Arhiv za Januar, 2009

Kulti in klasike: An Officer and a Gentleman

31.01.2009 ob 19:14

zda 1982, drama, režija: Taylor Hackford, igrajo: Richard Gere, Debra Winger, Louis Gossett Jr., David Keith, Robert Loggia, Lisa Blount, Lisa Eilbacher, Tony Plana, David Caruso, Grace Zabriskie

Film, ki je naredil Richarda Gerea, je hkrati tudi eden izmed najbolj priljubljenih filmov osemdesetih.

Richard Gere je na sceno v pravem pomenu besede priletel že leta 1978 s filmom Days of Heaven, ki ga je režiral mitski Terrence Malick. Ker je film finančno pogorel, ni bilo kruha. Potem je dve leti kasneje prišel še Ameriški žigolo, ki se je odrezal veliko bolje, toda še vedno ne tako, da bi Gere postal prava zvezda in zaresni seksualni simbol osemdesetih. To se je zgodilo šele leta 1982, ko se je oblekel v marinca Zacka Mayja in v “sončni zahod” ob spremljavi zimzelene Up Where We Belong odnesel nadvse prikupno šiviljo Debro Winger. Prav imate, o takem marincu so takrat sanjale prav vse ženske našega planeta. Tudi Slovenke, ki so Gerea vzela za svojega. In pozor, vlogo bi moral John Travolta, ki je na priporočilo svojega agenta izbral nekaj drugega in si počasi uničil kariero. Glede na to, da je bil Travolta prvotna izbira tudi za Ameriškega žigola, je jasno, da mu prav Gere dolguje svojo kariero. Povedano drugače, Gere je postal novi Travolta, Travolta pa je utonil v pozabo vse do konca osemdesetih. In kar je še bolj zanimivo, prav vlogi, ki jih je Travolta zavrnil, sta postali najbolj značilni za Gerea. Še posebej v osemdesetih, ko je po Častniku in gentlemanu posnel vrsto zelo slabih in finančno uničujočih celovečercev. Kakorkoli že, Zack Mayo do danes ostaja njegova najbolj znana, romantična in nepozabna vlogica, sam film pa se je za vedno vpisal med najbolj priljubljene in popularne filme osemdesetih, ki se dobro držijo še danes. Tudi zavoljo enkratnega in z oskarjem nagrajenega Luisa Gossetta Jr., ki kot veste igra strogega in zelo glasnega narednika Emila Foleyja, ki na vse pretege matra in zajebava gojence vojaške šole. Častnik in gentleman je zares dober film, ki pritisne na prav vse potrebne tipke pri gledalcih in z ravno pravšnjo mešanico patetike, romantike, vojaške drame in tragičnega zapleta okoli gojenca Sida Worleyja (David Keith), doseže čisto vse, kar si zastavi. Nostalgičen spomin na čase, ko so po Hollywoodu hodili moški, ki so jim verjele tudi gledalke v kinu. In ženske, ki bi si zaslužile posebnega oskarja za prikupnost. Osemdeseta pač. Čas kiča, ki pa je vendarle dal tudi nekaj odličnih filmov.

Ocena: 9/10

Kulti in klasike: Ordinary People

31.01.2009 ob 16:42

zda 1980, drama, režija: Robert Redford, igrajo: Donald Sutherland, Timothy Hutton, Mary Tyler Moore, Judd Hirsch, Elizabeth McGowern, M. Emmet Walsh

Izjemno prepričljiva študija skrhanih odnosov v moderni ameriški družini.

Ko je debitantski režiser Robert Redford leta 1981 za režijo in za najboljši film leta premagal Scorsesejevega Razjarjenega bika, je svet za tranutek obstal. Ali bolje rečeno, padel s stola. Pa vendar, zmaga je bila povsem zaslužena, saj gre za resnično dober, prepričljiv in zelo kvaliteten film. Za globoko dramo o družini Jarrett, ki jo zmatra nesrečna smrt starejšega sina. Tako močno, da se njihovi odnosi ohladijo do ničle. Še posebej med mamo Beth (za oskarja nominirana Mary Tyler Moore) in sinom Conradom (z oskarjem nagrajeni Timothy Hutton, sicer najmlajši zmagovalec vseh časov), ki je zaradi občutka krivde že poskušal delati samomor in ki na veliko veselje svojega malce nerodnega očeta Calvina (Donald Sutherland) redno obiskuje simpatičnega psihiatra Bergerja (za oskarja nominirani Judd Hirsch, ki je bil takrat velika zvezda serije Taxi). In pozor, stavek o tem, da je mama Beth med pogrebom sina omenila barvo čevljev za svojega moža, ni tako sporen kot dejstvo, da ji tega mož sploh ni omenil. Oziroma, da je čakal na pravi trenutek in takšno malenkost tako dolgo tlačil globoko v sebi. Kot sem že dejal, Ordinary People, sicer izjemno močan in cenjen debi igralca Roberta Redforda, ki je potem posnel še celo vrsto enako odličnih filmov, je film o družini, ki se je znašla v hudi krizi identitete. Na razpotju, ki je na podoben način brez dvoma zadelo tudi mnogo resničnih modernih ameriških družin. Sentimentalen, pa vendar prav nič patetičen film, ki s svojimi dialogi in prepričljivimi prizori enkratno slika hladne odnose v družini. In nas opomni, da moramo pomesti tudi pred svojim pragom. Plus nepozabna glasbena spremljava Marvina Hamlischa, ki si jo je za svojo hip hop uspešnico C U When You Get There vrsto let kasneje sposodil tudi Coolio.

