Arhiv za Oktober, 2008

Moj kolega je našpukal sto na uro

23.10.2008 ob 14:54

Pa sem mu rekel, naj ga ne lomi preveč. Da ga bo imela njegova žena nekega dne dovolj in da ga bo stresla s hlač. Ni me poslušal in je bil še naprej totalni bedak. Zdaj je, kar je. Saj se mi smili, toda moral bi vedeti, kaj se bo zgodilo.

Kaj vem, morda pa sprobava novo tehniko za podaljšanje penisa.

Kako oceniti moškega po skodelici kave?

23.10.2008 ob 14:45

Najbrž ste že slišali, da lahko moškega popolnoma upravičeno ocenite glede na njegovo razmerje z materjo. Ampak – kava? Kaj ima kava opraviti z moško psiho? Mogoče več, kot pričakujete! Berite naprej in naslednjič pokukajte moškemu v skodelico …

Turška kava

100% žrebec. Vroč,šarmanten, ima nekaj seksi gubic, mogoče kakšen siv las. Miže in z eno roko vam bo zamenjal pnevmatiko na avtomobilu.

Espreso

Ena beseda: prezaposlen. Espreso pije tisti, ki se nima časa obirati s celim decilitrom nečesa rjavega, ampak pogoltne espreso in že leti naprej. Taki moški so večkrat naduti in zasvojeni z delom, nikotinom in kofeinom.

Makijato

Makijato pijejo nezanesljivi moški, ki bi radi bili žrebci, pa to niso. Ponavadi so take vrsti ptiči, ki se hudo zagrejejo za nekaj, nato pa pobegnejo.

Kava s smetano

To je pogosta pijača nezahtevnih, običajnih moških, ki spijejo eno kavo po kosilo zaradi družbe, ne zaradi resnične potrebe po kofeinu. Ponavadi imajo zajeten trebuh.

Kava z mlekom

Kava z mlekom je izbira resnega moškega, ki ve, kaj hoče. Pazi na svoje telo, a ne pretirava. V postelji je pozoren ljubimec, v službi vzoren delavec. Dobra izbira!

Kapučino

Kapučino pijejo seksi, mišičasti in sofisticirani moški. Espreso s peno naročijo le nekompromisni in močni moški, saj menijo, da je toplo mleko za dojenčke.

Bela kava

Uf, ženske imamo dovolj problemov same s sabo – kdo se bo ukvarjalše z njim?

Karamelna kava s smetano

Moški v beli srajčki in rutko. Najbrž vas bo peljal v Portorož in se dve uri pripravljal, da se bo pokazal na plaži.

Kava tedna

Sluzav, dolgočasen moški brez mnenja. Pripoveduje vice s časa stare Jugoslavije in se jim edini smeje.

Brezkofeinska kava

Pozor! Ta tip najbrž hodi spat s čelado in varnostnim pasom. Je pa vseeno seksi, zato se z njim spogledujejo vse natakarice.

Brezkofeinska kava z veliko pene, cimetom in čokoladnim oblivom

Adijo pamet. Opravka imate z zapletenim, samovšečnim razvajencem. Toplo vam priporočamo, da mu ponudite tablete proti napadom tesnobe, češe nima recepta. Pa eno prihranite zase. In, ne bodite presenečeni, če bo zapeljeval natakarja.

Kaj pa tisti, ki pijejo pravi čaj?

Taki ponavadi večino časa posvetijo sebi in svojim problemov. Zelo jih skrbi, kaj si drugi mislijo o njih, zato vsako jutro skrbno izbirajo oblačila za v službo,še prej pa naredijo jogo.

null

Saj res, kaj pa moški, ki kave sploh ne pijejo?

O mamicah, ki se požvižgajo na otrokovo jokanje

23.10.2008 ob 10:00

Zadnje čase opažam mamice, ki svojim otrokom dovolijo, da se jočejo po mili volji. In to sredi trgovine ali restavracije. Zelo dolgo in prosto po Prešernu. In pozor, mamice se na to požvižgajo. Ne moti jih. Otrok se dere ko jesihar, mamica pa mirno koraka in se dela, kot da je ne zanima. Okej, toda zakaj moramo ta glasen jok poslušati tudi vsi ostali. Ali še bolje, od kdaj se mamica ne zmeni za otrokov jok. Gre morda za novo vrsto vzgoje, kjer mamica z ignoranco doseže svoje? Dvomim, saj otrok noče nehati jokati in se joče tako dolgo, dokler ga mamice vendarle ne dvigne v naročje ali pa mu pove kaj lepega.

V čem je torej smisel puščanja dolgega joka? Nimam pojma. Vem samo, da je zelo moteče in da mamica izpade zelo ignorantsko ter čudno.

null

Zakaj za vraga se moramo vedno prilagajati tistim, ki hočejo mir in tišino?

23.10.2008 ob 05:43

Gotovo se vam je že zgodilo, da vam je kdo rekel, da ste preglasni. Da bodite malce bolj tiho, ker ga boli glava in ker bi pač rad malce miru. Takih situacij, kjer smo za nekoga preglasni, je veliko. Ljudi, ki bi v točno določenem trenutku radi mir in tišino, pa še več. Jasno, vedno se jim prilagodimo. Vedno znižamo ton glasu, vedno poslušamo njihovo prošnjo po tišini.

To se mi ne zdi fer, zato predlagam, da se enkrat zgodi obratno. Da se tisti, ki hoče mir, prilagodi tistemu, ki si želi biti glasen. Da se tisti, ki hoče znižan ton, sprijazni z zelo glasnim tonom in dretjem, ki ga obožuje nekdo drug. Le zakaj bi moral vedno popustiti “ta glasni”. Le zakaj ne bi enkrat popustil “ta tihi”. Točno tako, naj se enkrat “ta tihi” prilagodi želji “ta glasnega” in mu dovoli, da se dere tri ure skupaj. Da kriči, divja in jodla, če se mu zahoče.

Ste za?

null

Nekoč in danes: Catherine Deneuve

22.10.2008 ob 16:28

null null

Madonna je spet samska

22.10.2008 ob 12:00

Madonna je doslej zares ljubila dvakrat. Prvič sredi osemdesetih, ko se je zacopala v Seana Penna, za katerega je vedno trdila, da je bil ljubezen njenega življenja. In sedaj, na začetku novega tisočletja, ko se je zacopala v Guyja Ritchieja. Dve veliki ljubezni, dva propadla zakona. Vse, kar je bilo vmes, je bil le seks. Pri Seanu in Guyju pa je šlo za ljubezen.

null

In sedaj je spet samska. No ja, v razmerju z ljubimcem. Nepomembnežem, ki jo pač tolaži. In pozor, samska je ostala pri petdesetih, kar nikakor ni kul. Še posebej, če si Madonna. Kraljica sveta, ki si nikakor ne more najti moškega kot ostale smrtnice. Za seks ja, za resno zvezo pa je skorajda nemogoče. Le komu bo verjela, da je nima samo zato, ker je Madonna. In le kje bo našla možakarja, ki bo njen novi partner. Le kje bo našla tipa, ki se je ne bo bal. Ki se ne bo tresel, ko ga bo zgrabila za rit. Preostanejo ji edinole zvezdniki njenega kova, ki imajo tudi sami nafilan ego in ki jo bodo vzeli za žensko in ne le za Madonno. Toda to bo dvorezen meč. Zvezdnik je zvezdnik. Tečen do konca in tečen takrat, ko je najmanj treba.

null

Saj res, ste pomislili kako je biti poročen z Madonno. Se pravi, kako je biti njen fant. Po moje je hudo naporna in preveč zahtevna. Drugačna itak ne more biti, saj je Madonna, največja zvezda na našem planetu. Zdaj, ko je spet ostala sama, ji ne bo lahko. Je v letih, ko jo bo usekala kriza srednjih let. Prihajajoča mena, ki bo iz nje naredila tečno babnico. Točno tako, Madonna bo zapadla v krizo identitete, čeprav je bilo menjavanje različnih identitet vseskozi njen zaščitni znak.

null

Njena osebna kriza se bojda pozna tudi na koncertih, ki jih vsi po vrsti kritizirajo. No ja, kot da bi pozabili, da ni več stara trideset let. Da jih šteje že petdeset in da se od nje ne more več pričakovati pravega “girlie showa.” Kakorkoli že, želim ji, da se čim prej pobere in si najde novega moškega. Morda tretjega moža, ki si ga brez dvoma zasluži.

Možni kandidati?

Recenzije: Johnny Mnemonic

22.10.2008 ob 01:54

zda 1995, znanstveno fantastična akcija, režija: Robert Longo, igrajo: Keanu Reeves, Dina Meyer, Ice T, Dolph Lundgren, Takeshi Kitano, Henry Rollins, Udo Kier

Film, ki ga je zasenčila realnost.

Johnny Mnemonic me je pred trinajstimi leti usekal tako močno kot istega leta posneta mojstrovina Strange Days. Bil je kul, bil je moderen, imel je super igralsko ekipo. Bil je tak, da v njem nisem iskal napak in se prepustil vožnji skozi glavo glavnega junaka Johnnyja. Kurirja za informacije, ki ga igra Keanu Reeves. Danes je žal drugače. Danes gre za povsem drugačen film, kjer se napakam ne bo mogoče izogniti. In kjer je jasno, da so me leta 1995 vrgli na led. Ker nisem osel, popravljam incident iz leta 1995 in ugotavljam, da film ni ne vem kaj. Da je resda še vedno skuliran in frajerski, toda žal ne tak, da bi se ga splačalo videti dvakrat. Pravzaprav je zelo površen in prazen. Pač posnet za zabavo in za leto 1995. Danes ga je povozil čas. Danes je resničnost bolj divja od njega. Ali če hočete, če bi ga na isti način posneli danes, bi se mu smejali. Kakorkoli že, naš Johhny je kurir za informacije, ki so postale vroča roba. Prav zato jih kurirji prenašajo v glavah, ki niso glave, marveč zajebani hard diski. Prenosni računalniki, ki jih kurirji pač nosijo v glavi. In pozor, Johnny mora za delo kurirja pozabiti na svoje spomine, ki mu jih izbrišejo. Njegovi spomini na delete, novi podatki na enter. In ker so novi podatki najbolj pomembna informacija na svetu, začnejo Johnnyja loviti prav vsi. Tudi divji, perverzni in neuničljivi Street Preacher (Dolph Lundgren), ki bi ga rad polomil z golimi rokami in to povedal skrivnostnemu poslovnežu Takahashiju (Takeshi Kitano). Toda Johnny se ne da. Johnnyju pomagajo tudi telesna stražarka Dina Meyer, lokalni gangster Ice T in ekspert za cyber pizdarije Henry Rollins. Naspidiran film. Toda žal le za leto 1995. Današnji čas je zanj namreč prehiter.

Ocena: 5/10

null

Recenzije: Eagle Eye

21.10.2008 ob 23:43

zda 2008, triler, režija: D. J. Caruso, igrajo: Shia LaBeouf, Michelle Monaghan, Billy Bob Thornton, Rosario Dawson, William Sadler

Pozor, paranoja iz sedemdesetih je nazaj.

Če ste videli kar nekaj filmov iz sedemdesetih, potem veste, da so bile njihove zgodbe zelo paranoične. Zelo živčne in take, da se je glavnim junakom nenehno mudilo na varno. Novo tisočletje je očitno spet čas za paranojo. Čas za paniko in za nadzor, ki ga izvaja “veliki brat”. Prav imate, Eagle Eye diši po filmih Alana J. Pakule. Finta je pa je v tem, da je bolj Enemy of the State kot All the Presidents Men in The Paralax View. Se pravi še ena visoko oktanska in tehnično dovršena uspešnica, ki ji manjka duša. Ki ji manjka vse tisto, kar ji vzamejo preveč glasni posebni efekti. Res je, večini novim filmom posebni efekti škodijo, saj junaki bežijo pred pirotehniko, namesto da bi bežali pred dobrim scenarijem. Povedano drugače, če bi Eagle Eye posneli v sedemdesetih, bi bil veliko boljši. Ker so ga v novem tisočletju, pa je veliko slabši. Tipičen za moderno dobo, kjer nas nadzorujejo celo na sekretu. In živčen je mladenič Jerry Shaw (Shia LaBeouf), ki ga vzamejo na piko. Ali še bolje, na muho. Nenadoma ga začnejo loviti prav vsi. Ne samo loviti, dobesedno zjebali bi ga radi. Sesuli, uničili in zravnali z zemljo. Očitno jim je sumljiv. Očitno so ga povezali s sporno smrtjo njegovega brata, ki je padel v boju proti teroristom. In sumljiv jim je tako močno, da ga nadzorujejo noč in dan. Preko telefona, z lufta, skozi semaforje, bleščeče napise na zgradbah in če hočete, tudi skozi straniščno školjko. Ker jim to očitno ni dovolj, vmešajo še naključno izbrano mamico Rachel Holloman (Michelle Monaghan), ki ji zagrozijo, da ji bodo ubili otroka, če ne bo sodelovala. Če torej tudi ona ne bo ubogala njihovih ukazov. To, kar se je v zadnjem Bourneu dogajalo Mattu Damonu, ali če hočete, to, kar se je v Minority Reportu dogajalo Tomu Cruiseu, se sedaj pač dogaja še Shii LaBeaufu, novopečenemu zvezdniku, ki ga je D. J. Caruso režiral tudi v Disturbi, še eni zgodbi o paranoičnem in zelo živčnem junaku. Kot sem dejal že na začetku, bodite pozorni, sedemdeseta so se vrnila. Če ne zmaga Obama, pa nas pizdarija čaka tudi izven kina.

Ocena 3

null

Žalostni spomini

21.10.2008 ob 08:04

Danes sem po dolgem času spet gledal stare posnetke svoje družine. Pravzaprav sem jih prenašal iz VHS na DVD. Iz starih zaprašenih video kaset na nove svetleče DVDje. Zato, da jih ohranim. In zato, da jih malo preuredim. Kot da ne bi vedel, kaj me bo zadelo. Kot da bi se delal, da me ne bo prijela močna žalost. Žalost za spomini, ki jih ne morem več deliti z nekaterimi ljudmi na posnetku. Spomini, ki so me zabodli globoko v srce in mi na oči priklicali grenke solze.

Na posnetkih sem zagledal svojega očeta, ki me je zapustil na začetku leta 2006. Svojega atija, za katerega se še vedno nisem čisto sprijaznil, da ga ni več z mano. Da je res odšel in da se ne bo nikoli več vrnil. Pa svojo prababico Terezijo, ki je odšla nekaj časa prej. Legendo za vedno, ki je dočakala skoraj sto let. Pa svojo psičko Ajko, mojo malo buldiko, ki je umrla leta 2005.

Vsi so se zvrstili na kupu. Skupaj z mamo, bratom, teto, bratrancem, sestrično in seveda mojo zakon omo iz Laškega. Vsi so bili po dolgem času na enem mestu in vsi so bili nasmejani ter dobre volje. Ker so nekateri posnetki datirali v leto 1991, so bili prav vsi zelo mladi. Moja mami je imela dejansko le šest let več kot jih imam jaz sedaj. Moja oma jih je štela nekaj čez šestdeset. Moj brat je bil še otrok. Moj ati pa je lovil Abrahama.

Posnetki so bili veseli in hkrati žalostni. Žalostni zavoljo tega, ker mojega očeta ni več. Bil sem zelo prizadet, da ga nisem mogel poklicati, da mu povem, da sem po dolgem času gledal njegove vragolije. Da sem gledal nekaj, kar dejansko ne obstaja več. Mamo in omo sem lahko poklical, njega nisem mogel. Vsi ti posnetki, ki so se mi vedno zdeli lepi, zabavni in nepozabni, so naenkrat postali žalostni, naporni in taki, da sem jih komaj zdržal. Vem, da gre za spomine, toda raje bi imel sedanjost. Raje bi imel čas, ko je spomine sproti delal živ človek. In spomine, ki se ne bi prekinili 13. marca, leta 2006. Na dan, ko mi je umrl oče. Človek, ki ga lahko sedaj gledam le na starih posnetkih, kjer bo za vedno ostal mlad. Škoda, raje bi, da bi se postaral pred mojimi očmi in da bi mi dal še nekaj tako nepozabnih spominov.

Večino najstarejših VHS posnetkov sem prenesel na DVD, kjer bodo ostali za vedno. Nikoli več jih ne bom gledal. Preveč me bolijo. In preveč žalostnih spominov nosijo sabo. Spominov, ki so bili pred marcem, leta 2006, polni veselja. Sedaj so le solze, ki jih ni mogoče izjokati.

Dragi ati, naj ti še enkrat povem, da sem ponosen, da sem bil tvoj sin. In da si bil prav ti moj oče. Na smrtni postelji si si zaželel, da najdem punco, ki me bo imela resnično rada. To mi je uspelo osem mesecev po tvoji smrti, ko sem srečal Tino. Do konca življenja si ne odpustim, da je nisem srečal vsaj osem mesecev prej, da bi ti jo lahko predstavil in da bi tudi ti takoj ugotovil, kako krasna punca je. Zdaj pazi name in na moj srček. Kot si želel. Kot si upal. Ne skrbi, dokler bom z njo, sem v varnih rokah. In z njo bi rad ostal za vedno. Vredna je tvoje poslednje želje. Več kot vredna.

Dragi ati, upam, da se imaš lepo in da se z dedom zabavata kot takrat, ko sta bila še z nami.

Če se odločiš, da vendarle prideš nazaj, pa ti bom najprej primazal močno zaušnico, ker si čakal tako dolgo. Potem te bom objel in se razjokal kot majhen otrok. Kot tvoj sin, ki te še vedno močno pogreša. In ki bi velikokrat potreboval kak tvoj pameten in preudaren nasvet.

Ne maram spominov. Najraje bi jih izbrisal iz spomina.

Nekoč in danes: Kraljica Elizabeta II

20.10.2008 ob 17:02

Ker ravnokar prihaja v Slovenijo, je prav, da se ji vsaj malo poklonim.

Nekoč, ko je zasedla prestol

null

In danes, ko za svoja leta še vedno odlično sedi na prestolu

null

Pa še njena filmska dvojnica Helen Mirren

null

In seveda v vročem objemu z igralcem Lesliem Nielsenom

null

Recenzije: Feast of Love

20.10.2008 ob 08:45

zda 2007, drama, režija: Robert Benton, igrajo: Greg Kinnear, Morgan Freeman, Radha Mitchell, Selma Blair, Billy Burke, Alexa Davalos, Toby Hemingway, Stana Katic, Fred Ward, Missi Pyle, Jane Alexander

Praznik ljubezni in seksa.

Feast of Love je krasen film. Poln ljubezni, erotike, čustev in vsega tistega, kar prinaša življenje. “Omnibus” večih zgodb, ki se dogajajo večim ljudem. Ljudem, ki ljubijo. Ki jih tako ali drugače zadene ljubezen. Ta najmočnejša življenjska sila, ki poganja naše srce. No ja, ki ga tudi ustavi in zlomi, če je treba. In če se ji zahoče. In pozor, Feast of Love je vse, kar mnogi podobni filmi niso. Feast of Love ima vse, kar manjka mnogim podobnim filmov. Povedano drugače, Feast of Love elegantno in s pravim občutkom premeša vse filmske prvine ljubezenskih dram. Vse prvine, ki jih boste le redko na tako dober način našli skupaj. Da pojasnim. Eni filmi se ponašajo s soparnim seksom in goloto ter pozabijo na vse ostalo. Drugi ciljajo na čustva in so malce zadržani. Tretji pa pri seksu pač ugasnejo luč in pokažejo le poljube. Feast of Love je vse in še več. Feast of Love luči ne ugasne in seks pokaže takšnega kot je. Tudi s frontalno goloto vred. In pozor, seks je direkten in vroč, pa vendar povsem normalen in tak, da mu verjamemo. In tak, da se mu vidi, da je le del zgodbe. Da ne gre za cenene trike in umetno kontroverznost. Ali še bolje, seks je le del ljubezni med moškim in žensko, ki sta si zapisana tudi s srcem. In takšna je tudi golota. Povsem naravna in taka, da jo prav tako vzamemo kot del zgodbe. In tu tiči čar filma Feast of Love. Vse kar počne, počne zavoljo zgodbe in na način, da mu verjamemo. Da nas zapelje skozi ljubezen in skozi vse tisto, kar ljubezen prinaša. Ali kot pravi Harry Stevenson, ki ga igra Morgan Freeman: “There is a story about the Greek Gods; they were bored so they invented human beings, but they were still bored so they invented love, then they weren’t bored any longer. So they decided to try love for themselves. And finally, they invented laughter, so they could stand it.” Res je, Feast of Love je zgodba o treh generacijah ljubezni. Pravzaprav o treh različnih vrstah ljubezni. O “mladi”, kjer sta ljubezen in seks močno povezana. O “srednji”, kjer sta ločena. In o “starejši”, kjer je ljubezen zamenjala seks. Največje srce ima brez dvoma Bradley Smith, ki ga igra Greg Kinnear. Nesrečni gospod, ki ga žena Kathryn (Selma Blair) zapusti zaradi druge ženske. Ko se poroči drugič, pa ga žena Diana (Radha Mitchell) redno vara z ljubimcem (Billy Burke), s katerim se je dobivala že prej. Drži, Diana je ženska, ki moža ljubi s srcem, ljubimca pa s telesom. In ženska, ki lepo pokaže, da je samo srce za srečen zakon premalo. Povsem druga zgodba pa sta do ušes zaljubljena in zelo mlada Chloe (Alexa Davalos) ter Oscar (Toby Hemingway), ki se ljubita tako s telesom kot s srcem. Do konca in naprej. Še bolj kot Romeo in Julia. Še bolj kot Tristan in Isolda. Krasen par. Kljub nasprotovanju njegovega nasilnega in zapitega očeta Bata (Fred Ward). Čudovit film. Lep, romantičen, seksi, zanimiv, očarljiv, dobro odigran. Tak kot ljubezen. Tak kot življenje. Plus vrnitev režiserja Roberta Bentona, ki nam je med drugim dal tudi klasiko Kramer proti Kramerju.

Ocena 4 in pol

null

Kako sem ugotovil, da sem star kot Zemlja?

20.10.2008 ob 08:00

Do mene prileti mlado dekle, mi stisne roko in pravi: “Iztok Gartner, svaka ti čast. Imel si me v vrtcu, kjer si bil moj vzgojitelj. Zakon si bil in vsi smo te imeli radi. Nikoli te ne bom pozabila. Bil si največja faca med vzgojitelji.”

Huh, dragi moji, v vrtcu sem nazadnje delal kakšnih deset let nazaj, kar pomeni, da je bila tale punca sedaj stara kakšnih 15 ali 16 let. In pozor, pred desetimi leti se mi kaj takšnega ne bi moglo zgoditi. Pred desetimi leti bi me ustavili in mi rekli: “Iztok Gartner, svaka ti čast, skupaj sva bila v vrtcu. Bil si zakon in bila sva kul frenda.”

Danes je drugače, danes sem pač star kot Zemlja in otroci, ki sem jih pazil v vrtcu, so sedaj že najstniki.

In da ne pozabim, občutek je bil vseeno fenomenalen, saj se me je punca spomnila po zadevi, na katero sem pravzaprav pozabil in po zadevi, ki je še nikoli nisem slišal takole v živo. Ko je prišla do mene, sem bil prepričan, da mi bo omenila mojo oddajo, ali pisanje bloga, morda kako pojavitev v medijih, ali pa moj film To je on, morda mojo muziko, ali kakšno prireditev, ki sem jo vodil. Toda ona se me je spomnila iz vrtca, kjer sem bil njen vzgojitelj.

Totalno dober občutek in nostalgija za časi, ko sem opravljal poklic, na katerega sem še danes ponosen. Kaj vem, morda bi moral ostati v vrtcu in se medijski karieri izogniti na dvesto metrov.

Za konec pa še diploma, ki sem jo dobil za prizadevno nego otroških zobkov.

Osebno, prosim

20.10.2008 ob 06:13

V soboto smo ga malo žurali. Tudi v celjskem bowlingu, kjer nas je pričakalo neprijetno presenečenje, ki ga ne štekam in zavoljo katerega sem pomislil, da resnično živim v policijski državi. V času nacizma, ko je na ulicah vladala policijska ura. Ko smo namreč prišli do vrat, ki so jih stražili redarji, je eden izmed njih zahteval osebno izkaznico. Prav ste slišali, redarji niso le stali, redarji so stražili, eden izmed njih pa je resnično zahteval osebno izkaznico.

“Halo, kolega, se šališ? Ti zgledam star 16 let?” je priletelo iz mojih ust. “Kolega” pa je dejal, da so to nova pravila, ki se jih je treba držati. Če nimaš osebne pač ne moreč noter, pa četudi bi lahko redarju bil oče, njegovemu sinu pa dedek. Res je, star sem 34 let, na vhodu pa sem moral pokazati osebno izkaznico. Kaj vem, morda sem izgleda kot terorist. Kot nekdo, ki bo vrgel bombo in pobil vsaj deset gostov. Glede na to, da so me potem še pošteno pregledali, če res ne nosim kakega orožja, sem se res počutil kot kriminalec. Kot zajebani gangster, ki se ni prišel zabavat, marveč pretepat in streljat nedolžne goste.

Da ne bo pomote, ista procedura je čakala tudi mojo punco in mojega prijatelja, ki osebne ni imel s seboj. In pozor, redar mu je pojasnil: “Za danes naj vam bo. Naredil bom izjemo in vas noter spustil brez osebne.” Tako je, dragi moji, redar je naredil izjemo in mojega 34 letnega prijatelja spustil v klub brez osebne. Bravo, svaka čast.

Šalo na stran, se je naši državi odfukalo? Nas bodo začeli nadzorovati na vsakem koraku in od nas zahtevati osebne izkaznice tudi takrat, ko se gremo zabavat in ko smo že zdavnaj dopolnili 18 let? Smo vsi po vrsti že na vratih osumljenci za zločin, ki se še ni zgodil?

Čudno, vam rečem. Res čudno in pravilo, ki ga ne odobravam.

Huh, saj res, morda pa bi moral začeti seboj nositi pištolo samo zato, da bi se obvaroval pred redarji.

Recenzije: Getting Played

17.10.2008 ob 23:10

zda 2005, komedija, režija: David Silberg, igrajo: Vivica A. Fox, Carmen Electra, Stacey Dash, Bill Bellamy, Kathy Najimy, Michael Jai White, Earthquake

You can’t play a player.

Tri prijateljice (Vivica A. Fox, Carmen Electra, Stacey Dash), stava, en moški (Bill Bellamy) in zmaga za tisto, ki svoj seks z njim posname na video kaseto. Zelo povprečna, neizvirna in premalo zabavna komedija, ki ne bi vžgala niti v primeru, če bi šlo za stavo, kjer bi morale tri prijateljice istega moškega v posteljo dobiti istočasno.

Ocena 2

null

Recenzije: Pineapple Express

17.10.2008 ob 22:25

zda 2008, komedija, režija: David Gordon Green, igrajo: Seth Rogen, James Franco, Danny R. McBride, gary Cole, Rosie Perez, Kevin Corrigan, Nora Dunn, Ed Begley Jr., Amber Heard, Bill Hader, James Remar

Predvsem za tiste, ki bodo tudi med gledanjem kadili travo.

Točno tako, Pineapple Express ni za tiste, ki kadijo travo, marveč predvsem za tiste, ki bodo to počeli tudi med gledanjem. Pač film o zadetkih (Seth Rogen, James Franco, Danny R. McBride), ki kadijo travo in se znajdejo v vrsti neprijetnih situacij, katere jim pričarajo lokalni kriminalci (Gary Cole, Rosie Perez). In film, ki premore premalo zares zabavnih situacij, da bi nam bil zares všeč. Drži, Pineapple Express obvlada kajanje trave. Pineapple Express pravzaprav doktorira iz kajenja trave. Brez kajenja trave ga ni. Žal je tako tudi s prizori, kjer se trava ne kadi. So le dim prizorov, kjer se trava kadi. Le dodatek, da film pač ujame minutažo in da mu ne bi očitali, da promovira le kajanje trave.

Ocena: 5/10

null