Arhiv za September, 2008

Kratko poročilo o MTV Music Awards

9.09.2008 ob 22:07

Ker sem malo zamudil in si vse skupaj ogledal šele s pomočjo interneta, sedaj popravljam krivico in vam serviram nekaj kratkih rezov letošnje podelitve MTV Music Awards.

Če rečem MTV Music Awards 2008, moram reči tudi Britney Spears. Tista BS, ki so jo zadnje čase tako grdo vlačili po medijih. In tista BS, ki je tako neslavno pogorela na lanski podelitvi. Letos je seveda blestela in pobrala kar tri glavne nagrade. Tudi za najboljši video leta. Čeprav ni nastopila in se je ves čas samo zahvaljevala, ji moramo priznati, da je ukradla šov. Morda celo bolj kot Rihanna, ki je nastopila kar dvakrat. Ni kaj, Rihanna je trenutno najbolj popularna pevka na svetu. Bolj kot Mariah Carey, bolj kot Beyonce, ki je letos ostala doma. Zadaj bi jo pustila le Britney, če bi seveda tudi zapela. Pa ji ni bilo treba. Sedela je med občinstvom, pobrala vse nagrade in se mirno zabavala do konca.

Ko smo že pri koncu, moram priznati, da sem si do njega pomagal s hitrim previjanjem nezanimivih glasbenih nastopov. The Jonas Brothers? Dajte no, kaj je to za eno pocukrano sranje. Kot Pijamas, le da pojejo v angleščini. Pink? No ja, podobno predvolilnemu spotu Katarine Kresal, le da je pela v živo. Da o Tokio Hotel, ki so slavili za naj debitante, niti ne govorim. Lil’ Jon? Če so vam kul hlače, ki odkrivajo celo rit, potem ja, če vam niso, potem niti ne. Kljub Leoni Lewis, ki ni prišla do izraza. In Kanye West, ki je končal prireditev? Brez veze, dolgočasno in nepotrebno. Kurčev eksperiment brez moči in filinga.

Zelo lepo je bilo videti Slasha, pogrešal sem več glamurja in več pravih zvezd, ko sem videl obleko Demi Moore, pa sem skoraj crknil od smeha. To ni bila Demi Moore, to je bila kmečka deklica iz avstrijskih gora. Russell Brand, zvezda filma Forgetting Sarah Marshall, je bil MC. V bistvu dober in pogumen, pa vendar čuden in tak, da bi ga zlahka pogrešal.

Miley Cyrus je bila zoprna kot vedno, zelo lepo pa je bilo videti vrnitev Christine Aguilere, ki je spet pokazala, da zna peti sto na uro. Šov mi je bil v bistvu malce dolgočasen. Zelo pa sem bil razočaran, da so legendarnega raperja LL COOl J-ja uporabili le kot dodatek v zaodrju. Le kot nekoga, ki je malo zapolnil čas med reklamami. To je bedno in to kaže na pomanjkanje pravih idej za letošnji šov, ki je bil brez dvoma eden slabših v zadnjem času.

In ja, kam za vraga so izginili Prince, Madonna in Michael Jackson, ki so letos praznovali abrahama?

Zbogom, Dino

7.09.2008 ob 16:00

Kot strela z jasnega me je presenetila novica, da je v komaj 45. letu starosti umrl hrvaški pevec Dino Dvornik, sin še bolj znanega Borisa Dvornika, ki je odšel samo nekaj mesecev nazaj. Huda tragedija za družino Dvornik, ki jo sedaj pokonci drži le še brat Dean, sicer prav tako pevec. Ne bom rekel, da je bil odštekani Dino moja scena, toda bil je dovolj kul, da smo prav si plesali na njegovo kultno Udri jače manijače. Na komad, ki je zadel čisto vse in v naše konce pripeljal nekaj funka.

Vzrok smrti še ni znan, Dina pa se bom za vedno spominjal po njegovi pozitivni energiji in odklopu, ki ga je prinesel v takrat zaspano hrvaško glasbeno sceno.

Počivaj v miru, manijače naš.

null

Recenzije: My Blueberry Nights, Journey to the Center of the Earth

7.09.2008 ob 15:26

MY BLUEBERRY NIGHTS (hong kong, kitajska, francija 2007, drama, režija: Kar Wai Wong, igrajo: Norah Jones, Rachel Weisz, Natalie Portman, Jude Law, David Strathairn)

Revizija Dvojnega Veronikinega življenja, ki ga je leta 1991 kot veste posnel Krzysztof Kieslowski.

Angleško govoreči debi spoštovanega kitajskega režiserja Wonga Kar Waia je dolgočasen, prazen, nezanimiv in tak, da bo všeč le tistim, ki si svoje življenje komplicirajo po nepotrebnem in skorajda namerno. Pač zgodba o ženski (zelo dobro jo igra pevka Norah Jones), ki ne ve kaj bi rada. Ki pač fura Veroniko, ali če hočete, Gwyneth Paltrow iz filma Sliding Doors, morda celo Sandro Bullock iz filma Lake House. Res je, punca išče svojo dušo. Svoj smisel življenja. Svoje mesto pod soncem. Kot junak filma Into the Wild, le da ne gre v tak ekstrem, marveč ostane samo na površju. Kvazi psihološka študija je eden tistih filmov, ki se gredo nekaj več. Nek beden artizem, ki ga pač morajo poštekati vsi tisti, ki so jim taki filmi namenjeni. Torej vsi tisti, ki se potem čudijo, da tak film ne zadane ostalih smrtnikov. In pozor, glavna junakinja, ali če hočete, glavna čudakinja, na svoji poti do odrešitve sreča še večje čudake, kar pomeni, da je bil njen lajf čisto okej in da si ga je, kot sem že dejal, zakomplicirala le sama. Jasno, vsaka punca, ki se vpraša: “How do you say goodbye to someone you can’t imagine living without?” bluzi sto na uro in je pač prepričana, da se mora dvigniti na višji nivo. Da mora pobegniti nekam stran in si privoščiti iskanje smisla. Dobro posnet, pa vendar mučen film, ki mu manjka vse tisto, kar so imeli kitajski filmi Wonga Kar Waia. Povedano drugače, če hočete Closer, vse kar lahko dobite, pa je My Bluberry Nights, počakajte.

Ocena: 3/10

JOURNEY TO THE CENTER OF THE EARTH (zda 2008, pustolovščina, režija: Eric Brevig, igrajo: Brendan Fraser, Anita Briem, Josh Hutcherson)

Zelo zabavna, dinamična, vseskozi zanimiva in močno gledljiva ekranizacija znamenite zgodbice Julesa Vernea, ki si jo pod nujno privoščite v 3D verziji.

Journey to the Center of the Earth ima vse tisto, kar je manjkalo tretji Mumiji, kjer je kot veste ravno tako glavni Brendan Fraser, ki sedaj igra profesorja Trevorja Andersona. Rezervno inačico Indiane Jonesa, ki jo skupaj z nečakom Seanom (Josh Hutcherson) in gorsko vodičko Hannah (Anita Briem) mahne po listih romana Julesa Vernea, ki se brez dvoma ne bo obračal v grobu. Najnovejša ekranizacija njegovega znamenitega romana je namreč zelo kul. Še posebej v 3D verziji, ki ponuja dodatne užitke. Ravno prav otročja in za vso družino primerna pustolovščina vas bo namreč spomnila tudi na kultni mladinski film The Goonies, ki ga je leta 1985 posnel Richard Donner. In na vse tiste dobre pustolovske filme, ki jih danes ni prav veliko. Da skrajšam, če so vam bili všeč prvi trije Indiana Jonesi, vam bo všeč tudi Journey to the Center of the Earth.

Ocena: 8/10

Olimpijske igre nekoliko drugače

7.09.2008 ob 12:00

Danes začenjam novo rubriko, kjer se bodo pri vsaki objavi v eni disciplini pomerili vsi glavni akterji na prihajajočih volitvah.

Prva disciplina bo plesanje striptiza. Zanima me, kateri od spodaj naštetih kandidatov bi se po vaše odrezal najbolje, s čim bi prepričal publiko in koga bi pravzaprav najraje videli golega.

Evo jih:

ZMAGO JELINČIČ, BORUT PAHOR, KATARINA KRESAL, SAŠO PEČE, KARL ERJAVEC, BOJAN ŠROT, GREGOR GOLOBIČ, ANDREJ BAJUK IN JANEZ JANŠA.

nullnull

Čestitke vsem borcem, ki so se borili proti okupatorju in zjebali tudi domobrance

7.09.2008 ob 06:10

Organizacija združenja borcev za vrednote NOB te dni praznuje 60 letnico obstoja. Ker čutim, da hočejo mnogi NOB popolnoma izničiti in ga spremeniti v inscenirano komunistično bitko za povojno oblast v Jugoslaviji, se mi zdi prav, da se znova oglasim. Tako je, številni posamezniki, ki jim slepo sledijo še bolj številne ovce, so prepričani, da je bil NOB farsa. Le zvita igra komunistov, ki so tako pač prišli na oblast. Lepo vas prosim, so se proti okupatorju morda borili belogardisti? So Nemce iz naših krajev pregnali člani skupine Črna roka? Vas dejstvo, da je bilo med partizani le 15 odstotkov komunistov, čisto nič ne zanima?

Spoštovani gospod Stane Granda, sram vas bodi, da ob petkih tako grdo lažete na Radiu Ognjišče in prodajate belogardistične pizdarije, ki jih kupuje čedalje več ljudi. In da omenjate le povojne poboje, pozabljate pa na svinjarije, ki so jih izdajalci počeli med vojno. Saj vem, kaj boste rekli, da niso imeli druge izbire, saj so se borili proti komunizmu in so pač prestopili k okupatorju in začeli klati nedolžne ljudi. Govorite kar hočete, toda Janez Stanovnik še vedno miga in vam bo nekega lepega dne prisolil eno okrog ušes.

null

Prav bojim se, kaj bo, ko bodo umrli zadnji partizani. Ko ne bo nikogar več, da bi lahko povedal resnico. In ko bodo ostali le zagovorniki domobrancev. Se pravi tisti, ki še vedno mislijo, da je bil Tito le diktator in baraba.

Vsem borcem in povojnim aktivistom izrekam čestitke, da zdržijo vso to sranje in se ne pustijo drkati v glavo. Da gredo naprej in se ne pustijo zmesti. Da nam kljub neugodni klimi še zmeraj upajo povedati kako je bilo. Veseli me, da se še vedno ohranja spomin na partizane in NOB ter da še vedno obstajajo tudi taki, ki vedo, da so bili domobranci med vojno navadne pizde, ki so prodali dušo in napadli lasten narod.

Ali kot je nekoč rekel nek partizan: “Smrt fašizmu, svoboda narodu.”

Da ne bo pomote, nek belogardist mu je odvrnil: “V imenu Kristusovih ran, te zakoljem partizan.”

Izbira je vaša.

null

Kulti in klasike: Funny Face, Coogan’s Bluff, Stalag 17, East of Eden, Le Mepris, Gunslinger, Eraserhead, Rollerball, Earthquake

7.09.2008 ob 04:42

FUNNY FACE (zda 1957, mjuzikl, r: Stanley Donen, i: Audrey Hepburn, Fred Astaire, Kay Thompson, Michel Auclair) Audrey Hepburn kot manekenka. Dolgočasne glasbene sekvence, preveč povprečna zgodbica, nemudoma pozabljive pesmice in preklasta Audrey Hepburn, ki se iz knjižničarke po zaslugi fotografa Freda Astairea spremeni v vrhunski foto model. Fredko je igral glavno vlogo že leta 1927, ko je mjuzikl na oder postavil George Gershwin, Audrey pa je zavrnila legendarno Gigi in se nam odkupila šele sedem let kasneje v filmu My Fair Lady, kjer pa so njene pevske sposobnosti na njeno veliko žalost zamenjali s profesionalno pevko. In da ne pozabim, glavno vlogo bi morala igrati Cyd Charisse, ki je hvala bogu rekla ne.

Ocena: nič posebnega

null

COOGAN’S BLUFF (zda 1968, komična kriminalka, r: Don Siegel, i: Clint Eastwood, Lee J. Coob, Susan Clark, Tisha Sterling, Don Stroud)  Film, po zaslugi katerega je Dennis Weaver nekaj let kasneje postal znameniti šerif McCloud. Clint Eastwood je Coogan, kavboj iz Arizone, ki pride v New York in se obnaša kot da je prišel v Teksas. Kolegi ga ne razumejo, ženske ga vzamejo povsem napačno, kriminalci pa nimajo pojma, da bodo na koncu vseeno dobili svojo poslednjo cigareto. Vseskozi prekleto zabavna kriminalna štorija, ki ga polomi v zadnji tretjini, ko se začne jemati preveč resno.

Ocena: vredno ogleda

null

STALAG 17 (zda 1953, vojaška drama, r: Billy Wilder, i: William Holden, Don Taylor, Otto Preminger, Peter Graves, Robert Strauss, Harvey Lembeck, Sig Ruman) Žur v nemškem vojaškem taborišču, kjer ameriški vojaki v prostem času z rašpetlinom gledajo ruske ujetnice. Billy Wilder, mojster satire, farse, črnega humorja in pikrih bodic, je leta 1953 pod lupo vzel nemške zaporniške kampe, kjer so ameriški ujetniki igrali karte, plesali, drkali na Rusinje, sanjali o Betty Grable, zafrkavali nemške generale, dobivali pisma svojih žena, pili domače žganje, prekupčevali s cigaretami, prirejali tekme z mišmi in iskali špiclja, ki je vse njihove skrivnosti, vključno z načrtom pobega sila pomembnega polkovnika, ščvekal Nemcem. William Holden je snel oskarja, Robert Strauss se je zapisal med legende, Otto Preminger pa bi lahko dobil svoj lasten tv šov in se spremenil v Johnnyja Carsona. Film, brez katerega ne bi bilo Kaznilnice odrešitve in Roberta Altmana.

Ocena: mojstrovina

null

EAST OF EDEN (1955, drama, r: Elia Kazan, i: James Dean, Julie Harris, Raymond Massey, Jo Van Fleet, Burl Ives) Zastarela, predolga in razvlečena zgodbica o bratih, ki se borita za naklonjenost svojega očeta. James Dean je resda prvič pokazal, da zna igrati bolje kot Marlon Brando, kar pa ne pomeni, da je igral bolje kot filmih Velikan in Upornik brez razloga, znatno superiornejših klasikah, ki East of Eden pošljeta v vrtec. Preživeto in oskar za Jo Van Fleet.

Ocena: nič posebnega

null

LE MEPRIS (francija/italija 1963, drama, r: Jean-Luc Godard, i: Brigitte Bradot, Michel Piccoli, Jack Palance, Fritz Lang, Georgia Moll) Gola zadnjica Brigitte Bardot zavrti glavo producentu Jacku Palanceu, ki v Italiji financira najnovejši film znamenitega Fritza Langa. Le Mepris, sicer film, s katerim je Jean-Luc Godard prefinjeno napadel hollywoodskega producenta Josepha E. Levinea, na zelo intimen, Godardu značilen način, zmeša zakulisne filmske štose in štorijo o scenaristu (Michel Piccoli), ki se prepira s svojo ženo (Brigitte Bardot), se odloča, ali bo sploh napisal scenarij za najnovejši Langov film, ugotavlja, da mu producent (Jack Palance) skače v zelje in počasi izgublja voljo ter živce. In samo pomislite, film je tudi dejansko produciral Joseph E. Levine, Langa je odigral kar sam Fritz Lang, Godard pa si je privoščil sekundno vlogico njegovega pomočnika. V planu sta bila Frank Sinatra in Kim Novak, ki sta rekla ne, potem sta na vrsto prišla Sophia Loren in Marcello Mastroianni, ki nista bila po godu Godardu, na koncu pa je priletela Brigitte Bardot ter nam dokazala, da zna tudi igrati, če le hoče in če ji seveda dajo možnost.

Ocena: vredno ogleda

null

GUNSLINGER (zda 1956, vestern, r: Roger Corman, i: Beverly Garland, John Ireland, Aalison Hayes, Martin Kingsley) Efektno, učinkovito in brez odvečnih besed. Roger Corman, kralj neodvisne produkcije, ki je v šestdesetih letih zaslovel z nizkoproračunskimi grozljivkami, je leta 1956 Hollywoodu pokazal kako se delajo prav posebne štorije iz Divjega zahoda. V glavno vlogo je namreč postavil ženskega šerifa, čisto pravo Calamity Jane šerifinjo, ki mora v slabem tednu obračunati z lokalno matrono, njenim hinavskim pomočnikom in najetim revolverašem, v katerega se seveda tudi strastno zaljubi. In samo pomislite, istega leta je posnel tudi vestern The Oklahoma Woman, zgodbo o največjem nepridipravu Divjega zahoda, ki je bil, ne boste verjeli, ravno tako ženska. Povedano drugače, Roger Corman je bil torej režiser, ki je ženskam vrnil vse tisto, kar so jim vzeli ostali vesterni.

Ocena: presežek

null

ERASERHEAD (zda 1978, komično znanstveno fantastična grozljivka, r: David Lynch, i: Jack Nance, Charlotte Stewart, Allen Joseph, Jeanne Bates, Judith Anna Roberts) Nesramno bizaren, uživaško morbiden in ogabno užiten debi Davida Lyncha, ki me je dve leti kasneje za vedno osvojil še s Človekom slonom. Megla, čudne frizure, mešičkaste ženske v radiatorjih, odsekane glave iz katerih delajo svinčnike, orjaške semenčice, pohotne matere, klinično mrtve babice, hromi očetje, prostitutke, cigareti, seks in jokajoči zarodki. Zgodba za ljubitelje skrajno nenavadnih pojavov, morastih sanj, nedonošenih dojenčkov in vesoljskih stvorov. Debi vseh debijev, kult vseh kultov in film, ki ga ne bi upali režirati niti Roger Corman, George A. Romero in Larry Cohen.

Ocena: presežek

null

ROLLERBALL (zda 1975, akcija, r: Norman Jewison, i: James Caan, John Beck, John Houseman, Maud Adams, Moses Gunn, Ralph Richardson) Zelo prazna futuristično akcijska pustolovščina o času, ko gledalce rajca samo že izredno groba mešanica hokeja, kotalkanja, ameriškega nogometa in motorističnih dirk. James Caan je Jonathan E, absolutna zvezda rollerballa, modernega in sila nasilnega športa, ki ga hočejo šefi po desetih uspešnih sezonah poslati v pokoj. Ker reče ne, ga čaka divja poslovilna tekma, v kateri se bo igralo na življenje in smrt. Do zadnjega diha in poslednje kaplje krvi. Spretna režija, adrenalinske sekvence, herojski zaključek in na žalost vseskozi prazna, mrtva, hladna in dolgočasna atmosfera. Brez skrbi, rimejk iz leta 2002 je bil še slabši.

Ocena: izguba časa

null

EARTHQUAKE (zda 1974, film katastrofe, r: Mark Robson, i: Charlton Heston, Ava Gardner, Genevieve Bujold, George Kennedy, Richard Roundtree, Lorne Greene, Barry Sullivan, Marjoe Gortner, Victoria Principal, Donald Moffat, Pedro Armendariz Jr, Walter Matthau) Tako zelo slabo, da se je Walter Matthau v odjavno špico podpisal kar z originalni priimkom Matuschanskyasky. Los Angeles je v hudi krizi. Pa ne zaradi vedno jezne Zsa Zsa Gabor, ki ji policist George Kennedy pomendra travo, marveč zaradi uničujočega potresa, ki ga na koncu ne preživi niti poslovnež Charlton Heston, narodni heroj številka ena. Ko se potres končno umiri, poči še jez, ki za sabo potegne deročo vodo, v kateri utoni celo Ava Gardner, sicer Hestonova suicidna žena, jezna na njegovo seski ljubico Genevieve Bujold. Posebni efekti so leta 1974 resda sneli oskarja, danes pa vse skupaj deluje kot igra dveh šibičnih škatel, ki sta se pač znašli med pihanjem otrok v vrtcu. Shaft Richard Roundtree se ne glede na potres ves čas trudi, da bi postal najboljši kaskader v mestu, Lorne Greene se žrtvuje za svoje delavce, vroča Marjoe Gortner se znajde v krempljih psihopata, Walter Matthau pije in umre, gospod Richter pa trese tako zelo močno, da prekine celo najnovejši vestern Clinta Eastwooda. Scenarij je napisal sam Mario Puzo, avtor Botra, kar je žalostno, saj gre za porazno dramaturgijo, nepotrebne dialoge, bedaste zaplete in oslovske like. Torej za film, ki je lahko vžgal samo leta 1974. In ko na koncu nekdo zine, da je bil Los Angeles nekoč lepo mesto, se človek vpraša, kdaj ga bo potres porušil tudi v resnici in kdaj bo CNN vse skupaj prenašal še v živo. The Towering Inferno je bil kul, Earthquake pa dela sramoto celo potresom v Sloveniji.

Ocena: izguba časa

null

Fantje, ki menjajo svoj IP samo zato, da lahko komentirajo na mojem blogu, so mi fenomenalni

6.09.2008 ob 17:14

Kot veste imamo blogerji možnost, da koga, ki nam gre na kurac, pač ruknemo na tako imenovano črno listo. Torej tja, kjer se njegov komentar pojavi v vrsti za moderacijo in je javnosti viden samo v primeru, če ga odobrimo. Toda pozor, ti fantje so tako zelo vztrajni, da si IP naslov spremenijo in se naredijo vse, da bi njihov komentar vendarle prišel na moj blog. To se mi zdi res fenomenalno in pohvalno. Pravi boj za svobodo govora. In totalna obsedenost z dejstvom, da mi morajo povedati svoje.

Huh, bi jim moral začeti računati za zdravljenje frustracij?

In da ne pozabim, skoraj vedno so anonimni, kar je jasno, saj nimajo jajc, da bi povedali svojo pravo identiteto. Najlažje je biti anonimen in srati po nekom, ki je podpisan s polnim imenom ter priimkom.

Anoreksija, da te kap

6.09.2008 ob 06:39

Tele slike so me vrgle po tleh. Predvsem zavoljo dejstva, da so na njih manekenke. Se pravi dekleta, ki si kruh služijo s poziranjem in s hojo po modnih pistah. Fakkkk, dragi moji, to ni več smešno. Kako lahko na oder kdorkoli spusti tako hudo anoreksično dekle in ji sešije celo obleke. Rekoč, glejte jo, kako je suha, tudi ve ste lahko takšne, če se boste potrudile. Ni kaj, svet je šel v tri krasne. Mi pa z njim.

In pazi to, maskerka punco na tretji sliki ureja sto na uro. Jebemti no, kot da bo kdo opazil, da je našminkana. Lepo vas prosim, to res ni več smešno.

Kulti in klasike: A Countess From Hong Kong, Forbidden Planet, U raljama života, Abbott and Costello in Hollywood, Novinar, The Ring, The Fly, The Maltese Falcon

6.09.2008 ob 04:26

A COUNTESS FROM HONG KONG (zda 1967, komedija, r: Charles Chaplin, i: Marlon Brando, Sophia Loren, Sydney Chaplin, Tippi Hedren, Patrick Cargill, Margaret Rutheford, Geraldine Chaplin, Charles Chaplin) Zadnji film velikega Charlesa Chaplina izgleda kot zadnji film kateregakoli velikega režiserja, ki je na koncu kariere pozabil kako se snema filme. Charles Chaplin, ki je po Velikem diktatorju posnel samo še filme Monsieur Verdoux, Limelight in A King in New York, je bil leta 1967 prepričan o svoji veliki vrnitvi, o svojem enkratnem labodjem spevu, ki pa se je čez noč spremenil v grdega račka, razočaranje na kvadrat in v dokaz, da je nekoč velikega komika ter mojstra sedme umetnosti že zdavnaj povozil čas. Pretpotopna romantična komedija, v kateri Marlon Brando ves čas skriva rusko emigrantko Sophio Loren, z izjemo prizora, kjer vse potnike zgrabi morska bolezen, namreč ne premore skoraj nobene zabavne situacije, nobenega pravega filmskega trenutka in nobene zares dobre sekvence, če seveda pozabimo na Margaret Rutheford, ki z drobno vlogico senilne ženske reši vsaj kanček časti. Chaplin je po slabem sprejemu filma padel v hudo depresijo in se do svoje smrti deset let kasneje ni več vrnil pred filmske kamere. Pa vendar, ne glede na karkoli nam kljub temu ostaneta Marlon in Sophia, ki sta se na platnu srečala prvič, zadnjič in nikoli več.

Ocena: 4/10

null

FORBIDDEN PLANET (zda 1956, znanstvena fantastika, r: Fred McLeod Wilcox, i: Leslie Nielsen, Walter Pidgeon, Anne Francis, Warren Stevens) Trapasta in zelo dolgočasna znanstveno fantastična grozljivka, ki so jo kritiki proglasili za hudo kultno in prelomno klasiko žanra. Takrat komaj tridesetletni Leslie Nielsen s svojo ekipo pristane na planetu, kjer živi sila čudaški znanstvenik Walter Pidgeon, ki trdi, da lahko uporablja briljantno tehnologijo zelo razvitega ljudstva, katero je iz neznanih razlogov izumrlo v enem samem dnevu. Medtem začne prišleke nadlegovati nenavadna sovražna energija, v prostem času pa jih osvaja znanstvenikova pohotna hčerka Anne Francis. Forbidden Planet je film, ki akcijo zamenja s filozofijo, film, ki misli, da bo iz papirja narejena pošast prestrašila vsaj stare mame, film, kjer se je prvič pojavil zabavni robot Robby, in film, ki nas hoče prepričati, da lahko človek z alteregom doseže prav vse. Kaj so mnogi videli na tem zelo povprečnem filmu, mi ne bo jasno nikoli.

Ocena: 3/10

null

U RALJAMA ŽIVOTA (hrvaška 1984, komedija, r: Rajko Grlić, i: Vitomira Lončar, Gorica Popović, Mustafa Nadarević, Bogdan Diklić, Mira Furlan, Rade Šerbedžija, Bata Živojinović, Miki Manojlović, Radko Polič)  Zelo zabavna komedija o režiserki uspešne tv serije, kjer naslovna junakinja povzema njen resničen vsakdan, čeprav se tega ne zavedajo niti njeni najboljši prijatelji. Dunja (Gorica Popović) je režiserka serije o prigodah Štefice Cvek (Vitomira Lončar), hrvaške inačice Bridget Jones, ki sanjari o popolnem moškem, doživlja vrsto poraznih zmenkov (njeni ljubimci so Rade Šerbedžija, Bata Živojinović in Miki Manjolović) in se baše s tortami. In natanko takšna je tudi Dunja, le da pozabi na zmenke in se raje pozno v noč pogovarja s svojim filozofsko naravnanim prijateljem, ki pravi, da mu ne stoji več in da je to kulturološko vprašanje. Ves čas smešno, preprosto, učinkovito in nafilano z izvrstnimi stranskimi vlogami. Da ne pozabim, teta iz Bosne, ki pove štorijo o tipu in priboru, je klasika.

Ocena: 7/10

null

ABBOTT AND COSTELLO IN HOLLYWOOD (zda 1945, komedija, r: S. Sylvan Simon, i: Bud Abbott, Lou Costello, Frances Rafferty, Robert Stanton, Jean Porter, Warner Anderson, Dean Stockwell, Lucille Ball, Robert Z. Leonard) Abbott in Castello kot hollywoodska agenta. Britje, prizori, kjer Costello igra lutko in priprava na spanje so čista klasika filmske komedije, zadeve, na katero sta se Bud in Lou spoznala več kot odlično. Kritiki ju resda nikoli niso cenili tako visoko kot recimo Chaplina in brate Marx, toda njuni filmi so kot za šalo smešni še danes, ko močno primanjkuje zares zabavnih komedij. Ni kaj, če bi Abbott in Costello živela danes, bi jima Hollywood plačeval več kot Jimu Carreyju. In samo pomislite, ker njun film ni dosegel pričakovanega uspeha, jima je MGM za vedno zaprl pipco. Hvala bogu, da sta presedlala drugam, kjer jima ni bilo treba več trpeti glasbenih mašil.

Ocena: 8/10

null

NOVINAR (hrvaška 1979, drama, r: Fadil Hadžič, i: Rade Šerbedžija, Fabijan Šovagović, Stevo Žigon, Mladen Budiščak, Milena Zupančič) Dolgočasna zgodba o novinarju, ki gre zaradi svojih drznih člankov v nos urednikom. Rade Šerbedžija je novinar, ki piše tako, kot da bi živel po letu 1990, kar je seveda nevarno, saj živi leta 1979, torej v spornih časih konca Titove vladavine. Razvlečeno, nezanimivo in preveč hladno.

Ocena: 3/10

null

THE RING (anglija 1927, drama, r: Alfred Hitchcock, i: Carl Brisson, Lillian Hall-Davis, Ian Hunter, Forrester Harvey, Gordon Harker) Zelo dobra boksarska drama, kjer dvoboje v ringu kroji ljubezen do iste ženske. Zelo zgodnji Hitchcock, ki so ga leta 1927 proglašali za največji angleški film vseh časov, ima vse tisto, kar mora imeti film, ki so ga tako ali drugače proglašali za največji angleški film vseh časov. Dva boksarja, ena ženska in zaključni dvoboj.

Ocena: 9/10

null

THE FLY (zda 1958, grozljivka, r: Kurt Neumann, i: Al Hedison, Patricia Owens, Vincet Price, Herbert Marshall) »Help me. Help me.« Izredno prepričljiva, še vedno dovolj srhljiva, ravno prav zabavna, gledljiva in tekoča klasika Kurta Neumanna, ki se lahko kot za šalo kosa z rimejkom Davida Cronnenberga iz leta 1986. Znanstvenik se spremeni v muho, muha se spremeni v znanstvenika, Vincent Price pa se zgraža in išče rešitev. Večno.

Ocena: 8/10

null

THE MALTESE FALCON (zda 1941, kriminalka, r: John Huston, i: Humphrey Bogart, Mary Astor, Sydney Greenstreet, Peter Lorre, Ward Bond, Gladys George, Elisha Cook, Jr.) Privatni detektiv na robu živčnega zloma. To je on, Sam Spade, za prijatelje Humphrey Bogart, cinični, trdi, odločni in ves čas ravno prav nevrotični privatni detektiv, ki se znajde v najbolj zapleteni situaciji vseh časov, v intrigantni pajkovi mreži, kjer zmaga tisti, kateri najde starodavnega malteškega sokola. Režijski debi Johna Hustona, ki je v orbito za vselej izstrelil Humphreyja Bogarta, ker George Raft ni verjel v projekt. Prva igralska preizkušnja več kot šestdesetletnega Sydneyja Greenstreeta, ki se je zapisal med legende. Nepozabni Peter Lorre. In Mary Astor, ki jo kljub lepim pogledom na koncu vtaknejo za zapahe. Pisatelj Dashiell Hammett je vriskal od veselja, Philip Marlowe je pihal od jeze, Hollywood pa je prvič in zadnjič dobil film, iz katerega so bile narejene sanje.

Ocena: 9/10

null

Kulti in klasike: A Clockwork Orange, Okupacija u 26 slika, Drunken Master, Our Man Flint, Niagara, Act of Violence, The Onion Field, Game of Death, Fun in Acapulco

6.09.2008 ob 03:52

A CLOCKWORK ORANGE (anglija 1971, r: Stanley Kubrick, i: Malcolm McDowell, Michael Bates, Adrienne Corri, Patrick McGee, Warren Clarke) Satira na moderno, nasilja in seksa polno družbo, ki misli, da bo lahko nasilje ozdravila z nasiljem. Stanley Kubrick je bil vedno močno pred časom. Že leta 1968 je namreč videl leto 2001, leta 1971 pa leto 2002. Štos je v tem, da ga v celoti ne razumemo niti danes, kar je jasno, saj v primeru klasik Odiseja 2001 in Peklenska pomaranča, kot je pri nas naslov temule celovečercu, sploh ne gre za film, marveč za prav poseben psihadeličen izlet, ali še bolje, za izdelek, ki s svojo edinstveno vizualizacijo preseže okvire, ki jih ponuja filmska umetnost. A Clockwork Orange je zgodba o gangsterju, posiljevalcu in nasilnežu (igra ga nikoli boljši Malcolm McDowell), fanu pesmi Singing in the Rain, ki ga vtaknejo v zapor, mu sperejo možgane in ga hočejo prepričati, da je za svoje početje kriv popolnoma sam. Ironično, glede na to, da se potem izkaže, da je bila kriva družba. Cel kup kultnih prizorov, inovativna režija in film, ki si ga je treba ogledati večkrat. Ker tega sam še nisem storil, je jasno, da ga zaenkrat še nisem razumel in sprejel tako kot se zanj spodobi.

Ocena: 6/10

OKUPACIJA U 26 SLIKA (jugoslavija 1979, vojna drama, r: Lordan Zafranović, i: Frano Lasić, Milan Štrljić, Tanja Pobrežnik, Boris Kralj, Bert Sotlar, Ivan Klemenc, Gordan Pavlov, Boris Dvornik, Stevo Žigon, Tatjana Bošković, Dušica Žagarac) Eden najbolj znanih in finančno najbolj uspešnih jugoslovanskih filmov vseh časov, ki so si ga ljudje zapomnili po brutalnem ustaškem masakru na avtobusu. Okupacija v 26 slikah v bistvu sploh ni tako zelo dober film, saj zgodba teče zelo površno, neprecizno in sila zmedeno. Vojni čas, kjer najboljši prijatelji postanejo najhujši sovražniki, bogati Frano Lasič, ki noče podpreti Italijanov, njegov ponosni in pogumni oče, ki ga ustrelijo ustaši, in čas, ko so lahko ljudje stopili na tri različne strani. Na italijansko, ustaško ali partizansko. Stvar je jasna, Pad Italije, ki ga je Zafranović posnel dve leti kasneje, je veliko boljši in superiornejši, čeprav ga danes pozna mnogo manj ljudi.

Ocena: 4/10

DRUNKEN MASTER (hong kong 1978, karate komedija, r: Woo Ping Yuen, i: Jackie Chan, Siu Tien Yuen, Jang Lee Hwang, Bolo Yeung, Dean Shek, Shun Yen Yuen) Film, ki je Jackiea Chana popeljal med legende. Dobrodošli na predstavitev povsem novega borilnega stila, ki izgleda tako, kot da bi ga izumili pijančki v lokalni gostilni. Štos je v tem, da se ga mora borec pred dvobojem tudi dejansko nacukati, saj s tem zmede nasprotnika in si zagotovi zmago. Enkratna in neponovljiva kung fu komedija, kjer mora stari dobri Jackie osvojiti sedem različnih pijanskih stilov, da se na koncu uspešno zoperstavi mojstru vseh mojstrov in reši čast svojega očeta.

Ocena: 8/10

OUR MAN FLINT (zda 1966, kriminalna komedija, r: Daniel Mann, i: James Coburn, Lee J. Cobb, Gila Golan, Edward Mulhare) To je on, Derek Flint (James Coburn), parodični brat Jamesa Bonda in karikatura vseh mogočih tajnih agentov, ki se zoperstavi trem egocentrikom, kateri želijo kontrolirati vreme in zavladati svetu. Our Man Flint je bil leta 1966 ravno prav otročji in frajerski, da je vžgal, za trenutek zasenčil celo Jamesa Bonda, si privoščil klišeje vohunskih filmov in Jamesa Coburna spremenil v zares veliko zvezdo, ki bi moral, roko na srce, vsaj enkrat zaigrati tudi Bonda.

Ocena: 5/10

NIAGARA (zda 1952, triler, r: Henry Hathaway, i: Marilyn Monroe, Joseph Cotten, Jean Peters, Don Wilson, Casey Adams) Film, ki je v orbito izstrelil Marilyn Monroe. Zgodba o ženi, ki hoče zaradi ljubimca stran spraviti svojega moža (Joseph Cotten) in zelo hitro ugotovi, da se bo dvojna igra obrnila proti njej, je leta 1952 delovala seksi in provokativno, danes pa je le soliden in malce razvlečen spomin na stare čase, kjer je Marilyn Monroe s svojim izgledom zasenčila praktično vse filme, v katerih je igrala.

Ocena: 4/10

ACT OF VIOLENCE (zda 1949, dramski triler, r: Fred Zinnemann, i: Van Helfin, Robert Ryan, Janet Leigh, Mary Astor) Šepavi Robert Ryan se spravi na svojega bivšega polkovnika Vana Helfina, saj je prepričan, da je med drugo svetovno vojno izdal svojo četo. Prestara in predpotopna štorija, ki je morda vžgala leta 1949, danes izgleda le kot zaprašena slika spominov, ki so jih pozabili na babičinem podstrešju.

Ocena: 2/10

THE ONION FIELD (zda 1979, kriminalna drama, r: Harold Becker, i: James Woods, John Savage, Franklin Seales, Ted Danson, Ronny Cox, Dianne Hull, Christopher Lloyd) Bojda resnična zgodba o kriminalcu (James Woods), ki je ustrelil policista, dobil plinsko celico, se rešil s pomočjo lukenj v sodnem sistemu in postal odvetnik svojim številnim sojetnikom. Površna, za lase privlečena, čudno odigrana in po nepotrebnem cenjena doza ironične realnosti, kjer luknje v sistemu celo hladnokrvnim morilcem omogočajo rešitev. Umor se zgodi sredi čebulnega polja, kroglo v prsi dobi policist Ted Danson, dogodki na sodišču pa so blesava šarada, ki bi ji verjeli samo bedaki.

Ocena: 2/10

GAME OF DEATH (zda 1978, karate, r: Robert Clouse, i: Bruce Lee, Gig Young, Hugh O’Brian, Colleen Camp, Dean Jagger, Kareem Abdul Jabbar) Kako so lakomni producenti šest let po kraljevi smrti z dvojniki skupaj spacali enega najslabših karate filmov v zgodovini. Če odmislimo mitski dvoboj z Kareemom Abdulom Jabbarjem, dobimo celo kopico bednih, nezanimivih, razvlečenih in nepotrebnih sekvenc, kjer namesto Brucea Leeja nespretno nastopajo njegovi dvojniki. Še več, producenti so bili prepričani, da gledalci ne bodo prepoznali filma Way of the Dragon, kjer se je Bruce boril s Chuckom Norrisom in trika s fotografijo, ki so jo pač zalepili na dvojnikovo telo, medtem ko naj bi se Bruce gledal v ogledalo. Na kratko, žalitev na celi črti.

Ocena: 1/10

FUN IN ACAPULCO (zda 1963, glasbena komedija, r: Richard Thorpe, i: Elvis Presley, Ursula Andress, Elsa Cardenas, Paul Lukas, Alejandro Rey, Larry Domasin) Kako se je Elvis zabaval v Akapulku, kjer je bil podnevi reševalec na bazenu, ponoči pa glasbena zvezda, ki je zavrtela glavo dvema ženskama hkrati. Elvisov trinajsti film, kjer mu družbo dela vedno atraktivna Ursula Andress, ki je leto dni nazaj svet obnorela v prvi bondiadi Dr. No, ko se je v bikinkah sprehajala po plaži, je natanko tak kot mora biti film, kjer nastopa Elvis Presley. Poln glasbe, lahkotnih zapletov in ljubezni. Za razliko od Franka Sinatre, Binga Crosbyja in celo Freda Astairea, Elvis ni nikdar hotel biti drugega kot Elvis, torej pevec, ki filme snema zaradi boljše promocije svojih pesmi.

Ocena: 4/10

Se še kdo spomni Roberta Hlupiča?

6.09.2008 ob 00:22

Robert Hlupič je bil moj sošolec v osnovni šoli. Odklopljen tip. Malce drugačen, pa vseeno tak, da sem ga imel rad. Če sem iskren, lahko rečem, da se v osnovki nisva kaj preveč družila. Držal se je nekako ob strani. Kaj vem, morda je bil preveč poseben, pa se ni znal vklopiti v družbo. Sva se pa zato večkrat srečala po končani šoli. Po kakšnih štirih ali petih letih, če se ne motim. Ujela sva se. Bil je faca. Nosil je črn plašč, postal je frajer. Menila sva se, da bova posnela film in da se bova začela malce več družiti. Magari zato, da nadoknadiva osnovko. In potem se je zgodilo. Robert je padel s strehe. Na zelo sumljiv način. Med službo, kjer mu šefi niso nudili prave varnosti in so ga skorajda poslali v smrt. Nikoli nisem izvedel točne zgodbe, za vedno pa mi bo žal, da mu nisem namenil več časa.

Robert, pravzaprav nimam pojma, zakaj sem se te spomnil ravno danes, toda ker sem se te, sem začutil, da ti moram spisati tale tekst. Upam, da se me še spomniš in da počivaš nekje visoko nad oblaki.

Afera Patria zares koristi le Janezu Janši

5.09.2008 ob 22:30

Kot veste je Janez Janša najboljši v kriznih situacijah. Takrat se vrne kot meteor in pomete s konkurenco. Bolj kot je situacija krizna, bolje mu kaže. Bolj kot mu gre za nohte, več ljudi ima na svoji strani. In tako bo tudi sedaj, ko ga skušajo zjebati s Patrio. Ko mu želijo dokazati, da je vzel podkupnino. Hudiča, četudi se izkaže, da je bil res baraba, ga to ne bo zlomilo. Še več, ljudje ga bodo imeli še raje. Kot takrat, ko je bil del znamenite četverice, ki so ji skandirali na Prešernovem trgu v Ljubljani. Janše ne moreš uničiti s tem, da ga hočeš uničiti. Janša je takrat najmočnejši. In opozicija tega žal še vedno ne ve. Opozicija misli, da ga bodo afere zdelale, pa čeprav bi se morala že zdavnaj naučiti, da ga afere okrepijo. Prav zato bo letos spet zmagal. Morda prav po zaslugi Patrie, ki najbolj koristi prav njemu. Huh, saj res, kaj pa če je afero zakuhal sam. Samo zato, da se spet okrepi in pokaže, da je prav med aferami najboljši. To bo to. Zvito, da peče. Vsaj še štiri leta.

Čisto na kratko o Rebelde

5.09.2008 ob 20:32

Si predstavljate, da bi bili člani skupine Rebelde Slovenci, da bi kandidirali kot stranka in da bi imeli maljši od 18 let volilno pravico?

Intervju za Celjana je izpadel kul

5.09.2008 ob 16:22

Ker je tole po dolgem času intervju z mojo malenkostjo in ker je izpadel zelo fino, sem se odločil, da ga vržem na blog in se seveda zahvalim novinarki Maji Horvat, ki je spisala zelo lep uvod in še lepši naslov.

null

Zakaj za vraga imajo vsi ti orkani tako zelo simpatična imena?

5.09.2008 ob 13:50

Pred tremi leti je pustošil orkan Katrina. Nekaj let nazaj so med drugim isto počeli tudi orkani Diane, Alicia, Juan, Iris, Marilyn, Andrew, Hugo in recimo Wilma. Nekaj dni nazaj je strašil še Gustav, sedaj straši še Hanna.  Zelo lepa imena za nekaj tako groznega. Tega ne štekam. Kot da bi hoteli ljudem sporočiti, da naj se ne bojijo, saj prihaja nekaj dobrega, nekaj simpatičnega, nekaj takšnega, da jim bo polepšalo dan. Le kdo bi od imena Katrina pričakoval takšno katastrofo? In le kdo bi se zares zbal imena Gustav? Nihče. Prav zato mi ni jasno, zakaj imajo vsi ti strašni vremenski pojavi tako simpatična imena. Zakaj Katrini raje niso rekli Crazy Bitch, Gustavu pa Motherfucker? Zakaj niso Huga imenovali Killer Machine, Iris pa Charles Fucking Manson. Prepričan sem, da če bi CNN poročal, da v New Orleans namesto Katrine prihaja Crazy Bitch, da bi bilo število žrtev manjše, oblasti pa bi reagirale veliko hitreje in bolj resno. Nekoga, ki mu je ime Katrina, pač ne vzameš tako zelo resno, mar ne.

null