Arhiv za December, 2008

Recenzije: Bedtime Stories

29.12.2008 ob 22:15

zda 2008, komedija, režija: Adam Shankman, igrajo: Adam Sandler, Keri Russell, Guy Pearce, Russell Brand, Courteney Cox, Richard Griffiths, Jonathan Pryce, Teresa Palmer, Lucy Lawless, Rob Schneider, Carmen Electra

Dovolj dobra zabava za družinsko nedeljo.

Adamu Sandlerju, ki se je z otroci na veliko slabši način pečal že v filmu Big Daddy iz leta 1999, tokrat uspe dovolj dober, simpatičen in gledljiv feel good filmček, ki je kot nalašč primeren za tele praznične dni. Če bi v glavno vlogo postavili Robina Williamsa, ali če hočete, Stevea Martina, ne bi bilo nič narobe. Pa četudi Sandler v bistvu spet igra tistega gumpca, ki smo ga navajeni iz večine njegovih filmov. To, kar je bilo v Zohanu slabo, je v Bedtime Stories dobro, kar pomeni, da vam bo šel Sandler tokrat morda malce manj na živce. Še posebej zaradi praznikov in zavoljo poante, da so pravljice resnične in da srečni konci obstajajo tudi v realnem življenju. Taki filmi so v času gospodarske recesije več kot potrebni. Takim filmom oprostimo tudi klišeje in straniščne štose, ki so pač zaščitni znak Adama Sandlerja, ki tokrat igra Skeeterja Bronsona, handymana prestižnega hotela. Luzerja, ki sanja o svoji veliki priložnosti, še enega Gospoda Deedsa, ki mu vase zagledani in ritolizniški tekmeci (Guy Pearce) kradejo šov in sanjske punce (Teresa Palmer). Prav imate, hotel, kjer dela Skeeter, bi se lahko imenoval kar Hilton, hčerko lastnika Barryja Nottinghama (Richard Grifiths) pa bi lahko brez sramu igrala kar Paris Hilton. Dovolj zabavna in gledljiva družinska komedija, ki Sandlerju v fantazijskih sekvencah daje dovolj prostora za glupiranje. Dovolj razlogov, da kljub družinski tematiki (poba pazi otroke svoje sestre Courtney Cox) še vedno ostane gumpec in ne razočara svojih zvestih oboževalcev. Okej filmček, ki povrne upanje v boljši jutri. In morski prašiček, ki bi lahko dobil svoj film.

Ocena 3 in pol

null

Sosedje mi kadijo v stanovanju

28.12.2008 ob 14:54

Zelo čuden naslov, ki seveda potrebuje takojšnje pojasnilo. Čeprav v svojem stanovanju ne kadim, mi zadnji mesec vse močno zaudarja po cigaretah. Najprej sem mislil, da gre za onesnažen zrak, kar ne bi bilo za Celje čisto nič novega, potem pa sem vendarle pogruntal, da gre za moje nove sosede, ki očitno kadijo na svojem balkonu. Dim gre očitno na moj balkon, če odprem okno, da bi stanovanje malo prezračil, pa ga dobim še noter.

Da ne bo pomote, čisto nič ne pretiravam, saj mi stanovanje res močno smrdi, sosedje pa očitno kadijo 24 ur na dan. To seveda pomeni, da že ves mesec vdihavam cigaretni dim in da sem na dobri poti, da fašem raka kot pasivni kadilec. Smrdijo mi tudi cote, smrdijo mi lasje, smrdi mi posteljnina. Takoj, ko odprem okno, pride dim noter. Če ga ne odprem, pa je slab zrak, saj dobro veste, da vsako stanovanje potrebuje malo zračenja.

Kaj naj storim? Imam pravico reči, da me njihov dim moti, glede na to, da kadijo na svojem balkonu?

Zapletena situacija, ki me močno matra in mi gre čedalje bolj na živce.

Imate kak nasvet?

null

Zardevam

26.12.2008 ob 17:28

Čeprav jih je glasovalo zelo malo, si tole zadevo štejem v veliko čast, saj je bila konkurenca zelo močna.

LINK

DJ Rhyme G vabi na prednovoletno hip hop zabavo

26.12.2008 ob 16:20

DJ Rhyme G, ki ga poznamo tudi kot raperja Rhyme Goda, v soboto prireja še eno hip hop zabavo. Tokrat bo glasbo vrtel popolnoma sam, kar je jasno, saj v Celju in okolici ni nikogar, ki bi rolal samo skuliran hip hop. To počne samo DJ Rhyme G, ki pravzaprav edini zares skrbi za hip hop kulturo na celjskem koncu.

Ne zamudite in vsaj to soboto pozabite na dance in turbo folk pizdarije ter se prepustite pravemu hip hopu.

Zakaj ste sitni, če na svoje bloge dajemo kar želimo in kar nam srce poželi?

26.12.2008 ob 04:19

Kolega Fetalij me je napeljal na to, da še enkrat objavim enega izmed svojih zapisov na temo bloganja in ga seveda malce razširim ter dopolnim.

Že nekaj časa mi gre zelo na živce pojav, kjer eni blogerji drugim govorijo kaj so dobre teme, kako naj se piše, da je kvaliteta pomembnejša od kvantitete, da ni dobro na isti dan objaviti preveč objav, da je treba razmišljati, kaj se da na blog in kaj ne, da so eni blogi na nizki stopnji, da pogrešajo kvalitetne zapise, skratka, da jih moti, da se nekateri blogerji ne lotevajo doktorskih dizertacij.

Lepo vas prosim, nehajte s tem. Blog ni Sobotna priloga dela. Blog je vse tisto, kar želi biti. Eni pač pišejo o babah, tipčkih, čevljih in zvezdah, drugi pa o smislu življenja, filozofiji in politiki.

Vsak naj piše, kar želi. In vsak naj ima tak blog, kot ga hoče imeti.

Prav zato me vedno zmoti debata o tem, da so naši blogerji premalo kvalitetni in da pri njih pogrešajo zapise s težo. Neumno. Pri enih to je, pri drugih tega ni. In če nekdo piše o čevljih in o tem, da si je Britney Spears kupila novo šminko, pač piše o tem. Naj piše in naj uživa.

Zdi se mi, da so pravzaprav vsi ti “globoki” blogerji dejansko nevoščljivi tistim, ki na svoje bloge dajejo povsem sproščene zapise. Okej, ni panike, samo zakaj jim morajo o tem nenehno težiti in jim soliti pamet. Nevoščljivi so jim sproščenost in neobremenjenost njihovih zapisov, saj sami porabijo preveč časa za svoje “mojstrovine”, ki jih potem na koncu morda nihče niti ne prebere do konca.

Blog je stvar posameznika in nanj lahko da vse, kar mu srce poželi.

Nikoli ne bom razumel blogerjev, ki se divje obremenjujejo s tem, kaj bodo dali na svoj blog, kaj sodi na blog, kaj drugi dajejo na bloge in tako dalje. Se pravi blogerjev, ki imajo občutek, da nam morejo soliti pamet. Da so njihovi zapisi ne vem kako globoki in da imajo težo.

Boli me kurac kaj imate na svojem blogu. Če mi je tema zanimiva, jo bom pokomentiral in prebral. Če mi ni, bom pač tiho. Za razliko od mnogih, ki se oglasijo samo zato, da povejo, da kakšna tema ne sodi na blog in da je blog prav zaradi te teme na nizkem nivoju. Bedno do konca.

O tem je kolega Volk več kot izvrstno pustil komentar pri kolegu Selemjanu. In dejal, da se blogi med sabo ne morejo primerjati, saj vsak fura svojo sceno. In da je krivično, da jih sploh primerjamo in sodimo o njihovi kvaliteti.

Njegove besede so bile tole:

“Ne morem pa mimo tega, da folk kar nmaprej primerja bloge med seboj. Pa mater vola, ne moreš primerjati blogov med seboj, razumite že enkrat. Veliko blogov je izredno kvalitetnih, vendar ne v istem košu. Zakaj? Bi si vi upali primerjati Dana Browna in Ariela Dorfmana (če je Miki Miška že aktualen). Zakaj pa ne, kaj nista oba pisatelja? In tako ne moreš primerjati blogov med seboj. Gartnerjev, Vlatkin in TininMalinin blog je namenjen ljudem, ki radi debatirajo, zato je tam malo teksta pa tako veliko komentarjev. Hadov in Domenov blog je namenjen drobnim opažanjem in novim tehnologijam ter aktualnemu kritiziranju. Moj in Katarinin je namenjen ljudem, ki radi berejo in ne toliko komentiranju… Tvoj je namenjen nekoliko težjim in filozofskim stvarem. Zato sam mislim, da enostavno ne moreš primerjati blogov med seboj. Ne gre, pika.”

Imel je prav. Tistim, ki padejo na trače in modo, bo všeč Irena Sirena. Tistim, ki imajo radi dolge zapise s težo, bo kul Simona Rebolj. Tisti, ki imajo radi turbo glasbo, bodo brali Turbofolkerja. Tisti, ki se radi režijo, bodo klikali Jonasa. Tisti, ki jim paše seks, bodo gledali blog od Seksa. Vsakemu svoje, tu ni nobene hude filozofije.

Sam nisem bil nikoli obremenjen s tem, kaj bom dal na blog in kako bo izpadlo. Dam tisto, kar mi paše in tisto, kar mi je kul, da se znajde gor. Za moj filing, za moj gušt. Fino se vidi. Kot bi imel svoj časopis. Pa slikice pa naslovi, v glavnem, zelo kul za moje osebno zadovoljstvo. Če je to fotka od nekoga, ki praznuje rosjtni dan, je to pač to. Če je čustven zapis o mojem očetu, je to pač to. Če je ocena kakega filma, je to pač to. Če je kritika politike, je to pač to. Če je kak odštekan in sproščen zapis, je to pač to. Pišem, kar hočem in v tem uživam. In tako bo tudi ostalo.

Prav zato ne razumem, zakaj se toliko ljudi obremenjuje z mojim blogom in imajo vedno za povedati tako veliko takšnih in drugačnih reči. So njihovi blogi res toliko boljši od mojega? So res prebrali vse moje zapise, ali so si zapomnili le tiste, ki jim niso bilo kul? Mar sami res pišejo tako zelo dobro, da se jim vrti v glavi? Čudno, glede na to, da še vedno pišejo le bloge in ne za kakšen hudo cenjen časopis. Morda pa je prav to njihov glavni problem. Da se na vse pretege trudijo s svojimi zapisi in upajo, da bodo začeli nekoč pisati za New York Times. Kdo bi vedel.

In potem so tu še poznavalci filmske umetnosti, ki so vedno najbolj glasni in se nenehno pizdijo nad mojimi ocenami. Ko se strinjajo, je okej. Ko se ne, se jim pač zmeša. In ker mi nek film recimo ni všeč, sem pač kreten, oni pa genialci, ker jim je bil. Jebat ga, tako je. Četudi se sam na njihovih blogih nikoli tako poceni ne vtaknem v filmske recenzije, oni to pri meni počnejo velikokrat. Velikokrat pozabijo, da gre za debato o filmu in začnejo debato o meni. Jebat ga, tako je. In tako bo. Se ne sekiram, pa vendar se mi zdi to zanimiv pojav. Očitno jih moje videnje nekaterih filmov tako močno ziritira, da pobesnijo in začnejo pisati bedarije. Pa naj, jaz na njihovih blogih še vedno ne bom. Pa četudi bi lahko, saj ga večkrat močno pihnejo mimo.

In potem je tu še vprašanje, če so blogi res tako zelo pomembni, ali se jim pripisuje prevelik pomen. Zelo brani blogi brez dvoma so. Če ne zaradi drugega, pa zaradi dejstva, da zelo bran zapis na googleu pride med top zadetke, kar pomeni, da naključni bralec, ki o blogih niti pojma nima, najde zapis na določenem blogu. To seveda pomeni, da z zapisom na blogu lahko nekoga za vedno ovekovečiš tudi na svetovnem spletu. To pa, dragi moj, vendarle ni tako nedolžno, se vam ne zdi.

Če je bloger res popularen in bran, se o njem veliko govori, njegovi zapisi pa pridejo zelo daleč. Ne tako daleč kot v tiskanem mediju, pa vendar dovolj daleč, da se ga sliši in da ljudje vedo, da obstaja. Obisk kakšnih 50 tisoč ljudi na mesec vsekakor ni mačji kašelj.

Bran in obiskan blog ima vsekakor svojo veljavo, kar pomeni, da zapis ne ostane neopažen in da bloger svoje misli vendarle poda neki širši javnosti. Pretiravati pa vendarle ne gre s to pomembnostjo. Blog je še vedno le blog in nikoli ne bo tiskan medij ali televizija, kar pomeni, da mnogi kak zapis močno precenijo in se sekirajo brez potrebe.

Rekoč, pazi kaj si napisal, saj bo to povzročilo škodo naši mladini. To pa je pretiravanje in sranje, ki ga ne kupim niti jaz.

In kaj sploh je dober blog? Tisti, ki ima veliko komentarjev? Tisti, ki odpira pereče teme? Tisti, ki si upa več kot ostali? Tisti, ki ima lepe slike? Tisti, ki neko temo obvlada do konca in naprej? Nič od tega, vse tole je preveč splošno. Dobrih blogov je več. Veliko blogov je dobrih in povsem po krivici jih imajo za slabe, ker pač ne pišejo o velikih rečeh. Če na kul način pišeš o tračih, imaš pač dober trač blog. Če na kul način pišeš o turbo sceni, imaš pač dober turbofolk blog. Če na kul način pišeš o filmih, imaš pač dober filmski blog. Če na kul način pišeš o živalih, imaš pač dober živalski blog. Če na kul način pišeš o ljubezni, imaš pač kul ljubezenski blog. Če na kul način razpredaš o učiteljskih temah, imaš pač kul učiteljski blog. To je vse. In to je to.

Najbolj pa me motijo posamezniki, ki so zlobni samo zato, ker nekoga že po defoltu ne marajo in ga bodo napadli četudi bo zapisal zares dober zapis. To pa so res kreteni, od katerih nimaš ničesar.

Pa naj zaključim še z zapisom, ki sem ga objavil 3. maja letos in je govoril o svobodi tiska.

Takole je šel:

“Tako je, 3. maj je dan, ko naj bi po celem svetu praznovali svobodo tiska. Se pravi dan, ko naj bi praznovali možnost necenzuriranega in neobremenjenega pisanja o rečeh, ki nam padejo na pamet. Slovenija se je med več kot sedemdesetimi državami, ki dopuščajo svobodne medije, uvrstila na 43. mesto. To potemtakem pomeni, da nismo ravno najbolj popustljivi. Da novinarjem ne puščamo najbolj svobodnih rok in da v njihove zapise večkrat posežemo s cenzuro ali trenutno politično klimo. Triinštirideseto mesto ni ravno najboljša uvrstitev. Zadnji nismo, do prvih deset pa nam vseeno manjka še veliko. Kaj vem, morda so najbolj svobodni prav tako imenovani rumeni mediji, ki zadnje čase res objavijo kar jih je volja. Ki na svoje strani pripopajo tisto, kar bo podžgalo njihove bralce. Ne glede na posledice, ne glede na vroči kri zvezdnikov, ki jih ujamejo pri tem ali onem spornem dejanju.

Resne revije so druga zgodba. Tam se objavi tisto, kar je dovoljeno. Kar dovoljuje uredniška politika in kar je odobreno s strani tihih lastnikov posameznega medija. In prav zato so blogi zakon. Prav na blogih ni nobene cenzure. Prav na blogih za svoje zapise odgovarja vsak posameznik, ki lahko napiše kar ga je volja. Če hoče, lahko Janeza Janšo pošlje v tri krasne. Če hoče, lahko objavi sliko svojega tiča. Če hoče, lahko pokritizira svojo pedikerko. Če hoče, lahko namoči svojega šefa. Če hoče, lahko jebe mater vsem, ki jih ne mara. Blog prenese vse. Od prve pa do zadnje črke. In to je zame prava svoboda. Svoboda, ki je ne dopušča noben drug medij. In blogi niso drugega kot majhni časopisi, ki jih vsak posameznik ureja po svoje. Če želi, lahko piše o modi. Če se mu zahoče, je lahko obseden s politiko. Če mu paše, fura seksualne teme. Če se mu zahoče, pa nam razlaga svoje osebne težave. Svobodno, odprto in brez cenzure.

Prav imate, bloganje je edina prava svobodna beseda. Edina prava svoboda tiska, ki se je zgodila popolnoma nepričakovano. In ker se je zgodila, se bo zgodila še bolj. To je le začetek. Blogi so naša prihodnost. Edino na blogih se zve prava resnica. Edino na blogih imamo jajca, da povemo vse tisto, kar drugače ne bi upali. In kar nam niti ne bi dovolili, da bi povedali. Še posebej, če smo anonimni.

Živelo bloganje, živel 3. maj, živela svoboda tiska.”

In da ne pozabim, najlažje je pljuvati po drugih blogih, malce težje pa je pomesti pod svojim pragom.

In prav to pljuvanje gre nekaterim tako dobro od rok, da pozabijo, da so prav njihovi blogi za en kurac.

No ja, hvala bogu, da je večina blogerjev in komentatorjev še vedno dobre volje in da se ne obremenjujejo z ničemer. To je pač domena peščice “ta velikih”, “ta intelektualnih”, ki so pač nesrečni, ker še vedno pišejo le bloge.

Obvezna glasbena spremljava za lažje branje:

KLIK

Recenzija: Poker

26.12.2008 ob 03:26

slovenija 2001, kriminalno komični triler, režija: Vinci Vogue Anžlovar, igrajo: Borut Veselko, Pavle Ravnohrib, Roberto Magnifico, Aljoša Rebolj, Boris Kos, Urška Božič, Vlado Novak, Primož Petkovšek, Branko Djurič, Vinci Vogue Anžlovar

Pulp Fiction po slovensko.

Režiser Vinci Vogue Anžlovar, ki sem mu tako zelo nesramno pokritiziral Vampirja z Gorjancev, je hotel s filmom Gypsy Eyes Ameriko pripeljati v Slovenijo. To je bila huda napaka, ki jo je s Pokrom več kot popravil in se zadeve lotil z obratne smeri. Le zakaj bi Ameriko pripeljal v Slovenijo, če lahko Slovenijo pelješ v Ameriko in še vedno ostaneš v Sloveniji. Prav zato je ustvaril enega najbolj učinkovitih slovenskih filmov zadnjih let. Pokrajino št. 2 pred Pokrajino št. 2. Iz Amerike je namesto prozorne Claire Forlani in hitro pozabljivega Jima Metzlerja uvozil vse mogoče klišeje, že videne zgodbe, zaplete in preobrate ter Sloveniji končno dal domači Šund. Hrvati so ga s filmom Mondo Bobo dobili že nekaj let prej, Danci so ga kot veste dobili leta 2000, Slovenci pa smo pač čakali na pravi trenutek in hvala bogu zadeli v polno. To, kar je hotel Sašo Podgoršek narediti s Temnimi angeli usode, je sedaj Anžlovar naredil s Pokrom. Poker je prvi slovenski film, ki izgleda tako, kot da bi ga naredili v Ameriki. Če bi junaki govorili angleško, bi ga lahko prodali za drugi del Šunda. Če bi ga posneli za malce več denarja, pa bi v ameriških kinih postal velika uspešnica. Poker je mojstrovina žanra, kjer moškim pride še preden začnejo seks in film, kjer ženske vzburja samo še smrt. Zgodba se resda dogaja v Sloveniji, obnaša pa se tako, kot da bi se dogajala v Ameriki. Pištole, umazane igre, pranje denarja, mafija in usodna igra pokra, katere se ne bi branil niti Quentin Tarantino. Borut Veselko se odklopi, Pavle Ravnohrib pozabi na Prešerna, Aljoša Rebolj misli, da je Robert De Niro in kljub temu odnese celo kožo, Urška Božič doživi najbolj krvav orgazem vseh časov, ki se mora zapisati v anale svetovne filmske umetnosti, Vlado Novak vedno znova dokazuje, da je zares izvrsten karakterni igralec, Roberto Magnifico pa preseže samega sebe in dobesedno eksplodira na platnu. Poker je film, ki stavi na nasilje in stavo brez blefa stavo tudi dobi, Anžlovar pa režira kot nor. Kot da se mu je zasukalo in da je pozabil, da se tako dobri filmi v Sloveniji ne smejo snemati. Ni čudno, da so mu Slovenci obrnili hrbet in da je moral nekaj let kasneje na gobec usekati celo kulturnega ministra. Izvrstna atmosfera, močni prizori, prepričljiva dramaturgija in režiser, za katerega ne morem doumeti, da je po Pokru skupaj spacal le še Vampirja z Gorjancev. Močno upam, da še ni rekel zadnje besede in da bo svoj naslednji film posnel prej kot v osmih letih.

Ocena: 8/10

Umrla Eartha Kitt

25.12.2008 ob 23:43

Pa je šla še ena legenda. Še ena za svoj čas prelomna in seksualno pogumna ženska. Madame Eartha Kitt, Grace Jones pred Grace Jones, originalna Santa Baby, ki jo je v 81. letu starosti odnesel rak. Mnogi se je spomnijo kot televizijsko Catwoman, meni pa je ostala v spominu zavoljo komedije Boomerang, kjer je kot ostarela pohotnica v posteljo dobila glavnega junaka Eddiea Murphyja. Njeni odrski nastopi so bili legendarni, njen imidž fatalne ženske pa bo ostal za vedno. In pozor, madame Kitt ni bila le puhloglava sex kitten, bila je tudi zelo prebrisana in odločna ženska, ki si je v šestdesetih zaradi glasnega protesta proti vojni v Vietnamu nakopala močno sovraštvo takratne oblasti.

null null

Kdo bi jo lahko igral na filmu? Če vprašate mene, je to Jada Pinkett Smith.

Sabina Cvilak in Janez Lotrič božata dušo

25.12.2008 ob 23:42

Na nacionalki Sabina Cvilak in Janez Lotrič že celo uro prepevata Puccinijeve arije.
Rekel bom samo tole, Janez je slovenski Domingo, Alenka Gotar pa se lahko požre od zavisti. In to do kosti ter takoj zdajle.

Happy Birthday: Sissy Spacek

25.12.2008 ob 23:18

Še vedno jo močno sovražim. Leta 1976 je namreč zaigrala glavno vlogo v grozljivki Carrie. V grozljivki, zaradi katere se še vedno poserjem od strahu. In v grozljivki, ki je še vedno ne upam gledati sam. No ja, niti v dvoje. Tudi zavoljo tiste zajebane roke na koncu filma, na katero se raje ne bi nikdar več spomnil. In Sissy danes praznuje 59 let, prav v Carrie pa je bila najboljša igralka vseh časov. Še boljša kot v Rudarjevi hčeri, ki ji je leta 1980 vrgla oskarja.

null

Veliki Humphrey Bogart bi danes praznoval 109 let

25.12.2008 ob 16:07

Samotarski, skeptičen, ciničen, porogljiv, samozavesten in skuliran. To je le nekaj besed, ki opišejo tega velikana filmske umetnosti. Tega verjetno najbolj frajerskega igralca vseh časov, ki se mu lahko po moji skromni oceni približa samo še James Cagney. In pozor, umrl je pri vsega 58-ih letih, zares pravo slavo pa je morda ujel šle po smrti, ko je postal čisti kul. Ko se je zgodil tako imenovani Boogeyjev kult, kjer so njegovo filmsko persono odkrile tudi mlajše generacije.

Nikoli nisem razumel, da je prav Bogart potreboval toliko let, da se je prebil v ospredje in da ga je skozi cela trideseta zasenčil celo George Raft. Toda potem je hvala bogu prišlo leto 1941, kjer je Bogart dobil dva filma, ki sta iz njega naredila zvezdo in ga porinila naprej. Prvi je bil High Sierra, drugi pa seveda The Maltese Falcon, vrhunska detektivka, v kateri je igral Sama Spadea in pokazal, da mu ni para. Jasno, vloga je bila prvotna namenjena Georgeu Raftu, ki pa ni verjel v projekt.

Leto kasneje je sledila Casablanca, ki takrat še ni veljala za tako hudičevo dober in nepozaben film, nato pa so bile na vrsti številne uspešnice, kjer mu je The African Queen leta 1951 vendarle prinesel tudi oskarja. Prav tako legendarni so njegovi štirje filmi z Lauren Bacall, njegovo kasnejšo ženo, ki mu je delala družbo v Key Largo, To Have and Have Not, Dark Passage in The Big Sleep, kjer je kot veste igral Philipa Marlowea.

Če ga ne bi zdelal rak, bi nam brez dvoma dal še ogromno dobrih filmov. Če ga ne bi opazili tako zelo pozno, pa bi že v tridesetih posnel kar nekaj klasik.

Kakorkoli že, Humphrey Bogart ostaja nepozabna filmska legenda, ki ji boste v celotni zgodovini filma zelo težko našli konkurenco.

null

Nekaj obveznih klasik za Božič

24.12.2008 ob 21:14

Run Dmc- Christmas in Hollis

LL COOL J- Rock the Bells

Bing Crosby- White Christmas

Frank Sinatra- A Merry Little Christmas

Pop Design-Na Božično noč

Nat King Cole- The Christmas Song

Eartha Kitt- Santa Baby

Perry Como- Jingle Bells

Če vam jih na misel pade še kaj, pripnite linke, da naredimo eno res skulirano Božično kompilacijo.

Zakaj za hudiča ne čutim, da je prišel Božič ?

24.12.2008 ob 19:25

Prižgem televizijo in vidim novice o mulcih, ki so pretepali in mučili nekega ubogega zaostalega fantiča. Preklopim na drug kanal in vidim dolge vrste odpuščenih delavcev. Pokličem prijatelja, ki mi pove, da bo letos za praznike ostal doma, saj nima niti evra v denarnici. Obiščem drugega prijatelja, ki sploh še ni postavil jelke. Čudne zadeve, pa še snega ni. So le razočarani ljudje, ki bodo k polnočnicam odšli le zaradi tega, ker je pač treba. In morda zaradi tega, da bodo nažicali kak kozarec kuhanega vina. Ne morem pomagati, toda letos Božiča ne čutim. Niti malo. Če ne bi vedel, da je, sploh ne bi vedel, da je. Tako navadno je vse skupaj. Kot da ni Božiča. Kot da je le navaden dan.

Pa vendar, želim vam vse lepo in dobro. In da bi v naslednjem letu ujeli vsaj eno iskrico upanja. Če vam to uspe, ste glede nasituacijo dosegli več kot dovolj.

Ali kot je rekel Kekec: “Dobra volja je najbolja.”

Okej, toda takrat še ni bilo mulcev, ki bi pretepali zaostalega otroka, ki se ni mogel braniti. 

Jebat ga, očitno nam je letos Božič ukradel Grinch.

null

Pa naj dodam še nekaj misli o polnočnicah. Ali hodite zavoljo tega, ker je treba, ali zavoljo tega, ker vam je res lepo. Meni se namreč nikoli ne da gužvati v cerkvi in pravzaprav ne poznam nikogar, ki mu to zares paše. Raje grem pogledt jaslice, ko ni gužve in ko si lahko v miru vzamem čas.

Nov izgled dnevnika 24 ur mi je totalno mimo

24.12.2008 ob 19:12

Najprej sem bil prepričan, da se ga moram navaditi, zato sem čakal s tole objavo. Sedaj pa vem, da je nov izgled 24 ur navadno sranje, kjer dobi gledalec občutek, da glede sto let star dnevnik. Hudiča, še nostalgični dnevniki, ki jih vrti nacionalka, zgledajo bolje. Čuden dizajn, še bolj čuden studio in prispevki, kjer kar mrgoli tehničnih napak. Tole je vsaj zame velika napaka in korak nazaj.

Resnično me zanima, katera spletna stran se bo Michaelu Jacksonu opravičila za trosenje laži

24.12.2008 ob 03:33

Novica, da Michael Jackson umira, da ima hudo bolezen pljuč, da izgublja vid in da ga mučijo močne notranje krvavitve, se je po raznih slovenskih portalih razširila kot rak. Vsi so jo zagrabili, vsi so iz nje naredili še hujše sranje. Novica se je seveda izkazala za grdo in umazano laž, saj se Michael Jackson drugo leto vrača na glasbene odre in pripravlja izdajo novega albuma ter domnevno poslovilno svetovno turnejo.

Sedaj pa me seveda zanima, če se bodo naše strani gospodu Jacksonu opravičile in priznale svojo debilno zmoto ter nasedanje umazanim tračem.

Itak, da se ne bosta. In to mi je bedno do konca. Prav privoščil bi jim, da jih bi kdo tožil za mastne denarce in da bi se enkrat v življenju zavedali kako grdo je pisati tako ogabne laži.

Ker gre za Michaela Jacksona je seveda vse okej, saj je čudak in plastična lutka, ki ji odpada nos, mar ne? Grdo, dragi moji, zelo grdo.

Tudi zato, ker ste od vseh možnih slik pripeli najslabšo in najbolj nesramno. Kot da mu želite smrt, kot da upate, da ga kmalu ne bo več.

Sram vas bodi.

Tistemu, ki zapiše najbolj odštekan komentar, za novo leto podarim vinjeto

23.12.2008 ob 17:22

Na dan z norostmi.

Darilo čaka.