Ocena: presežek

null

Recenzija: Soul Men

31.01.2009 ob 15:45

zda 2008, komedija, režija: Malcolm D. Lee, igrajo: Samuel L. Jackson, Bernie Mac, Jennifer Coolidge, Sharon Leal, Adam Herschman, Mike Epps, Sean Hayes, John Legend, Vanessa Del Rio

Klišejska in predvidljiva, pa vendar vseeno dovolj zabavna in simpatična glasbena komedija, ki je Bernie Mac in Isaac Hayes žal nista nikoli dočakala v kinu.

Samuel L. Jackson in Bernie Mac sta Louis Hinds in Floyd Henderson, člana pred tridesetimi leti razpadle skupine The Real Deal, ki imata zaradi smrti svojega nekdanjega pevca Marcusa Hooksa (John Legend) enkratno priložnost za vrnitev na glasbene odre. Za sodelovanje na spominskem koncertu, kjer bosta nastopila tudi Bootsy Collins in Isaac Hayes. Zgodba seveda poka od klišejev. Saj veste, dva tipa, ki se ne preneseta, gresta na skupno potovanje in potem počasi pozabita na razprtije. Pa mladenka (Sharon Leal), ki je morda hčerka enega izmed njiju. Pa nekaj seksa z ostarelimi in prsatimi ženskami (vedno radodajna Jennifer Coolidge in legendarna porno zvezda Vanessa Del Rio). Pa nekaj mutherfucker štosev, ki jih lahko slišimo v prav vsakem takem filmu. In nekaj dobre glasbe, na katero bi bila ponosna tudi Brata Blues Johna Landisa. Pač komedija na prvo žogo, ki pa vseeno brca dovolj gledljivo, simpatično in zabavno, da se gledalec ob njej ne dolgočasi. Plus žalosten spomin na Berniea Maca in Isaaca Hayesa, ki sta umrla drug za drugim.

Ocena 3 in pol

null

Pogledal vse oskarjevske kandidate za najboljši film

31.01.2009 ob 10:00

Takole gredo nominiranci:

The Curious Case of Benjamin Button

Frost/Nixon

Milk

The Reader

Slumdog Millionaire

Če sem pošten, moram priznati, da noben izmed njih ni ravno slab. No ja, najslabši je brez dvoma Benjamin Button, rezervna inačica veliko boljšega Forresta Gumpa, ki je kot veste dobil največ nominacij. Če zmaga, bom zelo razočaran, saj si zmage ne glede na zelo dobre kritike in super odziv gledalcev nikakor ne zasluži. Če sem Buttona uvrstil na peto mesto, je prav, da nadaljujem s četrtim mestom, kamor bi postavil The Readerja, sicer zelo močno ljubezensko zgodbo, ki pa jo uničijo drzni seksualni prizori, ob katerih se boste zaradi razlike v letih počutili malce nelagodno. Na tretjo mesto bi postavil Milk, biografijo borca za pravice homoseksualcev, ki je brez dvoma zelo dober, pa vendar ne popoln film kot pravijo mnogi. Drugo mesto si več kot zasluži Frost/Nixon, izjemna ekranizacija legendarnega intervjuja, ki ga je z odstavljenim predsednikom Nixonom opravil tv voditelj in novinar David Frost. Na prvem mestu pa je seveda moj letošnji favorit Slumdog Millionare, ki ga morda prekašata le že The Wrestler in Gran Torino, ki pa ju žal niso nominirali. No ja, če sem še malce bolj širok, bi dodal še filme Cadillac Records, The Dutchess in recimo The Other Boleyn Girl, ki so jih prav tako povsem prezrli. Pa vendar se mi zdi letošnja bitka divje zanimiva. Veliko bolj kot lani, ko mi je bil zares všeč le Atonement. Letos so mi pravzaprav všeč vsi in zato me res zanima kdo bo zmagal. Sam navijam za Slumdog Millionare, čeprav sem skorajda prepričan, da bo slavil Benjamin Button.

Recenzija: Underworld Trilogy

31.01.2009 ob 02:46

UNDERWORLD (zda 2003, akcijska grozljivka, režija: Len Wiseman, igrajo: Kate Beckinsale, Scott Speedman, Michael Sheen, Shane Brolly, Bill Nighy, Erwin Leder, Sophia Myles)

Wesley Snipes je bil Blade, Kate Beckinsale pa je Blejdika.

Underworld izgleda tako, kot da bi grof Drakula režiral Matrico, Vrana, Ameriškega volkodlaka v Londonu, Krvavo Mary, Bladea in seveda Romea in Julijo. Ja, prav ste slišali, Underworld je rimejk Romea in Julije, kjer je Williama Shakespearja ugriznila Anne Rice. Visokoproračunska vampirska romanca, ki namesto Kostinih begijev fura še volkodlake, krvoločna podzemna bitja, ki se že stoletja bojujejo s krvosesi. »Najprej smo bili njihovi sužnji, njihov stik z dnevno svetlobo, potem pa smo stvari vzeli v svoje roke in začeli vojno,« razlaga ponosni in pravični volkodlak Lucien (Michael Sheen), ki žre živce vrhovnemu vampirju Viktorju (Bill Nighy), sila močnemu, neizprosnemu in odločnemu poglavarju ljubiteljev krvi. Pa gremo k Romeu in Juliji, k nesrečnima zaljubljencema, k Leonardu DiCapriu in Claire Danes, ali če hočete, k Anthonyju LaPaglii ter Anne Parillaud, junakoma filma Innocent Blood, kjer sta se zatrapala vampirka in človek. Tokrat se zgodi popolnoma isto, le da se človek potem spremeni še v volkodlaka, nato tudi v vampirja, se pravi v ultimativno nadraso, ki bi lahko zavladala našemu planetu. Julija je Kate Beckinsale, divja, ostra in v usnje oblečena vampirka Selene, sestrična gospoda Bladea, ki volkodlake strelja za zajtrk, kosilo in večerjo. Romeo je Scott Speedman, začudeni in nepripravljeni mladenič, ki nima pojma, da bi lahko nastopal v filmu Intervju z vampirjem. Ali kar v romanu Anne Rice, ki bi ga potem ekraniziral John Landis. Med njima preskočijo iskre, kar seveda močno skrbi vampirja Viktorja, ki ne prenese volkodlakov, kaj šele vampirjev, ki so v resnici volkodlaki. Okej, toda kaj, ko nam film ne upa pokazati njunega seksa, zares pravega prvinskega nagona, s katerim bi odpihnila celo Sharon Stone in Michaela Douglasa. To bi bil namreč zelo zanimiv prizor in sekvenca, ki sploh ne bi rabila vsega ostalega, kar se zgodi v filmu.

Ocena: 6/10

null

UNDERWORLD: Evolution (zda 2006, akcijska grozljivka, režija: Len Wiseman, igrajo: Kate Beckinsale, Scott Speedman, Tony Curran, Shane Brolly, Derek Jacobi, Bill Nighy)

Državljanska vojna.

Kate Beckinsale je spet Selena, pogumna, krvava, odločna in divja vampirka, ki hoče resnico. Ki hoče enkrat za vselej končati vojno med vampirji in volkodlaki. In kar je še bolj pomembno, med vampirji in vampirji. Prav imate, to je jebena državljanska vojna, kjer vsak vampir pije zase. Kjer vsak vampir sanja o slavi in prestolu. In kjer vsak volkodlak dela za svojega vampirja. Za svojo umazano igro, kjer zmaga tisti, ki bolje obvlada hinavščino in dvojne igre. To kar je manjkalo originalu iz leta 2003, ne manjka nadaljevanju iz leta 2006. Nadaljevanju, ki premore dovolj samoironije, samodiscipline, samokontrole in samopašnosti, da kot za šalo zvozi od začetka do konca in nam postreže s hudo dinamično, adrenalinsko, meseno in gledljivo mešanico grozljivke ter akcije, ki odleti nekje med Van Helsinga ter Bladea.

Ocena: 7/10

null

UNDERWORLD: Rise of the Lycans (zda 2009, akcijska grozljivka, režija: Patrick Tatopoulus, igrajo: Michael Sheen, Rhona Mitra, Bill Nighy, Steven Mackintosh, Kevin Grevioux, Tania Nolan)

Na začetek.

Tretji Underworld, ki ni prav nič slabši od svojih predhodnikov in kjer Rhona Mitra, zvezda mojstrovine Doomsday, kot za šalo nadomesti Kate Beckinsale, nas pelje na začetek. V čas, ko so vampirji zasužnjili Likane in ko se je Lucian (Michael Sheen), v ponedeljek človek, v torek pa volkodlak, divje zaljubil v pogumno Sonjo (Rhona Mitra), sicer hčerko glavnega vampirja Viktorja (Bill Nighy), ki je bil tako zelo ponosen, da je povzročil vojno med vampirji in Likani, ki bi morali v bistvu pred volkodlaki varovati vampirje. Zelo energična, dobro zmontirana in adrenalinska akcijska grozljivka, ki se ne glede na svoja predhodnika dokaj spretno izogiba pretiranim klišejem in svojo zgodbo dovolj prepričljivo spelje do konca. In da ne pozabim, to, kar leta 2003 nista upala Kate in Scott, sedaj naredita Rhona in Michael. Škoda je le, da se on ne spremeni v volkodlaka.

Ocena: 6/10

null

Recenzija: Othello (1995)

31.01.2009 ob 02:43

zda 1995, drama, režija: Alan Parker, igrajo: Laurence Fishburne, Kenneth Branagh, Irene Jacob, Nathaniel Parker, Michael Sheen, Michael Maloney, Anna Patrick

Brezhibna ekranizacija znamenite tragedije, ki jo je stari dobri William Shakespeare spisal že leta 1604.

Novi Othello, kjer glavnega junaka prvič v filmski zgodovini (o verziji iz leta 1980, kjer naj bi Othella igral Yaphet Kotto, pravzaprav ni nobenih podatkov) igra temnopolt igralec, izgleda kot čisti blaxploitation. Kot črni žanr iz sedemdesetih, kjer so ponosni, odločni, vročekrvni, frajerski in prvinsko privlačni črnski junaki zelo radi onegavili predvsem belke. In novi, se pravi Fishburneov Othello, je natanko tak. Ponosen, odločen, vročekrven, frajerski in prvinsko privlačen črnski junak, ki se kot veste strastno zaljubi in onegavi z belo Desdemono (malce bleda Irene Jacob). In Fishburne Othella igra tako, kot da bi igral Shafta. In tako, kot si ga ni pred njim drznil igrati nihče. Niti Orson Welles, kaj šele Laurence Olivier. Prav imate, časi, ko sta Othella igrala Welles in Olivier, še niso bilo dovolj pogumni za temnopoltega junaka. To se je lahko zgodilo šele po prihodu blaxploitationa. In v času, ko so črnski igralci končno le začeli igrati še kaj drugega kot sužnje in negativce. Novemu Othellu ne manjka čisto nič. Je tak, da ga bodo radi gledali tudi mladi, ali še bolje, tisti, ki se jim zdijo Shakeaspearjeve tragedije živi dolgčas. In tudi tisti, ki ne marajo preveč modernih ekranizacij njegovih del in ki na platnu dopuščajo samo Olivierja, kar pomeni, da se jim zdi tudi Welles preveč moderen. Če smo rekli, da je Fishburne zelo dober, pa moramo vendarle priznati, da je Kenneth Branagh odličen. Njegov Iago je čista igralska briljanca vredna oskarja. Tako zelo doživeto, prepričljivo in uživaško ga igra. Tako, da bi lahko od leta 1995 dalje za kakšnega pretkanega hinavca rekli, da je kot Iago. Če sem pošten, me čudi, da se tale fraza ni prijela že v sedemnajstem stoletju. Iago je namreč tako zelo pokvarjen lik, da bi ga človek na gobec mahnil čez ekran. Prav Iago Othellu naloži zgodbo o tem, da ga njegova Desdemona vara s Cassiem (Nathanilel Parker), njegovim novim pribočnikom, katerega mesto je želel prav Iago. In Othello, ta črni mavrski vojskovodja, ta skulirani in postavni The Moor of Venice, začne sumiti, da ga žena res vara. Tako zelo, da prav vsak Cassiev gib razume kot flirtanje z Desdemono. Še posebej od trenutka, ko Iago s pomočjo svoje žene Emilie (Anna Patrick) spretno izmakne Desdemonin robček, ki je bil darilo Othella. Močna štorija. Za leto 1604, za leto 1995 in za leto 2009, ko je v Beli hiši Barack Obama, prvi temnopolti predsednik. Še en Othello, katerega so pred tem igrali belci. Četudi bi si zavoljo mirnejših živcev želeli hollywoodski konec, tega žal ni. To ni pocukrani Hollywood, to je zelo zajebana tragedija Williama Shakespearja. Parafraza Romea in Julie, kjer je Romeo pač črn. S to razliko, da je Shakespeare v svoji drami nakazal tudi Iagovo ljubosumje nad ženo Emilio, ki naj bi ga varala tako z Othellom kot tudi s Cassiom. Tega film ne pokaže, zato je Iago za gledalce še toliko bolj pasji. Še posebej, ker pove, da Othella pač sovraži. Očitno zato, ker je uspešen, ker je lep, ker je črn in ker ima Desdemono. Tako zelo dobra ekranizacija, da ji bodo celo največji in najbolj konzervativni Shakespearjevi zagovorniki morali priznati močan presežek. Morda ne takšnega, kot ga je leta 1952 naredil Orson Welles, pa vendar takšnega, da bi bil nanj močno ponosen tudi stari dobri William.

Ocena: 9/10

null

Recenzija: Innocent Blood

31.01.2009 ob 00:57

zda 1992, komična grozljivka, režija: John Landis, igrajo: Anne Parrilaud, Anthony LaPaglia, Robert Loggia, Chazz Palminteri, Don Rickles, David Proval, Kim Coates, Luis Guzman, Angella Bassett, Frank Oz, Tom Savini, Sam Raimi, Dario Argento

Mafijski vampirji.

Anne Parrilaud, kultna Nikita Luca Bessona in zvezda prekrasne romance Map of the Human Heart, ki je konec devetdesetih nekako utonila v pozabo, je Marie, seksualno živahna vampirka, ki se ji zahoče malo italijanskega mesa. Ker živi v New Yorku, ji pridejo prav lokalni mafijci, katere zasleduje infiltrirani detektiv Joe Gennaro (Anthony LaPaglia), ki kmalu postane njena fatalna ljubezen. Prav imate, Marie poleg pitja krvi obožuje tudi seks. Pred in med ugrizom seveda. Za razliko od svojih moških kolegov, ki jim ugriz kot veste nadomesti orgazem. Res je, vampirji so impotentna bitja. Prav zato je naša Marie, ki od svojega ljubimca zahteva, da jo priklene z lisicami, da ga ne bo ugriznila, nekaj posebnega. Vse dokler ne začne čvekati, saj jo Anne Parrilaud v bistvu igra zelo slabo in medlo. Skorajda zoprno in tako, da ji šov kot za šalo ukrade mafijski šef Robert Loggia, ki se nekje na polovici filma prav tako spremni v zelo krvoločnega vampirja. In film je prav zaradi njega in ostalih stranskih igralcev, kjer boste za hipec ujeli tudi nekaj zelo znanih fac, povsem zadovoljiva komična grozljivka, ki se ji seveda pozna tudi izkušeni režiser John Landis.

Ocena 7/10

null

Recenzija: Revolutionary Road

29.01.2009 ob 22:20

zda 2008, drama, režija: Sam Mendes, igrajo: Leonardo DiCaprio, Kate Winslet, Kathy Bates, Jay O. Sanders, Dylan Baker

Ljubezen Leonarda DiCapria in Kate Winslet potone kot Titanic.

Ko boste gledali prepire Leonarda DiCapira in Kate Winslet, ki igrata zakonca Franka in April Wheeler, se boste brez dvoma spomnili na Toma Cruisea in Nicole Kidman iz Eyes Wide Shut, ali še bolje, na Elizabeth Taylor in Paula Newmana iz Mačke na vroči pločevinasti strehi. Razlika je očitna, Kate in Leo sta tako zelo zjebana, da jima ne pomaga niti seks. Še posebej, ker njemu pride prehitro, ona pa orgazma ne doživi niti pri skoku čez plot. Pri Elizabeth in Paulu je bilo seveda drugače. Kregala sta se le zato, ker jima je manjkalo seksa. Prav zato ju je seks na koncu odrešil. Isto je bilo s Tomom in Nicole. Kregala sta se zato, ker sta pozabila na strast v lastni postelji. Prav zato je Nicole na koncu rekla: »Let’s fuck,« in razrešila krizo. Leo in Kate, ki sta se pred kamero spet srečala po enajstih letih, sta potonila pregloboko. Kot Titanic, le da sta ledeno goro zamenjala z zakonskimi težavami. Natančneje, z njenimi potlačenimi sanjami, na katere se on požvižga in je ne zna poslušati. Če ženske ne poslušaš in ves čas čvekaš le ti, te čaka pekel, iz katerega ni vrnitve. Le sosedje, ki se na koncu spominjajo samo tvoje hiše. Hladen zakon, kjer bo ženo udaril živčni zlom, ki se bo končal tragično. Močan film. Zelo dobro odigran in tak, da gledalca nagradi šele na koncu. Gledališka atmosfera in dovolj prepričljiva glavna igralca, da ni težav. Da ne rata dolgčas. In da ne začnemo pogrešati podobnih ter boljših filmov kot je bil recimo Kdo se boji Virginie Woolf, kjer sta se kregala Richard Burton in Elizabeth Taylor. Spretna in elegantna režija Sama Mendesa, ki potenciale obeh glavnih igralcev izkoristi do konca. In dialogi, na katere se je treba navaditi. Ko stečejo, pustijo globok vtis. Globoko rano, ki jo gledalec v srcu nosi skupaj z Leonardom DiCapriom. Res je, Jack in Rose sta bila le pravljica, Frank in April pa sta kruta realnost. Vse dokler ne boste izklopili slušnega aparata.

Ocena 4

null

Zdaj nam kreteni sinhronizirajo še televizijo

29.01.2009 ob 00:04

Da sem oster nasprotnik sinhronizacije, že dobro veste, saj sem o tem doslej napisal že premnogo člankov. Prav tako mi ne preostane drugega, kot da se bom očitno moral navaditi, da bo sinhronizacija v kinih stalna praksa. Toda, da mi zdaj kreteni v slovenščino predelujejo še risanke in filme, ki jih vrtijo na televiziji, pa je višek nesramnosti in stupidnosti, ki naše otroke res načrtno spreminja v totalne bedake. Sprva sem mislil, da to pač počnejo na kanalu HBO, sedaj pa sem opazil, da to počnejo tudi na slovenskih programih. Brez možnosti izbire seveda, kar pomeni, da vrtijo samo poslovenjeno verzijo. In pozor, originalne se ne da dobiti niti na DVDju, kjer v trgovinah prav tako prodajajo le sinhronizirano kino inačico. Kot da bi resnično želeli dokazati, da je risanka slovenska in da ni bila nikoli v angleškem jeziku.

Oprostite, dragi moji, toda to je zame višek nesramnosti in začetek tega, kar sem napovedoval že dve leti nazaj. Začetek terorja nad filmsko umetnostjo, kjer bodo čez čas v slovenščino sinhronizirali prav vse filme, ki jih bodo vrteli v kinu in po televiziji.

Kulti in klasike: Terms of Endearment

28.01.2009 ob 21:36

null

zda 1983, komična drama, režija: James L. Brooks, igrajo: Shirley MacLaine, Jack Nicholson, Debra Winger, Jeff Daniels, Danny DeVito, John Lithgow

Verjetno najboljša komična drama vseh časov.

Terms of Endearment, sicer tudi dobitnik oskarja za najboljši film leta, je brez dvoma eden najlepših, najbolj očarljivih in najbolj tenkočutnih filmčkov vseh časov. Film, kjer se več kot vrhunsko premešata drama in komedija, ali če hočete, smeh in solze. Ker se debitantski režiser James L. Brooks kljub temu spretno izogiba pretirani patetiki in zgodbo od začetka do konca spelje nadvse simpatično, gledljivo in prikupno, se mu gledalec ne more upreti. In tu so glavni junaki, ki nam nemudoma sedejo v srce. Zadržana in malce preveč resna mati Aurora Greenway (z oskarjem nagrajena Shirley MacLaine), ki se po smrti moža ukvarja samo še s hčerko Emmo (za oskarja nominirana Debra Winger). Njen novopečeni in malce šlampasti možek Flap (Jeff Daniels), ki ga mama Aurora ne mara preveč. In očarljivi ter nenehno poredni sosed Garrett Breedlove (z oskarjem nagrajeni Jack Nicholson), sicer nekdanji astronavt, ki bi rad v posteljo zvabil prav Auroro, katera se mu seveda ne pusti zmesti. Zares pisana druščina nepozabnih likov v temle zares krasnem in nepozabnem filmčku, ki ga odlikuje še prečudovita glasba Michaela Gorea. Film, ki prekaša vse novejše komične drame. In film, ki mu čas ne more do živega. Zares vrhunska mojstrovina žanra, ki ni še nikoli izgledal tako zelo dobro, simpatično in brez pretirane solzavosti. Tudi v trenutku, ko Emma zboli za rakom in se začne počasi poslavljati od svoje familije. Povsem zaslužen oskar za vse, ki so ga dobili. In sekvenca z avtomobilom, ki jo gledalec začuti tudi v duši. Čudovit, živ, pisan in močan film. Za vse večne čase.

