Arhiv za September, 2008

Ljubosumje?

20.09.2008 ob 23:23

Kaj storiti, če se oseba, ki ti gre močno na kurac, tako ali drugače nenehno giblje okoli osebe, ki je tvoj partner?

Nekoč in danes: Sophia Loren

20.09.2008 ob 20:30

null null

Da ne pozabim, ravno danes jih praznuje 74.

Recenzije: Green Street Hooligans, Wicked Little Things

20.09.2008 ob 15:15

GREEN STREET HOOLIGANS (zda&anglija 2005, drama, režija: Lexi Alexander, igrajo: Elijah Wood, Charlie Hunnam, Claire Forlani, Marc Warren)

Vsako moštvo ima svoje huligane.

Green Street Hooligans, sicer izjemno insajderska študija nasilja nogometnih navijačev, izgleda kot kultni The Warriors, ki ga je konec sedemdesetih posnel Walter Hill. Kot vojna med lokalnimi bandami, ki tekmujejo za prvo mesto. Povedano drugače, nogometaši tekmujejo na travi in z žogo, huligani pa na ulici in s pestmi. Prav to zelo hitro pošteka tudi naš Matt Buckner (Elijah Wood), ameriški študent, ki pride v London na obisk k svoji sestri Shannon (Claire Forlani) in spozna življenje tamkajšnjih zagrizenih navijačev. Shannon je namreč poročena z nekdanjim šefom (Marc Warren) bande The Green Street Elite, ki jo sedaj vodi njegov divji brat Pete (Charlie Hunnam). Ker se umirjeni Matt znajde na življenjskem razpotju, zelo hitro pade v dogajanje in se navduši nad kodeksom časti, predanosti in poštenja, kar pomeni, da se začne pretepati in da postane edini jenki v bandi huliganov. Prav imate, Matt je kot Donnie Brasco, le da ne igra dvojne igre. Kot vsi tisti infiltriranci, ki se prešvercajo v mafijske vrste. Naši huligani namreč niso nič drugega kot lokalna mafija. Kot prenapihnjeni mladci, ki seks zamenjajo za pretepanje. Kot sem dejal že v uvodu, Green Street Hooligans je zelo insajderska, poznavalska in poglobljena študija nogometnega huliganstva, ki bo zadela prav vse gledalce. Ki vam bo dala misliti. In vam zastavila vprašanje, če je nogomet brez huliganstva sploh mogoč.

Ocena 4

null

WICKED LITTLE THINGS (zda 2006, grozljivka, režija: J. S. Cardone, igrajo: Lori Heuring, Scout Taylor Compton, Chloe Moretz, Geoffrey Lewis, Ben Cross)

Reciklaža kultne grozljivke Village of the Damned iz leta 1960.

Village of the Damned, ki je tri leta kasneje dobil tudi nadaljevanje Children of the Damned, je imel svetlolase otroke s svetlečimi očmi, ki so z nadnaravnimi močmi terorizirali prebivalce majhnega angleškega mesteca. Wicked Little Things, ki bi ga moral režiral Tobe Hooper, pa ima temnolase otroke s prozornimi očmi, ki terorizirajo drobno ameriško vasico. Nič čudnega, saj so pred davnimi letu umrli v zelo površni rudarski nesreči, kar pomeni, da so se sedaj vrnili kot zombiji. Ko jim zmanjka prašičjega mesa, začnejo žreti človeškega. Ko jim zmanjka izvirnih idej, pa začnejo klatiti klišeje. Prav imate, izvirnih idej jim zmanjka že na začetku.

Ocena 2

null

Righteous Kill, film, ki ga letos čakam sto na uro

20.09.2008 ob 14:30

Pa se je vendarle zgodilo. Na velika platna je prišel film Righteous Kill, kjer igrata Al Pacino in Robert DeNiro. Dva največja carja filma. Robert in Al. Al in Robert. Prvič sta se srečala v drugem Botru, kjer žal nista imela skupnih prizorov. Drugič pa v kriminalki Heat, kjer sta se samo rajcala. Zdaj v Righteous Kill bo šlo zares. Za njuno prvo pravo filmsko sodelovanje, kjer bosta ves čas skupaj na ekranu. Komaj čakam. Tudi zato, ker stranske vloge igrajo 50 Cent, John Leguizamo, Brian Dennehy in Carla Gugino.

Prvi odzivi gledalcev in kritikov resda niso najboljši, toda briga me. Komaj čakam, da ju vidim skupaj. Če bi bila poleg njiju v istem filmu še Dustin Hoffman in Jack Nicholson, pa bi se filmska umetnost tako ali tako končala. Zdaj se je pač šele začela. Tudi prav.

null

Par tedna: Meryl Streep & Pierce Brosnan

20.09.2008 ob 04:55

V novem filmu Mamma Mia sta tako prekleto popolna in enkratna, da si zaslužita tole rubriko. Ona vsem mladim igralkam pokaže, kako veliko jim manjka do prave filmske dive. On pa vsem mladim žrebcem pojasni, kako daleč so od pravega moškega.

null

Fuck off, tudi tebi, budala

19.09.2008 ob 22:47

Včeraj sem mi je med potjo v Ljubljano zgodilo nekaj neobičajnega. Nekaj premiernega in takega, da mi gre še vedno na smeh. Z avtomobilom sem zapeljal na prehitevalni pas in potegnil mimo tovornjaka. Na števcu sem imel okoli 140 km/h, kar pomeni, da nisem peljal ravno počasi. Pa vendar, zadaj se mi je nekdo prilepil za rit. Tako zelo, da sem dobil občutek, da me hoče pofukati v avspuh. To mu seveda ni bilo dovolj, zato je začel svetiti in mi dajati vedeti, da se moram umakniti, saj bi rad švignil mimo. Ker je bil malce naprej še en tovornjak, sem še malce pospešil in ga nameraval prehiteti ter se potem umakniti nazaj na desni pas.

Toda pozor, živčni pajac je zapeljal na desno in me hotel prehiteti. Ker se je precenil in ker je bilo mojih 140 zanj vendarle prehitro, se pravi, da ga je prehitro pričakal tovornjak, je seveda upočasnil in mi začel divje trobiti. Šlo mi je na smeh, umirjeno sem prehitel še en tovornjak, potem pa sem se mu umaknil na desni pas. Ko se je pripeljal mimo mene, mi je kazal, da sem zmešan, na koncu pa mi je stisnil še sredinca. Obrnil sem glavo, se mu nasmejal in mu sredinca pokazal nazaj.

Njegova jeza bi mi bila jasna, če bi po prehitevalnem pasu peljal 100 km/h in če bi moje prehitevanje trajalo več kot trideset sekund. Ker temu ni bilo tako, ga nisem štekal in še danes mi gre na smeh, da se je tako močno razpizdil. Pajac pač. Kar žal mi je, da sem se mu umaknil, da ga nisem šel potem prehitevat nazaj in ga še malo jebat v glavo. Zaslužil bi si.

In da ne pozabim, bil je iz Murske Sobote. Če ga še kdaj srečam, pa mu bom stisnil še enega sredinca in ga vprašal, če ga morda ne tišči kakat.

Pajac blesavi.

null

Kretenu z Locala sem dolžan opravičilo

19.09.2008 ob 21:32

V soboto sva jo s punco po premieri filma To je on mahnila v celjski Local. V še vedno najbolj priljubljeno zbirališče takšnih in drugačnih Celjanov. Torej v lokal, kjer je gužva in kjer ne moreš pričakovati, da boš za šankom pijačo dobil v eni minuti. Okej, toda da je ne dobiš niti v pol ure in da prav vsi natakarji mimo tebe hodijo kot da te ni, pa je malo preveč. Še posebej, če jih nekajkrat prijazno opozoriš, da čakaš in da bi rad naročil pijačo. Še posebej, če vedo, da ne boš naročil piva in špricerja, marveč nekaj dražjega, kar pomeni, da bodo na tebi lepo zaslužili, saj so te navajeni in dobro vedo, da ne piješ poceni pijač.

Pa vendar, sobota ni bil moj dan za naročanje pijače. Na kurčev long island koktejl sem čakal zajebane pol ure. Ko me je kretenski natakar vendarle opazil in mi rekel, kaj bi rad naročil, sem ga seveda nadrl in mu povedal, da ga čakam pol ure, da to ni pošteno, da so bili vsi ostali že zdavnaj na vrsti in da naj ga ne serje s takimi bednimi forami. Poba me je seveda gledal zelo čudno. Kot da sem tečna stranka in kot da bi moral razumeti, da je treba pač čakati cele pol ure za pijačo. Ko me je še enkrat vprašal, kaj želim naročiti, sem ga še enkrat nadrl in mu pojasnil vse, kar mi je ležalo na duši.

Kaj takšnega nisem storil še nikoli. Vedno sem bil zelo potrpežljiv in sem lepo počakal na svoje naročilo. Toda tokrat sem čakal predolgo in sem pač popizdil. Poba me je gledal kot tele v nova vrata, jaz pa sem izpadel kot prepotenten bedak, ki se pizdi sredi lokala. Ko sem pijačo vendarle naročil in jo dobil, sem ga prijazno ogovoril še enkrat, mu pojasnil, da sem res dolgo čakal in da naj se ne jezi name, ker sem se jaz ujezil nanj. Stisnila sva si roko in vse je bilo okej.

Pa vendar, sem kretenu z Locala res dolžan opravičilo, da sem ga nadrl?

Prdenje in plešavost

19.09.2008 ob 21:08

Pustimo namerno prdenje, ki bi ga lahko morda zadržali, pa ga iz inata izvedemo tam, kjer je najmanj treba in tam, kjer vemo, da bo izpadlo zelo ogabno in morda celo smešno. Spregovoril bi rad o prdenju, ki nas zadane takrat, ko je najmanj treba. In takrat, ko ga ne moremo zadržati. Torej takrat, ko nas matrajo hudi vetrovi in prebavne motnje. Takrat torej prdimo, ker nam drugega ne preostane. Ker nas zvija, muči in povzroča bolečine. Če ne bi prdnili, bi nas razneslo. Toda pozor, ljudje, ki so okoli nas, tega nočejo razumeti. Po njihovem bi lahko prdenje zadržali in ga izvedli tako, da ne bi smrdelo. Da bi torej dišalo in da se ga ne bi slišalo. Nas matra, zvija, črviči in trga, oni pa nam težijo, da smo pizde, ker prdimo, smrdimo in spuščamo ogabne zvoke. Rekoč: “Jaoooo, nehaj no. Zakaj prdiš, kako si lahko taka svinja. Daj spizdi drugam. Ne morem dihati. Mater si kreten, da prdiš. Joj, kako smrdi.”

null

Fuck off. Saj ne prdim iz užitka. Prdim zato, ker me matra prebava. In ker zajebavajo vetrovi. Ker sem žrl fižol in ker sem že nekaj ur nesrečen ubožec. Misliš, da mi paše, da prdim in da je meni vonj mojega prdenja seksi? Ljudje smo res smešni, ki slišimo nekoga, ki prdne. Vedno ga vzamemo tako, kot da mu tega ne bi bilo treba narediti in da je prasec, da je to naredil. Ko prdnemo sami, je situacija seveda drugačna. Takrat nam je nerodno in upamo, da bo tisti, ki je z nami, to razumel na pravi način. Ker ne razume, smo užaljeni in se nam zdi zamalo. Pozabimo, da smo sami popolnoma isti in da smo se še nekaj časa nazaj do iste osebe obnašali kot totalni kreteni, ko je prdnila.

null

Še hujši pa smo, ko pride do plešavosti. Ko torej srečamo nekoga, ki je začel izgubljati lase. Komentarji v stilu: “Glej ga, kako pleši. Joj, kaka pleša se mu dela. Mater, ta pa bo hitro plešast,” ali pa: “Ti boš pa plešast, a ne. A veš da plešiš. Joj no, zakaj boš ravno ti brez las.” kar dežujejo iz nas. Kot da moramo dati vedeti, da nekdo pleši in o tem podati strokovno mnenje. Kot da je tisti, ki postaja plešast, sam kriv za tako stanje. Kot da uživa, da je plešast. Kot da je hotel postati plešast in so mu šli gosti lasje močno na živce. Mater smo kretenska bitja. In to pri zadevi, ki ni nikoli prijetna za osebo, ki zgublja lase. Še posebej, če gre za leta, ko to ni najbolj pogosto. In prav takrat ljudje najraje dajejo debilne komentarje. Rekoč: “Tako mlad, pa že tako plešast.” Ali pa: “Glej ga, misli, da je kul, v resnici pa se mu dela pleša.” In seveda: “Glej tega bedaka, češe se čez plešo, pa nima pojma, da vsi vedo, da je brez las.”

null

Ljudje smo res čudna in otročja bitja. Prav uživamo, če nekdo ratuje plešast. Še posebej, če ga ne maramo in če hočemo na njem na vsak način najti napake. In ko najdemo plešo, smo v raju in si dajemo duška. To je defektno in za v vrtec. Toda takšni smo. In v tem najdemo neko perverzno zadovoljstvo. Rekoč: “Glej ga kretena, brez las bo, dajmo se delati norca iz njega.” Da bomo človeka, ki se močno sekira glede tega, morda spravili v zelo žalostno stanje, seveda ne pomislimo. Mi pač furamo svoj debilizem in mislimo, da smo frajerji. Kot da si je plešo zaslužil in da v njej uživa. Kot da jo skriva zato, ker je to njegov hobi. In kot da le on ne ve, da se mu pleša dela. Pri takih ljudeh mi je seveda najbolj smešno to, da pozabijo, da bo plešavost slej kot prej ujela tudi njihovo glavo. Da bodo tudi oni postali tarča zbadljivk in trapastih komentarjev. Če ne zaradi genov, pa zaradi kake bolezni, ki jim bo zjebala lase. In da ne pozabim, novica o plešavosti se prime kot drek. Eden jo izreče, drugi jo zagrabi, tretji jo objavi, četrti jo pelje dalje, peti pa komaj čaka, da jo bo povedal šestemu, ki je že na preži, da jo zaupa sedmemu. Otroci smo. In to hujši od pravih otrok.

Rhyme G vabi na hip hop zabavo

19.09.2008 ob 01:34

Kdor ima rad dobro hip hop zabavo, naj ta petek zvečer prileti v celjski Planet Tuš, kjer mladi raper Rhyme God organizira čisto pravo hip hop žurko. Poba obljublja obilo dobre glasbe, freestyle tekmovanje in tako imenovani open mic šov.

Recenzije: Black Christmas

19.09.2008 ob 01:30

zda 2006, grozljivka, režija: Glen Morgan, igrajo: Katie Cassidy, Michelle Trachtenberg, Kristen Coke, Mary Elizabeth Winstead, Andrea Martin, Lacey Chabert

Soliden rimejk kultnega originala iz leta 1974.

Noč čarovnic je imela Michaela Myersa, Božič pa ima Billyja Lenza. Nevarnega psihopata, ki po dolgih letih umobolnice pobegne na prostost in si privošči mesarjenje nič hudega slutečih deklet, na katere v veliki stari hiši pazi Andrea Martin. Tista Andrea Martin, ki ste jo leta 1974 ujeli tudi v originalu. In pozor, Billyju se zasuče zaradi nore mame, ki prav na Božič zakolje njegovega očeta. Še več, ki prav na Božič izvede incest, ga posili in rodi njegovo hčerko, ki je hkrati tudi njegova sestra. Bolna zgodovina serijskega morilca, ki mu pravzaprav ne gre zameriti vse te jeze. Vse te želje po klanju, sekanju in mesarjenju žrtev. Black Christmas je resda še eden v vrsti klišejskih rimejkov starih dobrih grozljivk iz sedemdesetih in osemdesetih, toda za razliko od večine obvlada atmosfero in nas nekajkrat pošteno prestraši. Še posebej v trenutku, ko na sceno prikoraka Billyjeva sestra Agnes, s katero ni dobro zobati češenj.

Ocena 3

null

Kulti in klasike: The Last House on the Left

18.09.2008 ob 11:00

zda 1972, srhljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Sandra Cassel, Lucy Grantham, David Hess, Fred J. Lincoln, Martin Kove, Jeramie Rain, Richard Towers, Cynthia Carr

Če hočete videti, kako izgleda pravo maščevanje, si raje privoščite film I Spit on your Grave.

Okej, prizor, kjer mati med felacijo odgrizne penis tipu, ki je malo nazaj posilil njeno hčerko, zadane sto na uro. Kot prizori mučenja dveh mladenk, na kateri se spravi skupina štirih psihopatov, očitno fanov Charlesa Mansona, ki si pač želijo malce perverzne in krvave zabave. Toda The Last House on the Left, sicer čistokrvna kultna roba in debi Wesa Cravena, kljub temu deluje amatersko, neprepričljivo in tako, da se mu vidi, da je bil posnet le z namenom šokiranja gledalcev. Pač zato, da so cezorji dobili sive lase, zeleni režiser pa na široko odprta vrata za nove in veliko boljše projekte. Ultimativni film maščevanja, kjer povračilni udarec izvedeta starša ene izmed umorjenih mladenk, naj bi bil v resnici rimejk Bergmanove klasike Deviški izvir, kar je žaljiva, trapasta in nesramna ideja. Še posebej, ker imamo vseskozi občutek, da punci med mučenjem in izvajanjem ogabnih nalog uživata in ne izkoristita niti ene možnosti, da bi pobegnili. In pozor, tisti DVD cover s hišo je tako zelo zavajajoč, da me je prijelo bruhat. Kot gledalce, ki so leta 1972 tole pizdarijo prvič videli v kinu.

Ocena 2

null

Recenzije: Funny Games (2007)

17.09.2008 ob 19:00

zda 2007, triler, režija: Michael Haneke, igrajo: Tim Roth, Naomi Watts, Michael Pitt, Brady Corbet, Siobhan Fallon

Samo za tiste, ki niso videli originala.

Kot veste je Michael Haneke leta 1997 posnel Funny Games, odličen, prepričljiv, klavstrofobičen in divji triler, ki nam še danes ne da miru. Verjetno enega najboljših avstrijskih filmov zadnjih let, ki mu je sedaj dosnel še ameriški rimejk. To me pravzaprav močno preseneča. To je pravzaprav hudo odveč. Funny Games je bil namreč film, ki ni potreboval rimejka. Ki ni potreboval niti parafraze, kaj šele kaj drugega. Ki je bil dovolj sam zase. Ki je bil tako zelo dober, da so ga lahko gledalci vsako leto znova vzeli kot rimejk in ga gledali po potrebi. Jasno, ameriški verziji manjka vse tisto, kar je imela avstrijska. Pa četudi jo je posnel isti režiser. Vse je čudno, hladno, neprepričljivo in celo dolgočasno. Tako, da se vidi, da je šlo za prisilo. Za film, ki ga je bilo treba posneti. In za film, ki ga ne bi bilo treba posneti. Na muhi sta zakonca Tim Roth in Naomi Watts, ki izgledata kot dva čapca. Kot dva nesrečnika, ki bi se ustrašila celo stare mame. Prav zato se ustrašita dveh mulcev, ki se je ne bi na tak način ustrašil nihče. Michael Pitt in Brady Corbet, ki ta dva mulca igrata, sta namreč premehka. Takšna, da ju ne bi smeli vzeti zares. In takšna, da se ju ne bi smeli prestrašiti niti sredi noči. Kaj šele sredi belega dneva, ko prideta po jajca. Prav imate, glavna težava ameriške verzije je v igralski ekipi, ki deluje smešno, neprepričljivo in dolgočasno. Tako, da bi morali večino njihovih prizorov pustiti na montažnem pultu. No ja, tam bi moral ostati tudi film, ki ga ne bi smeli nikoli posneti na tak način. Ki bi ga moral režirati nekdo drug. Michael Haneke je bil leta 1997 namreč predober celo za samega sebe.

Ocena 2 in pol

null

Recenzija: Mamma Mia

17.09.2008 ob 16:03

zda 2008, glasbena komedija, režija: Phyllida Lloyd, igrajo: Meryl Streep, Pierce Brosnan, Colin Firth, Julie Walters, Stellan Skarsgard, Christine Baranski, Amanda Seyfried, Dominic Cooper

Film leta.

Mamma Mia je prišla ob prvem času. V času, ko so ljudje nezadovoljni s svojim življenjem. S povišanimi cenami v trgovinah, s predvolilno mineštro in vsem tistim, kar prinaša tranzicijsko obdobje evra, Evropske unije in vseh ostalih pizdarij, ki se dogajajo zadnja leta. Točno tako, Mamma Mia je zdravilo za Janeza Janšo. Če vam gre Janševa vlada na živce, je Mamma Mia pravi naslov za vas. Zavoljo dogajanja na platnu boste namreč pozabili na vse tegobe, ki vas pestijo, in se za nekaj časa povsem neobremenjeno prepustili nadvse simpatični, zabavni, romantični, idilični ter pravljični komediji. Čudovitem mjuziklu, ki se dogaja v Grčiji. V hotelu Donne Sheridan (Meryl Streep), ki čaka na poroko svoje edinke Sophie (Amanda Seyfried). Jasno, na poroko prideta tudi Donnini najboljši prijateljici Rosie (Julie Walters) in Tanya (Christine Baranski), nekdanji članici super popularnega tria Donna in Dinamitke, ki je prepeval prav vse hite skupine Abba. Če rečemo, da je Mamma Mia Abbin greatest hits, seveda ne zgrešimo. Če rečemo, da gre za enega najbolj prikupnih glasbenih filmov vseh časov, pa prav tako ne bomo daleč. Res je, Mamma Mia je krasen film. Tisti pravi feel good movie of the year, ki ga nujno potrebuje prav vsak leto. Ki so ga prav letos več kot potrebovali tudi slovenski gledalci, prav tako hudi oboževalci legendarne Abbe. In pozor, zgodba se zavrti tudi okoli skrivnosti pravega očeta dvajsetletne Sophie, ki na skrivaj pokliče vse tri možne kandidate. Billa Andersona (Stellan Skarsgard), Sama Carmichaela (Pierce Brosnan) in Harryja Brighta (Colin Firth), ki so se istega leta strastno ljubili z njeno mamo Donno. Zares lep film, kjer čisto vsi igralci pridejo na svoj račun in ujamejo pet minut Abbe. Ne spomnim se filma, kjer bi igralska ekipa delovala tako homogeno, tako zelo prepričljivo, tako zelo simpatično in tako, da se ji vidi, da tudi v resnici uživa sto na uro. Ne spomnim se filma, kjer ne bi našel niti ene napake. In filma, kjer sem hotel ob vsaki pesmi vstati, plesati in prepevati pred celo dvorano. Vse to je Mamma Mia, film leta, ki smo ga nujno potrebovali. In po katerem bo naše življenje vsaj za nekaj dni bolj veselo in radostno. Kljub temu, da v Grčiji še nihče ni slišal za DNK teste, s katerimi kot za šalo določiš pravega očeta.

Ocena: 10/10

null

Recenzije: Hellboy, Hellboy II: The Golden Army

16.09.2008 ob 19:27

HELLBOY (zda 2004, pustolovska akcija, režija: Guillermo del Toro, igrajo: Ron Perlman, John Hurt, Selma Blair, Jeffrey Tambor, Rupert Evans, Karel Roden, Doug Jones)

Izjemno frajerska ekranizacija kultnega stripa, ki kot za šalo obračuna s filmi Blade, Hulk, Men in Black, Aliens, Evil Dead, X-Men, Spawn in Dick Tracy.

»Obljubim ti, da bom vedno izgledal tako dobro,« svoji najboljši prijateljici Liz Sherman (Selma Blair) zaupa Hellboy (Ron Perlman), sila zvezdniški superjunak, rdeča verzija Hulka, poslednji Mož X in član tajne elitne organizacije mutantov, ki morajo pod vodstvom profesorja Brooma (John Hurt) v kozji rog ugnati zloglasnega Rasputina ter njegove nacistične kolege. Divje zlobneže z vojsko podvodnih pošasti, ki so ob koncu druge svetovne vojne sklenili pakt s hudičem in odprli časovni portal na drugo stran. The League of Extraordinary Gentleman 2? Ne, marveč zares izjemna, efektov polna, vseskozi zabavna, sila frajerska, navihana, črno humorna in z zares pestro paleto pošasti nafilana ekranizacija kultnega stripa, ki jo odnese krepko čez večino podobnih filmov, s katerimi si lahko naš Hellboy zjutraj in zvečer brez sramu obriše rit.

Ocena: 9/10

null

HELLBOY II: The Golden Army (zda 2008, pustolovska akcija, režija: Guillermo del Toro, igrajo: Ron Perlman, Selma Blair, Jeffrey Tambor, Doug Jones, Luke Goss, Anna Walton, John Hurt)

Malce slabše, pa vendar dovolj skulirano nadaljevanje, zaradi katerega se Hellboy, če bi živel v resnici, brez dvoma ne bi držal za glavo.

Hellboy 2 ima vse tisto, kar je imel Hellboy, le da gre malce predaleč in ima tudi vse tisto, kar ne bi bilo treba. Hellboy 2 je za Hellboyja to, kar je bil Aliens za Aliena. Ali še bolje, kar je bil Alien 4 za Aliena 3, le da gre dejansko za slabši film, kjer je vsega malce preveč. In ta preveč je odveč. Tako zelo, da dobimo občutek, da gledamo še eno znanstveno fantastično sranje, kjer nas hočejo nategniti s posebnimi efekti in pretirano uporabo domišljije. Da dobimo občutek, kot da gledamo novo nadaljevanje Mož X, ali še bolje, novo nadaljevanje Fantastičnih štiri, ali če hočete, še enega Hulka. Da gledamo film, ki si želi svojega predhodnika preseči prav tam, kjer to ni potrebno. Se pravi tam, kjer je bil predhodnik brez napak. Pa vendar, režiser Guillermo del Toro se zaveda, da ne sme razočarati. Da mora v vso to popcorn pizdarijo vtakniti tudi prebrisane in sveže prijeme, ki jih drugi podobni filmi nimajo. In to ga dvigne nad povprečje. To ga dvigne blizu originala in tja, kjer iz kina ne bomo odšli razočarani. Vizualno popolna in hudičevo frajerska pizdarija, ki ponudi tudi dušo in posebne efekte hvala bogu večkrat nadomesti z dovolj dobro dramatizacijo, situacijami in dialogi, ki zadenejo v polno. Ki gledalcu ponudijo prebrisano mešanico pompa, kiča, humorja, akcije, borilnih veščin, znanstvene fantastike in ljubezenske zgodbe, kamor tokrat pade tudi tenkočutni Abe Sapien (Doug Jones), ki svoje srce preda skrivnostni princeski Nuali (Anna Walton). Sestri krvoločnega princa Nuada (Luke Goss), ki hoče prebudi zloglasno Zlato armado. Starodavno spečo vojsko, s katero kani zavladati svetu. Jasno, na prste mu stopi naš Hellboy (Ron Perlman), možakar v krizi identitete, ki ga pestijo tudi ljubezenski problemi z ognjeno Liz Sherman (Selma Blair). Uganili ste, tip ne pospravlja svojega stanovanja. Kot vsak pravi dedec. Kot super junak, ki mu gre na živce, da je super junak. Še en Hancock? Dajte no, Hancock je pička, Hellboy pa je faca. Verjetno največji farjer, kar jih je. Pa četudi si mora brusiti rogove in se skrivati v tajni organizaciji, ki jo še vedno vodi bivši FBI agent Tom Manning (Jeffrey Tambor).

Ocena: 8/10

null

So Slovenci res tako nori, da seksajo z živalmi?

12.09.2008 ob 16:30

Ne nekem domačem spletnem portalu so izvedli anketo, kjer so moške in ženske spraševali po neobičajnih spolnih praksah in jim dali kar nekaj možnosti izbire. In pozor, seks z živalmi je pri obeh spolih prejel kar 5 odstotkov glasov. Da se razumemo, vprašanje ni šlo, če bi poskusili, marveč, če so že poskusili. Okej, še vedno obstaja možnost, da so se uporabniki portala malce pošalili, toda kaj, če se niso. Kaj če Slovenci in Slovenke res seksajo z živalmi. Moški recimo z ovcami in kozami, ženske pa s psi in prašiči. Misel mi obrača želodec. Močno upam, da je šlo le za šalo in da se Slovenija ni spremenila v stari Rim.

Saj res, moraš ovco pred seksom vprašati, če je razpoložena za seks?