IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: I Think I Love My Wife, Credo, Ghosts of Abu Ghraib

7.01.2009

I THINK I LOVE MY WIFE (zda 2007, komedija, režija: Chris Rock, igrajo: Chris Rock, Kerry Washington, Gina Torres, Steve Buscemi, Edward Herrmann)

Če je prijateljica bolj zanimiva od žene in če žena pozabi na seks, lahko nastopijo hude težave.

Drugi režijski poskus Chrisa Rocka je majhno razočaranje. Premalo zabavna in zelo standardna zgodbica o možakarju, ki ga zmeša prijateljica Nikki (Kerry Washington), navihana mladenka, ki se nenadoma spet znajde v njegovem življenju. In to v trenutku, ko ima naš možakar, sicer zelo uspešni biznismen Richard Cooper, hude težave s svojo ženo Brendo (Gina Torres). Čeprav se zaveda, da mu srečevanje s prijateljico lahko povzroči resne probleme, ne odneha in komaj čaka, da se spet dobita. Da ne bo pomote, tu ne gre za seks, tu gre le za skušnjavo, ki je vsak dan hujša. Ker žena vedno znova zavrne pobudo za seks, je skušnjava večja. Ker je skušnjava večja, pa se veča tudi slaba vest. Pa vendar ne toliko, da bi naš Richard lahko pozabil na Nikki, ki ga na koncu vendarle povabi tudi v posteljo. Poanta, ki nam jo skuša razložiti Chris Rock, je na dlani. Če je v zakonu vse okej, skušnjave ni, pa četudi mimo pride zelo privlačna ženska. Takšna ženska je zanimiva samo moškim, ki jim škripa v postelji in ki se ne potrudijo dovolj, da bi podmazali zarjavele vijake. In seveda moškim, kjer je prekleto lena tudi žena. Tak moški namreč pozabi, da je tudi njegova žena zelo privlačna babnica in da bi prijateljico odpihnila tudi ob treh zjutraj. Ker vse to že vemo, nam Chris Rock vse to razlaga v prazno, kar pomeni, da začnemo kmalu pogrešati njegove stand up štose, ki so tako zelo dobri, da so filmi, kjer jih ni, ali pa jih je premalo, v bistvu dolgočasni in povsem nepotrebni. Take filme naj snemajo drugi, Chris pa naj raje počne tisto, kar mu najbolj leži.

Ocena: 4/10

CREDO (zda 2008, grozljivka, režija: Toni Harman, igrajo: MyAnna Buring, Rhea Bailey, Chris Courtenay, Philip Delancy)

Če si hočete pokvariti dan, glejte tole posrano grozljivko.

Saj poznate tisto o Hudiču, ki je svet prepričal, da ne obstaja in prav zato zmagal, mar ne? No, sedaj imamo skupino študentov, ki bodo skušali dokazati, da Hudič obstaja. Da zlo ni izmišljeno in da so demoni še kako resnični. Okej, toda kaj, ko to počnejo v zelo slabem, poceni in skrajno zoprnem filmu, ki ne bi prestrašil niti otrok v vrtcu. In ki ga pozabimo še preden se prične.

Ocena: 1/10

GHOSTS OF ABU GHRAIB (zda 2006, dokumentarec, režija: Rory Kennedy)

Pozabite na The Road to Guatanamo, prava pizdarija se je dogajala v iraškem zaporu Abu Ghraib.

Tale doku, ki so ga naredili pri HBOju, je brez dvoma eden najbolj pogumnih dokumentarcev vseh časov. Naredili so ga namreč Američani, govori pa o sramoti, ki so jo prav tako storili Američani. O hudi sramoti, ki je Ameriko do konca očrnila po celem svetu. In pozor, film Amerike ne brani, marveč jo napada in ponižuje. Tako močno, da skorajda ne moremo verjeti, da ga niso posneli Iračani. Predvsem tisti, ki so jih ameriški vojaki mučili in poniževali v danes zloglasnem zaporu Abu Ghraib. Saj poznate vročo zgodbo o fotkah, ki so obšle svet. O fotkah, na katerih se ameriški vojaki in vojakinje znašajo nad ujetniki, jih slačijo, ponižujejo in na njih izvajajo posebne prijeme, s katerimi naj bi izvedeli zaupne informacije o terorističnih napadih. Jasno, informacij niso dobili, zaprli so povsem nedolžne ljudi, ugled države, ki z jetniki ravna po pravilih Ženevske konvencije, pa je za vedno splaval po vodi. Če ste mislili, da je The Road to Guatanamo pretresljiv in dobro narejen, si poglejte Ghosts of Abu Ghraib, pravi doku o svinjarijah Američanov, ki vas bo zadel stokrat bolj. In ob katerem The Road to Guatanamo izgleda kot nedeljski živ žav za otroke. Pred kamero so dobili vse glavne osumljence. Vse junake s tistih groznih slik, ki jim je sedaj seveda žal za pizdarije, ki so jih počeli. Pred kamero so dobili tudi iraške ujetnike, ki so preživeli pekel Abu Ghraiba. In kamera še dodatno zmasakrira ameriški ugled, poniža vse, kar je ameriškega in poščije tudi ameriško zastavo. Tako zelo, da je ne bodo mogli nikoli več s ponosom razobesiti na drogu. Tole je atentat na ZDA. Še en 11. september, ki so ga tokrat izvedli kar Američani sami. In film, ki ga zlepa ne boste pozabili. Pa vendar, vojake, ki so mučili iraške ujetnike, so vendarle kaznovali, kar je vsekakor pogumno dejanje. Še posebej, če pomislimo na stvari, ki so jih ameriškim ujetnikom počeli iraški vojaki. Po svoje jih je treba razumeti. Še posebej zato, ker so dobili ukaz od zgoraj. Od ljudi, ki so tako kot vedno odnesli celo kožo. In prav to je še vedno največja sramota Abu Ghraiba in Združenih Držav Amerike.

Ocena: 10/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 7.01.2009 ob 04:58 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Recenzije: I Think I Love My Wife, Credo, Ghosts of Abu Ghraib”
  1. klemenix - 12.01.2009 ob 13:32
    klemenix

    Huh, no tale I think I Love My Wife je kr soliden, a vseeno ni ne vem kakšen presežek. Kot si že sam dejal. Zanimivo pa je, da je mene zmotila določena stvar in sicer em…

    No, sam še zdaleč nisem rasist, a moti me, da se v tem filmu večinoma pojavljajo zgolj temnopolti ljudje. Kot da v ZDA kar naenkrat ni več belcev. Ne vem, že kar nekaj časa sem opažal, da kadar za filmom “stojijo” temnopolti ljudje se rado zgodi, da ustvarijo neko svojo vizijo sveta. Se pravi svet brez belcev. Logično se mi zdi, da so temnopolti družina in prijatelji glavnega akterja, a ko so temnopolti še natakarji, prodajalci in navsezadnje naključni mimoidoči, pač opaziš, da je stvar tako zamišljena.
    Podobno zadevo sem opazil pri legendarni nanizanki Princ z Bel Aira. Glede na to, da so liki živeli v elitni soseski in ne kakršnem koli getu se mi zdi zares čudno, da je naenkrat celo mesto temnopolto.

    Še enkrat poudarjam, da nisem rasist, a taka stvar me resnično zmoti. Podre neko resnično sliko sveta :)

    Še enkrat, res

  2. IZTOK GARTNER - 12.01.2009 ob 16:46
    IZTOK GARTNER

    Klemen, finta je v tem, da take filme posnamejo črnci, ki potem seveda v film vtaknejo le črnce, saj imajo občutek, da je belskih filmov itak preveč in da tam za črnce ni dovolj prostora. To je neka čudna filozofija, ki bi je moralo biti že zdavnaj konec, saj so časi, ko so črnski igralci dobivali le vloge sužnjev in služkinj, daleč za nami.
    Pa vendar, si pozabil na Stevea Buscemija in tajnico Chrisa Rocka? Saj sta bila je bela. Tako kot kar nekaj folka v tej firmi. Mater no, še celo njegov šef je bil belec. Klemen, si zaradi pretiranega kajenja glavne igralke vse povsod videl same črnce? :)
    Tale film tako v bistvu sploh ni tipičen predstavnik tega, kar si napisal.

  3. klemenix - 12.01.2009 ob 17:14
    klemenix

    No ja, pri tem filmu res, da mogoče ni tako hudo no, ma vseeno :) :) Kajenje me pa tokrat ni zmotilo :) Sem pa vesel, ker vidim, da tega ne opažam le sam. Sem se že ustrašil, da imam kakršna koli rasistična nagnjenja. :) Se pa ta problem pojavlja v prenekaterih ostalih filmih in nadaljevankah. Sedaj sem se spomnil npr na film How High itd. Ampak tega še nekako razumem. Pric z Bela Aira pa me je resnično motil glede tega.

    Vsekakor pa to ni tak problem, da bi se bilo vredno kakorkoli razburjati :)

  4. IZTOK GARTNER - 12.01.2009 ob 17:18
    IZTOK GARTNER

    Kaj pa The Cosby Show? Pa In Living Color, kjer je bil bel samo Jim Carrey? Pač taki črnski šovi, kaj češ. Glede na to, da vseeno prednjačijo belci, gre črnce vseeno razumeti. Tudi v Cheers pa Dear John ali pa Taxi nismo namreč videli niti enega črnca, mar ne. Glede raperskih filmov kot je Hiw High pa je itak jasno, da ni prostora za belce.

    A kot si rekel, ne gre se sekirati, drugače pa se ne boj, da je s tabo kej narobe, saj se to zelo lepo opazi. Po drugi strani pa je tudi res, da so se črnci v Pricnu iz Bel Aira in recimo The Cosby Show obnašali še bolj belo od belcev :)

  5. klemenix - 13.01.2009 ob 15:01
    klemenix

    S to tvojo zadnjo tezo se pa ne bi mogu bolj strinjati. :) V bistvu gre za nekakšno karikaturo belskega višjega sloja. In to je npr. Princa z Bela Aira naredilo tako smešnega :)

  6. IZTOK GARTNER - 13.01.2009 ob 19:50
    IZTOK GARTNER

    Klemen, ne bi rekel, Prince in Cosby so bili tako beli, da si pozabil, da so sploh črni. Nekaj podobnega kot Sidney Poitier. Prav zato so bili Cosbyji tak šok za tiste čase, saj ni nihče prej videl črnske familije, ki je bogata in ki nima socialnih težav.

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Unthinkable, Blood and Bone - 5.10.2010 ob 06:31

    [...] zelo sporen film, povsem v kontekstu pizdarij, ki jih je prikazal dokumentarec Ghosts of Abu Ghraib, toda tokrat z razlogom, saj gre za terorista (odlični Michael Sheen), ki je v različna Ameriška [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !