Kolega mi je včeraj na mail napisal tole: “Daj se gor na Facebook, da bova vsaj tako malo bližje.”

Nek drug kolega mi je dan pred tem v živo povedal tole: “Kako to, da te ni na Facebooku. Če bi bil, bi te lažje našel.”

Tretji kolega mi je prejšnji teden dejal tole: “Ne verjamem, da tako znana oseba kot si ti nima Facebooka. Gotovo ga imaš, pa me samo zezaš.”

Huh, sem res totalno za luno, ker nimam Facebook profila? Ma kaj mi bo. Ne rabim ga. Imam blog in to je povsem dovolj. Če me hoče kdo najti, pa me itak najde na televiziji in po telefonu. Tisti, ki me želi najti, me bo itak našel. Tisti, ki bi me radi našli po sto letih, pa bodo prav tako še naprej zdržali brez mene. Tiste, ki jih potrebujem, imam v telefonskem imeniku. Tistih, ki jih nimam, ne rabim, ali pa jih ujamem na blogu. In ja, saj imamo vendar maile. Tudi tam imam vse, ki jih potrebujem.

Dve leti nazaj sem še imel svojo spletno stran. Tudi to sem opustil, saj ni več služila svojemu namenu. V mojem lajfu se ni več dogajalo toliko novosti, da bi jo potreboval in nanjo dajal vedno sveže novice. Imel sem tudi Myspace profil. Tudi tega ne potrebujem več, saj je bil zelo nesmiseln. In zdaj sem očitno edini, ki nima Facebook profila. Ki pač ne obstoja na Facebooku in ga je nemogoče najti. Tudi v redu, tako imam vsaj mir.

null