težave.

Uboga punca, tole me je pa res stisnilo pri srcu.

Zdaj pa gre zares. Začel se je lov na oskarje. Letos še posebej napet in poln hudičevo dobrih filmov ter igralcev. Skorajda se ne spomnim leta, kjer bi mi bile všeč skoraj vse nominacije, se pravi leta, kjer se ne bi čudil in jezil, da so nominirali navadno sranje. Lani je bil tipičen primer izjemno slabih filmov, letos pa je tipičen primer izjemno dobrih filmov, ki se bodo za glavne nagrade seveda pobili med seboj. Če sem iskren, me moti le dvoje. Prvič, da je Benjamin Button sploh med nominiranci za katerokoli kategorijo. In drugič, da so nesramno prezrli Clinta Eastwooda v Gran Torino. No ja, po drugi strani pa sem zelo vesel, da ni The Dark Knighta, ki sploh ni bil tako zelo dober. In seveda Gomorre, ki je očitno nasrala samo Evropejce.

Tale zapis je le uvod v kasnejše debate o posameznih kategorijah, ki sem jim bom tako kot lani pošteno posvetil. Le še enega ali dva filma moram pogledati, pa bom lahko podal zares iskreno mnenje.

Nominacije pa gredo takole:

NAJBOLJŠI FILM:

The Curious Case of Benjamin Button

Frost/Nixon

Milk

The Reader

Slumdog Millionaire

GLAVNA MOŠKA VLOGA:

Richard Jenkins for The Visitor

Frank Langella for Frost/Nixon

Sean Penn for Milk

Brad Pitt for The Curious Case of Benjamin Button

Mickey Rourke for The Wrestler

GLAVNA ŽENSKA VLOGA:

Anne Hathaway for Rachel Getting Married

Angelina Jolie for Changeling

Melissa Leo for Frozen River

Meryl Streep for Doubt

Kate Winslet for The Reader

STRANSKA MOŠKA VLOGA

Josh Brolin for Milk

Robert Downey Jr. for Tropic Thunder

Philip Seymour Hoffman for Doubt

Heath Ledger for The Dark Knight

Michael Shannon for Revolutionary Road

STRANSKA ŽENSKA VLOGA:

Amy Adams for Doubt

Penélope Cruz for Vicky Cristina Barcelona

Viola Davis for Doubt

Taraji P. Henson for The Curious Case of Benjamin Button

Marisa Tomei for The Wrestler

NAJBOLJŠI REŽISER:

Danny Boyle for Slumdog Millionaire

Stephen Daldry for The Reader

David Fincher for The Curious Case of Benjamin Button

Ron Howard for Frost/Nixon

Gus Van Sant for Milk

IZVIRNI SCENARIJ:

Frozen River : Courtney Hunt

Happy-Go-Lucky : Mike Leigh

In Bruges (2008): Martin McDonagh

Milk : Dustin Lance Black

WALL·E : Andrew Stanton, Pete Docter, Jim Reardon

PRIREJENI SCENARIJ:

The Curious Case of Benjamin Button: Eric Roth, Robin Swicord

Doubt : John Patrick Shanley

Frost/Nixon: Peter Morgan

The Reader : David Hare

Slumdog Millionaire : Simon Beaufoy

NAJBOLJŠA RISANKA:

Bolt : Chris Williams, Byron Howard

Kung Fu Panda: John Stevenson, Mark Osborne

WALL·E : Andrew Stanton

Leta 1809 rojeni Edgar Allan Poe je bil pred časom. Tako zelo, da je pred časom tudi danes, ko mineva 200 let od njegovega rojstva in 160 od njegove smrti. Prav zato v času svojega življenja ni bil kaj dosti cenjen. To se je zgodilo mnogo let kasneje, ko je seveda postal kultna roba. Morda tudi zavoljo številnih filmskih ekranizacij njegovih del, kjer je kot veste ponavadi blestel gospod Vincent Price.

Pionir modernega psihološkega pisanja, detektivskih zgodbic in znanstvene fantastike ter avtor mnogih legendarnih pesnitev, med katerimi je gotovo najbolj znana The Raven. Vse to je bil Edgar Allan Poe, ki je pri ljudeh brez dvoma najbolj znan po svojih strašljivih zgodbah kot je bila recimo The Pit and the Pendulum. Prav zato mnogi niti ne vedo, da je bil začetnik detektivskih romanov in da je prav tako pustil tudi močan pečat s svojimi znanstveno fantastičnimi štorijami.

Pred leti sem si kupil njegova izbrana dela. V originalu, Edgar Allan Poe: Selected Works. Izbiral sem med Williamom Shakesperajem in med njim. Izbral sem njega, saj se mi je zdelo, da te knjige ne smem pustiti na polici trgovine. Tudi zato, ker gre za vrhunsko vezavo in starinski izgled, kjer strani izgledajo kot pozlačene. Čisto v stilu Edgarja Allana Poea torej. Izjemno zahtevna knjiga, na katero sem zelo ponosen. Če sem iskren, jo še vedno nisem prebral do konca. Vedno jo začnem, pa potem odneham, saj mi zmanjka časa. Notri je namreč kar 67 zgodbic, en roman in 31 pesmi. Do zdaj sem uspel zares predelati le Ms. Found in a Bottle, Bernice in Morello, ustavil pa sem se pri Some Passages in the Life of a Lion.

Še vedno ne morem verjeti, da je Poe že v devetnajstem stoletju pisal tako moderna dela in da je bil resnično tako močno pred svojim časom. Ali če malce pogumno parafraziram Alixa Perryja, ki je spisal uvod v knjigo: “Brez Poea ne bi bilo Baudelairea, Rimbauda in Mallarmea. Kaj vem, morda ne tudi Hawthornea, Biercea in Faulknerja.”

Dan pred objavo nominacij za oskarje je vedno čas za objavo nominacij za zlate maline, za nagrade, ki jih podeljujejo za najslabše filmske dosežke preteklega leta. Odločil sem se za iskren komentar vsake kategorije, saj se mi zdi, da organizatorji letos niso bili ravno najbolj pošteni.

Takole gredo kategorije:

Najslabši film
Disaster Movie, Meet The Spartans
The Happening
The Hottie And The Nottie
In The Name Of The King: A Dungeon Siege Tale
The Love Guru

O prvih dveh ni nobene dileme in oba bi morala zmagati brez konkurence, saj sta res strašno slaba. Tretjega in četrtega še nisem videl, tako da nimam mnenja, kar pomeni, da bom spregovoril o The Happening in The Love Guru. Prvi resda ni ravno najboljši film leta, toda to ne pomeni, da si zasluži mesto med najslabšimi filmi leta. Isto velja za komedijo The Love Guru, ki je resda hudo finančno razočaranje, toda povsem okej in dovolj zabaven film. Očitno preveč poseben, da bi ga gledalci pravilno poštekali.

Najslabša režija
Uwe Boll (In the Name of the King: A Dungeon Siege Tale, 1968 Tunnel Rats, Postal)
Jason Friedberg & Aaron Seltzer (Disaster Movie, Meet The Spartans)
Tom Putnam (The Hottie And The Nottie)
Marco Schnabel (The Love Guru)
M. Night Shyamalan (The Happening)

Zmagati morata Jason Fredberg in Aaron Seltzer, ki sta res naredila eno veliko sranje ter dobesedno uničila žanr parodije, ki je tako ali tako v hudi krizi. Shyamalan je delo opravil dobro in tukaj gre le za škodoželjnost organizatorjev, ki so pač prepričani, da je posnel slab film. Isto lahko rečem za Schnabela, ki je svoje delo prav tako opravil tako kot se za tak film pričakuje. Uwe Boll je seveda poglavje zase, toda vseeno se mi zdi, da ga včasih namerno kritizirajo, saj so mu nevoščljivi, da kljub peticiji, naj neha snemati filme, še vedno piči naprej.

Najslabši glavni igralec
Larry The Cable Guy (Witless Protection)
Eddie Murphy (Meet Dave)
Mike Myers (The Love Guru)
Al Pacino (88 Minutes, Righteus Kill)
Mark Wahlberg (The Happening, Max Payne)

Mark Wahlberg je iz filma v film slabši, zato je tale nominacija več kot pravična. Larryja nisem videl, zato ne morem reči ničesar. Eddie Murphy je bil kljub poraznem finančnem rezultatu soliden, Mike Myers pa ravno prav odštekan. Mi je pa neumna nominacija Ala Pacina, ki resda ni odigral najboljše vloge svojega življenja, kar pa seveda ne pomeni, da je bil slab. V 88 Minutes je bil standardno dober, V Righteous Kill pa ga je matral slab scenarij.

Najslabša glavna igralka
Jessica Alba (The Love Guru, The Eye)
Annette Bening, Eva Mendes, Debra Messing, Jada Pinkett-Smith, Meg Ryan (The Women)
Cameron Diaz (What Happens in Vegas)
Paris Hilton (The Hottie And The Nottie)
Kate Hudson (Fools’ Gold, My Best Friend’s Girl)

Kate Hudson je res slaba, zato je nominacija okje. Isto velja za ekipo filma The Women, kjer je bila daleč najslabša Annette Bening, čisto okej pa Jada Pinkett-Smith. Paris še nisem videl, pri Cameron je bil bolj problematičen slab film, Jessica Alba pa prav tako ni bila tako zelo slaba, da bi si zaslužila tole kategorijo.

Najslabši stranski igralec
Uwe Boll (Uwe Boll’s Postal)
Pierce Brosnan (Mamma Mia!)
Ben Kingsley (The Love Guru, War, Inc., The Wackness)
Burt Reynolds (Deal, In The Name Of The King: A Dungeon Siege Tale)
Verne Troyer (The Love Guru, Uwe Boll’s Postal)

Uweja in Burta nisem videl, bi pa rekel, da je bil Ben Kingsley povsem zabaven v The Love Guru in si je nominacijo očitno pridobil zaradi tega, ker se igralec njegovega kova po mnenju organizatorjev očitno ne bi smel spuščati tako nizko. Nominacija za Brosnana pa se mi zdi totalno bedna, saj je bil v Mamma Mii naravnost odličen.

Najslabša stranska igralka
Carmen Electra (Disaster Movie, Meet The Spartans)
Paris Hilton (Gapo: The Genetic Opera)
Kim Kardashian (Disaster Movie)
Jenny McCarthy (Witless Protection)
Leelee Sobieski (88 Minutes, In The Name Of The King: A Dungeon Siege Tale)

Carmen Electra v teh filmih resda le pozira, zato je nominacija celo smiselna, Paris, Kim in Jenny nisem videl, Leelee pa je bila v 88 Minutes povsem okej, zato je nominacija nepotrebna.

Najslabši scenarij
Disaster Movie, Meet The Spartans
The Happening
The Hottie And The Nottie
In The Name Of The King: A Dungeon Siege Tale
The Love Guru

Če ne zmagata prva dva, je nekaj hudo narobe.

Pa smo ga dobili, program, ki natančno določi, kje se skriva vaš partner in kaj v tistem trenutku počne. Zadevo so preverili številni znani Slovenci, ki so mi zaupali, da stvar resnično deluje in da ne gre za nateg.

V sledilno napravo, ki se vam bo odprla v linku, vpišite telefonsko številko osebe, ki jo želite preveriti in dovršen sledilni sistem bo v zelo kratkem času našel to osebo in vam serviral vse potrebne podatke.

Ker sem sam glede tega še vedno nekoliko zadržan in ker ne verjamem takim tehničnim novicam, zadeve še nisem preveril, zato vas prosim, če jo namesto mene preverite vi in mi sporočite, če resnično deluje.

LINK do sledilne naprave

Saj poznate tisto filmsko klasifikacijo, ko za nek film rečejo, da je tipični ženski, za nek pa, da je tipični moški film. S tem pod ženskim seveda mislijo predvsem romantične komedije, pod moškim pa kakšne akcije in pretepaške zadevščine. Gotovo se vam je že zgodilo, da ste s svojo punco romali v kino, kjer je ona navijala za ogled enega, vi pa za ogled povsem drugega filma. V prvem je bila zgodba zagotovo nežna in romantična, v drugem pa so se streljali in pretepali. Še več, ko sta si oba filma ogledala, je bil njej všeč en, vam pa drugi.

Ali torej res obstajajo moški in ženski filmi, ali še bolje, moški in ženski okus za filme, ali pa gre morda le za priljubljen žanr ali za priljubljenega igralca? V nekem splošnem klišeju in tipičnem dojemanju filmske umetnosti, bi lahko rekli, da stvar drži. Tudi če recimo pogledamo podrobnejšo razčlenitev popularne lestvice top filmov portala IMDB. In verjetno prav tako, če bi naredili neko splošno anketo med povprečnimi Slovenkami, kjer na prvem mesti brez dvoma ne bi bil Jason Bourne. In kjer za najboljšo vlogo Leonard DiCapria brez dvoma ne bi izbrale tisto iz Aviatorja in iz The Departed. Isto velja za moške, ki jim Titanic zagotovo ni najboljši film vseh časov. In ki skoraj zagotovo niso jokali med gledanjem Jesenske pripovedi in Ljubezenske zgodbe.

Pa vendar, to so zelo pavšalne in pregrobe ocene, s katerimi se niti ne strinjam. Menim namreč, da gre bolj za točno določen film, ali kar cel žanr, ki nekomu leži, drugemu pa ne. Če recimo vaši punci recimo ni bil kul Jacksonov Braindead, še ne pomeni, da je to moški film. To pomeni le to, da ji niso všeč takšne ogabne in morbidne komedije, ki so vam recimo nekaj najbolj norega in odštekanega. Nadalje, če je vaši punci noro všeč serija Seks v mestu, še ne pomeni, da je to ženska serija, ker vam recimo ni všeč. Gre pač za to, da vam ne sede take vrste humor in da raje gledate kaj drugega. Da ne bo pomote, tudi tile moji stavki so le domneva in pavšalno pisanje, moje razmišljanje pač.

Saj res, kaj pa filmi, ki so enako všeč obema spoloma? Bi jih lahko rekli moško/ženski film? Ali pa so pač tako zelo dobri, da so uspeli ne glede na spolne klasifikacije. Po drugi strani pa so zelo zanimivi tudi razlogi zakaj si človek nek film ogleda. In po moje je to še najbolj prava klasifikacija za gledanje filmov. Moški si recimo Bloodsport ogleda zaradi pretepanja, ženska pa zato, ker komaj čaka, da bo Jean Claude Van Damme pokazal zadnjico. Moški si Desperada seveda ogleda zaradi streljanja in morda zaradi Salme Hayek, ženska pa zavoljo Antonia Banderasa. Vsak ima svoj razlog zakaj si ogleda nek film. Seveda, če govorimo o gledalcih, ki niso obsedeni s filmi in si itak ogledajo vse filme, ki jih dobijo v roke.

Okusi so razlilčni in tu po moje ni bistveno, če je gledalec moški ali ženska. Le spomnite se filma Ženske, ki je bil tako zelo slab, da so mu hrbet obrnile tudi gledalke. Ali pa filma Univerzalni vojak 2, ki je bil tako zanič, da so ga špricali tudi moški.

Sicer pa, saj poznate tisto o fuzbalu. Moški ga gledajo zaradi igre, ženske pa zaradi čednih tipov.

Priznam, patetičen romantik sem. In prav zato mi je tale posnetek segel do srca. Beyonce poje čudovito pesmico At Last, Barack in Michelle pa plešeta svoj prvi uradni predsedniški ples. Amerika, dragi moji, čista Amerika. Tokrat seveda v skrajno pozitivnem smislu te besede.

Izvolite LINK

zda 2006, glasbena komedija, režija: Kenny Ortega, igrajo: Zac Efron, Vanessa Hudgens, Ashley Tisdale, Lucas Grabeel

Prvo poglavje najstniškega mjuzikla, ki se je čez noč spremenil v pravo senzacijo, ki je lani v kinih obnorela tudi Slovenijo.

Res je, High School Musical, ki smo ga lani v tretjem nadaljevanju gledali celo v kinu, se je začel kot povsem običajen tv filmček. Kot eden izmed številnih Disneyjevih družinskih projektov, ki se je jih zarola v nedeljo popoldan. In pozor, vse skupaj se je spremenilo v pravo senzacijo, v največjo tv uspešnico studia Disney, ki jo je na dan premiere gledalo več kot sedem milijonov gledalcev. Zac Efron in Vanessa Hudgens sta postala idola neštetih najstnikov, zelo poslušljive in simpatične pesmice pa so si začeli prepevati tudi njihovi starši. In filmček dejansko sploh ni tako zelo slab. Je veliko boljši od Rebelde sranja in veliko manj zoprn od Hannah Monatane. Pač tipična najstniška zadevica, poceni inačica odličnega filma Footloose, ki jo resda pozabimo že med gledanjem, ki pa nas vendarle malce sprosti in premakne naše boke. Glavna sta seveda Troy Bolton (Zac Efron), košarkaški zvezdnik, ki potihem sanja o karieri plesalca in pevca. In Gabriella Montez (Vanessa Hudgens), nova dijakinja, ki se prav tako prijavi za glavno vlogo v šolski glasbeni predstavi. Najprej se spoznata na lokalnih karaokah, si izmenjata cifre in se potem pozabita vse do začetka novega šolskega leta, ko ugotovita, da sta na isti šoli. Troy ima seveda težave s svojimi kolegi, ki jih skrbi, da bo zaradi plesa in petja pozabil na košarko, Gabriello pa bi radi njeni prijatelji obdržali v moštvu za dekatlon in ji servirajo lažne Troyeve nesramnosti. Od klišejev in preveč preprostih zapletov se kar kadi, toda bistven je žur ob glasbi in plesu, ki na koncu nekako odtehta vse ostale pomanjkljivosti. Še posebej, če ste najstnik in če padate na hitro zapomnljive viže.

Ocena: 5/10