LIFFe 2008: El Orfanato
21.12.2008 ob 19:17mehika & španija 2007, dramska grozljivka, režija: Juan Antonio Bayona, igrajo: Belen Rueda, Fernando Cayo, Roger Princep, Geraldine Chaplin
Najlepša grozljivka vseh časov.
Pozabite na Panov labirint, na sceni je nova mojstrovina. Nova mešanica realnosti in pravljice, ki vas bo očarala, prestrašila in spravila v jok. Čudovito strašljiv, ali še bolje, strašljivo čudovit film, ki prepriča z atmosfero, zgodbo, igralskimi kreacijami in eleganco. Klišejev se ne vidi, saj je vse skupaj preveč dovršeno. Preveč enkratno, veličastno in brez ene same napake. Povedano bolj direktno, Panov labirint je bil vaja, Sirotišnica pa je predstava. Edinstvena filmska izkušnja, ki bo z vami ostala za vedno. Če bi jo lahko narisali, bi dobili najlepšo sliko vseh časov. Če bi jo lahko zapeli, bi dobili najlepšo pesem vseh časov. Ker jo imamo na velikem platnu, pa imamo najlepšo grozljivko vseh časov. Še lepšo od Coppolove Dracule, pa četudi ne gre za ljubezensko zgodbo, marveč za tipično strašljivko. Za prefinjen rimejk Poltergeista, ali če želite, za parafrazo Kubrickove klasike The Shining. In Sirotišnica je veliko več kot Poltergeist in The Shining. Veliko več kot grozljivka o duhovih. Sirotišnica je čista poezija, ki do potankosti obvlada mešanico strahu in čustev. Mešanico, ki v gledalcu prebudi srh in solze. Mešanico, ki jo na tako krasen način še niste videli. In zgodba se odvrti v hiši zakonskega para, ki skrbno pazi na svojega posvojena sinčka, kateri se začne pogovarjati s svojimi navideznimi prijatelji. Saj veste, glasovi, zvoki in sence. Kot v preštevilnih filmih, ki smo jih videli. A kot sem že dejal, Sirotišnica je tako zelo dober film, da se vsi ti klišeji izgubijo že med najavno špico. Sirotišnica ima toliko stila in šarma, da lahko vse podobne filme vzame na učne ure. Sirotišnica je nedvomno najboljši film o duhovih. Če ne ne najboljši, pa najlepši in najbolj čaroben. Skorajda pravljičen, pa vendar srhljiv ko sto mater. Z vrhunskim, tragičnim in nirvanskim koncem, kjer ne boste mogli zadržati solza. Moderna inačica Petra Pana, kjer je Wendy zrasla v Lauro (odlična Belen Rueda). In kjer ima Peter Pan sposobnosti šajnanja. Kot tisti mali poba v Kubrickovem The Shining. Krasen film. Morda celo najboljši letos.
Ocena: 10/10
21.12.2008 ob 21:08
Meni je bil tudi zelo všeč.
Ena tvojih najboljših recenzij!
21.12.2008 ob 21:30
Hvala.
22.12.2008 ob 14:41
Ja, tale filmček je bil tudi po mojem okusu….sploh so večina španski filmi meni oh in sploh…drugačni, bolj doživljajski, realistični…
22.12.2008 ob 14:43
Binčica, res je, Španci obvladajo svoj posel. V devetdesetih so bili mahnjeni na erotiko, zdaj pa so na pravljice.
22.12.2008 ob 15:01
sem imela obdobje, ko sem bla na Almodovarjeve filme čist ubrisana….sploh ko so bli v “igri” sexualni prizori….aaaaa
22.12.2008 ob 15:10
Meni pa stari Almodovar ni nikoli preveč potegnil. Veliko boljši mi je bil Bigas Luna.
22.12.2008 ob 19:13
El orfanato je subtilna alegorija (krščanskega) patosa, kjer sta vera in upanje pomembnejša od samega subjekta in dajeta pomensko formo in smisel sicer vse bolj prazni formi sodobnega človeka. Film govori o tem, kako pomembno je upati in verovati tudi v časih največjih tragedij. Transcendenco in posmrtno življenje prikazuje kot simbolično zgodbo o duhovih, zavito v fantazijo o opuščeni sirotišnici, kjer se je bila pred leti zgodila grozljiva nesreča. Je manj pravljičen od Panovega labirinta, nekako na ravni Hudičeve hrbtenice (2001) Guillerma del Tora, in prinaša podobno ganljivo, filmografsko izjemno posrečeno zgodbo. Sem velik privrženec fantazijske vizualizacije in simbolike del Tora, zato tudi z moje strani 8/10.
22.12.2008 ob 20:33
Zelo dobro povedano, stari moj.
20.02.2009 ob 14:37
Eden boljših filmov letošnjega leta. Ni tipična grozljivka, prej srhljivka z zelo dobro zastavljeno zgodbo in nepričakovano izpeljanim koncem.
13.01.2013 ob 06:49
[...] pokopalo več kot pet tisoč nesrečnih žrtev. Plus Juan Antonio Bayona, tudi režiser mojstrovine El Orfanato iz leta 2008, ki je pokazal izjemno nadarjenost za emotivno, pa vendar ne preveč pocukrano [...]
5.12.2013 ob 23:53
O glej glej, zdaj komaj vidim da si tudi tole recenziral. Pred kratkim sem ti napisal, da mi je to ena najboljših grozljivk. Resnično čudovit film. Eden redkih tistih, po katerih po koncu preprosto obsediš in obstaneš v šoku. Resnično mi kar nekaj časa film ni šel iz glave. Svoje doda tudi španski jezik, ki izredno paše v film (kot tudi recimo v Favnovem labirintu). Ponavadi me v filmih zmotijo butasti ameriški konci, ki so povrhu vsega še osladni da bruhaš. tale ima za mene enega najboljših koncev sploh. Tudi sam potek zgodbe je tak, da te pritegne vsako sekundo. Resnično odličen film, ki pusti pečat…