Arhiv za Oktober, 2008

Sanja Grohar: Črni dež

31.10.2008 ob 23:50

Evo, pa smo ga dobili, zelo dober komad Sanje Grohar. Odlična produkcija, ki se je ne bi branila niti Rihanna. Še boljši video spot, kjer bi se dobro počutila tudi Beyonce. Pohvala, da punca še vedno dela r’n'b in ne podleže cenenemu popu in turbo folku. Ter mali minus za vokal, ki bi moral za tako pesem biti še malce boljši.

KLIK do spota

Noč čarovnic vs. Dan reformacije

31.10.2008 ob 23:21

Okej, osrednja državna proslava je resda potekala v čast dneva reformacije, toda naša mladina se že danes na vse to lepo požvižga in se naveliko pripravlja na večerni izhod v čarovniških maskah. Točno tako, danes ste brez dvoma slišali na stotine debat o večerni maškeradi in morda le eno o Primožu Trubarju in recimo o tezah, ki jih je na vrata cerkve pribil Martin Luther. Slovenci smo se pač prodali ameriškemu prazniku, pa četudi nas v začetku leta čaka pust. Naša avtohtona maškerada, ki jo vsako leto znova potepta Noč čarovnic, znameniti ameriški pust, ki je zadnje čase nenormalno popularen tudi v Sloveniji. Američani imajo Noč čarovnic, mi pa imamo dan mrtvih in dan reformacije. No ja, tako je vsaj bilo nekoč. V starih dobrih časih, ko je bil še Dedek Mraz. Zdaj je namesto njega Božiček, namesto Trubarja pa čarovnice na metlah. In pozor, ne reče se Noč čarovnic. Reče se Halloween. Me res zanima, če se bo kak slovenski poba danes maskiral v Primoža Trubarja. Magari z vampirskimi zobmi. Vseeno mi je.

Recenzije: The Hills Have Eyes (vsi štirje filmi)

31.10.2008 ob 16:18

THE HILLS HAVE EYES (zda 1977, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Susan Lanier, Robert Houston, Virginia Vincent, Russ Grieve, Dee Wallace, Michael Berryman, Janus Blythe, James Whithworth)

Kultna grozljivka, ki je leta 1977 premikala mejnike žanra.

Wes Craven je tole grozljivko, ki smo jo vzljubili tudi slovenski najstniki, pripravljal pet let. Vse od leta 1972, ko je debitiral s prav tako prelomno, a zelo površno grozljivko The Last House on the Left. Povedano drugače, vse, kar je bilo pri njegovem prvencu slabo, je pri The Hills Have Eyes zelo dobro. Še posebej za leto 1977, ko filmov na tak način še niso snemali. Wes je bil pač pred časom. Že leta 1972, ko je svet šokiral z zelo nasilnimi in perverznimi scenami svojega prvenca. In seveda leta 1977, ko nas je šokiral in scefral s svojim drugim filmom. Z grizlijevsko in zelo grafično grozljivko The Hills Have Eyes, ki bi ji lahko rekli tudi rimejk Odrešitve, kjer nič hudega sluteče junake namesto kmetavzov pač napadejo mutanti. Krvoločna kanibalska družina (sina igra legendarni Michael Berryman, ki seveda ni potreboval maske), ki ji grejo na kurac normalni ljudje. Ki svoje telesne hibe zdravi s pobijanjem normalnih ljudi, ki jim pravzaprav nočejo nič slabega. Pač maščevanje za jedrske poskuse, ki so jim uničili življenje. In pozor, film ni le grafičen prikaz nasilja, kjer kanibalska familija enega izmed izletnikov zažge celo v živo, film je tudi zelo napeta, klavstrofobična in zanimiva srhljivka, ki odleti čez večino podobnih celovečercev takratnega časa. Pač še en Teksaški pokol z motorko, kjer smo bili prav tako priča divji kanibalski družini. Res je, sedemdeseta so bila očitno čas kanibalov, ki so se razpasli tudi po ameriških filmih in za razliko od številnih italijanskih in zelo ogabnih kanibalskih šokerjev prilezli iz džungle. Prav imate, The Hills Have Eyes je prav tako tudi študija o tem, kako se normalen in povsem zadržan ter miren človek zaradi spleta okoliščin spremeni v divjo pošast, ki se jo na koncu bojijo celo prave divje pošasti. Prelomna grozljivka, ki pa jo je, roko na srce, do danes že malce povozil čas. Ali še bolje, ki jo je leta 2006 do konca povozil superiornejši in veliko bolj dodelan rimejk.

Ocena 4

null

THE HILLS HAVE EYES PART II (zda 1985, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Michael Barryman, Robert Houston, Janus Blythe, John Laughlin, Lance Gordon)

Sramota za izvirnik in daleč najslabši film Wesa Cravena doslej.

Okej, gospod Craven je resda priznal, da je tale film posnel samo zaradi denarja in se ga takoj po izidu javno odpovedal, toda to ne pomeni, da mu lahko oprostimo tako hudo napako. Tako zelo slabo, ceneno in tretjerazredno nadaljevanje, ki žali original in ki izgleda slabše , kot bi izgledal The Hills Have Eyes 15. Kanibalski mutanti, kjer je spet glavni Michael Berryman, katerega so kot veste v prvem delu raztrgali psi, sedaj terorizirajo nič hudega sluteče bajkerje, med katerimi je tudi naša Ruby (Janus Blythe). Tista prijazna mutantka, ki je na koncu originala rešila ugrabljenega otroka. Tako zelo slab film, da se ga že na začetku odpove Robert Houston, mladenič Bobby, ki se je leta 1977 s svojo sestro uspešno boril proti mutantom. Nadaljevanje, ki ga ne bi smeli posneti in film, ki ne bo prestrašil niti otrok v vrtcu, ki se bodo smejali slabim posebnim efektom. In ja, le kako je lahko Wesu Cravenu zmanjkalo denarja, če je leto dni prej posnel Moro v ulici Brestov?

Ocena 1

null

THE HILLS HAVE EYES (Zda 2006, grozljivka, Režija: Alexandre Aja, Igrajo: Aaron Stanford, Ted Levine, Emile de Ravin, Vinessa Shaw, Kathleen Quinlan, Tom Bower, Billy Drago)

Če delaš rimejk, ga naredi točno tako.

The Hills Have Eyes, sicer rimejk istoimenskega kulta, ki ga je leta 1977 posnel Wes Craven, je grozljivka v pravem pomenu besede. Krvava, ogabna, brutalna, srhljiva, morasta, napeta, divja, brezkompromisna, mesena, prvinska, direktna in takšna, da jo sanjamo. Se pravi takšna, da se ji vidi, da jo je režiral Alexandre Aja, avtor mojstrovine Krvava romanca, ki je šel tokrat enako daleč. V zares krasno poslastico žanra, ki je že nekaj časa v krizi. Ki se šlepa na bedaste rimejke starih klasik in na predelave azijskih mojstrovin. Okej, tudi tokrat gre za rimejk, za znano zgodbo družine, ki jo sredi hribov terorizirajo jebeni mutanti. Jebeni ostanki jedrskih poskusov, ki hočejo maščevanje. Ki vračajo za svoj iznakažen izgled, ki so ga povzročili atomski eksperimenti. Toda to je rimejk z jajci. Pravi rimejk. Rimejk, ki razmišlja s svojo glavo in se zaveda, da mora preseči original. In ko človek vidi napihnjenega invalida, ki pravi: »Ne vem kje je tvoj otrok. Že dolgo časa nisem šel nikamor,« ga prime, da bi ga zgrabil za vrat in mu razčefukal gobec. Prav imate, novi The Hills Have Eyes je tako zelo dober, da ga vzamemo s seboj. Da ga dihamo, čutimo, žremo in trgamo že med gledanjem. Da nam je na koncu žal samo za prizorom, kjer pes raztrga tistega kurčevega invalida. Štos je namreč v tem, da bi ga radi raztrgali kar sami.

Ocena 5

THE HILLS HAVE EYES 2

zda 2007, grozljivka, režija: Martin Weisz, igrajo: Michael McMillian, Jessica Stroup, Daniella Alonso, Jacob Vargas, Flex Alexander

Solidno in dovolj krvavo nadaljevanje izredno dobrega rimejka iz leta 2006.

Okej, The Hills Have Eyes 2 resda ne doseže tistega divjega in enkratnega tempa ter atmosfere svojega predhodnika, toda to ne pomeni, da ni vreden ogleda. In da je bil vreden tega, da so ga naša kina nesramno prešpricala. Pravzaprav gre za zelo soldino in zelo brutalno grozljivko, ki se začne tam, kjer se je prvi del končal. Se pravi v hribih, kjer nas spet čakajo pobesneli mutanti. Nič kaj simpatična družina, ki se tokrat spravi nad vojake. Nad ekipo, ki raziskuje dogodke iz leta 2006. Prizor, kjer orjaški in sluzasti ata zverinsko posili neko bejbo in kriči, da naj mu rodi otroka, je hud, da strese. Prizor, kjer vojak pleza po pečini, kjer ga na vrhu pričaka mutant in mu odseka roko, pa je krut, da zapeče. In pozor, film je skupaj s svojim sinom oscenaril prav Wes Craven, ki je leta 1977 seveda zaslovel prav z originalnim The Hills Have Eyes, ki mu je leta 1985 dosnel še drugi del.

Ocena 3 in pol

Ena kratka o varanju

28.10.2008 ob 23:31

Kaj bi lažje prenesli in morda tolerirali?

1. Da vas partner prevara z osebo nasprotnega spola.

2. Da vas partner prevara z osebo istega spola?

Mislite, da sta Marko Mandič in Pia Zemljič kaj ljubosumna?

27.10.2008 ob 22:49

Ob ogledu filmov Petelinji zajtrk in Pokrajina št. 2 sem se vprašal, kako bi ravnal v primeru, če bi bil partner Marka Mandiča in Pie Zemljič. Oba sta namreč posnela kar nekaj zelo vročih in soparnih seksi prizorov, kjer bi normalnega partnerja brez dvoma vsaj malo zaskelelo srce. Še posebej, če je bolj ljubosumne sorte in če ni v istem poklicu. Kaj vem, morda temu niti ne moremo reči ljubosumje, marveč povsem normalna reakcija, ki nastane ob pogledu na ljubljeno osebo, ki se strastno onegavi na platnu. Pri njima je verjetno drugače, saj sta v istem poklicu, kar pomeni, da vesta kako to gre in kaj lahko pričakujeta.

Kaj pa pari, kjer je igralec samo eden? Lahko žena prenese moževe vroče prizore s kakšno zares atraktivno punco? In seveda, lahko mož prenese ženin seks s kakšnim hudo vročim žrebcem? Vzemimo recimo Sharon Stone in Prvinski nagon. Bi bili v času tega filma njen mož? Še posebej, če bi se zavedali, da povprečen hollywoodski zalon traja teden dni, saj se igralci med sabo sparijo prav pri takih filmih. A veste, film se snema nekje daleč od doma, siogralka dela družbo, prizori so vroči, mož pa film na koncu zamenja še z realnostjo. Kot sem rekel, bi bili v času Prvinskega nagona mož Sharon Stone? In če bi bili, kako bi prenesli Michaela Douglasa.

Pa vendar, to je Amerika, kjer ti takšna vloga prinese slavo in hud denar. Kaj pa Slovenija, kjer ti taka vloga dejansko ne prinese ničesar. Še posebej, če filma ne vidi skoraj nihče. Zakaj potem pri nas sploh pristati na takšno vlogo? Kaj ima neka igralka pravzaprav od nje? Kaj ima recimo Maja Martina Merljak od vloge v Pokrajini št. 2, kjer se je slekla do konca in seksala z Markom Mandičem? Razen jeze Pie Zemljič se ne spomnim ničesar. V takih vlogah pri nas dejansko ne vidim smisla. Še posebej, če si se zanje recimo skregal s partnerjem, ki ti je na koncu vse skupaj tako močno zameril, da sta šla narazen.

In kaj bi storili vi, dragi moji? Bi podprli svojega partnerja, če bi dobil takšno vlogo? Bi lahko pozabili na ljubosumje? Bi mu dali ultimat, da je nikakor ne sme sprejeti?

Zajebana situacija, ki je ne bi rad nikoli občutil na lastni koži.

null

Kulti in klasike: The Missouri Breaks

27.10.2008 ob 17:30

zda 1976, vestern, režija: Arthur Penn, igrajo: Marlon Brando, Jack Nicholson, Harry Dean Stanton, Randy Quaid, Kathleen Lloyd, Frederic Forrest, John P. Ryan

Po krivici prezrta mojstrovina.

Če se ozrem po filmografiji Arthurja Penna, ki nam je dal tudi klasiki Bonnie & Clyde in Little Big Man, naletim na dva filma, ki ju je filmska umetnost prezrla povsem po krivici. Prvi je The Chase, ki ga je Penn posnel leta 1966, drugi pa je The Missouri Breaks, ki ga je posnel natanko deset let kasneje. In pozor, v obeh je glavni Marlon Brando, oba pa sta naletela na zelo mlačen odziv kritikov in gledalcev. Še več, The Missouri Breaks je kultni kritik Leonard Maltin proglasil za najslabši film daleč na okoli in mu pripel najnižjo možno oceno. Huda krivica in še večja napaka. The Missouri Breaks je namreč enkraten film. Zelo zabaven, odbit in drugačen. In prav ta drugačnost, ki se vidi predvsem v igri Marlona Branda, je morda glavni razlog za mlačen sprejem. Prav imate, Brandu se je po Botru in Poslednjem tangu v Parizu začelo jebati za filme. Na snemanje je hodil nepripravljen, dialoge si je izmišljeval sproti, scenarija pa se je držal s pomočjo kartic, na katere je špegal med snemanjem. Prav zato je njegov plačani morilec Robert E. Lee Clyton tako zelo dober, poseben, edinstven, zabaven in neponovljiv. Prav zato sem užival v vsaki sekundi, ko je bil na ekranu in ko je preganjal in zafrkaval konjske tatove, ki jih vodi nič manj izvrstni Jack Nicholson alias Tom Logan. Možakar, ki s svojimi kompanjoni (Harry Dean Stanton, Randy Quaid, John P. Ryan, Frederic Forrest) kupi ranč in razmišlja o dokaj mirnem ter poštenem življenju. Toda, ker gre na živce ostarelemu posestniku Davidu Braxtonu (John McLiam), ki mu spelje tudi hčerko Jane (Kathleen Lloyd), ta nadenj pošlje zloglasnega plačanega morilca Roberta E. Lee Clytona. Vestern, ki se požvižga na prav vse klišeje vesternov. In film, ki ga ni na tako drugačen način uspel posneti nihče več.

Ocena 4 in pol

null

Recenzije: Pokrajina št. 2

27.10.2008 ob 16:28

slovenija 2008, triler, režija: Vinko Moderndorfer, igrajo: Marko Mandič, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak, Janez Hočevar, Janez Škof, Slobodan Ćustić, Peter Musevski, Slavko Cerjak, Jaka Lah, Štefka Drolc, Nataša Ninković, Magda Kropiunig

Dokaz, da znamo tudi Slovenci delati ameriške filme.

Ni kaj, Pokrajina št. 2 obrača klišeje ameriških filmov. Natančneje, ameriških trilerjev. Toda, ker to počne s stilom in tako, da gledalec tega skorajda ne opazi, zmaga na celi črti. Povedano drugače, Pokrajina št. 2 je tako dober slovenski triler, da bi jo lahko prodajali kot ameriški triler. Še več, kot zelo dober ameriški triler. Povedano še bolj drugače, Pokrajina št. 2 prav vse klišeje obrne mojstrsko, prepričljivo in tako, da ji verjamemo. Da ji pademo pred kolena in da smo na koncu več kot zadovoljni. Slovenskega jezika se skorajda ne sliši. Če bi igralci govorili angleško, ne bi opazili razlike. Točno tako, slovenski film je končno dobil čisto pravi žanrski izdelek. Ne tako površnega kot je bil L kot ljubezen, marveč takšnega kot se spodobi in takšnega kot je treba. Predmestje, ki ga je leta 2004 prav tako režiral Vinko Moderndorfer, je bil vaja, Pokrajina št. 2 pa je predstava. Predstava polna seksa, nasilja, ljubezni in še vedno aktualne tematike povojnih pobojev. Res je, tako spontanega in direktnega seksa, ki ga izvedeta Marko Mandič in Maja Martina Merljak, v slovenskem filmu ne pomnim. To se je nazadnje zgodilo v Maškaradi Boštjana Hladnika, ali če hočete, v Remingtonu Damjana Kozoleta. V času, ko seksa še ni uničil aids. In pozor, oba igralca nam servirata tudi frontalno goloto in celo kunilingus sredi trgovine, kjer ju opazuje nek deček. Moška frontalna golota? Drži. Vsaj takšna kot v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, kjer se je leta 1980 slekel Metod Pevec. In tu je tudi zelo grafično nasilje. Prerezani vratovi in mlake krvi. Pa vendar narejeno kot del zgodbe in ne kot naivna provokacija. Isto kot seks, s katerim režiser ne provocira, marveč ga pokaže le zato, da gledalec opazi kontrast med dvema povsem različnima dekletoma. Med zadržano in mirno Barbaro Cerar in med navihano ter energično Majo Martino Merljak. Prva je seveda punca, druga pa ljubica, obe pa okoli prsta fura Marko Mandič. Mladi lopov, ki nekega večera iz stanovanja premožnega generala (legendarni Janez Škof) skupaj s svojim partnerjem Janezom Hočevarjem ukrade znamenito sliko Pokrajina št. 2. Ker poleg slike po naključju ukrade še nek dokument, kjer je zapisana resnica o povojnih pobojih domobrancev, se stvar seveda zaplete in obrne v smer, ki bi jo zavidala večina ameriških trilerjev. Razpizdeni general namreč na sceno pokliče “čistilca” (enkratni Slobodan Ćustić). Zajebanega “cleanerja”, ki za dosego cilja ne izbira sredstev in stvari razreši na stari udbovski način. Prosto po Prešernu, ali še bolje, prosto po Botru. Ko sem videl, da si je Vinko Moderndorfer v Predmestju drznil ubiti celo psa, sem bil prepričan, da bo šel v svojem naslednjem filmu še dlje. Pa ne samo dlje, bil sem prepričan, da bo posnel še boljši film. Še bolj ameriški. Pa vendar tak, da bi se lahko zgodil tudi v Sloveniji. Še posebej v času, ko so povojni poboji spet aktualni in ko so imena likvidatorjev nenehno vroča roba. In pozor, Vinko Moderndorfer ne pozabi tudi na domobranske zločine, kar Pokrajino št. 2 dvigne še višje. Med najboljše slovenske filme zadnjega časa. Kaj slovenske, tudi ameriške. Še posebej v žanru trilerja, ki gledalca v napetosti držijo od začetka do konca. In da ne pozabim, v vlogi enega izmed inšpektorjev boste ujeli Slavka Cerjaka, ki nas je zapustil marca letos. Škoda, saj bi bil brez dvoma ponosen na svoj zadnji film.

Ocena: 9/10

Recenzije: Saw 5

27.10.2008 ob 15:50

zda 2008, grozljivka, režija: David Hackl, igrajo: Scott Patterson, Costas Mandylor, Tobin Bell, Betsy Russell, Julie Benz, Meagan Good

Že četrta žalitev za mojstrski original iz leta 2004.

Kdor je videl prvo Žago, ki so jo naša kina nesramno prešpricala, zelo dobro ve, kako slabe so bile ostale štiri. No ja, kako zelo slabi sta bili druga in četrta. S peto in verjetno zadnjo je isto. Tako zelo slaba je, da se boste ves čas spraševali, zakaj za vraga so jo sploh posneli in vam že četrtič zapored uničili spomin na mojstrski izvirnik. Jasno, zloglasni Jigsaw (Tobin Bell) se tokrat pojavlja v flashbackih, ki so pravzaprav bistveni del zaključnega poglavja sage. Zadnji del franšize, ki je brez dvoma postavila rekord po številu posnetih nadaljevanj med vsemi novejšimi franšizami. In zadnji del franšize, ki so jo izrabili do konca. Tako kot Jasona, Freddyja in Michaela. Res je, Jigsaw je postal del pop kulture. Del življenja vsakega ameriškega najstnika, ki je komaj čakal kdaj se bo vrnil v novem nadaljevanju. Ugankar pač. Mojster za izvirne smrti svojih žrtev. Perverzni psihiater, ali če hočete, odfukana inačica Umazanega Harryja, ki ulice čisti na svoj način. Ki na piko vedno vzame ljudi, ki grešijo. Kot tisti psiho iz filma Seven, le da ima v glavi vsaj dvesto smrtnih grehov. Sedem bi jih bilo premalo, samo sedem grehov bi bilo zanj dolgočasnih. Kot sem že dejal, tip se tokrat pojavlja le v spominih, kar je jasno, saj je v prejšnjem delu umrl. V spominih, ki vam bodo razkrili pravo resnico njegovih umorov. In v spominih, ki vas bodo malce stresli le na koncu, kjer vas čaka presenečenje. Izvrsten zaključek sage, ki pa žal ne odtehta slabega filma. Hudo zoprnih klišejev, skozi katere se prebijata naša stara znanca. Detektiv Strahm (Scott Patterson) in forenzik Hoffman (Costas Mandylor). Žal le film, ki ni vreden istega naslova kot original. In saga, ki bi se morala končati že leta 2004. Prekleti zelenci.

Ocena 2 in pol

LINK od recenzij za prve štiri dele

Če tujci spremljajo izbor za najbolj fatalno žensko Slovenije, pokajo od smeha

24.10.2008 ob 22:24

Ko je leta 2005 za najhujšo fatalko Slovenije zmagala Živa Vadnov, sem se prijel za glavo. Tiha, mirna, pocukrana in user friendly Živa kot fatalka? Dajte no, to ne bi bilo smešno niti v komediji Woodyja Allena. Hudiča, niti v šovu, ki ga furata Jurij Zrnec in Lado Bizovičar. Ko je leta 2007 zmagala Nina Ivanič, je bila situacija zelo podobna. Spet tiha, mirna, pocukrana in user friendly ženska, ki nikako ne more biti fatalka. Če sem pošten, je bilo isto tudi leta 2006, ko je zmagala Sanja Grohar, ki je vsekakor premlada in preotročja, da bi jo lahko šteli za fatalko.

In pozor, letos je slavila tv voditeljca Bernarda Žarn. Spet še ena tipična prijazna, pridna in navadna punca, ki ji do fatalke mankjajo črke f,a,t,a,l,k in a,. Ta izbor je res farsa. Ta izbor izgleda kot parodija izbora za fatalko. Kot prireditev, kjer nam pokažejo, kako mora izgledati nefatalka. Torej ženska, ki noče biti fatalka. V igri so bile namreč med drugim tudi Sabina Remar, Iris Mulej, Ota Roš, Ula Furlan, Erika Žnidaršič, Nuša Derenda in Nuška Drašček.

Prav ste prebrali, za najbolj fatalno žensko v Sloveniji so hoteli izbrati tudi Nušo Derendo in Nuško Drašček. Kot sem zapisal že v naslovu, tujci pokajo od smeha. In se brez dvoma sprašujejo, kam je šla slovenska pamet pri izbiranju fatalne ženske.

Predsednikova rezidenca

24.10.2008 ob 22:00

Vsak pravi predsednik mora imeti rezidenco. Ni treba, da je takšna kot na novo odprti Hotel Palace, ali takšna, kot jo je imel Tito. Naj bo vsaj takšna, da mu ne bo nerodno, če bo noter povabil kakšnega uglednega gosta iz tujine. Recimo Baracka Obamo, ali še bolje, Kraljico Elizabeto II. No ja, ali pa Bena Afflecka, ali če hočete, Paris Hilton in Rogerja Cormana. Predsednik brez rezidence je kot ameriški predsednik brez Bele hiše. Povedano drugače, slovenski predsednik Danilo Turk si rezidenco brez dvoma zasluži.

Velik del debate v četrtkovih Trenjih mi je bil okoli tega vprašanja močno zgrešen. Še posebej tisti, da je veliko pomembnejših reči od rezidence. Ali pa tisti, da naj jo zgradijo podjetniki. Lepo vas prosim, če država nima niti za predsednikovo rezidenco, potem pa je res bolje, da objavi bankrot in gre na borzo, da jo do konca pokupijo tujci. Gradnja rezidence nima nič z gradnjo ostalih nujno potrebnih objektov. To je neumna primerjava, ki je sploh ne bi smeli imeti. To je isto, kot da bi Joca Pečečnika obtožili, zakaj ni raje zgradil nove klinike in denar po nepotrebnem meče v nov štadion. Neumno do konca, vam rečem.

Slovenski predsednik si rezidenco brez dvoma zasluži. Seveda ne zato, da bo v njej živel, marveč zato, da mu ne bo nerodno, če bo v Slovenijo povabil kakega visokega gosta. Le zakaj bi se moral z njimi dobivati po hotelih, če bi se lahko na veliko lepši in skuliran način v svoji rezidenci. Dokler je nima, ni pravi predsednik.

null

Recenzije: The Benchwarmers

24.10.2008 ob 21:36

zda 2006, komedija, režija: Dennis Dugan, igrajo: Rob Schneider, David Spade, Jon Hader, Jon Lovitz, Molly Sims, Tim Meadows, Reggie Jackson

Tako zelo povprečen film, da ga je zavrnil celo Adam Sandler.

Dennis Dugan je hišni režiser Adama Sandlerja. Če ste videli filme Happy Gilmore, Big Daddy, I Now Pronounce You Chuck and Larry in You Don’t Mess With the Zohan, potem veste o čem govorim. No ja, Dennis Dugan je tudi režiser filmov Beverly Hills Ninja, National Seecurity, Saving Silverman in Problem Child. Se pravi režiser, ki le redkokdaj posname dobro komedijo. Torej film, ob katerem bi se gledalci resnično zabavali. In The Benchwarmers, sicer zgodba o tem, da morajo tudi luzerji dobiti svojo priložnost, je žal med njegovimi slabšimi izdelki. Pač komedija, kjer Sandlerja zamenjajo Schneider, Hader in Spade. Tri zgube, ki dobijo priložnost igranja bejzbola. Trije Forresti Gumpi, ki jih je Dennis Dugan na zelo podoben in veliko boljši način obračal v svojih prejšnjih filmih. Pa vendar, film vseeno premore nekaj zabavnih in odklopljenih prijemov, da ni povsem beden. In seveda v bistvu zelo lep podton, da moramo ne glede na leta uresničiti svoje otroške želje. Res je, The Benchwarmers je pravljica o Petru Panu, katerega znanje bejzbola je pač še vedno na stopnji osnovne šole. Plus Jon Lovitz, ki fura originalni avto iz serije Knight Rider in originalni batmobile iz serije Batman. Kul.

Ocena 2 in pol

null

Recenzije: Fly Me to the Moon

24.10.2008 ob 20:59

zda 2008, risanka, režija: Ben Stassen, glasovi: Tim Curry, Robert Patrick, Kelly Ripa, Trevor Gagnon, Nicollette Sheridan, Ed Begley Jr., Christopher Lloyd, Adrienne Barbeau, Buzz Aldrin

Zelo dobra 3D risanka, ki jo uničuje le naša sinhronizacija.

Fly Me to the Moon, ki ga je zelo dobro gledati v ljubljanski XpanDovi dvorani, ni na prvo žogo, pa četudi govori o muhah, ki si želijo na Luno. Fly Me to the Moon gledalcem ponudi nekaj več kot le otroške pizdarije. Nekaj več kot mnoge podobne živalske risanke. Ozadje je namreč resnično. Ozadje je prava pot na Luno, ki se je zgodila leta 1969. Takrat so se namreč v Apollu 11 znašli Buzz Aldrin, Neil Armstrong in Michael Collins. Trije Američani, ki so končali vesoljsko bitko z Rusijo. Če rečemo, da je Fly Me to the Moon risana predelava kulta The Right Stuff, ki ga je leta 1983 posnel vizionarski Philip kaufman, ne zgrešimo kaj dosti. Če rečemo, da smo na teritoriju filma Apollo 13, pa se tudi ne bomo kaj dosti zmotili. In prav to je čar risanke Fly Me to the Moon. Da zna izvrstno premešati pravljico in realnost ter otrokom servirati odlično mešanico zgodovinskih dejstev ter simpatične zgodbice o treh mušjih najstnikih, ki se pridružijo ameriških astronavtom. Prav imate, ljudje so imeli Aldrina, Armstronga in Collinsa, mrčes pa ima Nejca, Bučka in Njamsija. Tri radovedne muhe, na katere je še posebej ponosen Nejčev dedek, ki je nekoč čez Atlantik poletel skupaj z legendarno Amelio Earhart. Še več, ki jo je rešil celo pred pikiranjem v morje. Res je, dedek je rešil Earhartovo, Nejc, Bučko in Njamsi pa rešijo posadko Apolla 11, ki se jim pokvari eden izmed zelo pomembnih kablov v mašineriji rakete. Pravi Buzz Aldrin na koncu risanke resda pojasni, da so bile muhe izmišljotina, saj bi jih v pravi raketi seveda pobralo, toda gledalci v dvorani jih medtem seveda že vzamejo za svoje junake. Za del zgodovinskega poleta na Luno. Za zelo simpatične, prikupne in navihane risanke like, ki si jih velja zapomniti do konca življenja. Točno tako, Fly Me to the Moon je risanka, ki muham vrne čast in jih postavi tja, kjer še niso bile. Pa naj še kdo reče, da je bil Jeff Goldblum v grozljiki The Fly le navadna pošast.

Ocena: 9/10

null

Moji štirje asi se nezadržno starajo

24.10.2008 ob 12:00

Dustin Hoffman (letnik 1937), Jack Nicholson (letnik 1937), Al Pacino (letnik 1940) in Robert De Niro (letnik 1943), moji štirje top igralci, se nezadržno starajo. Prva dva jih imata že čez sedemdeset, drugima dvema pa do sedemdesetih ne manjka več dosti. Nekoč frajerji, danes skorajda dedki. Pa vendar igralci, ki jim ni para. In igralci, ki jih ne bo mogoče nadomestiti. Če prav pomislim, niti za enega ne najdem prave zamenjave, kar me močno skrbi. No ja, skrbi me tudi to, da se jim ne ljubi več garati in premikati meja igralskega poklica. Da raje samo pozirajo in si polnijo žepe. Pa vendar, za sabo so pustili filme, brez katerih ne bi bilo sedme umetnosti. Slava jim.

null null

null null

In ja, če bi enkrat vse štiri hkrati vtaknili v isti film, bi se lahko filmska umetnost končala.

Beyonce je nazaj

24.10.2008 ob 10:00

Ker sem bil prepričan, da je Rihanna nova kraljica r’n'bja, ki je zadaj pustila tudi našo Beyonce Knowles, katero sem celo malce pozabil, moram nemudoma priznati napako in na prvo mesto spet postaviti našo Beyonce, ki se na sceno vrača z novim albumom in prvim singlom z naslovom If I Were a Boy. Močna in skulirana pesmica, ob kateri lahko rečem le: “Če hočeš Beyonce, vse kar lahko dobiš pa je Rihanna, počakaj.”

KLIK do novega spota

null

Vse najboljše, gospod Pele

24.10.2008 ob 03:37

Če boste iskali najboljšega fuzbalerja vseh časov, bo Pele brez dvoma pravi naslov. Povedano drugače, če hočeš Peleja, vse kar lahko dobiš pa je Maradona, počakaj. In pozor, leta 1940 rojeni mojster nogometa je včeraj praznoval že 68. rojstni dan.

Ni panike, kljub letom bi brez dvoma še vedno zdriblal prepotentnega Beckhama. In če hočete, nič manj prepotentnega Ronalda. Pele je stara šola. Šola, kjer se je nogomet igral z dušo. Danes se igra za denar, kar se mu prekleto močno pozna.

Ker sem bil premlad, da bi ga gledal v akciji, sem si raje za vedno zapomnil njegovo vlogo v filmu Escape to Victory, kjer je izvedel tiste znamenite škarjice, ob katerih mi gredo še danes mravljinci po telesu.

In Pele, ki se je rodil kot Edison Arantes do Nascimento, je v Braziliji nacionalni zaklad. Če rečeš Brazilija, moraš reči Pele. Pa čeprav so fantje leta 1962 tudi brez njega osvojili naslov svetovnega prvaka. Ker se je poškodoval že na drugi tekmi, je celo prvenstvo presedel na klopi. Tudi je bilo dovolj za zmago njegove ekipe. Če bi igral, bi ostala moštva premagal kar sam.

Pele je bil močno pred časom. Vsaj dvesto let pred ostalimi fuzbalerji. Prav zato je svoj prvi reprezentančni gol zabil že pri šestnajstih. To je bil gol, ki ga je leta 1957 zabil Argentini. Že leto dni kasneje pa je pri sedemnajstih na svetovnem prvenstvu proti Franciji dosegel tako imenovani hat trick, se pravi tri gole na eni tekmi in se seveda zapisal v zgodovino.

Ker je bil predober, so ga igralci nasprotnih ekip lahko ustavili le z umazano igro. Le z nenehnimi brcami in pregrobimi napadi, ki so ga vedno znova pošiljali na klop in mu prizadejali hude poškodbe. Leta 1970 je še zadnjič nastopil na svetovnem prvenstvu in znova dokazal, da je najboljši nogometaš, kar ji je in kar jih bo. Leta 1971 se je v Riu poslovil tudi od igranja za reprezentanco in sicer na tekmi z Jugoslavijo.

V svoji karier je zabil skoraj 1300 golov, če bi ga kdaj srečal v živo, pa bi se mu postavil v gol in ga prosil, naj enega zabije še meni. Potem bi lahko umrl.

null

Mojster v akciji: KLIK

Kultni odlomek filma Escape to Victory: KLIK