Recenzije: Eagle Eye

21.10.2008 ob 23:43

zda 2008, triler, režija: D. J. Caruso, igrajo: Shia LaBeouf, Michelle Monaghan, Billy Bob Thornton, Rosario Dawson, William Sadler

Pozor, paranoja iz sedemdesetih je nazaj.

Če ste videli kar nekaj filmov iz sedemdesetih, potem veste, da so bile njihove zgodbe zelo paranoične. Zelo živčne in take, da se je glavnim junakom nenehno mudilo na varno. Novo tisočletje je očitno spet čas za paranojo. Čas za paniko in za nadzor, ki ga izvaja “veliki brat”. Prav imate, Eagle Eye diši po filmih Alana J. Pakule. Finta je pa je v tem, da je bolj Enemy of the State kot All the Presidents Men in The Paralax View. Se pravi še ena visoko oktanska in tehnično dovršena uspešnica, ki ji manjka duša. Ki ji manjka vse tisto, kar ji vzamejo preveč glasni posebni efekti. Res je, večini novim filmom posebni efekti škodijo, saj junaki bežijo pred pirotehniko, namesto da bi bežali pred dobrim scenarijem. Povedano drugače, če bi Eagle Eye posneli v sedemdesetih, bi bil veliko boljši. Ker so ga v novem tisočletju, pa je veliko slabši. Tipičen za moderno dobo, kjer nas nadzorujejo celo na sekretu. In živčen je mladenič Jerry Shaw (Shia LaBeouf), ki ga vzamejo na piko. Ali še bolje, na muho. Nenadoma ga začnejo loviti prav vsi. Ne samo loviti, dobesedno zjebali bi ga radi. Sesuli, uničili in zravnali z zemljo. Očitno jim je sumljiv. Očitno so ga povezali s sporno smrtjo njegovega brata, ki je padel v boju proti teroristom. In sumljiv jim je tako močno, da ga nadzorujejo noč in dan. Preko telefona, z lufta, skozi semaforje, bleščeče napise na zgradbah in če hočete, tudi skozi straniščno školjko. Ker jim to očitno ni dovolj, vmešajo še naključno izbrano mamico Rachel Holloman (Michelle Monaghan), ki ji zagrozijo, da ji bodo ubili otroka, če ne bo sodelovala. Če torej tudi ona ne bo ubogala njihovih ukazov. To, kar se je v zadnjem Bourneu dogajalo Mattu Damonu, ali če hočete, to, kar se je v Minority Reportu dogajalo Tomu Cruiseu, se sedaj pač dogaja še Shii LaBeaufu, novopečenemu zvezdniku, ki ga je D. J. Caruso režiral tudi v Disturbi, še eni zgodbi o paranoičnem in zelo živčnem junaku. Kot sem dejal že na začetku, bodite pozorni, sedemdeseta so se vrnila. Če ne zmaga Obama, pa nas pizdarija čaka tudi izven kina.

Ocena 3

null

 

5 komentarjev na “Recenzije: Eagle Eye”

  1. meandmyself pravi:

    Se strinjam s tvojo recenzijo. Preden sem šla v kino sem si pogledala trailer, ki se mi je zdel napet 100 na uro, pol mi še ena kolegica pove, da je film čist hud in pol…par stvari je bilo napetih, ampak pol že pretiravajo in ni več tok zanimiv. In s tem programom, ki hoče sesut vse kar mu paše…in mi je blo že mal smešno. edin kar sem se ustrašla je to, da Shia na koncu res umre, pol vseen preživi, hvala bogu. In kar ne maram v ameriških filmih je to, da bi vsi umiral za predsednika in vodilne in taki vodilni tud zmeri preživijo. Blo bi fora da en pokaže da pa glih vodilni pokasirajo najslabše.

  2. Buba pravi:

    men je bil pa zaradi igralcev za čisto 5. shia se je dobro razvil, svetovni igralec, že v disturbii je pokazal talent, tukaj pa tudi. da o mišelci ne govorim :)

  3. meandmyself pravi:

    shia mi je res dober igralc. ona je tud zlo dobra igralka, sam ni mi glih neki tko fizično jača…pol se mi pa mal zgubi in kemija in vse…

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meandmyself, ameriški patriotizem je v resnici totalno sesut, zato jim morajo s filmi dvigovati samozavest. Kemija pa itak ni bila potrebna, saj med njima ni bilo ljubezenske zgodbe. Pač dva neznanca, ki se znajdeta v nevarni situaciji.

    Buba, Shia ima velik talent. O tem ni dvoma. Toda zdi se mi, da je ves pomp okoli njega vseeno malce pretiran. Še posebej, ko gre za njegov fizični izgled.

  5. Recenzija: I Am Number Four « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] sem videl, da tale film režira D. J. Caruso, ki me je razočaral s filmoma Disturbia in Eagle Eye, sem vedel, da ne bom dobil nič posebej zanimivega, ali še bolje, da bom spet dobil [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !