Arhiv za December, 2008

Zadnjič na voditeljskem stolu oddaje “Denarja, da se ti zmeša”

23.12.2008 ob 05:40

Pa se je zgodila. Zadnja oddaja “Denarja, da se ti zmeša”. Polna nostalgije, lepih spominov in vsega tistega, kar sem doživel v zadnjem letu in pol. Trudil sem se, da me ne bi prizadelo in da ne bi pokazal preveč čustev, toda ni mi najbolj uspelo. Še posebej na koncu, ko sem se poslovil od svojih gledalcev in sodelavcev. Imel sem cmok v grlu. Bil sem kot starec, ki žaluje za odhodom vnuka. Oddaja mi je prirasla k srcu, kar je jasno, saj sem jo vodil skoraj vsak dan in to dvakrat na dan. Pogrešal bom naš studio, tehnike, gledalce in atmosfero. Pogrešal bom vse tisto, kar sem doživljal zadnjih 18 mesecev. In vse tisto, kar ne bom nikoli pozabil. Hvala vsem, ki ste me redno gledali. In vsem, ki ste mi povedali, da ste uživali ob mojem vodenju ter si popestrili dolgočasne večere. Zelo čuden občutek imam. Kot da mi nekaj manjka. Kot da je umrl del mene. Del, ki mi je pomenil zelo veliko. In del, ki ga na tak način nikoli več ne bom dobil nazaj.

Srečno in nasvidenje v naslednji vojni, ki se bo začela kmalu.  

In še nekaj linkov, kjer je beseda tako ali drugače tekla o oddaji:

http://redar.blog.siol.net/2008/12/08/kdo-je-mozak-s-pike-tv/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/21/slovo-oddaje-denarja-da-se-ti-zmesa/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/09/21/kako-sem-danes-zaradi-pricakovanja-volilnih-rezultatov-svojo-oddajo-vodil-kot-nezbrani-bedak/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/09/11/jurij-in-lado-sta-se-delala-norca-iz-moje-oddaje/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/05/04/moja-konkurenca/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/04/03/kako-sem-v-oddaji-denarja-da-se-ti-zmesa-vceraj-podelil-4450-evrov-in-ostal-ziv/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/12/11/gartnerja-da-se-ti-zmesa/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/11/29/atentat/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/08/16/podelili-smo-1000-evrov/

http://rockstar.blog.siol.net/2007/12/11/iztok-gartner-je-faca/

http://markopigac.blog.siol.net/2007/08/16/tv-pika-ko-skoci-gartner-med-oddajo-zalivat/

http://jessy.blog.siol.net/2007/12/22/iztok-gartner-nas-je-povabil-v-svojo-oddajo/

null

Recenzije: Rails & Ties, The Life Before Her Eyes

22.12.2008 ob 16:59

RAILS & TIES (zda 2007, drama, režija: Alison Eastwood, igrajo: Kevin Bacon, Marcia Gay Harden, Miles Heizer)

Režijski debi hčerke Clinta Eastwooda.

Kevin Bacon je Tom Stark, strojevodja, katerega žena Megan (Marcia Gay Harden) umira za rakom. In možakar, ki kljub temu preveč časa preživi v službi in se ne zaveda, da mu zakon propada. Prav zato mu pride prometna nesreča, kjer se z vlakom zaleti v avtomobil, kjer neka ženska dela samomor, več kot naročena. Prav zaradi nesreče, ki jo preživi sinek (Miles Heizer) omenjene ženske, se spet zbliža z ženo in najde nov smisel življenja. Tudi zato, ker z ženo nimata otrok in ker začneta skrbeti za preživelega sineka, ki je resda še vedno prepričan, da bi lahko Tom ustavil vlak, a vseeno začuti njegovo iskreno kesanje in mu počasi le oprosti. Čustveno močan, pa vendar nekoliko dolgočasen in prazen film, ki se mu pozna zelena režiserka. Povedano drugače, film, ki bi ga veliko bolje posnel ata Clint.

Ocena 3

null

THE LIFE BEFORE HER EYES (zda 2007, drama, režija: Vadim Perelman, igrajo: Uma Thurman, Evan Rachel Wood, Eva Amurri, Brett Cullen)

Slaba vest.

Uma Thurman je Diana McFee, učiteljica, ki jo useka slaba vest. Ki jo usekajo spomini na masaker, v katerem je njen sošolec postrelil na desetine učencev. Tudi njeno najboljšo prijateljico Maureen (Eva Amurri). In naša Diana se na obletnico tega krvavega dogodka spominja svoje preteklosti (ko je mlada, jo igra Evan Rachel Wood), kar pomeni, da film skače sem in tja. Da sedanjost prekinjajo flashbacki preteklosti in da gledalec počasi dojema kaj se je pravzaprav zgodilo. Še posebej, ko se Maureen in Diana znajdeta na stranišču, kamor pride tudi mladi psiho, ki zahteva, da se odločita, katero bo ustrelil, katera pa bo preživela. “Ne bom ubil obeh, ubil bom le eno. Tako sem se odločil.” Močna zgodba, ki pa ji vendarle zmanjka kar nekaj kvalitete. Nekaj tistih pravih dramskih prijemov, ki jih imajo zares dobri filmi. Nekaj tistega, kar gledaleca zares zadene. The Life Before Her Eyes tako ostane na polovici med dobro zgodbo in ne dovolj prepričljivo dramatizacijo, ki pa nam na koncu vseeno vzame dih in pojasni, da se da slabo vest popraviti tudi tako, da spremeniš spomine. Da se torej žrtvuješ v mislih in si do konca uničiš realnost. Dane spremeniš preteklosti, marveč le spomine na preteklost, ki kljub temu vpliva na tvojo sedanjost. Čista odrešitev.  

Ocena 3

null

Tri najslabše in tri najboljše stvari v letu 2008

22.12.2008 ob 01:54

Ker se leto 2008 počasi bliža koncu, je čas, da podebatiramo o rečeh, ki so vam zaznamovale preteklih 12 mesecev. Zaupajte mi 3 najboljše in 3 najslabše stvari, ki ste jih doživeli v tem vsaj zame zelo pestrem in okej letu.

Slovo oddaje “Denarja, da se ti zmeša”

21.12.2008 ob 21:27

Vsega lepega je enkrat konec. In jutri bo konec tudi moje oddaje Denarja, da se ti zmeša. No ja, konec bo mojega vodenja te oddaje, ki sem jo skoraj vsak dan fural zadnje leto in pol na Televiziji Pika. Konec bo tega koncepta, saj se oddaja spreminja in dobiva koncept, ki mi ne leži več. Zato grem dalje. Novim izzivom nasproti. In to zelo kmalu. Za mano je skoraj 500 oddaj. Petsto takšnih in drugačnih šovov in domislic, ki so upam da zabavale gledalce. Tudi tiste, ki niso nikoli klicali in so me samo gledali. Imel sem se fino. Včasih mi je bilo resda pošteno dolgčas, saj ni bilo izziva in možnosti za drugačne prijeme, toda ker sem vedno pogruntal kaj novega, je šlo skozi. Užival sem in bilo mi je kul. Počeli smo številne oslarije, ki jih v takšnih kvizih voditelji ne počnejo. Jaz sem jih počel, saj sem bil drugačen od ostalih. Prav zato me nekateri niso marali, nekateri pa so oddajo gledali le zaradi mene.

Ob tej priliki bi se rad zahvalil gospodu Stanetu Grahu, ki je imel toliko jajc, da me je pred letom in pol postavil za voditelja in verjel v moje sposobnosti.

Pa ekipi tehnikov (Bojan, Rok, Damir, Pepi, Brane), ki je bila vedno fer in kul do mene.

Pa maskerki Sabini in kamermanki Martini, ki sta bili vedno dobre volje.

Pa našim enkratnim gledalcem in gledalkam, kjer sta bili zadnje čase glavni Milena in Barbara.

Pa sovoditeljicama Jerci in Niki, s katerima smo se dobro razumeli.

In seveda moji hudo privlačni hostesi, brez katere oddaja ne bi bila takšna kot je bila.

Kakorkoli že, nasmejali smo se zelo velikokrat. Žal mi je, da nisem ta glavnih momentov ujel na kaseto, saj bi jih imel za spomin. Večkrat smo bili res totalno odštekani. In to v oddaji, kjer so vsi voditelji tako zelo resni in nespontani. Menim, da sem delal dobro in da sem si odprl pot za naprej. To se bo pokazalo zelo hitro, saj pogovori za nove oddaje že tečejo. To naj zaenkrat ostane skrivnost.

V glavnem, poslovil sem bom jutri. Torej v ponedeljek, ob 19. in 23. uri, ko bom na sporedu zadnjič. Vsaj planirano je tako.

Recenzije: Madagascar in Madagascar 2

21.12.2008 ob 20:49

MADAGASCAR (zda 2005, risanka, režija: Eric Darnell in Tom McGrath, glasovi: Ben Stiller, Chris Rock, David Schwimmer, Jada Pinkett Smith, Cedric the Entertainer, Sacha Baron Cohen, Andy Richter)

Risanka, ki tipične vragolije zamenja s kvaliteto.

Madagascar, še ena stvaritev studia Dreamworks, ni kar tako. Ni na prvo žogo. Ni na prvi štos. Je na vse tisto, kar risanke ponavadi pustijo ob strani, ko hočejo ugajati že v prvi minutki. Madagascar si vzame čas. Veliko časa, kar je sila posebno in drzno dejanje, če pomislimo, da naj bi bil prvi vrsti namenjen otrokom. Ni, namenjen je odraslim. Odraslim, ki štekajo dobre finte in norčevanje iz znanih uspešnic. In seveda, namenjen je tudi otrokom. Pa ne tistim, ki so uživali ob risanki Shark Tale, marveč tistim, ki imajo radi, da risanka potegne še malce dlje od nedeljskega popoldneva. Tu so namreč štirje junaki. Štirje najboljši prijatelji newyorškega živalskega vrta. Štirje zvezdniki, ki vsak dan zabavajo na tisoče obiskovalcev. Zebra (Chris Rock), ki si želi okusiti svobodo. Lev (Ben Stiller), ki uživa v soju žarometov in ne bi za nič na svetu zapustil svoje kletke. Nilska konjevka (Jada Pinkett Smith), ki razmišlja počasi in preudarno. In žirafa (David Schwimmer), ki fura imidž hipohondra. Vsi so srečni in zadovoljni. Podnevi in ponoči. Vse do zebrinega desetega rojstnega dne, ko nastopi kriza srednjih let, ki za sabo potegne še željo po svobodi. Željo po potovanju v svet. V drug okoliš. V nekaj novega, nekaj bolj zanimivega, nekaj razburljivega. Idejo dajo pingvini, druščina hudo streniranih profijev, ki bi jih lahko zaposlila katerakoli mafijska družina, prva pa pogum seveda zbere zebra in jo mahne na špancir po mestu. Toda stvari se zapletejo, naša druščina pa se znajde na Madagaskarju. V čistokrvni divjini, v avtohtonem okolju, v deželi, kjer bi se morali počutiti kot doma. Temu jasno da ni tako, saj so pobje razvajeni mestni snobi, ki se pod milim soncem ne znajdejo preveč. In pozor, to je zgodba, kjer živali ne znajo živeti brez ljudi in se bolj kot ljudi bojijo drugih živali. Še več, ob drugih živalih se počutijo nelagodno. Pa četudi jih na Madagaskarju pričaka sam Sacha Baron Cohen, za prijatelje Ali G, kralj domorodcev, majhnih lemurjev, ki muvajo na zimzeleno I Like To Move It in se skrivajo pred hudobnimi hijenami podobnimi stvori. Pač risanka, ki obvlada psihologijo živali in risanka, kjer otroci seveda ne bodo razumeli finte z rektumskim termometrom.

Ocena: 8/10

null

MADAGASCAR: Escape 2 Africa (zda 2008, risanka, režija: Eric Darnell in Tom McGrath, glasovi: Ben Stiller, Chris Rock, Jada Pinkett Smith, David Schwimmer, Sacha Barom Cohen, Bernie Mac, Cedric the Entertainer, Andy Ricther, Alec Baldwin, Will I Am

Malce bolj otročje, pa vendar zelo gledljivo in simpatično nadaljevanje.

Naši junaki so nazaj. V polni postavi in z uvodom, kjer spoznamo preteklost leva Alexa. Torej z uvodom, ki se ga ne bi branil niti tretji Indiana Jones. Nato se spet znajdemo na Madagaskarju, ki ga naša ekipa seveda zapušča in se vrača nazaj v New York. Nazaj pod soje žarometov, ki jih čisto vsi močno pogrešajo. Ker se med poletom pokvari letalo, pikirajo naravnost v Afriko. V svoje avtohtono okolje, kjer se bi morali počutiti še bolj domače kot na Madagaskarju. In kjer bi morali spoznati še ostale predstavnike svoje vrste. Prav to jih zmoti. To, da niso več unikatni. In to, da so le del skupine. No ja, največje težave ima naš Alex, ki po mnogih letih sreča očeta (Bernie Mac) in mamo, ki od njega pričakujeta pogum. Ki sta prepričana, da je pravi lev, ne pa lev iz Čarovnika iz Oza. Torej lev, ki raje pleše kot pa da bi se boril. In prav to “napako” več kot odlično izkoristi hinavski lev Makunga (Alec Baldwin), ki že od nekdaj sanja, da bi postal glavni in da bi s prestola izrinil Alexovega očeta. Malce otročja, pa vendar še vedno dovolj skulirana risanka, da se bodo ob njej zabavali tudi odrasli. Se pravi publika, ki bo težave slona z zavitim rilcem razumela povsem drugače od otrok.

Ocena: 6/10

null

Recenzije: Body of Lies

21.12.2008 ob 19:50

zda 2008, drama, režija: Ridley Scott, igrajo: Leonardo DiCapiro, Russell Crowe, Mark Strong, Golshifteh Farahani

Preveč realno, premalo filmsko.

Filmu Body of Lies ne moremo očitati poguma in dejstva, da nam razlaga nekaj velikega in pomembnega. Da se ukvarja z zelo aktualno tematiko in da gre zelo globoko pri odkrivanju resnic o ameriškem napadu na Irak. Toda to je premalo za dober film. To je dovolj za dober dokumentarec, ni pa dovolj za gledalce, ki večino teh reči že vedno. Pač film, ki se ga je ustrašil le George Bush. In film, ki na sceno prihaja vsaj dve leti prepozno. In v prvi bojni vrsti je CIA agent Leonardo DiCapiro, ki se želi infiltrirati v vrste zelo nevarnega terorista. V islamskega masterminda Al-Saleema, ki zagnano bombardira civilne objekte. Na pomoč mu priskoči šef Russell Crowe, ki zelo zahtevno in nevarno operacijo vodi kar iz domačega štaba in je z DiCapriem na zvezi preko mobilnega telefona. Ker ima DiCaprio kljub napeti situaciji še vedno dovolj časa, se zaljubi v lokalno lepotičko Aisho, dodatne preglavice pa mu povzroča še jordanski operativec Hani (Mark Strong), saj nima pojma, če mu lahko zares zaupa. Dobro zmontirana in zelo solidno zrežirana vojna drama, ki pa žal prihaja po preveč podobnih filmih, kar pomeni, da ni dovolj ostra in taka, da bi si jo zares zapomnili.

Ocena 3 in pol

null

LIFFe 2008: El Orfanato

21.12.2008 ob 19:17

mehika & španija 2007, dramska grozljivka, režija: Juan Antonio Bayona, igrajo: Belen Rueda, Fernando Cayo, Roger Princep, Geraldine Chaplin

Najlepša grozljivka vseh časov.

Pozabite na Panov labirint, na sceni je nova mojstrovina. Nova mešanica realnosti in pravljice, ki vas bo očarala, prestrašila in spravila v jok. Čudovito strašljiv, ali še bolje, strašljivo čudovit film, ki prepriča z atmosfero, zgodbo, igralskimi kreacijami in eleganco. Klišejev se ne vidi, saj je vse skupaj preveč dovršeno. Preveč enkratno, veličastno in brez ene same napake. Povedano bolj direktno, Panov labirint je bil vaja, Sirotišnica pa je predstava. Edinstvena filmska izkušnja, ki bo z vami ostala za vedno. Če bi jo lahko narisali, bi dobili najlepšo sliko vseh časov. Če bi jo lahko zapeli, bi dobili najlepšo pesem vseh časov. Ker jo imamo na velikem platnu, pa imamo najlepšo grozljivko vseh časov. Še lepšo od Coppolove Dracule, pa četudi ne gre za ljubezensko zgodbo, marveč za tipično strašljivko. Za prefinjen rimejk Poltergeista, ali če želite, za parafrazo Kubrickove klasike The Shining. In Sirotišnica je veliko več kot Poltergeist in The Shining. Veliko več kot grozljivka o duhovih. Sirotišnica je čista poezija, ki do potankosti obvlada mešanico strahu in čustev. Mešanico, ki v gledalcu prebudi srh in solze. Mešanico, ki jo na tako krasen način še niste videli. In zgodba se odvrti v hiši zakonskega para, ki skrbno pazi na svojega posvojena sinčka, kateri se začne pogovarjati s svojimi navideznimi prijatelji. Saj veste, glasovi, zvoki in sence. Kot v preštevilnih filmih, ki smo jih videli. A kot sem že dejal, Sirotišnica je tako zelo dober film, da se vsi ti klišeji izgubijo že med najavno špico. Sirotišnica ima toliko stila in šarma, da lahko vse podobne filme vzame na učne ure. Sirotišnica je nedvomno najboljši film o duhovih. Če ne ne najboljši, pa najlepši in najbolj čaroben. Skorajda pravljičen, pa vendar srhljiv ko sto mater. Z vrhunskim, tragičnim in nirvanskim koncem, kjer ne boste mogli zadržati solza. Moderna inačica Petra Pana, kjer je Wendy zrasla v Lauro (odlična Belen Rueda). In kjer ima Peter Pan sposobnosti šajnanja. Kot tisti mali poba v Kubrickovem The Shining. Krasen film. Morda celo najboljši letos.

Ocena: 10/10

null

Guns N’ Roses: Chinese Democracy

21.12.2008 ob 17:45

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih je bil čas, ko so črnci čakali nov album skupine Public Enemy, belci pa nov album skupine Guns N’ Roses. In seveda čas, ko so bili Gunsi največja skupina na svetu. Čeprav nisem nikoli poslušal rocka, so mi bili kul.  Tako zelo, da sem si nabavil celo originalno vinilko Lies iz leta 1988, ki jo še zdaj hranim v svojem arhivu. Ko so leta 1991 izdali dvojni album Use Your Illusion, se je moje navdušenje še povečalo, November Rain in Don’t Cry pa sta zasenčili celo vse takratne hip hop uspešnice. Morda celo plato Original Gangster, ki jo je istega leta izdal Ice T.

Gunsi so mi bili legende, Axl, Slash in Izzy pa junaki, ki jih ne bom nikoli pozabil. Prav zato sem bil tako zelo šokiran, ko sem gledal tisti MTV comeback, kjer sem na odru prepoznal samo Axla. To niso bili Gunsi, to je bil le Axl, ki ni vedel kaj naj počne. Brez Slasha in Izzyja Gunsov ni. Gunsi brez njiju so kot Velvet Revolver brez Axla. Nekaj manjka, nekaj se ne sliši tako kot je treba. Gunsi brez Slasha in Izzyja so kot Rolling Stones brez Keitha Richardsa in Rona Wooda. Ali če hočete, kot Beatles brez Johna Lennona in Ringa Starrja. In prav zato bi moral Axl nehati ali vsaj zamenjati ime. To, kar počne zadnja leta, je namreč žalitev za Gunse. In žalitev za njihove oboževalce. To niso več Gunsi, to je zelo povprečen rock bend, ki ima na mikrofonu pač legendarnega pevca.

In zdaj so fantje po petnajstih letih izdali novo ploščo. Dolgo pričakovano, še dlje najavljano in skorajda kontroverzno Chinese Democracy, ki je seveda hudo razočaranje. Ki bo šlo mimo skorajda neopazno. Povsem razumljivo, saj gre za izredno cenen izdelek. Za brezglavo nabijanje brez repa in glave. Za takoj pozabljive komade, kjer niti en ne sede v srce, ali če hočete, v glavo. Axl kriči, ostali pa žagajo in tolčejo kot za stavo. Tak album bi moral ostati v studiu. Tak album je žalitev za Gunse in za njihove oboževalce. To ni album, to je šlepanje na staro slavo. Na legendarno ime, ki ga Axl maže že vrsto let.

Tako slab album, da si morate nujno zavrteti vsaj Welcome to the Jungle, Paradise City, You Could Be Mine, Since I Don’t Have You, Patience in Sweet Child O’ Mine, da pridete k sebi.

null

Beyonce Knowles: I am…Sasha Fierce

21.12.2008 ob 17:12

Čudovit album. Še posebej pesmice If I Were a Boy, Halo, Disappear, Broken-Hearted Girl in Ave Maria. Vrhunska produkcija, kjer se končno ne sliši tistih elektronskih prijemov, ki mi grejo na živce pri Britney Spears in Janet Jackson. Verjetno najboljša Beyonce doslej. Polovico počasna, polovico pa hitra, udarna in plesna. Skuliran album. Še posebej pesmice Single Ladies, Radio in Hello. Božanje duše in miganje z boki. Enkraten zaključek leta in resen kandidat za najboljšo ploščo leta. Kapo dol.

YouTube slika preogleda

Happy Birthday: Brad Pitt

18.12.2008 ob 13:22

Lepi Brad danes praznuje lepih 45 let. V devetdesetih me je ujel s filmi Legends of the Fall, Kalifornia, Intervju z vampirjem in Seven, potem pa razočaral s celo kopico bedarij, ki mu jih še zdaj nisem povsem odpustil. Zadnje čase je spet na pravi poti, kar pomeni, da se počasi vendarle spreminja v dobrega igralca, ki bo trajal še dolgo časa.

null

Recenzije: Vampir z Gorjancev

17.12.2008 ob 22:32

slovenija 2008, dramska grozljivka, režija: Vinci Vogue Anžlovar, igrajo: Sebastian Cavazza, Gregor Luštek, Vlado Novak, Inti Šraj, Jonas Žnidaršič, Ivo Barišič, Pavle Ravnohrib, Janez Hočevar

Verjetno najslabši slovenski film vseh časov.

Vampir z Gorjancev izgleda slabo. Kot najslabši vampirski, ali še bolje, kot najslabši slovenski film vseh časov. V Vampirju z Gorjancev je zelo slabo čisto vse. Dialogi, dramaturgija, dramatizacija, atmosfera, posebni efekti, seks in igralska ekipa. Vampir z Gorjancev je tako zelo slab, da slabši ne bi mogel biti. Tako zelo čuden, neprepričljiv, umeten, prisiljen in brez filinga, da bi lahko z njim mučili Hrvate. In pozor, režiral ga je Vinci Vogue Anžlovar, gospod, ki je v devetdesetih rešil slovenski film in nas nekaj let kasneje s po krivici prezrtim in odličnim Pokrom pripeljal celo v Ameriko. No ja, ki je Ameriko s filmom Ciganske oči pripeljal v Slovenijo. In to s Claire Forlani v glavni vlogi. Tisto Claire Forlani, ki je z Bradom Pittom igrala v Meet Joe Black. Potem je izginil. Vse do filma Vampir z Gorjancev, ki naj bi predstavljal njegovo veliko vrnitev. Prvo pravo slovensko grozljivko, ki naj bi končno rešila čast, katero je zajebala porazno slaba Morana. Ne boste verjeli, toda Vampir z Gorjancev je še slabši od Morane. Vampir z Gorjancev izgleda tako, kot da bi vsi sodelujoči hoteli, da je slab. Da je najslabši. In Vampir z Gorjancev je tako zelo slab, da je že smešen. Pa četudi se jemlje smrtno resno in nam predstavi ljubezensko zgodbo, zavoljo katere bi se Bram Stocker obračal v grobu. Kvazi poetika ne pomaga in film še dodatno uničuje. Joške blogerke Mojcas boste pozabili že med gledanjem. Za blogerskega kolega Marka Pigaca pa bi bilo bolje, če bi bil tiho. Povedano drugače, pred vami je film, ki je veliko obljubljal, na koncu pa padel zelo nizko. In film, kjer celo umetne dlake zgledajo enako trapasto kot umetni brki Pavleta Ravnohriba. Prav imate, Vampir z Gorjancev je tako zelo slab, da dobro izpade celo Jasmina iz Big Brotherja, ki ni dobro izpadla niti v Big Brotherju. Pa vendar, Sebastian Cavazza kljub vsemu v vsem tem sranju zmore ujeti nekaj solidnih igralskih prijemov in zvoziti do konca. V objem dovolj karizmatične Inti Šraj in v družbo dovolj zabavnega Jonasa Žnidaršiča, ki odfura vlogo Luke Kopra in izpade simpatično. Vinci Vogue Anžlovar resda nakaže, da je hotel veliko. Da je hotel veliko več kot tole, kar smo danes videli po televiziji. Toda žal mu ne uspe. Pa četudi se trudi, ostaja globoko pod zemljo. Ali še bolje, zaprt v krsti, kjer mu je očitno zmanjkalo denarja za boljši film. Da ne pozabim, v igri za eno izmed vlog sem bil tudi sam. Pravzaprav v igri za dve vlogi. Ker je zmanjkalo denarja, so me izrezali. Ko filma še nisem videl, sem bil slabe volje, da me ni zraven. Zdaj ko sem ga videl, pa sem vesel, da me ni in da so me odrezali. Zelo površen film. Tak, da se mu poznata premalo natančna montaža in premalo dodelan scenarij. Škoda, saj bi lahko dobili odličen film. Tak, da bi mu zameril, da se je odvrtel samo na televiziji. Zdaj mu zamerim, da se je sploh odvrtel.

Ocena: 1/10

null

Recesija se v Sloveniji še ne pozna

17.12.2008 ob 12:29

Pravijo, da je recesija čedalje bližje tudi Sloveniji. No ja, med navadno rajo je še ni. Prav nasprotno, navadni raji gre še vedno dobro. Če temu ne bi bilo tako, bi bili trgovski centri prazni. Pa niso. So polni do zadnjega kotička. In to čisto vsi. In raja ne kupuje enega kruha in enega mleka. Raja kupuje cele vozičke hrane in ostalih pizdarij. Raja plačuje tudi po 100 evrov za en sam nakup. In to vsak teden, ali še bolje, vsake tri dni znova. Eni kupujejo v Šparu, drugi v Tušu, tretji v Lidlu, četrti v Hoferju, peti pa kje drugje. Množično in zelo zagnano. Pa ne samo decembra in pred prazniki. Vsak mesec, vsak teden in vsak dan. To zame ni strah ped recesijo, to je povsem lagodno življenje, kjer imajo ljudje očitno še vedno dovolj denarja. Da ne bo pomote, nabito polne so tudi trgovine z oblačili, z belo tehniko in z gospodinjskimi pripomočki. In tudi tam ne gre za majhne nakupe. Tudi tam gre za dosti denarja, ki iz denarnic leti kot po tekočem traku. Slovenci se požvižgajo na recesijo. Recesija jim je dala zagon za zapravljanje in za nakupe. Morda tudi zato, ker imajo v glavi, da imajo zadnjo priložnost pred zlomom gospodarstva. Da gre za njihov zadnji nakup. Za zadnjo radost zapravljanja denarja.

Najbolj nori so v Celju. Prav v Celju so trgovine najbolj polne. Celje je meka za odpiranje novih trgovin. Vsem gre kot po maslu. Vsem se cedita med in mleko. Pa četudi so cene mleka poskočile v nebo. Celjani so nori na nakupovanje. Ves dan, vsak dan. Če ne kupuješ, nisi pravi Celjan. Nekoč rokomet, danes nakupovanje v trgovskih centrih. Tudi pet pred deveto zvečer, tudi takrat, ko trgovine še niso odprte. Celjanom se je zmešalo. Če bi v trgovinah prodajali postelje, kjer bi se dalo spati na licu mesta, bi vse prodali že prvi dan, Celjani pa bi v trgovini ostali za vedno. Celjan je prototip za modernega kupca. Če rečeš moderni kupec, moraš reči tudi Celjan. In polni so vsi trgovski centri. Tudi Mercator. Tudi tisti, ki se še niso odprli. Hudiča, poln je tudi Big Bang. Vse je polno. In ne samo od zijal, marveč od kupcev, se pravi od ljudi, ki kupujejo in zapravljajo denar.

Kakorkoli že, Slovencev se recesija še ni dotaknila. Ko se jih bo, pa bodo pač prodali stanovanja in avtomobile in se preselili v trgovske centre, ki bodo pač uvedli še to ponudbo.

Sicer pa, odkar je recesija, je bencin skorajda zastonj.

Upam, da traja čim dlje.

null

Tudi jaz bi v petek rekel odločni NE

17.12.2008 ob 11:45

Slovenija ima končno možnost, da Hrvatom vrne za vse pizdarije, ki se jih grejo in ki so se jih šli. Prav zato jih ne razumem, da ne odnehajo in da bodo zavoljo svoje trme tvegali vstop v EU. Zdi se mi, da so prepričani, da Slovenija ne misli resno in da se bo v petek posrala od strahu. Upam, da se ne bo in da jim bo primazala vsaj eno klofuto. Magari samo zato, da nas bodo končno vzeli resno in da se bodo zavedali, da je od nas odvisen njihov vstop v EU.

Po drugi strani pa to ne bo prav nič dobro, saj bodo še vedno potrebne meje, kar pomeni, da nam bodo lahko Hrvati vrnili poleti, ko bomo šli na morje. Pač tako, da nas bodo zajebavali na mejnih prehodih in da nas bo bolela glava. Res sem razočaran in jezen, da se ne moremo normalno zmeniti. Ko pomislim na meje, se mi petkov NE ne zdi več tako smiseln in potreben. Toda to je očitno edini način, da jih pomirimo. Hm, ali pa še bolj razjezimo. Tole se ne bo dobro končalo. Če rečemo NE, bo jeza še večja. Če rečemo JA, pa nas bodo še naprej zafrkavali.

Pa vendar, Pahorja in Janšo močno podpiram pri pokončni drži, saj menim, da je to edini način, da pridemo do rešitve. Naj rečeta NE, potem pa bomo videli kaj se bo zgodilo. Še vedno lahko čez čaš namreč rečeta JA.

Kot sem rekel, mi njim NE, oni nam zajebavanje na mejnih prehodih, mi pa njim bojkot poletnega turizma. Začaran krog nožev v hrbet. Bedno. Dajmo se zmenit, no. Porka madona.

The Day That Earth Stood Still (1951) vs. The Day That Earth Stood Still (2008)

17.12.2008 ob 11:21

Izvirnik, ki ga je že leta 1951 posnel Robert Wise in kjer je Klaatuja igral Michael Rennie, še danes velja za klasiko znanstvene fantastike. Povsem upravičeno, saj gre za zares dober, vizionarski, prelomen in močan film. Še posebej, če ga primerjamo z večino cenenih predstavnikov žanra, ki so jih kot po tekočem traku snemali v petdesetih. Zgodba o vesoljcu, ki pride na Zemljo, da bi nas opozoril, da bomo uničili planet in s tem povzročili pizdarijo v osončju drugih planetov, še danes zadene bistvo. Še danes ujame esenco človeške stupidnosti in ignorance do planeta, na katerem živimo. In pozor, Klaatu, ki na Zemljo pripotuje v spremstvu tehnično dovršenega robota, ki lahko z žarki uniči vse, kar mu prekriža pot, ne pride zato, da bi rešil Zemljo in ker ga skrbi za Zemljane. Klaatu pride zato, ker ga skrbi za njegov planet in za varnost ostalih planetov v vesolju. Še posebej, ker se Zemljani tako zelo radi igrajo z jedrsko energijo in nimajo pojma, kaj vse lahko s tem ogrozijo. Za tiste čase izjemno aktualen in pogumen film, ki bi ga lahko kot za šalo prenesli tudi v današnji čas, ko ni čisto nič drugače in ko bi moral Klaatu že zdavnaj držati obljubo in uničiti Zemljo. Pravzaprav zelo srhljiv film, ki bi se moral zgoditi tudi v resnici. Ker se ni, smo spet tam, kjer smo. Torej tam, kjer bi si več kot zaslužili obisk pravega Klaatuja, ki bi ga morda le vzeli zares.

null

Okej, novi The Day That Earth Stood Still, ki ga je letos posnel Scott Dickerson in kjer Klaatuja igra Keanu Reeves, starega resda prekaša v posebnih efektih, toda to ne pomeni, da ga prekaša tudi v zgodbi, pogumu, dramatizaciji, idejah in vizionarstvu. Pravzaprav je daleč za njim. To seveda ne pomeni, da je slab in nevreden naslova. To pomeni le, da ne ujame zares prave atmosfere in da ga original prekaša po dolgem in počez. In pozor, Klaatu da Zemljanom tokrat jasno vedeti, da je prišel rešit Zemljo in da se požvižga na Zemljane, ki so imeli dovolj časa, da se spametujejo in poskrbijo za svoj planet. Ali kot pravi njegov infiltrirani kolega: “Tukaj sem že 70 let. Nič se ni spremenilo.” Res je, novi The Day That Earth Stood Still lahko razumemo kot nadaljevanje prvega. Kot drugi in zadnji obisk vesoljcev, ki nam hočejo dobro in ki ne morejo verjeti, da smo še vedno tako zabiti. Da še vedno uničujemo naš planet in da nam ni do živega prišel niti obisk iz leta 1951. Zgodba je dokaj enaka izvirniku, le da je fantek temnopolt (v stari verziji ga je igral Billy Gray, sedaj ga igra Jaden Smith) in da ima glavna junakinja (v stari verziji jo je igrala Patricia Neal, sedaj jo igra Jennifer Connelly) več pozornosti. Več prvih planov in več veljave. Očitno zato, ker je ni zadela ljubezen in ker za razliko od svoje predhodnice večino filma ne preživi na zmenku. Prav imate, leto 2008 je za ženske, vsaj kar se filma The Day That Earth Stood Still, veliko leto. Leto, kjer je tudi obrambna ministrica ženska (Kathy Bates). In leto, kjer Zemljani preživijo prav zaradi ženske. No ja, zaradi čustev, ki jih ta ženska pokaže svojemu “otroku”.  Res je,  Klaatuja tokrat  prepričajo čustva.  Klaatu nasede  klišejem in prevari. Kot Zemljan, ki bi se razjokal ob smrti Bambijeve mame. Rimejk bo brez dvoma bolj všeč tistim, ki niso videli originala. Tisti, ki so ga, pa bodo v njem ujeli cel kup napak, katere pa vendarle niso tako hude, da se jih ne bi dalo oprostiti.

null

Ocena originala 4

Ocena rimejka 3 in pol

Recenzije: My Mom’s New Boyfriend

16.12.2008 ob 00:57

zda 2008, komedija, režija: George Gallo, igrajo: Antonio Banderas, Meg Ryan, Colin Hanks, Selma Blair

Zelo klišejska komedija, ki jo seveda iz minute v minuto rešuje le enkratni Antonio Banderas.

Pozabite na zgodbo, kjer se mamica Meg Ryan do ušes zaljubi v skrivnostnega temnolasca, za katerega se izkaže, da je na črni listi FBI agentov. Tole je film, ki v celoti pripada karizmi Antonia Banderasa. In film, ki ga prav Banderas rešuje in spremeni v dovolj gledljivo, šarmantno in zabavno komedijo zmešnjav. Da ima gospod smisel za humor, je pokazal že večkrat. Toda tokrat je ta smisel tako zelo očarljiv, da daleč za sabo pusti premalo prepričljive izlete tipa Miami Rhapsody, Two Much, The White River Kid in Take the Lead. Tokrat je ta njegova karizma tako zelo šarmantna, da skorajda skuri ekran. In da zakrpa tudi še tako zoprne klišeje. Hudiča, ta Banderasova mana je tako močna, da ne škodi niti dolgočasni igri Meg Ryan, kaj šele prozorni predstavi Colina Hanksa in Selme Blair. Prav zaradi Banderasa vsi trije izpadejo kul in tale film spremenijo v okej robo za nedeljsko popoldne. Jasno, film je bil za distributerje tako zelo nezanimiv, da je pikiral direktno na DVD, kjer bi se spodobilo, da mu gledalci namenijo vsaj nekaj pozornosti.

Ocena 3

null