Arhiv za September, 2008

Le zakaj bi nas moralo skrbeti za ugled v tujini, če nam dol visi za ugled v lastni državi?

12.09.2008 ob 16:20

Odkar se nam je zgodila afera Patria, se spet veliko govori o mazanju dobrega imena naše države v tujini. Rekoč, da se nam vsi režijo. Da vsi mislijo, da smo koruptivna država. Da nimamo pojma. Skratka, da smo v očeh tuje javnosti veliki bedaki z Balkana. Lepo vas prosim, kot da je doma kaj drugače. Kot da naši ljudje na Slovenijo gledajo kaj drugače. Kot da je v resnici vse okej, pred tujino pa delujemo napačno in tako, kot ne bi smeli. Taki kot smo doma, smo tudi v tujini. In če smo doma koruptivna država, kjer se ji vsi smejijo, bomo tak ugled imeli tudi v tujini. Najprej je treba pomesti pred domačim pragom, potem pa se iti čistilke še v tujini. Dokler tega ne vemo, bomo tam, kjer smo. Pri aferi Patria, ki je smešna celo Janezu Janši, kateri se ponavadi ne smeji.

Recenzije: Meet Dave, The Love Guru, Pledge This

12.09.2008 ob 14:06

MEET DAVE (zda 2008, komedija, režija: Brian Robbins, igrajo: Eddie Murphy, Elizabeth Banks, Gabrielle Union, Scott Caan)

Družinska verzija kultne komedije Everything You Always Wanted to Know About Sex, But Were Afraid to Ask, ki jo je leta 1972 posnel Woody Allen.

Če ste videli odlično komedijo Everything You Always Wanted to Know About Sex, But Were Afraid to Ask, se gotovo spomnite zadnjega poglavja, ki se je odvilo v moškem telesu. Stari dobri Woody nam je namreč pokazal, da naše telo vodijo majhni možiclji, ki skrbijo za naše življenjske funkcije. In Meet Dave ni nič drugega kot družinska inačica omenjene klasike, le da je moški robot in da ga vodijo drobni vesoljci, ki želijo rešiti svoj planet. Po krivici z vseh strani kritizirana in po zaslužku strašno uboga komedija, kjer ni tako zelo narobe čisto nič. Prav nasprotno, Meet Dave je simpatična, gledljiva, malce otročja in dokaj izvirna družinska zabava, ki nam hoče reči, da Zemljani kljub vsemu nismo tako zelo slaba bitja. In da ne pozabim, tudi jaz sem Dave Ming Chang.

Ocena: 6/10

null

THE LOVE GURU (zda 2008, komedija, režija: Marco Schnabel, igrajo: Mike Myers, Jessica Alba, Justin Timberlake, Meagan Good, Verne Troyer, Ben Kingsley, Romany Malco, Jessica Simpson, Val Kilmer, Kanye West, Deepak Chopra, Mariska Hargatay)

Zelo domiselna, močno zabavna in dovolj prebrisana komedija, ki je letos ni poštekal nihče.

The Love Guru je bil napovedan s pompom. Nič manj kot Austin Powers, nič manj kot vsi ostali filmi, od katerih se pričakuje veliko. Potem je sledilo razočaranje gledalcev in kritikov, ki so obrnili hrbet in ga spremenili v finančni polom. Jasno, The Love Guru je za širšo publiko, ki je navajena preverjenih štosev, preveč prebrisan in originalen. Prav zato ga gledalci niso poštekali na pravi način in so mu zaprli vrata. Lepo vas prosim, le kje boste našli pravega guruja Deepak Chopro, s katerim tekmuje filmski guru Pitka. Le kje drugje bi našli prizor, kjer Mike Myers gleda hokejsko tekmo, v kateri na slonu, ki poriva drugega slona, jezdi lik, ki ga prav tako igra Mike Myers. Le kje bi se iz sebe norca na tak način delala Jessica Simpson in Val Kilmer. Le kje drugje bi Ben Kinglsey sprejel vlogo škilavega meniha, ki ščije v živo. Le kje bi Justin Timberlake igral takeha bedaka s tako velikim tičem. In jasno, le kje drugje bi pozdrav “mariška hargataj”, sprejela tudi resnična igralka Mariska Hargatay. To je mogoče samo v filmih Mikea Myersa, ki je v tretjega Powersa dobil celo Toma Cruisea. Kot sem že dejal, The Love Guru, ki gurujem povrne čast, katero je zapravila debilna komedija The Guru iz leta 2002, je prebrisana, zelo zabavna in nevsakdanja komedija, kjer imate dve možnosti. Da vam bo všeč, ali da vam bo šla na živce. In Mike Myers igra guruja Pitko. Strokovnjaka za ljubezenske težave, ki ga po popularnosti prekaša le še prej omenjeni Deepak Chopra. Jasno, Chopra je bil gost pri Oprah, Pitka pa o tem zaenkrat le sanja. Idealna priložnost je seveda pot v Ameriko, kjer naj bi rešil težave hokejskega zvezdnika Darrena Roanokea (Romany Malco), ki ga je punca Prudence (Meagan Good) zapustila zavoljo njegovega tekmeca Jacquesa Grandea (Justin Timberlake). Tipa, ki z dolžino svojega penisa v vrtec pošlje tudi Johna Holmesa. Prav imate, guru Pitka mora po naročilu svojega učitelja Bena Kingsleyja nositi železen deviški pas, kar pomeni, da ne more trzniti na zapeljivo Jessico Albo, lastnico hokejskega kluba in veliko oboževalko vseh njegovih knjig. Totalni odklop, enkratna parodija indijskih mjuziklov, glas Morgana Freemana, skulirani Verne Troyer, nepozabni Minnie Me. In film, ki vam bo dal kar nekaj življenjskih modrosti. Seveda, če ga boste poštekali na pravilen način.

Ocena: 8/10

null

NATIONAL LAMPOON’S PLEDGE THIS (zda 2006, komedija, režija: William Heins & Strathford Hamilton, igrajo: Paris Hilton, Paula Garces, Sarah Carter, Simon Rex, Alexis Thorpe, Bianca Lawson, Holly Valance, Lin Shaye, Carmen Electra, Sofia Vergara)

Klišejski ostanek Ameriške pite, ki pa si vendarle ne zasluži štirinajstega mesta na IMDBjevi lestvici najslabših filmov vseh časov.

Paris Hilton je Victoria English, razvajena, bogata in super popularna šefica študentskega kluba, tiste sorority pizdarije, ki se jo gredo na ameriških šolah. Tiste prestižne druščine deklet ali fantov, kamor lahko vstopijo samo tisti, ki nekaj veljajo. Ki upoštevajo pravila. In ki se podredijo zahtevam nadrejenih. Povedano drugače, Paris Hilton je Paris Hilton. In film, kjer Paris Hilton, ki ji je pač ime Victoria English, na tako zelo prepričljiv in samoparodičen način igra samo sebe, ne more biti tako zelo slab kot pravijo vsi. Jasno, v njeno bratovščino, ali če hočete, sestrščino, hočejo vse bejbe na šoli. Tudi tiste, ki niso v njeni ligi. Prav zato si jih Paris lahko močno privošči in se z njim igra. Če ste videli vseh šest Ameriških pit, potem je bolje, da tale film zamudite. Če ste zamudili četrto, peto in šesto Ameriško pito, pa bo stvar seveda drugačna. Kot sem že dejal, ne tako zelo slaba hormonska komedija, ki pravzaprav premore vse tisto, kar imajo ostali podobni filmi, ki na IMDBju niso prejeli tako katastrofalne ocene. Da ne pozabim, v vlogi učiteljice, na katero dežujejo kondomi polni sperme, boste ujeli Lin Shaye, nepozabno Magdo iz Nori na Mary. Carmen Electra in Sofia Vergara pa sta v etru samo zato, ker sta pač frendici Paris Hilton, ki tudi tokrat v svoji torbici nosi majhnega psička.

Ocena: 4/10

null

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si kupili preveč lepe čevlje?

12.09.2008 ob 03:24

Ko človek na polici trgovine zagleda lepe čevlje, se pravi čevlje, ki so mu všeč, jih seveda hoče imeti. No ja, če niso predrage in če imajo pravo številko. In ko si jih kupi, se mu lahko zgodi, da mu je žal zanje. Da so preveč lepi, da bi jih nosil vsak dan. Da ima v glavi, da jih bo nosil le posebne priložnosti, do katerih potem nikoli ne pride. To seveda pomeni, da še vedno nosi stare in da novi obležijo v omari. Prav to se mi je zgodilo ob nakupu črnih lakastih čevljev, ki sem jih doslej obul le enkrat. Pa še takrat sem dobil občutek, da jih je škoda in da jih bom uničil.

Ali kot je rekel Jan Plestenjak: “Tvoji lepi čevlji ne poznajo blata.”

Na svoji polici sem po dolgem času spet opazil Barbapapo

12.09.2008 ob 00:55

Danes sem se po dolgem času spomnil na kultno risanko Barbapapa, ki sta jo svetu v svojih otroških knjigicah prvič predstavila Annette Tison in Talus Taylor. In pozor, na svoji polici nad računalnikom imam originalno lutko Barbapape, ki sem jo kot otrok dobil ob banke. Pravzaprav gre za šparovec, kjer sem nekoč vrsto let hranil stare jugoslovanske dinarje. Letnica datira v leto 1976, kar pomeni, da gre za pravo rariteto in zbirateljsko zadevo, na katero sem močno ponosen.

Originalna risana serija iz sedemdesetih je imela 45 epizod, noro radi pa smo jo seveda gledali tudi slovenski otroci. Barpapapa je bil naš kult. Skupaj s svojo prikupno familijo vred. Nikoli jih ne bom pozabil. Tudi po zaslugi svoje kul lutke, ki bo z mano ostala za vedno. Če prav pomislim, je šlo za rasno mešan zakon, kjer je bila Barbamama črnka, očka pa belec, no ja, vijolec. To sem poštekal šele sedaj. In šele sedaj mi je jasno, da je moja lutka v bistvu ženskega spola.

null

Pa še povezava, da osvežite spomin:

LINK

Katarina Kresal vs. Zmago Jelinčič

11.09.2008 ob 21:09

“To je fatalna privlačnost,” je dejala Katarina. “Zelo dobro izgledate,” je dejal Zmago. Bila sta enako zabavna kot Ivo in Dimitrij, toda zdelo se mi je, da se ves čas pecata in da bosta po oddaji končala v postelji. Huh, saj res, kaj pa če sta?

null null

Ivo Vajgl vs. Dimitrij Rupel

11.09.2008 ob 20:21

Uf, tole pa je bilo soočenje. Pravzaprav tretja svetovna vojna. To sem pogrešal. Le tako naprej. Zabavno, drzno, ostro in tako, da sem komaj čakal, kdo bo koga s časopisom mahnil okoli ušes. Joj, kako rad bi ju videl v ringu. Ali še bolje, v kadi polni blata in samo v kopalkah. In po vseh fajtih ju voditeljica vpraša: “Ali res drži, da se ne marata tudi na zasebni ravni?” Da crkneš od smeha.

null null

Jurij in Lado sta se delala norca iz moje oddaje

11.09.2008 ob 19:53

Vrnitev oddaje As ti tud not padu se je pričela s parodijo na oddaje, kjer gledalci za denar uganjujejo različne besede. Torej na oddaje, kakršna je tudi Denarja, da se ti zmeša, ki jo kot veste na TV Piki furam že leto in pol. Nekaj podobnega je pred časom v svojem šovu počel tudi Jure Godler, sedaj pa sta isto pač počela še Lado in Jurij, ki sta svojo prvo sezono prav tako začela z zajebancijo na mojo enovrstičnico iz te iste oddaje.

Vse skupaj mi laska, toda vseeno bom rekel, da se ne moreš delati norca iz norca. In da nastane problem, če je original bolj zabaven od parodije. Huh, Lado, Jurij in Jure so bili med to parodijo kot sekvenca iz filma Disaster Movie, jaz pa sem bil eden tistih filmov, iz katerih se delajo norca.

null

Blogerski kolega Dejan Kaloh je končno ugotovil, da je politika kurba

11.09.2008 ob 15:22

Dejana Kaloha sem prvič spoznal preko bloga, ko mi je tu in tam pustil kak dober komentar in mi nenehno “težil” o tem, da si zaslužim kaj boljšega v našem medijskem prostoru. Ujela sva se, se dala v blogrolo (no ja, zaradi vljudnosti), skratka, bil je dečko na mesto. Njegov blog mi je bil zelo zanimiv, daj je fural pestro sceno in večkrat povedal tudi tisto, kar si drugi niso upali. Nepozaben mi je tudi njegov spor s Simono Rebolj. Najprej mu je bila všeč, potem pa je poštekal, da se z njo ne da normalno meniti, saj hoče imeti vedno prav. S tem je dokazal, da se lahko tudi premisli, če na lastni koži ugotovi zmoto.

Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kolega Dejan je svoj blog nenadoma izbrisal in se čez nekaj časa vrnil s povsem drugačnim stilom. Z resno in čisto nič populistično zadevo, ki se je potem seveda spremenil v PR za stranko Lipa. Jasno, Dejan je postal vodja njihove pisarne in Pečetova desna roka. Lipo je hvalil kot zmešan, predal se ji je z dušo in telesom. Kaj vem, morda je dobil tudi direktivo, da mora umakniti svoj zabaven blog in pred javnostjo nastopiti s čim bolj resnim. In pozor, celo Spooky Mulder je v enem izmed komentarjev povedal, da bo volil Lipo, saj je v njej njegov kolega Dejan Kaloh. Povedano drugače, poba se je res podal v politiko z dušo in telesom.

In sedaj je počilo. Kolega Dejan je iz Lipe odstopil in se skregal s Pečetom. Zavoljo domnevno lažnega dokumenta, ki ga je Peče kazal v parlamentu. Po Kalohovih besedah, zavoljo dejstva, da se zruši Janeža Janšo. To se mi zdi zelo pogumno dejanje. Morda najbolj pogumno, kar se jih spomnim v našem političnem prostoru. Član stranke, ki naj bi držal s šefi stranke, odstopi zato, ker mu ni všeč domnevna nepoštenost. Torej, ker ne prenese umazanih iger in ker je bil prepričan, da so njegovi šefi res pošteni. Zelo pogumno, dragi kolega Dejan. S tem se boš brez dvoma zapisal v anale slovenske politike in zaradi tega te bom spoštoval do konca življenja.

Pa vendar, Kaloh je kljub temu zelo naiven. Čudi me, da bi intelektualec njegovega kova pričakoval, da je politika poštena igra in da bi resnično verjel, da se gredo politiki pošteno igro brez nizkih udarcev. Prepričan sem, da se v mnogih strankah dogaja popolnoma isto in da nihče ne odstopi na tak način, saj ve, da je vse skupaj umazana igra. Ve torej, da je politika kurba in da se je treba posluževati tudi takih prijemov. Toda Kaloh tega očitno ni vedel in je dejansko izdal svojega šefa.

V mafijskem žargonu bi se temu reklo špicelj, špiclji pa kot veste na dom dobijo mrtvo ribo. Jasno, Kalohu že grozijo, kar je seveda lahko pričakoval. Toda odločil se je po svoji vesti in tako, kot je mislil, da je prav. Zdaj bo seveda moral nositi posledice. A kot sem rekel, čestitam mu za pogum in za dejanje, ki ga na tak način brez dvoma ne bi upal storiti nihče drug. Še posebej, če bi bil nov v politiki.

Dragi Dejan, čestitke za pogum. Z željo, da se bo vse dobro končalo.

null Prav imate, slika je meglena.

DODATEK:

Med komentarji so se pojavile teorije, da naj bi bil Dejan Kaloh Janšin vohun in da je bil vseskozi njegov namen, da zjebe Pečeta. Huh, mar je Lipa tako zelo nevarna, da bi se jo Janša bal? To se mi zdi nerealno. Janša se ne boji nikogar, le zakaj bi se bal Pečeta. Ne rečem, da bi Kaloh to storil v kakšni bolj popularni stranki. Lipa pa je premajhna in premalo pomembna, da bi kupil to teorijo. Nadalje, Peče nikakor ni neumen, Peče je dovolj prebrisan, da bi njegovo namero moral prepoznati že prej. In četudi naj bi Kaloh po vaše svoje bloge zbrisal zaradi dvojne igre, bi ga Peče pogruntal, če bi bil res nek vohun. Vohun? Lepo vas prosim, saj nismo v ameriškem filmu.

“To je on” končno prihaja v kina

11.09.2008 ob 14:31

Prav ste prebrali, v kina končno prihaja dolgo pričakovani film To je on, o katerem sem doslej že veliko pisal. Tako veliko in tako dolgo, da ste morda pomislili, da ga sploh ne bo in da se vsi skupaj zajebavamo. No, sedaj nam je uspelo in svečana premiera se bo zgodila to soboto v celjskem Planetu Tuš. Prva projekcija bo seveda le za povabljence in za najboljše prijatelje ekipe, kar pomeni, da ga bodo vsi ostali lahko videli v petek, 26. septembra, v celjskem Mestnem kinu Metropol. Takrat bom pričakoval tudi udeležbo svojih blogerskih kolegov in tistih, ki to niso. O tej drugi projekciji bom še pisal, saj bi rad, da se vas odzove čimveč in da zadevo res preverite od blizu.

Zelo sem vesel, da je režiser Danijel Spasojević projekt končno spravil do velikih platen. Zdaj poteka pospešena medijska promocija in dajanje intervjujev za razne časopise, radie, spletne portale in televizije. Ravno včeraj sem gostoval v oddaji Dinamit na Čarli Tv, kjer so nam dali zajeteno minutažo tr naredili zares dobro promocijo. Ob tej priložnosti se jim seveda zahvaljujem. Tako kot Radiu Celje, Novem Tedniku, Reviji Celjan, spletni Premieri, Gorencu, Žurnalu, Dnevniku in reviji Nova, ki je o tem projektu pisala že lansko leto.

Sobotna premiera bo torej le uvod v tisto ta drugo, ki se bo, kot sem že povedal, zgodila v petek, 26. septembra, kjer računamo tudi na večjo podporo medijev in še na več znanih gostov.

Kakorkoli že, upam, da vam bo film všeč in da ne boste razočarani.

null

Kurčeve prenove blogosa, ali zakaj mi ne dela noben video, ki sem ga nalepil na blog

11.09.2008 ob 05:05

Na zadevo me je prvi opozoril kolega Robert Goter, ki je potarnal, da mu noben video ne deluje. Najprej sem bil prepričan, da je kaj narobe le z njegovim blogom, potem pa sem ugotovil, da se je tudi pri meni zgodilo isto sranje. So se s prenovo uničile vse povezave in jih bo treba naložiti na novo? Kako je mogoče, da pride do take pizdarije in da o tem nihče nič ne pove. Kolega Goter je, kot je zapisal, poklical na Siol, pa so mu pojasnili nekaj, kar tudi jaz ne bi kupil. Upam, da se zadeva čimprej reši in da bom tudi sam dobil ustrezno pojasnilo.

In ko smo že pri prenovah, to je tako nepotrebno kot lanski sneg. Čista zmešnjava in prav nobene izboljšave. Resda sem se že navadil, toda nekatere stvari so zdaj veliko bolj zakomplicirane in uporabnikom neprijazne. Res nimam pojma, zakaj je treba spreminjati okej zadevo in potem kot kaže uničiti tudi naše preteklo delo.

Da ne bom krivičen, zelo všeč mi je, da končno deluje sprememba videza bloga, se pravi, da začne delovati kot bi trenil. In da lahko vsako temo sprobaš preden jo dejansko naložiš. Niti malo pa ni všeč novi način za pripenjanje slik z neta, ki je tako zelo zamuden in trapast, da peče. Le kako so lahko tako zelo zakomplicirali eno najbolj pomembnih reči? Kdo bi vedel.

Ostalo mi dela in se ni zjebalo, toda tile pripeti videi so res problem. Noben izmed njih ne deluje in vsi izgledajo kot mrtvi.

Bom dobil pojasnilo?

Kulti in klasike: The Rose, Hello Dolly, Superfly, Solaris, The Girl in the Red Velvet Swing, Dragonwyck, Serie Noire, The Italian Job, Beau Pere, El Topo

10.09.2008 ob 20:00

THE ROSE (zda 1979, glasbena drama, r: Mark Rydell, i: Bette Midler, Alan Bates, Frederic Forrest, Harry Dean Stanton, David Keith) Hudo predolga, razvlečena, tretjerazredna in nezanimiva biografija Janis Joplin. Debitantka Bette Midler je Rose, reinkarnacija Janis Joplin, divja, vroča, jezikava in super zvezdniška rok pevka, ki ljubi mamila, seks, alkohol in rock’n'roll. Ko si hoče vzeti leto dni dopusta in se posvetiti novemu fantu (Frederic Forrest), njen menedžer (Alan Bates) izgubi živce, zahteva nadaljevanje izredno uspešne turneje in se požvižga na depresijo, utrujenost in vedno večje količine alkohola. Vzpon in propad glasbene zvezde, pretirano hvaljena Bette Midler, porazen scenarij, drugorazredni songi in režiser, ki ni bil dorasel zastavljeni nalogi.

Ocena: izguba časa

HELLO, DOLLY (zda 1969, mjuzikl, r: Gene Kelly, i: Barbra Streisand, Walter Matthau, Michael Crawford, E.J. Peaker, Marianne McAndrew, Tommy Tune, Louis Armstrong) Premalo cenjena in po krivici popljuvana mojstrovina, ki so ji nesramno pripisali zasluge za zaton mjuziklov. Barbra Streisand je Dolly Levi, elegantna, zvita, spletkarska, očarljiva, zloglasna, razvpita in strašno simpatična gospodična, ki se spozna na zmenke, poroke, samske moške, ovdovele dame, pohotne bogatašinje in potrebne mladce. Kot Emma, le da si je ni izmislila Jane Austen. Kot Shirley Booth iz filma The Matchmaker, le da zna tudi peti in plesati. Poznajo jo vsi, pozna jo ves Pariz. Pozna jo bogati samec Walter Matthau, ki nujno potrebuje ženo. Pozna jo tudi Michael Crawford, nerodni osemindvajsetletni mladenič, ki si želi vsaj enkrat v življenju poljubiti žensko. In seveda, pozna jo tudi nepozabni Louis Armstrong, ki ji zapoje: »Hello, Dolly.« Gene Kelly režira enako dobro kot pri Plesu v dežju in Amerikancu v Parizu, Barbra Streisand se topi od užitka, Walter in Michael nas zabavata sto na uro, dve uri in pol pa mineta v dvajsetih minutah. Gledalci so obrnili hrbet, mjuzikl je umrl, studijski šefi pa so znoreli. Jasno, saj je bil Hello, Dolly posnet dvajset let prepozno. Škoda, saj bi se v petdesetih zagotovo spremenil v največji film vseh časov.

Ocena: presežek

SUPERFLY (zda 1972, kriminalka, r: Gordon Parks Jr., i: Ron O’Neal, Carl Lee, Julius W. Harris, Sheila Fraizer, Charles McGregor) Končno film, kjer diler na koncu odnese celo kožo. Ron O’Neal je Priest, lokalni dilerski superzvezdnik, čisto pravi superfly, elegantni player, ki se odloči, da bo prodal še zadnje zaloge kokaina, pobasal milijon dolarjev in se umaknil v pokoj. Partnerji seveda ponorijo, policija mu hoče stopiti na prste, konkurenca pa tuhta kako bi ga zašila. Ostra, trda, frajerska in zares črna kriminalka, ki jo je glasbeno opremil legendarni Curtis Mayfield. Večno.

Ocena: presežek

SOLARIS (rusija 1972, znanstveno fantastična drama, r: Andrei Tarkovsky, i: Donatas Banionis, Natalya Bondarchuk, Yuri Yarvet, Anatoly Solonitsin) Ena Odiseja 2001 je bila povsem dovolj. Absolutno predolga, neverjetno dolgočasna, premalo intrigantna in zoprno razvlečena ruska klasika, komunistični odgovor na Kubrickovo Odisejo, kjer psiholog Kris (Donatas Banionis) na zapuščeni vesoljski ladji odkriva paranormalne pojave, išče skrivnostnega morilca in se srečuje s svojo mrtvo ženo (Natalya Bondarchuk). Andrei Tarkovsky znova slika, namesto da bi snemal, gledalci, ki bodo zdržali čisto do konca pa si zaslužijo spomenik na moskovskem Rdečem trgu. Očitno film, ki mu nisem bil nikoli dorasel. In film, ki bi ga moral videti vsaj stokrat, da bi me zares prevzel. No ja, Odisejo je treba videti vsaj dvatisočkrat, da jo zares poštekaš, in potem še enkrat, da jo poštekaš povsem pravilno.

Ocena: izguba časa

THE GIRL IN THE RED VELVET SWING (zda 1955, dramski triler, r: Richard Fleischer, i: Joan Collins, Ray Milland, Farley Granger, Cornelia Otis Skinner, Glenda Farrell) Ko se moški pulijo za Grace Kelly in Audrey Hepburn, dobimo komediji High Society in Sabrina, ko to počnejo zavoljo Joan Collins, pa se zgodi zverinski umor sredi prestižnega newyorškega koncerta. Gotovo ste slišali za zloglasnega arhitekta Stanforda Whitea (Ray Milland), ki je na začetku dvajsetega stoletja osvajal koketno mladenko Evelyn Nesbit (Joan Collins), si nakopal jezo njenega nevrotičnega moža Harryja Thawa (Farley Granger) in končal s prestreljeno glavo sredi prestižne newyorkške restavracije, kjer je ne glede na številne ugledne goste vedno dobil najboljši sedež v hiši. Vroče nedolžna Evelyn je bila ljubezen njegovega življenja, ki pa je žal ni mogel uradno zamenjati s svojo ugledno ženo. Ko jo je pustil na cedilu, je podlegla lepim besedam mladega gizdalinskega milijonarja Harryja Thawa, bolestno ljubosumnega na arhitektovo slavo, ki je s poroko vendarle dosegel svojo zmago. Vse dokler se nista znašla na isti prireditvi, kjer je Stanford Thaw znova dobil najboljši sedež in pobral vso pozornost javnosti. Dovršena, barvita, scenografsko bogata, psihološko dodelana in izredno prepričljiva resnična zgodba, ob kateri se lahko vprašamo, zakaj Joan Collins ni nikoli postala Elizabeth Taylor, ampak le deklica na rdeči žametni gugalnici.

Ocena: presežek

DRAGONWYCK (zda 1946, srhljivka, r: Joseph L. Mankiewicz, i: Gene Tierney, Vincet Price, Walter Huston, Glenn Langan, Anne Revere, Jessica Tandy) Prikupna Gene Tierney očitno ni gledala filma Shock, kjer je Vincent Price ravno tako umoril svojo ženo in potem edino pričo strpal v svojo umobolnico. Tokrat to stori zaradi tega, da se lahko poroči s svojo mlado sestrično, ki pa mu potem rodi hudo bolnega otroka, kar v njem povzroči srdito jezo in na plan potegne njegov pravi obraz, srhljivo, tiransko kreaturo, ki hoče stran spraviti še njo. Malce prestar, premalo napet in na trenutke dolgočasen debi legendarnega režiserja Josepha L. Mankiewicza.

Ocena: nič posebnega

SERIE NOIRE (francija 1979, komična kriminalna drama, r: Alain Corneau, i: Patrick Dewaere, Marie Trintignant, Myriam Boyer, Bernard Blier, Jeanne Herviale) Rimejk Lolite. Če zrelega moškega (Patrick Dewaere) zmeša petnajstletna deklina (Marie Trintignant), ki mu že takoj na začetku pokaže vse svoje čare, ta isti moški najprej nažene svojo ženo (Myriam Boyer), ubije mladenkino teto, ukrade njen denar, zločin naprti svojemu prijatelju, se požvižga na svojega šefa in počne reči, ki jih je pred leti počel tudi nesrečni James Mason v Kurbickovi Loliti. Zelo gledljiva, navihana, odbita in ravno prav dramska štorija za ljubitelje nevrotike.

Ocena: vredno ogleda

THE ITALIAN JOB (anglija 1969, komična kriminalka, r: Peter Collinson, i: Michael Caine, Noel Coward, Benny Hill, Raf Vallone, Maggie Blye, Tony Beckley) Skupina tatov sredi Rima ukrade za štiri milijone dolarjev zlatih ploščic, povzroči največjo prometno gnečo vseh časov in v zgodovino za vedno zapelje simpatične mini kuperčke. Izredno zabavna, dinamična, razgibana, dirkaška in morda malce preveč preprosta angleška komedija, ki je letos dobila izvrsten istoimenski ameriški rimejk. Michael Caine je vodja tolpe, Noel Coward vse skupaj organizira iz aresta, Benny Hill je zmedeni profesor, dir z avtobusom pa se je končal tako, da so gledalci pričakovali drugi, tretji, četrti in peti del.

Ocena: vredno ogleda

BEAU PERE (francija 1981, drama, r: Bertrand Blier, i: Patrick Dewaere, Ariel Besse, Maurice Ronet, Genevieve Mnich) Štirinajstletna smrklja (Ariel Besse) zapelje svojega očima (Patrick Dewaere). Dolgočasna, premalo razgibana, klišejska in mrtva inačica Lolite, kjer Patrick Dewaere za razliko od izvrstnega in izredno podobnega filma Serie Noire iz leta 1979, ne sme početi prav nobenih neumnosti. Škoda, saj mu mir in disciplina nista pisana na kožo.

Ocena: izguba časa

EL TOPO (mehika 1971, western, r: Alexandro Jodorowsky, i: Alexandro Jodorowsky, Mara Lorenzio, Robert John, Paula Romo, Brontis Jodorowsky, David Silva, Jacqueline Luis, Alfonso Arau) Kot da bi Jezus Kristus režiral The Wild Bunch. Alexandro Jodorowsky, filozof, surrealist, cirkuški klovn, lutkar, pisatelj, gledališčnik, osebni prijatelj legendarnega pantomimika Marcela Marceauja, avtor gibanja, ki je častilo bajeslovnega boga Pana, kreator stripa Fabulas Panicas, zvezda izgubljenega filma The Severed Head, kjer je igral tudi Maurice Chevalier, možakar, ki je hotel že leta 1975 ekranizirati roman Dune, v glavne vloge postaviti Orsona Wellesa in Salvadorja Dalija ter glasbo zaupati skupini Pink Floyd, in seveda režiser El Topa, kultnega vesterna, kamor je zmetal vse tisto, kar je mislil da mora. Divjo bando, Biblijo, serijo Kung Fu, Sergia Leoneja, Fellinija, surrealizem, halucinacije, seks, lezbištvo, kastracijo, menihe s krvavimi zadnjicami, nasilje, spreobrnitev, Adama, Evo, Mojzesa, Jezusa, številne filozofe, budizem, teater absurda, pantomimo, klovne, narcizem, vojerizem, akcijo, grotesko in komedijo. Zgodba o vase zagledanem odpadniku El Topu (Alexandro Jodorowsky), po naše Krtu, ki svojega sinčka (Brontis Jodorowsky) zamenja za ljubico (Mara Lorenzio) in jo mahne v puščavo, kjer s pomočjo trikov obračuna s štirimi najboljšimi revolveraši, dobi občutek krivde, se iz boga spremeni v služabnika, svojo ljubico izgubi zaradi lezbično naravnane in skrajno skrivnostne ženske v črnem (Paula Romo), dvajset let preživi v komi, se spremeni v meniha in pouličnega klovna, poskuša rešiti telesno zmaličene ujetnike, se zaljubi v simpatično pritlikavko (Jacqueline Luis) in znova sreča svojega sedaj odraslega sina (Robert John), ki ga seveda močno sovraži. Zgodba o tipu, ki ga sestavljajo najmanj trije Clinti Eastwoodi. Ki ga vodita Bog in Hudič. Ki je prepričan, da je reinkarnacija Jezusa Kristusa, the one, samo edini, prvi, zadnji, še enkrat prvi, drugi in tretji. Zoprni narcis, ki pravico vzame v svoje roke, se pusti zapeljati ženskim čarom in zmaga. Vse dokler ga ne zjebe občutek krivde. Kot odvetnika, le da zločincem sodi sam. In potem se spremeni. Za 360 stopinj. Pa četudi je bil Bog ves čas na njegovi strani. Čeprav so mu ratali skoraj vsi Jezusovi čudeži. Ko pride k sebi, si obrije brado in lase, postane David Carradine in jo mahne na odisejado. Na reševanje ljudi v stiski. Na poslednji križarski pohod. Slava mu, ko je bil zloben, je bil Jezus Kristus. Ko je prijazen, pa je Buda. Ni kaj, kultna roba v pravem pomenu besede in fetiš za ljubitelje seksa v pesku.

Ocena: vredno ogleda

Recenzija: Alien: Resurrection

10.09.2008 ob 13:00

zda 1997, režija: Jean-Pierre Jeunet, igrajo: Sigourney Weaver, Ron Perlman, Dan Hedaya, Winona Ryder, Michael Wincott, Brad Douriff

Ripley: Resurrection.

Okej, četrti Alien resda ne dosega prvega in drugega, kar pa ne pomeni, da daleč zadaj ne pusti tretjega. Še posebej, če ste ga videli v kinu, kjer so vas brez dvoma prepričale izvrstne akcijske sekvence. Prav imate, Ellen Ripley je na koncu tretjega dela umrla. Brez panike, za potrebe četrtega so jo pač klonirali. No ja, Sigourney Weaver izplačali takrat rekordnih 11 milijonov dolarjev. Samo zato, da je sprejela vlogo in obudila franšizo. Ni šlo, saj je film finančno popolnoma pogorel. Še posebej zato, ker so vanj zmetali skoraj sto milijonov dolarjev, nazaj pa so jih dobil le nekaj manj kot petdeset. In pozor, samo Weaverjeva je dobila toliko denarja, kot je znašal celotni proračun originala iz konca sedemdesetih. In prav ta napihnjenost, prav ta želja po preseganju drugega dela, povzroči največ težav sicer zelo solidnemu znanstveno fantastičnemu izdelku. To, kar je v drugem delu vžgalo, sedaj ne vžge več. Četrti del je za tretjega namreč to, kar je bil drugi za prvega, le da ni več svežine, marveč klišeji. Pa vendar, štirka kljub temu zvozi do konca in ponudi neobremenjeno akcijsko zabavo, ki jo je bilo, kot sem že dejal, najbolje videti v kinih. In pozor, pošast ima tokrat tudi čustva, saj gre za mešanico med človekom in vesoljcem. Za mešanico, ki zavrne svojo vesoljsko mater in se zaljubi v svojo človeško mamico. V našo Ellen Ripley, ki ima spet vsega dovolj. Prav zato je konec čista bomba. Čisti čustveni stampedo, kjer vam ne bo vseeno. Še posebej, če se boste zazrli v oči nesrečne pošasti, ki je v bistvu na prijazni strani. Ki bi rada le svoj mir in svoj planet.

Ocena 3 in pol


null

Recenzija: Disaster Movie

10.09.2008 ob 12:00

zda 2008, komedija, režija: Jason Friedberg & Aaron Seltzer, igrajo: Matt Lanter, Vanessa Minillo, G. Thang, Nicole Parker, Carmen Electra, Tony Cox

Resnično totalni disaster.

Če boste iskali najslabše parodije vseh časov, bosta Jason Friedberg in Aaron Seltzer več kot pravi naslov. To niso več parodije, to je žalitev za gledalce in za žanr. Povedano drugače, če ste mislili, da sta Epic Movie in Meet the Spartans najslabši parodiji vseh časov, ste se zmotili. Ta čast brez dvoma pripada Disaster Movieu, parodiji vseh aktualnih kino hitov, kjer ni smešno čisto nič. Kjer so vsi kino hitro stokrat bolj smešni od tele parodije. Disaster Movie je tako zelo slab, da ob njem tudi Shriek If You Know What I Did Last Friday the Thirteenth izgleda kot mojstrovina, Scary Movie 4 pa kot najboljša komedija vseh časov. Disaster Movie je tako zelo slab, da sploh ne boste mogli verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Tako zelo debilen, trapast in cenen je, da boste bruhali vsaj tridesetkrat. Vsakič, ko bi se morali smejati, boste bruhali. In resnično se sprašujem, kdo daje denar za take bedne filme. Za take kurčeve parodije, ki jih gladko zavrne celo Leslie Nielsen. Disaster Movie je tako grozno slab, da celo najslabši filmi Lesliea Nielsena ob njem zgledajo kot mojstrovine. Tako grozno slab, da slabši ne bi mogel biti. In tako grozno slab, da ne bo navdušil niti tistih, ki niso doslej videli še nobene druge parodije.

Ocena 1

null

Najlepša in najbolj žalostna kompozicija vseh časov

10.09.2008 ob 02:04

Ko sem prvič zaslišal Albinionijev Adagio v G molu, sem bil v nebesih. To je nekaj najlepšega, kar obstaja. To ni glasba, to je božanje srca, duše in telesa. Brez dvoma najlepša in hkrati najbolj žalostna kompozicija vseh časov. Prvič sem jo ujel na kompilaciji tako imenovanega Baročnega slavja, ki mi jo je kupil oče. Danes mi paše kot še nikoli. In prav tega, da mi tako zelo paše, se malce bojim, saj si jo zavrtim samo v trenutku, ko sem resnično žalosten.

Maestro, svaka čast.

null

LINK do kompozicije

Olimpijske igre nekoliko drugače, drugi del

9.09.2008 ob 22:26

Kot sem obljubil, nadaljujem s posebnimi olimpijskimi igrami, kjer namesto športnikov tekmujejo naši paradni politični žrebci. Tokratna disciplina bo vožnja osemkolesnika čez nogo predsednika stranke, ki mora zdržati vseh osem koles. Zanima me, kaj bi vsak izmed njih izrekel med tem trpljenjem in kdo bi jo po vaše odnesel z najmanj posledicami.

Dajte si duška, kandidati čakajo na vaše komentarje.

Evo jih:

ZMAGO JELINČIČ, BORUT PAHOR, KATARINA KRESAL, SAŠO PEČE, KARL ERJAVEC, BOJAN ŠROT, GREGOR GOLOBIČ, ANDREJ BAJUK IN JANEZ JANŠA.

null