Moja punca je nežno bitje. Vse dokler ne pride do stiskanja mozoljev in črnih pik na mojem telesu. Recimo na mojem hrbtu, ki se ga vedno loti kot zajeban psihopat. Kot Jason Voorhees iz serije Friday the 13th, ali kot Michael Myers iz Noči čarovnic. Bolj ko me boli, bolj je nora in uživaška. Bolj ko kričim, bolj divja postaja. Pred njo ni varen noben mozolj. Tudi tisti, ki ga še ni. In tisti, ki se mu že iz letala vidi, da ne bo počil, saj šele nastaja. In ko javkam, cvilim in jo prosim za milost, postane še bolj nesramna, kar pomeni, da začne še bolj stiskati. Tako zelo, da se mi stemni pred očmi in da se počutim kot v peklu. Kot v kakem romanu Mariza De Sadea. In moja punca je kar se mojih mozoljev tiče Markiza De Sade, brezkompromisna domina, ki hoče do konca in ki noče razumeti, da me boli. Da sem pička. Da sem kot majhen otrok, ki se je pičil v mezinec.

Da bi ji vrnil seveda niti ne pomislim, saj vem, da bi mi ona potem vrnila še stokrat bolj.

Ker še vedno počne isto in ker je še vedno brez milosti, sem se odločil ponoviti tale post.