LIFFe 2008: Hunger

29.11.2008 ob 05:24

anglija & irska 2008, drama, režija: Steve McQueen, igrajo: Michael Fassbender, Stuart Graham, Liam McMahon

Film, na katerega bi bil zares ponosen le Gandhi.

Hunger, sicer film, ki je na letošnjem 19. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu dvignil največ prahu in pobral eno izmed glavnih nagrad, s svojimi močnimi podobami, brezhibnimi igralskimi kreacijami, realnim pristopom in inovativnimi kadri gledalca resda udari zelo direktno. Toda to ne pomeni, da je zares dober in tak, kot sem od njega pričakoval. Pravzaprav je malce pretežek in preveč moreč. Na trenutke celo dolgočasen in premalo zanimiv. Povedano drugače, pred nami je film, ki misli, da nam mora dati pavzo za dihanje. Da nam mora dati čas, kjer se bomo pripravili za novo pizdarijo. Za nov napor, ki se dogaja glavnim junakom. To je seveda napaka, ki ga pokoplje in mu vzame ostrino ter ga pusti na pol poti. Lepo vas prosim, le koga zanima skoraj dvajsetminutni dialog med Bobbyjem Sandsom (Michael Fassbender) in duhovnikom, ki ga pride obiskat v zapor (ker vsi cel film skorajda molčijo, so vse besede vbistvu stlačene v tale dialog). Le koga zanima skoraj petminutno čiščenje urina. Le koga zanimajo zelo čudne slikarske umetnine. In le koga zanima predolgo pretepanje zapornikov. Navsezadnje, le koga zanima petnajstminutno umiranje na obroke. Umiranje zaradi gladovne stavke, ki je trajala več kot dva meseca. In s katero so si hoteli Irski jetniki na začetku osemdesetih priboriti status političnih zapornikov. Vsi ti prizori so predolgi, preveč težki in taki, da gledalca utrudijo. Namesto da bi ga pretresli, ga silijo na zehanje. Čeprav glavni junak trpi kot Kristus na križu, nam ne zleze pod kožo. Vse je preveč hladno in odtujeno. Kot da bi nam hotel režiser reči, da si je tako usodo zaslužil in da si je sam kriv, da je do tega prišlo. Kot da nam režiser ne pusti, da bi jokali za njim. Kot da nam prepove, da bi nam sedel v srce. Zajeban film. Resen, oster, brezkompromisen. Tako močno, da mu na koncu škodi. In da ne pozabim, Michael Fassbender je shujšal brez posebnih efektov, kaj pomeni še večje trpljenje, pa je okusil tudi v istega leta posneti mojstrovini Eden Lake, kjer ga je lovila skupina preveč razposajenih najstnikov. In da ne pozabim še enkrat, režiserju je ime Steve McQueen, tako pa je bilo kot veste ime tudi legendarnemu igralcu, ki je med drugim igral tudi v filmu Metulj. In prav Metulj mi je prišel na misel med ogledom filma Hunger. Tudi tam je bilo ogromno prizorov brez dialogov, tudi tam je glavni junak stradal do konca in naprej. In tudi tam ga niso mogli zlomiti ne glede na vse, kar se mu je zgodilo. Razlika je seveda v tem, da je bil Metulj veliko boljši film in da smo se na glavnega junaka navezali že na začetku. V Lakoti nam to nikakor ne uspe, saj gre za film, ki se požvižga na gledalce. Ki teče sam zase. Prav zato je poln prizorov, pri katerih se gledalec sprašuje, kaj se je sploh zgodilo in zakaj so pravzaprav sploh v filmu. Čuden, pa vendarle zelo pogumen film, ki me pač ni zadel tako kot mnoge druge.

Ocena: 5/10

null

 

4 komentarjev na “LIFFe 2008: Hunger”

  1. Maco pravi:

    Se podpišem pod tvojo recenzijo Iztok in imam o tem filmu isto mnenje.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Maco, sem se že prestrašil, da tale film ni bil ne vem kaj samo meni.

  3. Recenzije: Wanderlust, Shame « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] normalnega odnosa z žensko. Bi pa na koncu zapisal, da se režiser Steve McQueen, tudi avtor filma Hunger, ki me prav tako ni prepričal, preveč ukvarja s seksom in premalo s karakterno dodelanostjo [...]

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: 12 Years a Slave pravi:

    [...] ki se je sužnjev zelo dobro dotaknil z Amistadu, lahko pa rečem, da je McQueen, ki me s filmoma Hunger in Shame ni povsem prepričal, svoje delo opravil zares dobro. Prav McQueen je razlog, da zgodba [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !