Recenzija: Cadillac Records

23.01.2009 ob 23:44

zda 2008, glasbena drama, režija: Darnell Martin, igrajo: Adrien Brody, Jeffrey Wright, Beyonce Knowles, Gabrielle Union, Cedric the Entertainer, Columbus Short, Mos Def, Emmanuelle Chriqui, Eamonn Walker, Eric Bogosian

Originali, ki so jim šov zelo hitro ukradle kopije.

Če vam omenim Elvisa in recimo The Beach Boys, boste takoj vedeli za koga gre. Če vam omenim Muddyja Watersa (odlični Jeffrey Wright), Little Walterja in recimo Howlina Wolfa, pa boste brez dvoma zmajali z glavo. Še posebej, če niste nek hud poznavalec glasbene scene. Malce drugače je s Chuckom Berryjem (vrhunski Mos Def), ki ga seveda poznate kot Elvisa, je pa vsekakor manj znan, kar je logično, saj je bil temnopolt in so ga zaradi tega večkrat vrgli v arest ter mu onemogočili razcvet kariere, katero mu je potem z njegovimi prijemi pobral prav Elvis. In samo pomislite, obtožnica ga je bremenila seksa z belkami, za isto stvar pa je kljub veliko resnejšem prekršku na prostosti brez težav ostal njegov beli sodobnik Jerry Lee Lewis. Vse to in še več zelo prepričljivo, globoko, sočno in brez napak obdeluje film Cadillac Records. Film poln nostalgije o pionirjih, ki jih je vodil prebrisani glasbeni producent Leonard Hess ( zelo prepričljivi Adrien Brody) in ki so jim šov pobrale veliko slabše in pač bolj tržno zanimive kopije. Prav zato me močno čudi, da je tale film ostal na hladnem in da pravzaprav sploh ni dobil neke prave distribucije. In to kljub temu, da pevko Etto James, še eno Hessovo varovanko več kot odlično upodobi Beyonce Knowles. Okej, zgodovinska dejstva o založbi Cadillac so resda malce drugačna, film pa kar nekaj reči obrne malce po svoje, toda vseeno je hudičevo dober in nabito poln hudičevo dober muzike. Dramaturgija praktično nima napak, igralske kreacije celotne ekipe so vredne oskarja, režija je tekoča in dovolj prepričljiva, dialogi in prizori pa stečejo kot po maslu. Zelo zanimiv film. Tudi za tiste, ki niso še nikoli slišali niti za Chucka Berryja, kaj šele za Etto James. In po krivici prezrta glasbena drama, ki bi morala brez dvoma pobrati veliko več pozornosti.

Ocena: 9/10

null

null

 

6 komentarjev na “Recenzija: Cadillac Records”

  1. Nurudin pravi:

    zanimivo, mos def tudi v pesmi rocknroll nekaj podobnega izraža, da so to glasbeno zvrst ukradli belci in tako črnskim ustvarjalcem odvzeli mesto na piedestalu. evlis presley nima duše, rapa. tako, da ni čudno, da je lahko vlogo dobro odigral.
    kakor jaz vem, pa so chucka berrya obtožili pedofilije. ali je šlo samo za seks za belko, ki so jo pomladili?

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nurudin, Chuck je rad seksal samo z belkami, ki so bile morda kdaj pa kdaj tudi mladoletne, nikakor pa ne toliko mlade, da bi ga lahko obtožili za pedofilijo. Punce, s katerimi je seksal Jerry Lee Lewis so bile znatno mlajše, pa je bilo vse okej. No ja, tako vsaj pravi tale film. V resnici je tudi Lewisa ta njegova pizdarija s trinajstletnico skorajda stala kariere. Ampak zaradi moralnih obsodb, v zapor ga namreč niso strpali kot Chucka, ki vsaj kolikor je znano ni seksal s tako mlado punco nikoli.

  3. MATEj pravi:

    Komaj čakam, da si ogledam tale film, ker mi bo gotov všeč. Iztok, to si zanimivo zapisal. Kaj je na netu že kak dober torrent, s kvaliteno verzijo filma?

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Matej, seveda je :)

  5. Maco pravi:

    Zanimiv film vreden več pozornosti kot jo je bil deležen. Neupravičeno prezrt film leta 2008.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Se strinjam. In res me čudi, da ni dobil prave distribucije. Nekaj tu ne štima. Kot da bi se belci bali priznati resnico.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !