IZTOK faking GARTNER

Včeraj sem malo počekiral na veliko opevano serijo Strasti, kjer kot veste igrata tudi Jonas in Katarina Čas. Čista katastrofa. Zelo dolgočasno, nespontano, trapasto in brez poante. Pač še ena pizdarija, ki jo moramo plačevati tudi naročniki. Sicer pa, od režiserja, ki je leta 1997 posnel tv film Nebo gori modro, verjetno najslabši tv film v slovenski zgodovini, niti ne moremo pričakovati kaj boljšega. Potrata časa, denarja in še ena huda žalitev za gledalce.

Pri konkurenci še vedno furajo Svingerje, o katerih sem že pisal in se vprašal, če bodo naslednje epizode kaj boljše. Niso. So enak drek. Pač seksi fore in poceni izvedba. Pa vendar boljše od Strasti. Vsaj po zastavljenih situacijah, ki pa jih ne znajo narediti tako kot je treba. In ja, Nina Osenar še vedno ne zna igrati.

Pri konkurenci furajo tudi Lepo je biti sosed, kjer nastopajo tudi znana imena slovenskege estrade. Tudi Anika Horvat in Fredi Miler. Še eno metanje denarja skozi okno in serija, ki ni nikoli zares zabavna. Prazno, tečno in prisiljeno.

Na koncu mi ostane le še Brat Bratu, o katerem sem prav tako že govoril. Ni slabo. Lahko bi bilo bolje, pa vendar kot za šalo poseka vso konkurenco. Celo nasmejim se in to večkrat v eni epizodi.

Ob sem tem se seveda vprašam, kako je mogoče, da folk sploh snema take slabe serije in da med samim procesom snemanja ne opazi, da gre nekaj hudo narobe. Če si misli, da je dovolj le to, da domača publika dobi novo serijo, je to seveda huda žalitev naše inteligence. A očitno bo točno to. Pač nekaj nam dajo, mi pa naj bi bili veseli, da smo nekaj sploh dobili. Bolje nekaj kot nič.

Obstaja pa tudi druga možnost. In sicer to, da boljših serij pač ne znajo narediti. Če je to glavni problem, pa jih pozivam, da dajo možnost ljudem, ki to znajo. Ki bi naredili veliko boljšo pizdarijo. Tistim, ki delajo take stvari, pa svetujem, da naj se že enkrat umaknejo, saj delajo sramoto slovenski televiziji.

Jebemti no, je tako težko posneti dobro serijo?

DODATEK:

Če sem pošten, moram priznati, da sem vse te serije spremljal zelo površno. Le za kakih pet ali šest minutk. Nekaj insertov enega dela, pa nekaj drugega in tako naprej. Če sem zaradi tega dobil napačno oceno, se vsem avtorjem iskreno opravičujem.

Na lestvici najbolj seksi tipov za leto 2008 so se znašli tudi možakarji, za katere mi ni jasno kaj tam počnejo. Kdo v njih vidi vsaj kanček privlačnosti. In kdo za vraga bi jih sploh povabil na zmenek. Povedano drugače, kam za hudiča so se skrili čedni moški in kje se je izgubil okus.

Zac Efron (številka 4) – Jared Leto wannabe

Robert Buckley (številka 5) – Klemen Slakonja wannabe

Ed Westwick (številka 7) – Denis, ex Game Over wannabe

Michael Phelps (številka – punce očitno rabijo očala

Lang Lang (številka 10) - I hope this is a joke

Kolega mi je včeraj na mail napisal tole: “Daj se gor na Facebook, da bova vsaj tako malo bližje.”

Nek drug kolega mi je dan pred tem v živo povedal tole: “Kako to, da te ni na Facebooku. Če bi bil, bi te lažje našel.”

Tretji kolega mi je prejšnji teden dejal tole: “Ne verjamem, da tako znana oseba kot si ti nima Facebooka. Gotovo ga imaš, pa me samo zezaš.”

Huh, sem res totalno za luno, ker nimam Facebook profila? Ma kaj mi bo. Ne rabim ga. Imam blog in to je povsem dovolj. Če me hoče kdo najti, pa me itak najde na televiziji in po telefonu. Tisti, ki me želi najti, me bo itak našel. Tisti, ki bi me radi našli po sto letih, pa bodo prav tako še naprej zdržali brez mene. Tiste, ki jih potrebujem, imam v telefonskem imeniku. Tistih, ki jih nimam, ne rabim, ali pa jih ujamem na blogu. In ja, saj imamo vendar maile. Tudi tam imam vse, ki jih potrebujem.

Dve leti nazaj sem še imel svojo spletno stran. Tudi to sem opustil, saj ni več služila svojemu namenu. V mojem lajfu se ni več dogajalo toliko novosti, da bi jo potreboval in nanjo dajal vedno sveže novice. Imel sem tudi Myspace profil. Tudi tega ne potrebujem več, saj je bil zelo nesmiseln. In zdaj sem očitno edini, ki nima Facebook profila. Ki pač ne obstoja na Facebooku in ga je nemogoče najti. Tudi v redu, tako imam vsaj mir.

Drage dame, Hugh Jackman, po mnenju revije People, najbolj seksi moški za leto 2008.

Se strinjate?

Praktično isti letnik. Prva praznuje 46, druga pa 47 let. Obe zadnje čase ne dobita več pravih vlog, obe so zasenčile mlajše in bolj karizmatične zvezdnice. Jodie ima kot veste dva oskarja, Meg pa je bil nekoč kraljica romantičnih komedij. Jodie sedaj nima pojma, v kakih filmih naj igra. Meg pa pozablja, da ji je do zares prave igralke vedno manjkalo nekaj več dometa in da ji drugi žanri ne ležijo povsem.

Saj res, kdaj ju bomo skupaj videli v istem filmu?

Bravo, tako se dela.

Plus glasbena spremljava, ki ob taki priložnosti ne sme manjkati: LINK

Moja punca je nežno bitje. Vse dokler ne pride do stiskanja mozoljev in črnih pik na mojem telesu. Recimo na mojem hrbtu, ki se ga vedno loti kot zajeban psihopat. Kot Jason Voorhees iz serije Friday the 13th, ali kot Michael Myers iz Noči čarovnic. Bolj ko me boli, bolj je nora in uživaška. Bolj ko kričim, bolj divja postaja. Pred njo ni varen noben mozolj. Tudi tisti, ki ga še ni. In tisti, ki se mu že iz letala vidi, da ne bo počil, saj šele nastaja. In ko javkam, cvilim in jo prosim za milost, postane še bolj nesramna, kar pomeni, da začne še bolj stiskati. Tako zelo, da se mi stemni pred očmi in da se počutim kot v peklu. Kot v kakem romanu Mariza De Sadea. In moja punca je kar se mojih mozoljev tiče Markiza De Sade, brezkompromisna domina, ki hoče do konca in ki noče razumeti, da me boli. Da sem pička. Da sem kot majhen otrok, ki se je pičil v mezinec.

Da bi ji vrnil seveda niti ne pomislim, saj vem, da bi mi ona potem vrnila še stokrat bolj.

Ker še vedno počne isto in ker je še vedno brez milosti, sem se odločil ponoviti tale post.

Besedila zadnjih pesmi Saše Lendero so bila odločna. Celo feministična. Se pravi taka, da nam je pokazala, da z njo ni šale. Da ne bo šla na kolena, da je levinja in da je nedosegljiva. Še več, ni ji bilo nerodno priznati, da se je zaljubila celo v cigana. Pokazala je, da je ne bo nihče jebal v glavo. Da se ne pusti zajebavati. Da dela tisto, kar hoče. In da ga ni moškega, ki bi ji lahko zlomil srce.

No ja, sedaj se je končno zmehčala in nam servirala pesem Ob tebi lepši je svet, kjer se končno stopi in prizna, da je njena sreča vendarle odvisna le od moškega.

Pred leti sem bil nor na ročne ure. Najprej na tiste elektronske, ki so morale imeti čim več funkcij. Tudi štoparico, štetje korakov, odštevalnik, datum, sekunde, merjenje srčnega utripa, različne časovne pasove in dejstvo, da si lahko šel z njimi vsaj 300 metrov od vodo. To so bila leta moje osnovne šole in čas, ko mi je ura pomenila igračko. Nikoli ne bom pozabil ure, ki je delovala tudi s pomočjo sončne svetlobe. Četudi je baterija pregorela, je ura še vedno delovala. Predvsem podnevi in če sem jo seveda vedno znova nastavljal soncu. Ker sem bil edini, katerega ura je imela tudi štoparico, sem jo posodil učitelju telovadbe, ki jo je žal poškodoval. Če sem natančen, počil je ekranček. Jebat ga, ura je šla v smeti, učitelj pa ni nikoli priznal svojega greha. Pri vseh teh elektronskih urah me je vedno najbolj matral pasek, kjer so se nalomili štifti. Ali zaradi pretiranega zvijanja zapestja, ali zavoljo tega, da sem imel uro na roki tudi takrat, ko smo igrali košarko in nogomet. Pa vseeno, elektronske ure so mi bile zakon in skozi osnovno in srednjo šolo sem jih zamenjal vsej pet.

Na faksu so mi ratale všeč ure s kazalci. Se pravi ure, ki so se mi kot najstniku zdele dolgočasne in zastarele. Očitno so v trgovino prišli moderni dizajni, ki so pritegnili tudi moje oko. Nikoli ne bom pozabil zlate ure. No ja, pozlačene ure, na katero bi bili ponosni tudi temnopolti raperji. Bila je konkretna ura. Bling bling ura. Široka, debela, velika in močna. Skratka taka, kot da bi zanjo odštel vsaj pol milijona takratnih tolarjev. Če sem komu rekel, da je zlata, mi je verjel. Če bi mu rekel, da je Rolex, pa prav tako ne bi kaj dosti razmišljal. Prav imate, spet me je zajebal pasek, ki se je polomil. In to tako, da je čez čas polomil tudi luknjico za štift. Ker mi je bila ura zelo pri srcu, sem vse skupaj zalepil s sekundnim lepilom in ji življenjsko dobo podaljšal za kaki dve leti. Ko tudi lepilo ni bilo več dovolj, pa je morala žal v smeti. Še danes mi jo je žal, saj je bila res kul, taki modeli pa sedaj stanejo vsaj 300 evrov.

Kakšnih pet let nazaj sem jo končno uspel nadomestiti z novo uro. Spet zelo skulirano in elegantno, ki sem jo dobil za rojstni dan od staršev. Firma Fossil. Zame zelo dobra in za tako kul ure sorazmerno poceni firma. Pasek je bil iz kavčuka, ura pa mi je bila všeč zato, ker je bila mešanica elektronske in navadne. Natančneje, kazalci so bili navadni, na sredini pa so tekle zelo velike elektronske sekunde. Problem je bil le v tem, da se je baterija za sekunde porabila v pol leta, medtem ko je baterija za kazalce delovala še leto dlje, kar pomeni, da sem počakal in sem pač za nekaj časa ostal brez sekund. Prav imate, spet je crknil prav pasek. Tokrat ne štift, marveč pasek, ki se je natrgal in odpovedal. Novega seveda nisem dobil, zato so mi dali železnega, kar je uri vzele precej lepote. Pa vendar, še vedno sem jo z veseljem nosil. Vse do leta 2006, ko mi je crknila baterija in ko se mi je ni dalo zamenjati toliko časa, da sem se je odvadil nositi.

Ročno uro je nadomestil mobitel, ki ga seveda vedno nosimo s sabo. Mobitel je v bistvu tudi naša ura. No ja, v avtomobilu imamo uro na “armaturki”, ko gremo ven, pa imam uro na mobitelu. Zdi se mi, da vedno manj ljudi nosi ročne ure. Če jih že nosi, pa gre za modni dodatek, ki ga obožujejo predvsem ženske. Recimo tiste ure na prstanu ali na verižici. Pa vendar, danes sem svojo staro Fossil uro spet držal v roki. Dobil sem nostalgijo. Tudi zato, ker sva s punco včeraj gledala ure v neki zlatarni. V oko mi je padla zelena. Takšna zelo velika in frajerska. Malo drugačna, pa vendar zelo uporabna. Seveda ne taka kot tista moja “zlata”, kjer se je del ohišja vrtel okoli, pa vendar dovolj kul, da bi jo takoj nadel na zapestje. Toda cena je bila malce preveč zabeljena. Mislim, da okoli 400 evrov. Preveč za uro, kjer mi bo spet zelo hitro crknil pasek.

Samo zato, ker je tako zelo všeč moji punci in ker je brez dvoma pozabila, da prav danes praznuje 38 let.

Kdo je po vašem mnenju bolj tečen?

Danes ves svet “praznuje” dan spomina na žrtve, ki so “padle” na cesti. Na vse tiste nesrečnike, ki so za vedno končali med pločevino svojega avtomobila. In ta “šport” do potankosti obvladamo tudi v Sloveniji. Prometne nesreče so za Slovence hobi. Preživljanje prostega časa, kjer nam je vseeno za posledice. Kjer kljub visokim kaznim in neštetim policijskim akcijam še vedno umiramo na cestah.

Le spomnite se na Martinovanje. Kljub zavedanju, kaj pomeni alkohol za volanom, so ogromnemu številu Slovencev vzeli izpit zaradi prevelike količine alkohola v krvi. Slovenci pač radi pijejo, potem pa še raje sedejo za volan. Isto velja za prevelike hitrosti. Tudi na tem področju smo totalni carji. Pravi dirkači, ki bi bili prvi tudi na Formuli ena. Slovenci uživajo v prometnih nesrečah in si želijo na tak način tudi umreti. Več ko jih umre, bolj ponosni so. Več ko jih sede za volan pod vplivom alkohola, bolj slovensko se počutijo. Če ne umreš na cesti, nisi pravi Slovenec. Zdaj ni več :”Kdor ne skače, ni Slovenc,” zdaj je: “Kdo se ne zabije z avtom, ni Slovenc.” Taki smo in tako bomo. Hvala bogu, da nas je tako malo, saj bi bile cifre mrtvih na cestah še večje.

Po številu smrtnih žrtev na število prebivalcev smo v samem svetovnem vrhu. Če nismo, pa še bomo. Morda že danes, ko bo na štajerski avtocesti spet prišlo do verižnega trčenja. Slovenci imajo prometne nesreče v krvi. Očitno jih rajcajo, očitno jih brez njih ne bi bilo. Le pojdite v Ljubljano sredi prometne špice, pa vam bo jasno, o čem govorim. Ljudje tam vozijo kot da so sami na cesti. Kot da želijo umreti. Kot da komaj čakajo, da bodo nova smrtna žrtev, o kateri se bo pisalo v Slovenskih novicah. Vse za pet minutk slave. Vse za lepo, mlado truplo.

In današnji dan bi moral biti slovenski nacionalni praznik, kjer bi poleg črnih razobesili tudi nacionalne zastave. Pa ne žalosten, marveč divji, zabaven in tak, da bi ga praznovali sredi ceste. S polno ritjo alkohola in s hitrostjo 150 kilometrov na uro v nevarnem ovinku.

Naj vam na tak dan rečem, da vozite pazljivo, ker lahko povzročite hudo prometno nesrečo, v kateri bo umrl otrok? Nima smisla, itak vam bo vseeno, ko boste predse dobili liter vina in flašo piva.

zda 2007, drama, režija: J. P. Schaefer, igrajo: Jared Leto, Lindsay Lohan, Judah Friedlander

The Catcher in the Rye: o tipu, ki je ustrelil Johna Lenona.

Jared Leto, ki se je za vlogo zredil za celih trideset kilogramov, igra Marka Davida Chapmana, mladeniča, ki je leta 1980 umoril Johna Lennona in za nekaj trenutkov ustavil svet. Njegov portret čudaškega, asocialnega in psihično motenega moškega, ki bi si lahko kot za šalo podal roko s Travisom Bickleom iz Taksista, je vizualno resda zelo močan, toda kaj, ko mu manjka malce več igralskih sposobnosti. Malce več kilometrine, ki bi jo tak lik brez dvoma potreboval. In ki ga igralec tipa Jared Leto žal ne more upodobiti povsem prepričljivo. Kljub temu, da se je zredil in se vlogi brez dvoma predal do konca. In da je Marka Davida Chapmana prekopiral do potankosti. Natanko tak je tudi film. Predan in zagret v svoji želji po čimbolj prepričljivem prikazu resničnih dogodkov. Po čim bolj globoki in patološki atmosferi, kjer naj bi gledalec občutil vse junakove stiske in psihosomatske motnje. Žal ostane na pol poti. Tako kot predstava Jareda Leta. Dobro, a premalo, da bi zares dosegel želeni cilj. Le poglejte Scorsesejevega Taksista, pa vam bo takoj jasna razlika o kvaliteti. Razlika med solidnim in zares dobrim filmom. Prav imate, Chapter 27 ni dobil prave kino distribucije, saj so mu kritiki očitno zamerili površnost in pretirano željo po kvaliteti, ki ga v bistvu pokoplje, distributerji pa v njem niso videli kakšnega večjega potenciala. Pa vendar, zgodba o morilcu Johna Lennona nas nostalgično spomni na čase, ko je svet še upal na boljši jutri. In ko je Lennon zapel Give Peace a Chance. In na možakarja, ki je to upanje pokopal z nekaj streli v njegovo nič hudega sluteče telo. Lennon je bil “prerok”, Chapman pa njegov oboževalec, ki je začutil, da ga mora odstraniti. Da to počne v imenu Boga. In seveda z inspiracijo kultnega romana The Catcher in the Rye, ki ga je imel pri sebi tudi v trenutku umora. Res je, Chapmanu je bil Holden Caulfield, junak romana, pisan na kožo. Poistovetil se je z njim. Podobno kot John Hinckley Jr. , ki je streljal na Ronalda Reagana in lovil pozornost igralke Jodie Foster, v katero se je zaljubil prav v Taksistu. Chapman je v Lennonu očitno videl nevarnost. Nekoga, ki je šel predaleč. In nekoga, ki se igra Boga. Morda mu je zameril tudi to, da je šel po svoje in da so The Beatles razpadli. Kdo bi vedel, kaj se je takrat zares pletlo v njegovi bolni glavi. V imaginarnem svetu J. D. Salingerja. In pozor, Lennon je takrat stanoval v hotelu, kjer je Roman Polanski posnel Rosemaryjinega otroka, ekipa Charlesa Mansona, ki je brutalno umorila njegovo ženo Sharon Tate, pa je svoj krvavi pohod poimenovala Helter Skelter, kar je bil seveda tudi naslov ene izmed pesmi skupine The Beatles. Ali kot je rekel Mark David Chapman: “To je preveliko naključje.”

Ocena 3

zda 1974, grozljivka, režija: Tobe Hooper, igrajo: Marilyn Burns, Allen Danziger, Paul A. Partain, William Vail, Teri McMinn, Edwin Neal, Jim Siedow, Gunnar Hansen, John Dugan, Jerry Lorenz

Brutalna, perverzna, kanibalistična, krvava in negravžna odisejada petih, nič hudega slutečih prijateljev, ki jih sredi gozda zasači krvoločna družina psihopatov.

Pozabite na Noč čarovnic in Petek trinajstega. Režiser Tobe Hooper, ki nam je na začetku osemdesetih serviral tudi Poltergeista, je že leta 1974 posnel prelomno, mnogo let strogo prepovedano, ravno prav kontroverzno, za pičlih 140 tisoč dolarjev narejeno in neverjetno realistično grozljivko, ki naj bi jo inspiriral mitski serijski morilec Ed Gein, se pravi možakar, po katerem je Alfred Hitchcock posnel svojega Psiha, Jonathan Demme pa svoje Jagenjčke. Dobri stari Ed je bil namreč tisti serijski morilec, ki je pobijal ženske in se oblačil v njihove kože, mediji pa so mu pripisovali tudi dejstvo, da je tu in tam zelo rad pojedel še kak kos človeškega mesa. In naš Ed je tokrat retardirani orjak, za prijatelje Leatherface (Gunnar Hansen), za svoje žrtve pa norec z motorno žago, ki skupino petih, nič hudega slutečih izletnikov, med katerimi je eden celo invalid na vozičku, brez milosti razžaga na drobne kose. No ja, nesrečno Pam (Teri McMinn) pred tem natakne še na jekleni kavelj, še bolj nesrečno Sally (Marilyn Burns) pa hoče na vsak način predstaviti svoji familiji, bratoma, stricu in dedku. Kot Norman Bates, le da nima časa za filozofijo. Kot Hanibal Lecter, le da noče biti slaven. In samo pomislite, kri igralke Marilyn Burns je bila resnična, ker niso imeli denarja za umetno, najlonska vrv, ki je v zraku držala Teri McMinn, pa je bolela enako močno kot fiktivni, v njen hrbet zapičeni kavelj. The Texas Chain Saw Massacre, ki sta mu sledila dva osladna nadaljevanja, je torej zelo blizu snuffa, blizu izprijeni fantaziji mazohistov, ki svojo spolno impotenco nadomestijo z masakrom. Nepozabna klasika žanra.

Ocena: 8/10