Recenzija: Othello (1995)

31.01.2009 ob 02:43

zda 1995, drama, režija: Alan Parker, igrajo: Laurence Fishburne, Kenneth Branagh, Irene Jacob, Nathaniel Parker, Michael Sheen, Michael Maloney, Anna Patrick

Brezhibna ekranizacija znamenite tragedije, ki jo je stari dobri William Shakespeare spisal že leta 1604.

Novi Othello, kjer glavnega junaka prvič v filmski zgodovini (o verziji iz leta 1980, kjer naj bi Othella igral Yaphet Kotto, pravzaprav ni nobenih podatkov) igra temnopolt igralec, izgleda kot čisti blaxploitation. Kot črni žanr iz sedemdesetih, kjer so ponosni, odločni, vročekrvni, frajerski in prvinsko privlačni črnski junaki zelo radi onegavili predvsem belke. In novi, se pravi Fishburneov Othello, je natanko tak. Ponosen, odločen, vročekrven, frajerski in prvinsko privlačen črnski junak, ki se kot veste strastno zaljubi in onegavi z belo Desdemono (malce bleda Irene Jacob). In Fishburne Othella igra tako, kot da bi igral Shafta. In tako, kot si ga ni pred njim drznil igrati nihče. Niti Orson Welles, kaj šele Laurence Olivier. Prav imate, časi, ko sta Othella igrala Welles in Olivier, še niso bilo dovolj pogumni za temnopoltega junaka. To se je lahko zgodilo šele po prihodu blaxploitationa. In v času, ko so črnski igralci končno le začeli igrati še kaj drugega kot sužnje in negativce. Novemu Othellu ne manjka čisto nič. Je tak, da ga bodo radi gledali tudi mladi, ali še bolje, tisti, ki se jim zdijo Shakeaspearjeve tragedije živi dolgčas. In tudi tisti, ki ne marajo preveč modernih ekranizacij njegovih del in ki na platnu dopuščajo samo Olivierja, kar pomeni, da se jim zdi tudi Welles preveč moderen. Če smo rekli, da je Fishburne zelo dober, pa moramo vendarle priznati, da je Kenneth Branagh odličen. Njegov Iago je čista igralska briljanca vredna oskarja. Tako zelo doživeto, prepričljivo in uživaško ga igra. Tako, da bi lahko od leta 1995 dalje za kakšnega pretkanega hinavca rekli, da je kot Iago. Če sem pošten, me čudi, da se tale fraza ni prijela že v sedemnajstem stoletju. Iago je namreč tako zelo pokvarjen lik, da bi ga človek na gobec mahnil čez ekran. Prav Iago Othellu naloži zgodbo o tem, da ga njegova Desdemona vara s Cassiem (Nathanilel Parker), njegovim novim pribočnikom, katerega mesto je želel prav Iago. In Othello, ta črni mavrski vojskovodja, ta skulirani in postavni The Moor of Venice, začne sumiti, da ga žena res vara. Tako zelo, da prav vsak Cassiev gib razume kot flirtanje z Desdemono. Še posebej od trenutka, ko Iago s pomočjo svoje žene Emilie (Anna Patrick) spretno izmakne Desdemonin robček, ki je bil darilo Othella. Močna štorija. Za leto 1604, za leto 1995 in za leto 2009, ko je v Beli hiši Barack Obama, prvi temnopolti predsednik. Še en Othello, katerega so pred tem igrali belci. Četudi bi si zavoljo mirnejših živcev želeli hollywoodski konec, tega žal ni. To ni pocukrani Hollywood, to je zelo zajebana tragedija Williama Shakespearja. Parafraza Romea in Julie, kjer je Romeo pač črn. S to razliko, da je Shakespeare v svoji drami nakazal tudi Iagovo ljubosumje nad ženo Emilio, ki naj bi ga varala tako z Othellom kot tudi s Cassiom. Tega film ne pokaže, zato je Iago za gledalce še toliko bolj pasji. Še posebej, ker pove, da Othella pač sovraži. Očitno zato, ker je uspešen, ker je lep, ker je črn in ker ima Desdemono. Tako zelo dobra ekranizacija, da ji bodo celo največji in najbolj konzervativni Shakespearjevi zagovorniki morali priznati močan presežek. Morda ne takšnega, kot ga je leta 1952 naredil Orson Welles, pa vendar takšnega, da bi bil nanj močno ponosen tudi stari dobri William.

Ocena: 9/10

null

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !