Evo ti, najdražja moja. Tale pa je samo zate. Ljubim te. Za vedno in za zmeraj.

LINK

p.s.

Pogrešam te ko sto mater.

THE HOUSE BUNNY (zda 2008, komedija, režija: Fred Wolf, igrajo: Anna Faris, Colin Hanks, Emma Stone, Rumer Willis, Beverly D’Angelo, Christopher McDonald, Hugh Hefner

Trapasta, zelo klišejska, pa vendar ne najslabša komedija kar ste jih videli.

The House Bunny prihaja iz producentske ekipe Adama Sandlerja, kar se ji več kot pozna. Saj veste, zgodba o luzerju, ki išče svoj prostor pod soncem in upa, da ga bodo imeli radi. Isto kot leta 2006 posneti The Benchwarmers. Isto kot skoraj vsi film, kjer Adam Sandler ni samo producent, marveč tudi glavni igralec. In ker so mu taki filmi postali premalo veliki in preveč navadni, vanje vtakne druge igralce. Tokrat pač žensko. Našo staro znanko Anno Faris, ki igra mladenko Shelley Darlingson. Playboyjevo zajčico, ki živi v dvorcu Hugha Hefnerja in sanja, da bo postala miss novembra. Da se ji bodo uresničile otroške sanje in da bo končno postala nekaj več. Ker so ji ostale zajčice nevoščljive, ji nastavijo past in poskrbijo, da jo Hef vrže na cesto. Ker je zabita ko točak, pride v srednjo šolo in misli, da je prišla v dvorec, kjer bo lahko zaživela na novo. Ker so punce ekipe Zeta Alpha Zeta še večji luzerji kot ona, pa jo vzamejo pod streho in jo postavijo za svojo šefico. Za bejbo, ki jim bo pokazala, kako se lovi fante in kako se ujame popularnost. Huh, tole je torej komedija, ki nas uči, da punce samozavest dobijo le, če postanejo trashy. Če postanejo zajčice. In če se iz trenirk preoblečejo v fukiš cotke. Kaj imajo v glavi, seveda ni važno. Alma iz Bara bi bila nanje zelo ponosna. Prav čudi me, da ji niso dali glavne vloge. Bila bi veliko boljša kot Anna Faris. Če so feministke pizdile nad Seksom v mestu, kaj bodo šele naredile sedaj, ko so jim servirali komedijo, kjer Playboyjeva zajčica dviguje moralo navadnim dekletom. A kot sem rekel, trapasta, zelo klišejska, pa vendar ne najslabša komedija kar ste jih videli, ki vendarle premore nekaj tistega feel good občutka, ki nas spravi v boljše razpoloženje. Tudi zavoljo prizora, kjer nam Anna Faris pokaže način, s pomočjo katerega si zapomni imena prijeteljic.

Ocena 2 in pol

WILD CHILD (zda 2008, komedija, režija: Nick Moore, igrajo: Emma Roberts, Aidan Quin, Lexi Ainsworth, Natasha Richardson)

Resen kandidat za najbolj zoprn film leta.

Wild Child je huda bedarija. Poglejte, oče (Aidan Quin) svojo razvajeno hčerko (Emma Roberts) pošlje v zelo strog internet, kjer naj bi jo naučili lepega obnašanja, hčerka pa prav tam počne še večje pizdarije in seveda ne kloni pod pritiskom nesramnih sotrpink. Biografija Britney Spears? Točno tako, le da bi bila prava Britney veliko bolj zanimiva in man zoprna. Dolgočasen, tečen, nezanimiv in beden film, ki bo morda všeč le tistim najstnicam, ki jim še vedno ni jasno, zakaj Miley Cyrus ni dobila oskarja za Hanah Montanah.

Ocena 1 in pol

anglija & irska 2008, drama, režija: Steve McQueen, igrajo: Michael Fassbender, Stuart Graham, Liam McMahon

Film, na katerega bi bil zares ponosen le Gandhi.

Hunger, sicer film, ki je na letošnjem 19. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu dvignil največ prahu in pobral eno izmed glavnih nagrad, s svojimi močnimi podobami, brezhibnimi igralskimi kreacijami, realnim pristopom in inovativnimi kadri gledalca resda udari zelo direktno. Toda to ne pomeni, da je zares dober in tak, kot sem od njega pričakoval. Pravzaprav je malce pretežek in preveč moreč. Na trenutke celo dolgočasen in premalo zanimiv. Povedano drugače, pred nami je film, ki misli, da nam mora dati pavzo za dihanje. Da nam mora dati čas, kjer se bomo pripravili za novo pizdarijo. Za nov napor, ki se dogaja glavnim junakom. To je seveda napaka, ki ga pokoplje in mu vzame ostrino ter ga pusti na pol poti. Lepo vas prosim, le koga zanima skoraj dvajsetminutni dialog med Bobbyjem Sandsom (Michael Fassbender) in duhovnikom, ki ga pride obiskat v zapor (ker vsi cel film skorajda molčijo, so vse besede vbistvu stlačene v tale dialog). Le koga zanima skoraj petminutno čiščenje urina. Le koga zanimajo zelo čudne slikarske umetnine. In le koga zanima predolgo pretepanje zapornikov. Navsezadnje, le koga zanima petnajstminutno umiranje na obroke. Umiranje zaradi gladovne stavke, ki je trajala več kot dva meseca. In s katero so si hoteli Irski jetniki na začetku osemdesetih priboriti status političnih zapornikov. Vsi ti prizori so predolgi, preveč težki in taki, da gledalca utrudijo. Namesto da bi ga pretresli, ga silijo na zehanje. Čeprav glavni junak trpi kot Kristus na križu, nam ne zleze pod kožo. Vse je preveč hladno in odtujeno. Kot da bi nam hotel režiser reči, da si je tako usodo zaslužil in da si je sam kriv, da je do tega prišlo. Kot da nam režiser ne pusti, da bi jokali za njim. Kot da nam prepove, da bi nam sedel v srce. Zajeban film. Resen, oster, brezkompromisen. Tako močno, da mu na koncu škodi. In da ne pozabim, Michael Fassbender je shujšal brez posebnih efektov, kaj pomeni še večje trpljenje, pa je okusil tudi v istega leta posneti mojstrovini Eden Lake, kjer ga je lovila skupina preveč razposajenih najstnikov. In da ne pozabim še enkrat, režiserju je ime Steve McQueen, tako pa je bilo kot veste ime tudi legendarnemu igralcu, ki je med drugim igral tudi v filmu Metulj. In prav Metulj mi je prišel na misel med ogledom filma Hunger. Tudi tam je bilo ogromno prizorov brez dialogov, tudi tam je glavni junak stradal do konca in naprej. In tudi tam ga niso mogli zlomiti ne glede na vse, kar se mu je zgodilo. Razlika je seveda v tem, da je bil Metulj veliko boljši film in da smo se na glavnega junaka navezali že na začetku. V Lakoti nam to nikakor ne uspe, saj gre za film, ki se požvižga na gledalce. Ki teče sam zase. Prav zato je poln prizorov, pri katerih se gledalec sprašuje, kaj se je sploh zgodilo in zakaj so pravzaprav sploh v filmu. Čuden, pa vendarle zelo pogumen film, ki me pač ni zadel tako kot mnoge druge.

Ocena 3

Povezave do ostalih filmov iz letošnjega festivala:

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/06/liffe-happy-go-lucky/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/03/liffe-2008-the-house-of-mirth/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/12/02/liffe-2008-distant-voices-still-lives/

Nad mano so se zgrnili črni oblaki, ki nočejo pa nočejo stran. Ko že mislim, da bo posijalo sonce, pridejo novi in še hujši črni oblaki, ki me potlačijo še bolj na dno. Nič mi ne gre tako kot bi moralo. Čisto nič. Vse je v totalnem kurcu. Prav zato nočem, da mi prodajate pravljico, da za vsakim dežjem posije sonce. Za mojim očitno ne bo, saj gre za prave nalive. Za zajebano deževno dobo, ki noče stran. Problem je v tem, da sem trenutno iz peska, kar pomeni, da me vsak naliv močneje uniči in da se bojim, da ne bom zdržal še enega naliva. Bojim se, da so črni oblaki tokrat premočni celo zame. Ne grejo pa ne grejo stran. Ma naj gre vse u tri pizde materne. Življenje je tako zelo kratko, škoda je vsakega dneva, ko nismo dobre volje, toda tako je. Ne morem pomagati.

In ja, najbolj sem jezen nase, da si vse to dovolim. Ali še bolje, da sem dovolil, da so črni oblaki sploh prišli. In da jih prvič v življenju ne znam pregnati stran.

Očitno sem leta 2006 zgubil toliko moči, da se črnim oblakom ne znam več upreti. Premočni so in preveč jih je.

Pa vendar, še vedno obstaja nekdo, ki jih lahko prežene stran in mi spet naštima sonce. Vprašanje je le, če se tega zaveda in če si to sploh želi.

In še pesem, ki mi pomaga jokati.

Človek plača nekaj glavnih računov za tekoči mesec, v avtomobilu zamenja zobati jermen in računa, da mu bo za najemnino ter za ostale položnice ostalo še dovolj denarja. Ko preveri stanje na bankomatu, pa ugotovi, da je ves denar izpuhtel in da bo plača šele čez dvajset dni.

Tako je, Davčna uprava Republike Slovenije pač pobere denar, ki ji pripada in ki ga je državljan Republike Slovenije zajebal s prehitro vožnjo, kjer so mu nabili še sodne stroške, katere so sedaj pač pobrali z njegovega računa. Da se razumemo, iz računa poberejo sodne stroške, ki so nastali samo zato, da nam domov pošljejo obestilo, kjer nam pojasnijo, da smo kaznovani. Kljub temu, da imajo plačo, ki jo dobijo za takšno delo, hočejo dodaten denar še od nas. In potem si upajo še stavkati. Sram jih bodi, bando sodniško.

Davčna uprava pač pobere denar z našega računa. Boli jih kurac kako bomo preživeli mesec. Boli jih kurac, če bo naš otrok naslednji dan kaj jedel. In boli jih kurac, s čim bomo tankali bencin in se odpeljali v službo. Denar vzamejo, saj bi brez njega očitno bankrotirali. In le kaj je boljšega kot vzeti denar od nekoga, ki je vozil deset kilometrov prehitro in to sredi noči na prazni cesti. Od takšnega primitivca je krasno pobrati denar. Še posebej, če ga nima in če mu ga lahko vzamejo brez njegove vednosti.

In potem se čudijo, da nekdo nabavi pištolo in oropa banko. Da se nekdo poda v kriminal, alkohol in droge. Jebeš take zakone, jebeš tako državo in jebeš tak svet. To je krivično. Vedno vzamejo tistim, ki nimajo, nikoli pa tistim, ki imajo. Tisti so vedno nedotakljivi. Veliko lažje je vzeti nekomu iz računa in ga ob koncu meseca postaviti v zelo nemogoč položaj. In to samo zato, ker ni plačal položnice za sodne stroške, kjer sploh ni bil na sodišču in kjer so mu zaračunali le poslano pismo. Kje za to delo kot sem že povedal dobijo redno mesečno plačo.

In potem se čudijo, če si kdo sredi belega dne pošlje metek v glavo in odjadra v drugi svet, kjer je gotovo vse drugače kot tukaj.

Kot sem rekel, jebeš tako državo, kjer pošteno delaš, denar pa ti lahko z računa brez tvoje vednosti in privolitve pobere vsak kurac. In to samo zato, ker si domov dobil jebeno kuverto, kjer je pisalo, da si vozil deset kilometrov prehitro.

Saj res, ima kdo za posodit pištolo? Vrnem že jutri.

Kot veste, sem v predvolilni kampanji goreče navijal za levo opcijo in Boruta Pahorja, ki sem mu tako ali drugače namenil kar nekaj zapisov. Vlival mi je upanje za boljši jutri. In pomenil mi je izboljšanje stvari, ki jihje zavozil Janez Janša. Prav zato mi ni jasno, da je stopil na stran Dimitrija Rupla in mu namenil dokaj vidno funkcijo. Še posebej, ker vsi vemo, da se Rupel obrača po vetru in da to počne le zato, da dobi nov stolček. Da torej dušo vedno proda tistemu, od katerega ima korist. Totalna nenačelnost in ritolizništvo, torej. No ja, pameten je in lobirati zna. Glede tega mu v slovenski politiki ni para in za to mu je potrebno iskreno čestitati. Toda nisem si mislil, da mu bo ista poteza uspela še pri Pahorju. Tudi zato, ker mu ni nasedel Danilo Turk, ki je rekel odločni ne. Da ima Rupel zasluge pri naši osamosvojitvi, ne gre oporekati, toda njegov čas je vendarle minil. Res me čudi, da ga Pahor ni upal odsekati. Kot da bi se bal Janše. Kot da bi se zavedal, da mora še vedno ohraniti zelo dobre odnose z opozicijo.

No ja, morda pa je prav to način za uspešno vodenje države.

Nekoč, ko sta Belo hišo polepšala John in Jackie

In danes, ko jo lepšata Barack in Michelle

In še čas, ko sta jo “lepšala” stari Bush in njegova Barbara

No ja, bilo bi nefer, da ne dodamo še Billa in Hillary

No ja, ali pa Billa in Monice

In še naš komedijantski par, gospod George in njegova Laura

Pa hollywoodski par, gospod Ronald Reagan in njegova Nancy

DODATEK:

Evo ga, pa še vedno simpatični Jimmy Carter in njegova žena Rosalynn

Gospod kung fu, mojster borilnih veščin in možakar, ki je iz Hong Konga naredil Hollywood. In to mnogo let let pred Jackiejem Chanom, Jetom Lijem in Chow Yun Fatom. In pozor, Jackie je v njegovih filmih le statiral, Chucku Norrisu, sicer svojemu učencu, pa je dal odmevno vlogo v filmu The Way of the Dragon. Bruce Lee, ki bi danes praznoval svoj 68. rojstni dan, je bil nepozaben. Glasen, mali, navihan, karizmatičen in energičen. Kot James Dean, le da je bil še večja legenda. In leta 1973 je na novo napisal zgodovino ter posnel film Enter the Dragon, najboljši karate film vseh časov. In postal je zvezda. Hit sezone, naslovnica številnih časopisov, ki se pred tem za Kitajce niso zmenili. Iz borilnih veščin je naredil pop kulturo. Novi trend in pionirsko dejanje. Potem je umrl. Bojda zaradi otekline na možganih, zaradi nepričakovane reakcije na hašiš, s katerim si je miril živce po napornih snemanjih. Po naporu svojega zadnjega, na žalost nedokončanega filma Game of Death, kjer se je ruknil s košarkarjem Kareem Abdul Jabbarjem. To je bil šok. Večji od smrti Rudolpha Valentina, večji od smrti Jamesa Deana. In prišle so teorije zarote. Domneve, da so ga ubili člani triade, da so ga pospravili skrivni mojstri borilnih veščin, da so ga nesli starodavni kitajski demoni. Poba je bil trn v peti kitajskim običajem, saj je kazal tisto česar ne bi smel. Tisto, kar je bilo do takrat skrito v knjigah in šaolinskih templjih. Umrl je v stanovanju ljubice Betty Tingpei, njegova žena Linda pa je morala mnogo let kasneje sprejeti še smrt njunega sina Brandona Leeja, zvezde filmov Showdown in Little Tokyo in Rapid Fire, ki je v uspešnici The Crow očitno odletel predaleč in zmotil starodavne demone. Ubil ga je namreč metek, ki bi moral biti slepi naboj, se pravi filmski trik za smrt lika, ki ga je igral. Največja ironija vseh časov, ki Brandona in Brucea postavi pred brata Kennedy.

In še recenzija njegovega filma:

ENTER THE DRAGON (hong kong in zda 1973, kung fu akcija, režija: Robert Clouse, igrajo:Bruce Lee, John Saxon, Jim Kelly, Kien Shih, Bolo Yeung, Betty Chung, Ahna Capri, Robert Wall)

Prelomna kung fu klasika, ki je iz Brucea Leeja dokončno naredila legendo in kult tudi v Združenih državah Amerike.

Bruce Lee je leto dni prej posnel filma Way of the Dragon, kjer se na koncu potolče s Chuckom Norrisom, in Fist of Fury, kjer se maščuje za smrt svojega učitelja. Oba filma sta na novo izumila žanr, čez noč postala huronski uspešnici in obvezno čtivo za vse Kitajce, ki so dali kaj nase. Jasno, trznili so tudi v Hollywoodu, mu dali zajeten budžet, vključili prijeme filmov o Jamesu Bondu in zadeli kot že dolgo ne. Zgodba junaka, shaolinskega meniha, ki odpotuje na skrivnostni otok zloglasnega gangsterja Hana (Kien Shih) in se po navodilu britanske obveščevalne službe udeleži turnirja borilnih veščin, namreč še danes seka kot kung fu. Kot nepozabna, edinstvena, kvalitetna in prelomna borilna mojstrovina. Kot osnova za vse borilne filme, ki so jih posneli po letu 1973. In Bruce spet nori, kriči, liže svojo kri, maha in mlati. Brez posebnih efektov in v živo. Tudi z nunčaki, tudi v klasični sekvenci z ogledali, ki si jo je potem sposodil celo Conan. Asistirata mu John Saxon, takratni kralj B produkcije, in temnopolti Jim Kelly, ki je potem usekal v karate blaxploitationih Black Belt Jones in The Black Samurai. Na hitro boste ujeli Jackiea Chana in Sama Hunga, ki sta potem kot veste nadaljevala Leejevo tradicijo. Zelo dober je brazgotinasti Robert Wall, ameriški karate šampion, ki ga Bruce nauči kozjih molitvic. Nepozaben pa je seveda tudi mišičasti Bolo Yeung, ki je potem mnogo let kasneje skušal premlatiti Jeana Claudea Van Dammea v Krvavem športu. Stari dobri Bruce filma žal ni videl, saj je umrl nekaj dni pred svečano ameriško premiero. Veličastno slovo mitskega igralca, kung fu Jamesa Deana, ki ni dočakal svoje slave in ki bi še danes snemal najboljše borilne filme vseh časov.

Ocena 5

In še fotka njegovega sina Brandona

Kot veste je Jonas nekoč delal na POP TVju. Najprej z oddajo Brez zavor oz. Brez zapor, potem pa še s kvizom Lepo je biti milijonar. Ker je bil huda zvezda, so mu dali poseben parkirni prostor z njegovim imenom na zidu, ki je pred zgradbo POP TVja še danes. In prav ta parkirni prostor je kljub hudi gneči velikokrat prazen. Kot da bi ga še vedno šparali zanj. Kot da si ne bi nihče drznil parkirati na njem, ker je pač od Jonasa.

Ker v službo večkrat pridem zadnjo sekundo, seveda kot nor iščem prosto parkirišče, kar je na POP Tvju prava misija nemogoče. In prav Jonasov plac je največkrat prazen. Ker vem, da Jonasa ne bo, parkiram prav tam in upam, da ga res ne bo.

Kot sem povedal že na začetku, spoštovani Jonas, oprosti mi, ker sem že nekajkrat povsem brez slabe vesti parkiral na tvojem placu.

No ja, če sem iskren, sem to storil tudi takrat, ko je bil prostor tudi drugje.

Jebat ga, glede parkiranja sem pač Jonas wannabe.

Se bojite smrti ali bi se bolj bali tega, da bi živeli večno?

Saj res, se da smrt prinesti okoli in živeti še naprej?

NA KLANCU (slovenija 1971, drama, režija: Vojko Duletič, igrajo: Štefka Drolc, Janez Bermež, Tone Kuntner, Ivan Jezernik, Boris Kralj, Angelca Hlebce, Jože Zupan, Zlatko Šugman, Marjana Brecelj)

Dolgčas, ob katerem bi zaspal tudi Ivan Cankar.

Okej, na klancu resda izgleda tako, kot da bi ga režiral Terrence Malick, ali če hočete, Andrei Tarkovsky. Dobro, Francka Štefke Drolc resda trpi kot Greta Garbo, ali še boljše, kot Ivana Orleanska. In jasno, roman je napisal Ivan Cankar, naš največji pisatelj vseh časov. Toda kaj, ko vse skupaj deluje sila mrtvo, hladno, odtujeno, potlačeno in zdelano. Kot duša glavne junakinje, ki nikoli ne ujame voza in je pač prepričana, da bo na Klancu življenje boljše. Poetike je očitno preveč, dialogov hudičevo premalo, podobo trpeče ženske, ki tako ali drugače izgubi vse moške, kateri so ji pri srcu, pa so znali bolj strastno obdelati drugi slovenski filmi. Vojko Duletič je resda debitiral kot Orson Welles, toda Na klancu ni nikoli postal Citizen Kane, kaj šele Na svoji zemlji.

Ocena 1

MED STRAHOM IN DOLŽNOSTJO (slovenija 1975, vojna drama, režija: Vojko Duletič, igrajo: Boris Juh, Marjeta Gregorač, Ivan Jezernik, Angelca Hlebce, Demeter Bitenc, Aleš Valič)

Vojni turizem.

Dobrodošli na kmetijo Kozlevčar, kamor hodijo partizani, domobranci, Nemci, Italijani, četniki in belogardisti. Kjer gospo Kozlevčar (Marjeta Gregorač) pretepejo in posilijo, gospoda Kozlevčarja (Boris Juh) pa prepričujejo naj se jim pridruži. Enkrat eni, drugič drugi, tretjič tretji, četrtič pa četrti. Ja, druga svetovna vojna je bil pač čas, ko nisi mogel solirati in delati računov brez krčmarja. Še ena pretirano poetična, dolgočasna, razvlečena in skoraj tiha štorija Vojka Duletiča, ki mu očitno nihče ni povedal, da se filmi snemajo z dialogi, ali vsaj z glasbeno podlago. Njegovo podobe so namreč premalo močne, da bi lahko zvozile brez besed in glasbe.

Ocena 2

DRAGA MOJA IZA (slovenija 1979, drama, režija: Vojko Duletič, igrajo: Bert Sotlar, Zvone Hribar, Boris Juh, Radko Polič, Štefka Drolc, Lucija Drolc, Marjeta Gregorac, Milena Zupančič, Demeter Bitenc, Majda Grbac, Majolka Šuklje, Janez Bermež, Manca Košir, Črt Kanoni, Angela Hlebce, Miro Podjed, Miha Baloh, Ivo Ban, Majda Potokar, Dare Valič, Marko Okorn)

Ko vojna uniči družino.

Duletič je Izo posnel štiri leta po filmu Med strahom in dolžnostjo, filmu, ki ga je bilo strah govoriti, se pravi filmu, ki mu je manjkalo vse tisto, kar ima Iza. In Iza ima veliko. Dobro zgodbo, pravo energijo, soliden tempo, nekaj vročih  erotičnih prizorov (glavni sta Majda Grbac in Milena Zupančič), učinkovite dialoge in krasno glasbeno spremljavo. Zgodba o tem, da slovenska družina ni mogla preživeti druge svetovne vojne (prvega brata ustrelijo Nemci, drugi gre k partizanom, tretji pa k belogardistom). In zgodba o tem, da je bilo treba po vojni nadoknaditi seksualno abstinenco. Oče Bert Sotlar nima moči, sina Radka Poliča zdela občutek krivde, drugi sin Zvone Hribar pozabi, da se je vojna končala že leta 1945, vaška lepotička Majda Grbac pa si rane zaceli z vstopom v aristokracijo.

Ocena 4

In še dve zanimivi povezavi do slovenskih filmov, ki so mi bili in ki mi niso bili všeč:
LINK
LINK

zda 1960, zgodovinska drama, režija: Stanley Kubrick, igrajo: Kirk Douglas, Tony Curtis, Laurence Olivier, Jane Simmons, Charles Laughton, Peter Ustinov, John Gavin, Nina Foch, Herbert Lom, John Ireland, Charles McGraw, Woody Strode, Joanna Barnes

I’m Spartacus: več kot tri ure dolg, nepozaben in briljanten zgodovinski spektakel, ki na trenutke pohodi celo Bena Hurja.

Laurence Olivier, prva violina rimskega senata in veliki general Mark Licinij Kras, svojim možem zaukaže: »Cilj tega pohoda ni, da ubijemo Spartaka, ampak da ubijemo tudi njegovo legendo.« Tako je, Spartak je bil mit. Idol prvega razreda, Matija Gubec pred Matijo Gubcem, resnični Conan in zvezda vseh sužnjev, ki so si enkrat v življenju zaželeli postati nekaj drugega. Karl Marx bi ga posvojil, komunisti bi ga zamenjali z Leninom, gladiator Russell Crowe bi mu moral plačati učne ure, Valterju iz Sarajeva pa bi moral seveda izstaviti račun. Stanley Kubrick režira kot nor, Kirk Douglas igra še bolje, zapeljiva sužnja Jean Simmons ga ljubi kot še nikoli, čeprav se mora predajati Laurenceu Olivierju, postavni Tony Curtis se požvižga na lepoto in se pridruži upornikom, Charles Laughton spletkari v senatu, trgovec Peter Ustinov Spartaka kupi na tržnici in sname oskarja, John Gavin pa je Julius Cezar. In ko gledalec na koncu ujame Douglasovo solzo ponosa, posluša njegov dialog s Curtisom in spremlja Jean Simmons, ki poljublja njegove noge in mu prvič v življenju pokaže sina, se končno le zave, da ima pred sabo najboljši filma Stanleyja Kubricka, ki je hkrati tudi eden izmed najboljših zgodovinskih spektaklov vseh časov. Leta 1991 ste lahko v restavrirani inačici ujeli prizor, kjer Laurence Olivier jasno pokaže homoseksualna nagnjenja do Tonyja Curtisa, še vedno pa mi ni jasno, zakaj ni prav nihče tožil akademije, ki je filmu dala samo štiri ušive zlate kipce. Zares brezhibna in večna mešanica drame, akcije, spektakla, dialogov, čustev in vsega tistega, kar imajo samo najboljši filmi vseh časov.

Ocena 5

Zadnjič sem po dolgem času kramljal s svojim bratrancem, ki mi je povedal kar nekaj zanimivih reči v zvezi s hrano in vodo. Stvari, ki jih sicer že vem, toda nanje nisem tako zelo pozoren kot on. Prav zato povzemam nekaj ključnih reči najine debate.

Po njegovem mnenju je flaširana voda, se pravi razne Zale in Oaze, hudo sporna zadeva, ki naj bi imela preveč dodanih konzervansov. Če jih namreč ne bi imela, ne bi mogla obstati tako dolgo. Vsaka normalna voda bi namreč po tolikšnem času pognala alge. Voda s pipe naj bi bila tako zanj veliko boljša in bolj zdrava. Toda tudi ne dovolj, da bi jo pil, kar pomeni, da si je nabavil filter, ki mu vodo pred spustom v kozarec prečisti. Prav ste prebrali, poba ima doma filter, ki mu prečisti vodo s pipe. Ker sem to v kakšnem gospodinjstvu videl prvič, sem bil zelo presenečen.

Dragi moji, a ima kdo izmed vas doma tak filter? Se strinjate, da je flaširana voda s trgovine zanič? Je res tudi voda s pipe hudo sporna? Bi me moralo vse tole bolj skrbeti ali moj bratranec pač pretirava?

Dovolj o vodi, gremo na hrano, kjer je zadeva pri njem zelo podobna. Ko recimo kupi kaj sladkega, vedno preveri količino tako imenovanih E-jev, se pravi aditivov, ki jih dodajajo v hrano in ki naj bi povzročali celo vrsto bolezni. Tudi raka, če bi jih človek zaužil preveč. In ko je enkrat kupil neke kekse, je prebral, da vsebujejo zelo visoko količino E-jev, zato jih je vrgel stran. Huh, na to sam nisem nikoli pomislil. Sam nikoli ne gledam teh E-jev in pač pojem tisto kar kupim.

Dragi moji, mar tudi v gledate te E-je, ko kupujete hrano? Sem jaz edini, ki tega ne počnem? Vam prav količina E-jev pomaga pri odločitvi, kaj boste kupili?

Pri vsem tem pa se seveda sprašujem, če si lahko glede na naše plače privoščimo zdravo hrano? Ali je zdrava hrana res bolj zdrava, ali gre le za višje cene in blef podatke? In seveda, bomo res bolj zdravi, če bomo pili filtrirano vodo in hrano brez E-jev.

In ja, zakaj za vraga dajo firme na svoj izdelek podatek o najbolj strupenih E-jih? Mar mislijo, da ljudi to ne bo zmotilo in bodo pomislili, da jim hočejo prodati čisti strup? Ali pa pač računajo, da je večina kupcev takšnih kot jaz, ki na E-je sploh pozorni niso?

zda 2008, grozljivka, režija: John Eric Dowdle, igrajo: Jennifer Carpenter, Steve Harris, Jay Hernandez, Johnathon Schaech, Rade Šerbedžija

Gasilska veselica, na katero namesto Špele in Tejči pridejo zombiji.

Karantena, sicer rimejk španskega originala Rec, ki ga je lansko leto posnel Jaume Balaguero, sicer tudi avtor zelo poceni in neprepričljivih grozljivk Fragiles in Darkness, seka dobro. Pravzaprav zelo dobro. Tudi po zaslugi “ročne kamere”, ki smo jo letos videli že v filmu Pošastno, nekaj časa nazaj pa v filmu Čarovnica iz Blaira. Prav ta kamera nas prepriča, da gre zares. In da verjamemo zgodbi, kjer nič hudega sluteče gasilce, ki jih pri domnevno rutinski akciji spremlja novinarka Jennifer Carpenter (jp, tista iz The Exorcism of Emily Rose), v stanovanjskem bloku napade armada krvoločnih zombijev. Z virusom okuženih stanovalcev, ki bi jih bili veseli tudi zgodnji filmi Davida Cronnenberga. Ali če hočete, tudi George A. Romero, oče filmov o zombijih, ki jih je zadnja leta kot veste zelo veliko. Na srečo je Karantena eden boljših. Zelo prepričljiv, dovolj strašljiv in zelo divji. Boljši kot The Descent, kjer so “zombiji” lovili v jami. Enako dober kot 28 Weeks Later, kjer je šlo za širšo epidemijo. Karanteno odlikuje tudi zelo fina klavstrofobična atmosfera in dejstvo, da deluje kot dokumentarec. Kot da se dogaja v živo. Recimo na kanalu CNN, ali če poslovenimo, na kanalu Info Tv. Hudičevo ostra filmska izkušnja, kjer se na hitro oglasi tudi Rade Šerbedžija. In film, ki gledalca drži še nekaj dni po ogledu. Še posebej takrat, ko se znajde v bloku in ko mimo njega pride kak sosed.

Ocena 4

O svojem “prijatelju” Branku Grimsu sem že pisal, toda zdaj je napočil trenutek, da vajo ponovim. Gospod Grims je namreč prepričan, da Majda Širca ni primerna izbira za kulturno ministrico in da je najbolje, da s tega mesta odstopi. Stvar je jasna, Branko Grims se boji, da Širčeva ne bo dovolila sinhronizacije tujih filmov in da ne bo mogel več poslušati slovenščine v kinu. Širčeva je bila namreč glavna nasprotnica te pizdarije, ki poneumlja celo generacijo otrok, Grims pa glavni zagovornik, ki bi še tuje pesmi prevedel v naš jezik in jih verjetno odpel kar sam.

Gospod Grims, vaš čas je minil. Pomirite se in se navadite brati podnapise.

Nekoč, ko je v filmu Desetka obnorela moški svet

In danes, ko praznuje 52. rojstni dan

Včeraj sem malo počekiral na veliko opevano serijo Strasti, kjer kot veste igrata tudi Jonas in Katarina Čas. Čista katastrofa. Zelo dolgočasno, nespontano, trapasto in brez poante. Pač še ena pizdarija, ki jo moramo plačevati tudi naročniki. Sicer pa, od režiserja, ki je leta 1997 posnel tv film Nebo gori modro, verjetno najslabši tv film v slovenski zgodovini, niti ne moremo pričakovati kaj boljšega. Potrata časa, denarja in še ena huda žalitev za gledalce.

Pri konkurenci še vedno furajo Svingerje, o katerih sem že pisal in se vprašal, če bodo naslednje epizode kaj boljše. Niso. So enak drek. Pač seksi fore in poceni izvedba. Pa vendar boljše od Strasti. Vsaj po zastavljenih situacijah, ki pa jih ne znajo narediti tako kot je treba. In ja, Nina Osenar še vedno ne zna igrati.

Pri konkurenci furajo tudi Lepo je biti sosed, kjer nastopajo tudi znana imena slovenskege estrade. Tudi Anika Horvat in Fredi Miler. Še eno metanje denarja skozi okno in serija, ki ni nikoli zares zabavna. Prazno, tečno in prisiljeno.

Na koncu mi ostane le še Brat Bratu, o katerem sem prav tako že govoril. Ni slabo. Lahko bi bilo bolje, pa vendar kot za šalo poseka vso konkurenco. Celo nasmejim se in to večkrat v eni epizodi.

Ob sem tem se seveda vprašam, kako je mogoče, da folk sploh snema take slabe serije in da med samim procesom snemanja ne opazi, da gre nekaj hudo narobe. Če si misli, da je dovolj le to, da domača publika dobi novo serijo, je to seveda huda žalitev naše inteligence. A očitno bo točno to. Pač nekaj nam dajo, mi pa naj bi bili veseli, da smo nekaj sploh dobili. Bolje nekaj kot nič.

Obstaja pa tudi druga možnost. In sicer to, da boljših serij pač ne znajo narediti. Če je to glavni problem, pa jih pozivam, da dajo možnost ljudem, ki to znajo. Ki bi naredili veliko boljšo pizdarijo. Tistim, ki delajo take stvari, pa svetujem, da naj se že enkrat umaknejo, saj delajo sramoto slovenski televiziji.

Jebemti no, je tako težko posneti dobro serijo?

DODATEK:

Če sem pošten, moram priznati, da sem vse te serije spremljal zelo površno. Le za kakih pet ali šest minutk. Nekaj insertov enega dela, pa nekaj drugega in tako naprej. Če sem zaradi tega dobil napačno oceno, se vsem avtorjem iskreno opravičujem.

Na lestvici najbolj seksi tipov za leto 2008 so se znašli tudi možakarji, za katere mi ni jasno kaj tam počnejo. Kdo v njih vidi vsaj kanček privlačnosti. In kdo za vraga bi jih sploh povabil na zmenek. Povedano drugače, kam za hudiča so se skrili čedni moški in kje se je izgubil okus.

Zac Efron (številka 4) – Jared Leto wannabe

Robert Buckley (številka 5) – Klemen Slakonja wannabe

Ed Westwick (številka 7) – Denis, ex Game Over wannabe

Michael Phelps (številka – punce očitno rabijo očala

Lang Lang (številka 10) - I hope this is a joke

Kolega mi je včeraj na mail napisal tole: “Daj se gor na Facebook, da bova vsaj tako malo bližje.”

Nek drug kolega mi je dan pred tem v živo povedal tole: “Kako to, da te ni na Facebooku. Če bi bil, bi te lažje našel.”

Tretji kolega mi je prejšnji teden dejal tole: “Ne verjamem, da tako znana oseba kot si ti nima Facebooka. Gotovo ga imaš, pa me samo zezaš.”

Huh, sem res totalno za luno, ker nimam Facebook profila? Ma kaj mi bo. Ne rabim ga. Imam blog in to je povsem dovolj. Če me hoče kdo najti, pa me itak najde na televiziji in po telefonu. Tisti, ki me želi najti, me bo itak našel. Tisti, ki bi me radi našli po sto letih, pa bodo prav tako še naprej zdržali brez mene. Tiste, ki jih potrebujem, imam v telefonskem imeniku. Tistih, ki jih nimam, ne rabim, ali pa jih ujamem na blogu. In ja, saj imamo vendar maile. Tudi tam imam vse, ki jih potrebujem.

Dve leti nazaj sem še imel svojo spletno stran. Tudi to sem opustil, saj ni več služila svojemu namenu. V mojem lajfu se ni več dogajalo toliko novosti, da bi jo potreboval in nanjo dajal vedno sveže novice. Imel sem tudi Myspace profil. Tudi tega ne potrebujem več, saj je bil zelo nesmiseln. In zdaj sem očitno edini, ki nima Facebook profila. Ki pač ne obstoja na Facebooku in ga je nemogoče najti. Tudi v redu, tako imam vsaj mir.

Drage dame, Hugh Jackman, po mnenju revije People, najbolj seksi moški za leto 2008.

Se strinjate?

Praktično isti letnik. Prva praznuje 46, druga pa 47 let. Obe zadnje čase ne dobita več pravih vlog, obe so zasenčile mlajše in bolj karizmatične zvezdnice. Jodie ima kot veste dva oskarja, Meg pa je bil nekoč kraljica romantičnih komedij. Jodie sedaj nima pojma, v kakih filmih naj igra. Meg pa pozablja, da ji je do zares prave igralke vedno manjkalo nekaj več dometa in da ji drugi žanri ne ležijo povsem.

Saj res, kdaj ju bomo skupaj videli v istem filmu?

Bravo, tako se dela.

Plus glasbena spremljava, ki ob taki priložnosti ne sme manjkati: LINK

Moja punca je nežno bitje. Vse dokler ne pride do stiskanja mozoljev in črnih pik na mojem telesu. Recimo na mojem hrbtu, ki se ga vedno loti kot zajeban psihopat. Kot Jason Voorhees iz serije Friday the 13th, ali kot Michael Myers iz Noči čarovnic. Bolj ko me boli, bolj je nora in uživaška. Bolj ko kričim, bolj divja postaja. Pred njo ni varen noben mozolj. Tudi tisti, ki ga še ni. In tisti, ki se mu že iz letala vidi, da ne bo počil, saj šele nastaja. In ko javkam, cvilim in jo prosim za milost, postane še bolj nesramna, kar pomeni, da začne še bolj stiskati. Tako zelo, da se mi stemni pred očmi in da se počutim kot v peklu. Kot v kakem romanu Mariza De Sadea. In moja punca je kar se mojih mozoljev tiče Markiza De Sade, brezkompromisna domina, ki hoče do konca in ki noče razumeti, da me boli. Da sem pička. Da sem kot majhen otrok, ki se je pičil v mezinec.

Da bi ji vrnil seveda niti ne pomislim, saj vem, da bi mi ona potem vrnila še stokrat bolj.

Ker še vedno počne isto in ker je še vedno brez milosti, sem se odločil ponoviti tale post.

Besedila zadnjih pesmi Saše Lendero so bila odločna. Celo feministična. Se pravi taka, da nam je pokazala, da z njo ni šale. Da ne bo šla na kolena, da je levinja in da je nedosegljiva. Še več, ni ji bilo nerodno priznati, da se je zaljubila celo v cigana. Pokazala je, da je ne bo nihče jebal v glavo. Da se ne pusti zajebavati. Da dela tisto, kar hoče. In da ga ni moškega, ki bi ji lahko zlomil srce.

No ja, sedaj se je končno zmehčala in nam servirala pesem Ob tebi lepši je svet, kjer se končno stopi in prizna, da je njena sreča vendarle odvisna le od moškega.

Pred leti sem bil nor na ročne ure. Najprej na tiste elektronske, ki so morale imeti čim več funkcij. Tudi štoparico, štetje korakov, odštevalnik, datum, sekunde, merjenje srčnega utripa, različne časovne pasove in dejstvo, da si lahko šel z njimi vsaj 300 metrov od vodo. To so bila leta moje osnovne šole in čas, ko mi je ura pomenila igračko. Nikoli ne bom pozabil ure, ki je delovala tudi s pomočjo sončne svetlobe. Četudi je baterija pregorela, je ura še vedno delovala. Predvsem podnevi in če sem jo seveda vedno znova nastavljal soncu. Ker sem bil edini, katerega ura je imela tudi štoparico, sem jo posodil učitelju telovadbe, ki jo je žal poškodoval. Če sem natančen, počil je ekranček. Jebat ga, ura je šla v smeti, učitelj pa ni nikoli priznal svojega greha. Pri vseh teh elektronskih urah me je vedno najbolj matral pasek, kjer so se nalomili štifti. Ali zaradi pretiranega zvijanja zapestja, ali zavoljo tega, da sem imel uro na roki tudi takrat, ko smo igrali košarko in nogomet. Pa vseeno, elektronske ure so mi bile zakon in skozi osnovno in srednjo šolo sem jih zamenjal vsej pet.

Na faksu so mi ratale všeč ure s kazalci. Se pravi ure, ki so se mi kot najstniku zdele dolgočasne in zastarele. Očitno so v trgovino prišli moderni dizajni, ki so pritegnili tudi moje oko. Nikoli ne bom pozabil zlate ure. No ja, pozlačene ure, na katero bi bili ponosni tudi temnopolti raperji. Bila je konkretna ura. Bling bling ura. Široka, debela, velika in močna. Skratka taka, kot da bi zanjo odštel vsaj pol milijona takratnih tolarjev. Če sem komu rekel, da je zlata, mi je verjel. Če bi mu rekel, da je Rolex, pa prav tako ne bi kaj dosti razmišljal. Prav imate, spet me je zajebal pasek, ki se je polomil. In to tako, da je čez čas polomil tudi luknjico za štift. Ker mi je bila ura zelo pri srcu, sem vse skupaj zalepil s sekundnim lepilom in ji življenjsko dobo podaljšal za kaki dve leti. Ko tudi lepilo ni bilo več dovolj, pa je morala žal v smeti. Še danes mi jo je žal, saj je bila res kul, taki modeli pa sedaj stanejo vsaj 300 evrov.

Kakšnih pet let nazaj sem jo končno uspel nadomestiti z novo uro. Spet zelo skulirano in elegantno, ki sem jo dobil za rojstni dan od staršev. Firma Fossil. Zame zelo dobra in za tako kul ure sorazmerno poceni firma. Pasek je bil iz kavčuka, ura pa mi je bila všeč zato, ker je bila mešanica elektronske in navadne. Natančneje, kazalci so bili navadni, na sredini pa so tekle zelo velike elektronske sekunde. Problem je bil le v tem, da se je baterija za sekunde porabila v pol leta, medtem ko je baterija za kazalce delovala še leto dlje, kar pomeni, da sem počakal in sem pač za nekaj časa ostal brez sekund. Prav imate, spet je crknil prav pasek. Tokrat ne štift, marveč pasek, ki se je natrgal in odpovedal. Novega seveda nisem dobil, zato so mi dali železnega, kar je uri vzele precej lepote. Pa vendar, še vedno sem jo z veseljem nosil. Vse do leta 2006, ko mi je crknila baterija in ko se mi je ni dalo zamenjati toliko časa, da sem se je odvadil nositi.

Ročno uro je nadomestil mobitel, ki ga seveda vedno nosimo s sabo. Mobitel je v bistvu tudi naša ura. No ja, v avtomobilu imamo uro na “armaturki”, ko gremo ven, pa imam uro na mobitelu. Zdi se mi, da vedno manj ljudi nosi ročne ure. Če jih že nosi, pa gre za modni dodatek, ki ga obožujejo predvsem ženske. Recimo tiste ure na prstanu ali na verižici. Pa vendar, danes sem svojo staro Fossil uro spet držal v roki. Dobil sem nostalgijo. Tudi zato, ker sva s punco včeraj gledala ure v neki zlatarni. V oko mi je padla zelena. Takšna zelo velika in frajerska. Malo drugačna, pa vendar zelo uporabna. Seveda ne taka kot tista moja “zlata”, kjer se je del ohišja vrtel okoli, pa vendar dovolj kul, da bi jo takoj nadel na zapestje. Toda cena je bila malce preveč zabeljena. Mislim, da okoli 400 evrov. Preveč za uro, kjer mi bo spet zelo hitro crknil pasek.

Samo zato, ker je tako zelo všeč moji punci in ker je brez dvoma pozabila, da prav danes praznuje 38 let.

Kdo je po vašem mnenju bolj tečen?

Danes ves svet “praznuje” dan spomina na žrtve, ki so “padle” na cesti. Na vse tiste nesrečnike, ki so za vedno končali med pločevino svojega avtomobila. In ta “šport” do potankosti obvladamo tudi v Sloveniji. Prometne nesreče so za Slovence hobi. Preživljanje prostega časa, kjer nam je vseeno za posledice. Kjer kljub visokim kaznim in neštetim policijskim akcijam še vedno umiramo na cestah.

Le spomnite se na Martinovanje. Kljub zavedanju, kaj pomeni alkohol za volanom, so ogromnemu številu Slovencev vzeli izpit zaradi prevelike količine alkohola v krvi. Slovenci pač radi pijejo, potem pa še raje sedejo za volan. Isto velja za prevelike hitrosti. Tudi na tem področju smo totalni carji. Pravi dirkači, ki bi bili prvi tudi na Formuli ena. Slovenci uživajo v prometnih nesrečah in si želijo na tak način tudi umreti. Več ko jih umre, bolj ponosni so. Več ko jih sede za volan pod vplivom alkohola, bolj slovensko se počutijo. Če ne umreš na cesti, nisi pravi Slovenec. Zdaj ni več :”Kdor ne skače, ni Slovenc,” zdaj je: “Kdo se ne zabije z avtom, ni Slovenc.” Taki smo in tako bomo. Hvala bogu, da nas je tako malo, saj bi bile cifre mrtvih na cestah še večje.

Po številu smrtnih žrtev na število prebivalcev smo v samem svetovnem vrhu. Če nismo, pa še bomo. Morda že danes, ko bo na štajerski avtocesti spet prišlo do verižnega trčenja. Slovenci imajo prometne nesreče v krvi. Očitno jih rajcajo, očitno jih brez njih ne bi bilo. Le pojdite v Ljubljano sredi prometne špice, pa vam bo jasno, o čem govorim. Ljudje tam vozijo kot da so sami na cesti. Kot da želijo umreti. Kot da komaj čakajo, da bodo nova smrtna žrtev, o kateri se bo pisalo v Slovenskih novicah. Vse za pet minutk slave. Vse za lepo, mlado truplo.

In današnji dan bi moral biti slovenski nacionalni praznik, kjer bi poleg črnih razobesili tudi nacionalne zastave. Pa ne žalosten, marveč divji, zabaven in tak, da bi ga praznovali sredi ceste. S polno ritjo alkohola in s hitrostjo 150 kilometrov na uro v nevarnem ovinku.

Naj vam na tak dan rečem, da vozite pazljivo, ker lahko povzročite hudo prometno nesrečo, v kateri bo umrl otrok? Nima smisla, itak vam bo vseeno, ko boste predse dobili liter vina in flašo piva.