Recenzija: Doubt

26.01.2009 ob 20:17

zda 2008, drama, režija: John Patrick Shanley, igrajo: Philip Seymour Hoffman, Meryl Streep, Amy Adams, Viola Davis

Film, ki ga boste morali končati sami.

Doubt je eden tistih filmov, ki si ga lahko vsak izmed nas razlaga po svoje. Ali še bolje, ki ga lahko vsak izmed nas konča po svoje in se odloči kakšen bo konec. Res je, Doubt je eden tistih filmov, ki se na velikem platnu ne končajo in ki jih morajo po svoji vesti končati gledalci sami. Gre za dva tabora. Za enega, ki bo navijal za modernega, simpatičnega in skuliranega duhovnika Brendana Flynna (Philip Seymour Hoffman). In za drugega, ki bo skandiral zelo strogi in nepopustljivi nuni Aloysius Beauvier, katera hoče temu duhovniku naprtiti zlorabo mladega temnopoltega dečka Donalda Millerja (Joseph Foster). In pozor, nuna nima nobenih dokazov. Nuna ima le svoje mnenje in svojo odločitev. “Zelo dobro poznam ljudi in oče Flynn mi je sumljiv,” razloži mladi in prikupni sestri James (Amy Adams), ki prva posumi, da se med očetom Flynnom in dečkom Donaldom dogajajo čudne reči. “Ko je prišel nazaj v razred in ko je imel za sabo pogovor s Flynnom, se je obnašal zelo neobičajno.” pojasni sestra Adams, medtem ko se zdi sestri Beauvier zelo sumljiva tudi Flynnova pridiga o dvomu. Prav imate, oče Flynn je malce sumljiv že na začetku, ko malemu Donaldu podari na pol golo magnetno plesalko in ko pokaže zelo prijateljsko zanimanje za njegove težave. Toda nikakor ni tako zelo sumljiv, kot menita obe nuni. Še posebej starejša, ki je prepričana, da je oče Flynn nevaren pedofil in da je najbolje, da zapusti njihovo škofijo. To je pretiravanje, to so domneve, to je morda celo osebna zamera, saj je nuna konzervativna in skrajno stroga, oče Flynn pa moderen, izviren in domiseln duhovnik, ki želi v cerkveno šolo vnesti nekaj svežine in ji gre zavoljo tega močno na živce. Pa vendar, nuna gre do konca in dvomi v njegovo nedolžnost. Tako zelo, da mu ne verjame ničesar več. In da ne verjame niti sestri James, ki se čez čas postavi na njegovo stran. Izjemno močan in zanimiv film. Takšen, da ga zlepa ne boste pozabili. In da vam bo dal misliti. Da se boste vprašali tudi o svojih dvomih in razmislili, če ste tudi sami kdaj ravnali preveč po instinktu in komu naredili krivico. Odlična je tudi dramaturgija, ki se zlije z vrhunsko atmosfero in tempom, ki ne pušča možnosti za dolgočasje in patetiko. Odlične so tudi izjemno prepričljive in doživete igralske kreacije, kjer pa je vendarle treba priznati, da Amy Adams, Philip Seymour Hoffman in še posebej Viola Davis, ki igra dečkovo mamo, odletijo čez Merly Streep, ki me je preveč spominjala na komedijo Hudičevka v Pradi. In prav Viola Davis poskrbi za vrhunec filma. Za prizor, ki je tako zelo dober, da bi lahko dobil svoj film. Sestra Beauvier jo namreč povabi na razgovor in ji pojasni, da se med očetom Flynnom in njenim sinkom dogajajo čudne reči. Vsaka druga mama bi ponorela, Viola Davis pa stoično in s potlačenimi solzami v očeh zaključi, da ni druge možnost, kot da njen sinko zdrži do junija in konča šolo. Še posebej, ker se film dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer črnčki revnih družin niso imeli kaj dosti možnosti za dostojno prihodnost. Prizor je res vrhunski, Viola Davis in Meryl Streep pa izmenjata nekaj tako zelo dobrih dialogov in pogledov, da gledalec dobesedno lovi sapo. Doubt, po naše, Dvom, je torej film, ki ne pušča nobenih dvomov o svoji kvaliteti. In film, o katerem se bo govorili še dolgo časa. In da ne pozabim, prepričan sem, da je bil oče Flynn nedolžen.

Ocena 4 in pol

null

 

21 komentarjev na “Recenzija: Doubt”

  1. Robert L. Tuva pravi:

    Kaj pa veš, te pedofili … Saj ga je samo narahlo pobožal, zavrtel malega med prsti, cmoknil, komaj pocuzal pa je špricnil … Za njih ni to nič, kot da se ni nič zgodilo, tudi tako lahko razumeš zadnji spopad med duhovnikom in glavno nuno.

    Sam film mi niti ni všeč. Podobno kot kak Proof ali Frankie and Johnny očitno prireja gledališko igro in meni ne deluje zadovoljivo filmsko, verjetno boljša izkušnja v gledališču.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Robert, meni je bil film odličen. Prav tako Proof, medtem ko sem Frankie in Johnny že malo pozabil in ne bom dajal mnenja.
    Sem pa še vedno na duhovnikovi strani. Dvomim namreč, da bi ga bil deček tako zelo vesel tudi na hodniku, če bi ga zlorabljal in želel slabo.

  3. Robert L. Tuva pravi:

    @Iztok: vseeno ne moreš vedeti. Saj mu ni želel slabo, če se je samo malo posladkal z njim.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nehaj, saj me ne boš prepričal. Preveč smo obremenjeni s temi pedofilskmi aferami. Tu je šlo po moje za osebne zamere nune.

  5. Robert L. Tuva pravi:

    To pa ne drži, nobene osebne zamere ni bilo, je ni moglo biti, ker je bil duhovnik nov. Šlo je za njen zagaman karakter, zlobo, ki jo je porajal konzervatizem. Ni prenesla kulijev in ni prenesla duhovnika, ki je poslušal pesmi po radiu.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Robert, pa njegovih dolgih nohtov in novih prijemov v šolstvu in sproščenega pogleda na drugo raso. In zato ga je hotela zajebati. Kot vidiš ji je bilo na koncu v bistvu žal.

  7. Robert L. Tuva pravi:

    No, začela je komaj dvomiti in se spraševati, če ji je žal. ;)

    BTW, veliko nasprotje prikažeta tudi obeda pri večerji.

  8. spookymulder spookymulder pravi:

    Izvrsten film, predvsem zaradi izjemnih igralcev, pa tudi zavoljo ravno prav dozirane negotovosti, ki gledalca drži v napetosti od samega začetka, pa prav do konca filma in še naprej, ko se film že konča, gledalec še vedno premleva, kaj je bilo res in kaj ne, oziroma, bolje rečeno, kako bi npr. mi ravnali v podobni situaciji.

    Iztok, se mi zdi pa zanimivo, da film, ki za fundament vzame dvom in njegovo moč ter neizogibnost, tudi pri najbolj močnih osebah, ti zaključiš s prepričanjem!?! V tem si torej še “hujši” kot sestra Aloysius, ki na koncu vendarle prizna svoje dvome. Misliš, da nam res želi zaključni kader ponuditi prepričanje, ali pa morda želi pokazati, da dvom (tudi v lastne odločitve, ne zgolj v druge ljudi) vedno je in vedno bo obstajal med ljudmi?

    Zame je najboljši del filma ravno to, da na koncu ne pokaže (božjega) prsta na neko osebe in reče: TA JE KRIV!, oziroma: TA JE NEDOLŽEN!, temveč gledalca pusti v dvomu. OK, sestra je očitno zares pretiravala, verjetno tudi zaradi svojih predsodkov napram naprednemu duhovniku, pa vendar zagotovo tudi v svoji skrbi do otrok (kot vidimo iz odnosa do ostarele nune, Aloysius očitno ni bila neka zlobna sadistka, temveč nasprotno, zelo razumevajoča in pripravljena pomagati), toda več kot očitno tudi duhovnik ni imel povsem čiste preteklosti. Kdo je torej imel (bolj) prav? Po mojem ni na nas, da bi sodili, sploh glede na to, da bi kakršnikoli sklepi temeljili na zelo skopih in trhlih (ne)poznavanjih, ki jih (ne) izvemo od obeh strani.

    Toda Iztok, ne mi reči, da tebe ne bi obšel dvom, če bi bil npr. vzgojitelj v vrtcu in bi videl, da se kateri od tvojih kolegov do določenega (marginaliziranega) otroka obnaša sila prijazno in ga vabi na zasebne ure v svojo pisarno?!?

    Sam dvom namreč ni nekaj absolutno slabega, temveč je lahko slab zgolj naš odziv nanj, če se ne potrudimo, da bi dejansko odkrili in dokazali resnico, temveč zgolj sledimo našemu prepričanju in takoj “stresemo perje iz blazine”, ki ga seveda nikoli več ne moremo v celoti pobrati, če se slučajno izkaže, da smo ravnali napak.

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Spooky, že na začetku zapisa sem podvomil v njegovo nedolžnost zaradi tiste lutke, pa vendar sem bil potem na njegovi strani, saj se mi je zdelo, da nuna laže še preden je povedala, da laže. In da je šlo le za osebne napade, ker pač ni marala njegovih metod.

  10. spookymulder spookymulder pravi:

    OK, če ti je taka “certainty” dovolj, da se postaviš na to ali ono stran …

    Zase pa lahko rečem, da mi je lutka vzbudila manj dvoma, kot pa laž, ki je morda vendarle dregnila v (neprijetno) resnico? Ampak saj poanta filma tako ali tako ni neko obtoževanje, oziroma želja, da bi se gledalec postavil na stran enega ali drugega, temveč vbujanje dvoma, da se prikaže njegova silna moč, ki je praktično ne moremo nadzorovati, ne zgolj napram drugim ljudem, temveč tudi znotraj nas samih. Tako pri obeh likih dobiš dvojno dilemo: zunanji dvom v duhovnikovo naravo, kot tudi duhovnikov lastni dvom, če lahko njegova preteklost potrdi njegovo nedolžnost; in na drugi strani, Aloysiusov dvom v duhovnika in hkraten dvom v lastno ravnanje in odločitve.

  11. Marija Marija pravi:

    Film je izreden, ker poraja vprašanje krivde v sosledju z najbolj plemenitimi in iskrenimi nameni. Ne gre za krivdo, ki bi jo čutili, ker delamo nekaj zavestno narobe, ampak za krivdo, ki jo občutimo kljub temu, da si z vsem svojim bitjem želimo narediti nekaj prav. Ni nobenega boja z usodo, družbo, celo bog je odrinjen v sanje in podobo križa, ki je zgolj prisotna, a ne nudi utehe; edin boj človeka je tisti z njegovim Jazom, Selfom, skratka ali sem obenem dovolj zaupljiv in kritičen do sebe, da so moja spoznanja in posledice, ki iz njih izhajajo, res storjene v dobrobit tistih, ki jim želim dobro? Mojstrsko zastavljeno vprašanje, ki ga je v sodobni družbi težko preprosto formulirati.

  12. Robert L. Tuva pravi:

    > celo bog je odrinjen

    To je mene presenetilo. Film z duhovnikom in nunami, pa se o Bogu in veri niti ne govori, v središču sem spremljal dvoboj med po srcu starimi in mladimi, med prazvitorepci in uporabniki kulijev, a sem že videl ta film in ne bi rekel, da je Dvom v čem izreden, sploh pa je zvar gledališča, zato je lahko oni tekst izreden, film pa le dober prenos, da veš, M.

  13. klemenix klemenix pravi:

    Ta film si bom pogledu že zarad Meryl Streep. Odlična igralka.

  14. Marija Marija pravi:

    @Robert: hvala za opazko, se popravljam, ideja je izredna, prenos pa je dober, ker bo ideja s tem dosegljiva širšemu krogu (no, to je eden izmed razlogov, v bolj tehnične se ne bom spuščala). Čeprav načeloma nisem podpornica ekranizacij, se mi ta zdi res vredna pohvale.

  15. Robert L. Tuva pravi:

    @M, zdaj si moraš nujno pogledati še film The Reader, da bova tam povedala (marsi)kaj o ekranizaciji.

    Pojasnilo. Brez razprave in brez naslanjanja na Boga — me je v tem filmu presenetilo pozitivno, ker ni klišejsko, nune in duhovniki se zatekajo k svojim prepričanjem in sami rešujejo probleme, to mi je bilo všeč.

  16. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Spooky, reakcijo na njeno laž sem razumel bolj kot jezo, da je prekršila pravila in se pogovarjala direktno z nunami, kar lahko pomeni, da jim je šal tudi tam na živce zaradi svojih modernih načel o tem kako naj zgleda katoliška šola.

    Marija, res je, to je film o cerkvi in veri, ki cerkve in vere sploh ne potrebuje. Film, kjer Bog ne pomaga pri reševanju dvoma v samega sebe, pa četudi gre za nuno, ki mora take reči vedno vprašati prav boga.

    Klemen, ostala ekipa je tokrat še boljša od nje.

  17. Jure pravi:

    Glih kar pogledal. Odličen film.

  18. Mojca pravi:

    Dvomiti je človeško in film Dvom nas na to spomni in k temu tudi vzpodbudi.

    http://reflektor.si/2009/02/11/dvom/

  19. tajnica pravi:

    Kdor dvomi je (največrat- tudi do sebe) zlonameren.

  20. Maco pravi:

    Vse glavne in stranske vloge so bile odlično odigrane. Vidi se, da jo je isti režiser John Patrick Shanley iz oderskih desk prenesel tudi na veliko platno.
    Skozi ves film, ima gledalec čuden občutek kje je razlika med svojimi slutnjami in resnico. Besede mame dečka so bistvo celotne zgodbe in tam se lahko najde rešitev dvoma.

  21. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mama, ki jo igra Viola Davis, je vrhunsko vpeljana v zgodbo in strinjam se, da se da prav iz tega dialoga ujeti velik del poante celotnega filma. Je pa krivično, da ni Davisova dobila oskarja, saj je bila zares vrhunska.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !