Pred leti sem bil nor na ročne ure. Najprej na tiste elektronske, ki so morale imeti čim več funkcij. Tudi štoparico, štetje korakov, odštevalnik, datum, sekunde, merjenje srčnega utripa, različne časovne pasove in dejstvo, da si lahko šel z njimi vsaj 300 metrov od vodo. To so bila leta moje osnovne šole in čas, ko mi je ura pomenila igračko. Nikoli ne bom pozabil ure, ki je delovala tudi s pomočjo sončne svetlobe. Četudi je baterija pregorela, je ura še vedno delovala. Predvsem podnevi in če sem jo seveda vedno znova nastavljal soncu. Ker sem bil edini, katerega ura je imela tudi štoparico, sem jo posodil učitelju telovadbe, ki jo je žal poškodoval. Če sem natančen, počil je ekranček. Jebat ga, ura je šla v smeti, učitelj pa ni nikoli priznal svojega greha. Pri vseh teh elektronskih urah me je vedno najbolj matral pasek, kjer so se nalomili štifti. Ali zaradi pretiranega zvijanja zapestja, ali zavoljo tega, da sem imel uro na roki tudi takrat, ko smo igrali košarko in nogomet. Pa vseeno, elektronske ure so mi bile zakon in skozi osnovno in srednjo šolo sem jih zamenjal vsej pet.

null

Na faksu so mi ratale všeč ure s kazalci. Se pravi ure, ki so se mi kot najstniku zdele dolgočasne in zastarele. Očitno so v trgovino prišli moderni dizajni, ki so pritegnili tudi moje oko. Nikoli ne bom pozabil zlate ure. No ja, pozlačene ure, na katero bi bili ponosni tudi temnopolti raperji. Bila je konkretna ura. Bling bling ura. Široka, debela, velika in močna. Skratka taka, kot da bi zanjo odštel vsaj pol milijona takratnih tolarjev. Če sem komu rekel, da je zlata, mi je verjel. Če bi mu rekel, da je Rolex, pa prav tako ne bi kaj dosti razmišljal. Prav imate, spet me je zajebal pasek, ki se je polomil. In to tako, da je čez čas polomil tudi luknjico za štift. Ker mi je bila ura zelo pri srcu, sem vse skupaj zalepil s sekundnim lepilom in ji življenjsko dobo podaljšal za kaki dve leti. Ko tudi lepilo ni bilo več dovolj, pa je morala žal v smeti. Še danes mi jo je žal, saj je bila res kul, taki modeli pa sedaj stanejo vsaj 300 evrov.

null

Kakšnih pet let nazaj sem jo končno uspel nadomestiti z novo uro. Spet zelo skulirano in elegantno, ki sem jo dobil za rojstni dan od staršev. Firma Fossil. Zame zelo dobra in za tako kul ure sorazmerno poceni firma. Pasek je bil iz kavčuka, ura pa mi je bila všeč zato, ker je bila mešanica elektronske in navadne. Natančneje, kazalci so bili navadni, na sredini pa so tekle zelo velike elektronske sekunde. Problem je bil le v tem, da se je baterija za sekunde porabila v pol leta, medtem ko je baterija za kazalce delovala še leto dlje, kar pomeni, da sem počakal in sem pač za nekaj časa ostal brez sekund. Prav imate, spet je crknil prav pasek. Tokrat ne štift, marveč pasek, ki se je natrgal in odpovedal. Novega seveda nisem dobil, zato so mi dali železnega, kar je uri vzele precej lepote. Pa vendar, še vedno sem jo z veseljem nosil. Vse do leta 2006, ko mi je crknila baterija in ko se mi je ni dalo zamenjati toliko časa, da sem se je odvadil nositi.

null

Ročno uro je nadomestil mobitel, ki ga seveda vedno nosimo s sabo. Mobitel je v bistvu tudi naša ura. No ja, v avtomobilu imamo uro na “armaturki”, ko gremo ven, pa imam uro na mobitelu. Zdi se mi, da vedno manj ljudi nosi ročne ure. Če jih že nosi, pa gre za modni dodatek, ki ga obožujejo predvsem ženske. Recimo tiste ure na prstanu ali na verižici. Pa vendar, danes sem svojo staro Fossil uro spet držal v roki. Dobil sem nostalgijo. Tudi zato, ker sva s punco včeraj gledala ure v neki zlatarni. V oko mi je padla zelena. Takšna zelo velika in frajerska. Malo drugačna, pa vendar zelo uporabna. Seveda ne taka kot tista moja “zlata”, kjer se je del ohišja vrtel okoli, pa vendar dovolj kul, da bi jo takoj nadel na zapestje. Toda cena je bila malce preveč zabeljena. Mislim, da okoli 400 evrov. Preveč za uro, kjer mi bo spet zelo hitro crknil pasek.

null