Ocena: 10/10

null null

Recenzija: In the Mouth of Madness

28.01.2009 ob 20:45

zda 1994, grozljivka, režija: John Carpenter, igrajo: Sam Neill, Julie Carmen, Jurgen Prochnow, David Warner, John Glover, Bernie Casey, Charlton Heston

Zelo solidna in na trenutke prekleto strašljiva grozljivka, ki nam pove, da meje med fikcijo in realnostjo ni več.

Res je, glavni junak John Trent (Sam Neill), sicer zavarovalniški “detektiv”, ki mora poiskati zloglasnega pisatelja Sutterja Canea (Jurgen Prochnow), je več kot lep dokaz, da je moderna družba ena sama fikcija. Ena sama zaigrana pizdarija, kjer navaden smrtnik ne najde več stika z realnostjo. Nič čudnega, da se Trent med iskanjem Canea znajde v nenavadnem mestu, ki ga ne boste našli na nobenem zemljevidu. V mestu, ki obstaja le v novem Caneovem romanu, kjer glavni junak z nadnaravno močjo meščane spreminja v krvoločne zombije. Meje med realnostjo in fikcijo ni več, ali še bolje, realnost je postala le del fikcije. Povsem dostojna grozljivka Johna Carpenterja, kjer ne bom nikoli pozabil tistega sivolasega kurca, ki se okoli vozi s kolesom.

Ocena: 7/10

Recenzija: W.

28.01.2009 ob 00:31

zda 2008, drama, režija: Oliver Stone, igrajo: Josh Brolin, Elizabeth Banks, Jeffrey Wright, James Cromwell, Thandie Newton, Scott Glenn, Ellen Burstyn, Richard Dreyfuss, Ioan Gruffudd, Colin Hanks, Stacy Keach, Bruce McGill, Noah Wyle

Razočaranje leta.

Ko sem slišal, da je Oliver Stone posnel biografijo Georgea Walkerja Busha, sem zavriskal od veselja, saj sem bil prepričan, da bo šlo za veliko vrnitev mojega najljubšega režiserja, ki me je po celi kopici vrhunskih filmov močno razočaral z Alexandrom in World Trade Centerom. Žal sem dobil še en zelo povprečen film. Tak, da ne verjamem, da ga je režiral Oliver Stone, ki je pred tem med drugim režiral filma JFK in Nixon, kjer je več kot vrhunsko obdelal dva druga predsednika. Tokrat je vse skupaj obrnil v nekakšen družinski film. Kot da bi nam želel reči, da je tudi George W. Bush le človek. V bistvu celo okej možakar, ki pač ni bil pripravljen na vojno v Iraku. To, kar je Michael Moore tako zelo dobro storil v svojem dokumentarcu Fahrenheit 9/11, sedaj Oliver Stone v filmu W. stori preveč dolgočasno in nezanimivo. Povedano drugače, o Bushu nam ne pove čisto nič novega. Ali še bolje, pove nam manj kot vemo sami. Pri vsakem prizoru lahko tako dodamo še vrsto reči, ki jih vemo, pa jih Stone ne pove. O vsaki prigodi vemo več kot nam pokaže Stone. O vsakem dogodku smo prebrali več kot nam zaupa Stone. To je zelo slabo in zdaj se ne čudim, da je film tako nesramno pogorel in da ni dvignil čisto nič prahu. Lahko bi celo rekli, da tale film dela reklamo Bushu. Da ga kaže kot povsem normalnega človeka, ki pač ni bil kos svoji službi. Poleg tega ga igra povsem napačen igralec. Hudo premladi Josh Brolin, ki izgleda preveč frajersko in čedno. Pa četudi ga je dejansko dobro naštudiral in serviral vse njegove najbolj značilne telesne finte. Bolje bi bilo, če bi ga igral kak komik. Recimo Dana Carvey, ki je to počel v šovu Saturday Night Live. Podobno moteča je tudi Thandie Newton, ki zelo čudno upodablja Condoleezzo Rice. Nič kaj dober pa ni tudi James Cromwell, ki se gre starega Busha. Po drugi strani pa je treba pohvaliti Dreyfussovega Dicka Chaneyja in seveda Wrightovega Colina Powella. In prav Wright je edini dober razlog za ogled tegale močnega razočaranja, na katerega je lahko ponosen le pravi George W. Bush.

Ocena: 3/10

null

Recenzija: Doubt

26.01.2009 ob 20:17

zda 2008, drama, režija: John Patrick Shanley, igrajo: Philip Seymour Hoffman, Meryl Streep, Amy Adams, Viola Davis

Film, ki ga boste morali končati sami.

Doubt je eden tistih filmov, ki si ga lahko vsak izmed nas razlaga po svoje. Ali še bolje, ki ga lahko vsak izmed nas konča po svoje in se odloči kakšen bo konec. Res je, Doubt je eden tistih filmov, ki se na velikem platnu ne končajo in ki jih morajo po svoji vesti končati gledalci sami. Gre za dva tabora. Za enega, ki bo navijal za modernega, simpatičnega in skuliranega duhovnika Brendana Flynna (Philip Seymour Hoffman). In za drugega, ki bo skandiral zelo strogi in nepopustljivi nuni Aloysius Beauvier, katera hoče temu duhovniku naprtiti zlorabo mladega temnopoltega dečka Donalda Millerja (Joseph Foster). In pozor, nuna nima nobenih dokazov. Nuna ima le svoje mnenje in svojo odločitev. “Zelo dobro poznam ljudi in oče Flynn mi je sumljiv,” razloži mladi in prikupni sestri James (Amy Adams), ki prva posumi, da se med očetom Flynnom in dečkom Donaldom dogajajo čudne reči. “Ko je prišel nazaj v razred in ko je imel za sabo pogovor s Flynnom, se je obnašal zelo neobičajno.” pojasni sestra Adams, medtem ko se zdi sestri Beauvier zelo sumljiva tudi Flynnova pridiga o dvomu. Prav imate, oče Flynn je malce sumljiv že na začetku, ko malemu Donaldu podari na pol golo magnetno plesalko in ko pokaže zelo prijateljsko zanimanje za njegove težave. Toda nikakor ni tako zelo sumljiv, kot menita obe nuni. Še posebej starejša, ki je prepričana, da je oče Flynn nevaren pedofil in da je najbolje, da zapusti njihovo škofijo. To je pretiravanje, to so domneve, to je morda celo osebna zamera, saj je nuna konzervativna in skrajno stroga, oče Flynn pa moderen, izviren in domiseln duhovnik, ki želi v cerkveno šolo vnesti nekaj svežine in ji gre zavoljo tega močno na živce. Pa vendar, nuna gre do konca in dvomi v njegovo nedolžnost. Tako zelo, da mu ne verjame ničesar več. In da ne verjame niti sestri James, ki se čez čas postavi na njegovo stran. Izjemno močan in zanimiv film. Takšen, da ga zlepa ne boste pozabili. In da vam bo dal misliti. Da se boste vprašali tudi o svojih dvomih in razmislili, če ste tudi sami kdaj ravnali preveč po instinktu in komu naredili krivico. Odlična je tudi dramaturgija, ki se zlije z vrhunsko atmosfero in tempom, ki ne pušča možnosti za dolgočasje in patetiko. Odlične so tudi izjemno prepričljive in doživete igralske kreacije, kjer pa je vendarle treba priznati, da Amy Adams, Philip Seymour Hoffman in še posebej Viola Davis, ki igra dečkovo mamo, odletijo čez Merly Streep, ki me je preveč spominjala na komedijo Hudičevka v Pradi. In prav Viola Davis poskrbi za vrhunec filma. Za prizor, ki je tako zelo dober, da bi lahko dobil svoj film. Sestra Beauvier jo namreč povabi na razgovor in ji pojasni, da se med očetom Flynnom in njenim sinkom dogajajo čudne reči. Vsaka druga mama bi ponorela, Viola Davis pa stoično in s potlačenimi solzami v očeh zaključi, da ni druge možnost, kot da njen sinko zdrži do junija in konča šolo. Še posebej, ker se film dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer črnčki revnih družin niso imeli kaj dosti možnosti za dostojno prihodnost. Prizor je res vrhunski, Viola Davis in Meryl Streep pa izmenjata nekaj tako zelo dobrih dialogov in pogledov, da gledalec dobesedno lovi sapo. Doubt, po naše, Dvom, je torej film, ki ne pušča nobenih dvomov o svoji kvaliteti. In film, o katerem se bo govorili še dolgo časa. In da ne pozabim, prepričan sem, da je bil oče Flynn nedolžen.

Ocena 4 in pol

null

Mladi Jaka vas prosi za nujno pomoč

24.01.2009 ob 12:00

Na svoj mail sem dobil zelo presenetljivo in simpatično pisemce mladeniča, ki mu je ime Jaka in ki me je več kot prijazno prosil za pomoč pri reševanju svojega ljubezenskega problemčka. Povedal mi je, da je razmišljal, da bi vse skupaj zapisal na svoj blog, toda ker se boji, da ne bo doseglo pravega učinka, se je obrnil name in me prosil, naj mu pomagam, saj računa, da bo pri meni dobil več koristnih nasvetov. Ker se mi je zdel iskren in ker mi je vse skupaj zelo prikupno, sem se odločil, da objavim njegovo prošnjo in vas hkrati pozovem, dragi bralci, da mu pomagate s čim boljšimi in koristnimi nasveti.

Takole gre njegov problem:

“Zgodba je taka, da sm v srednji šoli spoznal eno punco, vendar se ji nism upal približati. Zaradi strahu pred zavnitvijo. No, pravzaprav je ona vedela, da mi je všeč, a vseeno ni naredila nobenega koraka. Končno sva se nekega dne spoznala, vendar je bilo takrat pa že konec srednje šole. Žal nisem uspel dobiti njene telefonske številke, skratka nič se ni zgodilo. No, zdaj jo pa zagledam na fejsbuku, pa bi z njo zelo rad vzpostavil stik.

Torej, recimo, da me zavrne, kaj sledi? Sedaj pa pride na vrsto vprašanje, ki me najbolj zanima.

In sicer: ALI SE SPLAČA VZTRAJATI PRI NEKEM DEKLETU, ČEPRAV TE  ONA ZAVRNE?

Pravzaprav ne vem, kaj naj ona pričakuje. Verjetno se me ne spomni, ali pa bo začudeno pogledala, ko me bo videla na fejsbuku.

Povem vam še to, da mi je bila v srednji šoli tako zelo lepa, da bi umrl zanjo.”

Evo, dragi moji, takole se je glasil del Jakovega pisemčka, v katerem me prosi, naj vse skupaj objavim na svojem blogu, saj upa, da bo prav od vas dobil kakšno dobro idejo.

Sam se bom odgovora zaenkrat zadržal in počakal na vaša mnenja, katerih bo tudi Jaka po moje zelo vesel.

Končno sem si pogledal evropske filmske nagrade

24.01.2009 ob 06:45

Podelili so jih konec lanskega leta na Danskem. Zelo všeč mi je bil voditelj Mikael Bertelsen, sicer danski komedijant, ki bi lahko kot za šalo vodil tudi oskarje.

Odlična in zelo smešna se mi je zdela uvodna sekvenca z bobni, presenečen pa sem bil že pri prvi nagradi, kjer so evropski gledalci za najboljši film leta proglasili zadnjega Harryja Potterja. Očitno so glasovali pretežno mladi, skorajda najstniški gledalci, saj se mi zdi, da bi moral v nasprotnem primeru zmagati vsaj kak The Dark Knight, ki je bil tudi v Evropi izjemno popularen film.

Za najboljšega debitanta je zmagal Steve McQueen, režiser filma Hunger, v igri pa je bila tudi bosanska režiserka Aida Begić, ki je lani posnela film Snijeg. Čeprav mi Hunger ni bil tako zelo všeč, je treba priznati, da je McQueen delo opravil več kot odlično. Saj res, mislite, da se je med zahvalnim govorom zahvalil gejevskemu partnerju ali le prijatelju?

Med 1000 filmi, ki so jih lani posneli v Evropi, jih je več kot 40 tekmovalo v različnih kategorijah, kjer je za scenarij slavila Gomorra, zame zelo precenjen film, ki je potem seveda pobral še nagrado na najboljši film leta in nagrado za najboljšega igralca leta, ki je šla Toniju Servillu. Če vprašate mene, bi morala za najboljši film zmagati veliko boljša Sirotišnica. Se mi pa zdi, da je Gomorra slavila predvsem zaradi stvari, ki se dogajajo vsem sodelujočim, ne pa toliko zaradi same kvalitete filma, ki ni čisto nič posebnega.

Zelo kul je bil trenutek, ko je na oder prišla kultna Marianne Faithfull, ki je podelila posebno priznanje ustanoviteljem danes malce pozabljenega filmskega gibanja Dogma. Ne boste verjeli, med njimi je bil tudi maestro Lars Von Trier, oče Dogme, ki se takih podelitev ponavadi ne udeležuje.

Najboljša igralka je postala Kristin Scott Thomas, ki so jo za film Il ylongtems que je t’aime spregledali pri nominacijah za oskarja in ji dali vsaj nominacijo za zlati globus. Premagala je mojo favoritko Belen Ruedo iz Sirotišnice, kakor tudi izvrstno Sally Hawkins iz Happy Go Lucky.

Vrhunec prireditve je bila nedvomno Judi Dench, ki je dobila posebno nagrado za življenjsko delo, med odlomki njenih filmov pa sem se vprašal, kako je mogoče, da ima samo enega usranega oskarja. Pa še to le za stransko vlogo.

Močno me je nasmejal skeč v kinu, kjer je voditelj ljudi, ki so hoteli gledati novega Bonda, prepričeval, naj gredo raje gledat kazahstanski Tulpan. In prav ta skeč je več kot odlično pokazal miselnost povprečnega gledalca, ki seveda še vedno pada na popcorn film in se ne zanima kaj dosti za evropsko filmsko umetnost.

Evropski kritiki so za naj film izbrali La Graine et le Mulet, ki sicer meni osebno ni nič posebnega.

Močno me je začel zanimati film Wolke 9, ki govori o ljubezni starejših ljudi in je bojda poln navihanih prizorov med starčki.

Prireditev je bila povsem okej, seveda skorajda brez glamurja in pravih zvezd, pa vendar podobna zlatim globusom in veliko bolj preprosta ter iskrena od oskarjev. Končno sem jo le ujel na kanalu HBO, kar sploh ni slabo, saj je dobro vedeti kaj imajo radi v Evropi in tako dobiti idejo kaj vse se splača videti. Problem je le v tem, da veliko filmov naša kina veselo prešpricajo in da jih je potem s podnapisi zelo težko dobiti na internetu. Tako je to, če niti evropska država ne podpira evropskega filma.

Pa srečno do naslednje podelitve.

null