Kulti in klasike: Funny Face, Coogan’s Bluff, Stalag 17, East of Eden, Le Mepris, Gunslinger, Eraserhead, Rollerball, Earthquake

7.09.2008 ob 04:42

FUNNY FACE (zda 1957, mjuzikl, r: Stanley Donen, i: Audrey Hepburn, Fred Astaire, Kay Thompson, Michel Auclair) Audrey Hepburn kot manekenka. Dolgočasne glasbene sekvence, preveč povprečna zgodbica, nemudoma pozabljive pesmice in preklasta Audrey Hepburn, ki se iz knjižničarke po zaslugi fotografa Freda Astairea spremeni v vrhunski foto model. Fredko je igral glavno vlogo že leta 1927, ko je mjuzikl na oder postavil George Gershwin, Audrey pa je zavrnila legendarno Gigi in se nam odkupila šele sedem let kasneje v filmu My Fair Lady, kjer pa so njene pevske sposobnosti na njeno veliko žalost zamenjali s profesionalno pevko. In da ne pozabim, glavno vlogo bi morala igrati Cyd Charisse, ki je hvala bogu rekla ne.

Ocena: nič posebnega

null

COOGAN’S BLUFF (zda 1968, komična kriminalka, r: Don Siegel, i: Clint Eastwood, Lee J. Coob, Susan Clark, Tisha Sterling, Don Stroud)  Film, po zaslugi katerega je Dennis Weaver nekaj let kasneje postal znameniti šerif McCloud. Clint Eastwood je Coogan, kavboj iz Arizone, ki pride v New York in se obnaša kot da je prišel v Teksas. Kolegi ga ne razumejo, ženske ga vzamejo povsem napačno, kriminalci pa nimajo pojma, da bodo na koncu vseeno dobili svojo poslednjo cigareto. Vseskozi prekleto zabavna kriminalna štorija, ki ga polomi v zadnji tretjini, ko se začne jemati preveč resno.

Ocena: vredno ogleda

null

STALAG 17 (zda 1953, vojaška drama, r: Billy Wilder, i: William Holden, Don Taylor, Otto Preminger, Peter Graves, Robert Strauss, Harvey Lembeck, Sig Ruman) Žur v nemškem vojaškem taborišču, kjer ameriški vojaki v prostem času z rašpetlinom gledajo ruske ujetnice. Billy Wilder, mojster satire, farse, črnega humorja in pikrih bodic, je leta 1953 pod lupo vzel nemške zaporniške kampe, kjer so ameriški ujetniki igrali karte, plesali, drkali na Rusinje, sanjali o Betty Grable, zafrkavali nemške generale, dobivali pisma svojih žena, pili domače žganje, prekupčevali s cigaretami, prirejali tekme z mišmi in iskali špiclja, ki je vse njihove skrivnosti, vključno z načrtom pobega sila pomembnega polkovnika, ščvekal Nemcem. William Holden je snel oskarja, Robert Strauss se je zapisal med legende, Otto Preminger pa bi lahko dobil svoj lasten tv šov in se spremenil v Johnnyja Carsona. Film, brez katerega ne bi bilo Kaznilnice odrešitve in Roberta Altmana.

Ocena: mojstrovina

null

EAST OF EDEN (1955, drama, r: Elia Kazan, i: James Dean, Julie Harris, Raymond Massey, Jo Van Fleet, Burl Ives) Zastarela, predolga in razvlečena zgodbica o bratih, ki se borita za naklonjenost svojega očeta. James Dean je resda prvič pokazal, da zna igrati bolje kot Marlon Brando, kar pa ne pomeni, da je igral bolje kot filmih Velikan in Upornik brez razloga, znatno superiornejših klasikah, ki East of Eden pošljeta v vrtec. Preživeto in oskar za Jo Van Fleet.

Ocena: nič posebnega

null

LE MEPRIS (francija/italija 1963, drama, r: Jean-Luc Godard, i: Brigitte Bradot, Michel Piccoli, Jack Palance, Fritz Lang, Georgia Moll) Gola zadnjica Brigitte Bardot zavrti glavo producentu Jacku Palanceu, ki v Italiji financira najnovejši film znamenitega Fritza Langa. Le Mepris, sicer film, s katerim je Jean-Luc Godard prefinjeno napadel hollywoodskega producenta Josepha E. Levinea, na zelo intimen, Godardu značilen način, zmeša zakulisne filmske štose in štorijo o scenaristu (Michel Piccoli), ki se prepira s svojo ženo (Brigitte Bardot), se odloča, ali bo sploh napisal scenarij za najnovejši Langov film, ugotavlja, da mu producent (Jack Palance) skače v zelje in počasi izgublja voljo ter živce. In samo pomislite, film je tudi dejansko produciral Joseph E. Levine, Langa je odigral kar sam Fritz Lang, Godard pa si je privoščil sekundno vlogico njegovega pomočnika. V planu sta bila Frank Sinatra in Kim Novak, ki sta rekla ne, potem sta na vrsto prišla Sophia Loren in Marcello Mastroianni, ki nista bila po godu Godardu, na koncu pa je priletela Brigitte Bardot ter nam dokazala, da zna tudi igrati, če le hoče in če ji seveda dajo možnost.

Ocena: vredno ogleda

null

GUNSLINGER (zda 1956, vestern, r: Roger Corman, i: Beverly Garland, John Ireland, Aalison Hayes, Martin Kingsley) Efektno, učinkovito in brez odvečnih besed. Roger Corman, kralj neodvisne produkcije, ki je v šestdesetih letih zaslovel z nizkoproračunskimi grozljivkami, je leta 1956 Hollywoodu pokazal kako se delajo prav posebne štorije iz Divjega zahoda. V glavno vlogo je namreč postavil ženskega šerifa, čisto pravo Calamity Jane šerifinjo, ki mora v slabem tednu obračunati z lokalno matrono, njenim hinavskim pomočnikom in najetim revolverašem, v katerega se seveda tudi strastno zaljubi. In samo pomislite, istega leta je posnel tudi vestern The Oklahoma Woman, zgodbo o največjem nepridipravu Divjega zahoda, ki je bil, ne boste verjeli, ravno tako ženska. Povedano drugače, Roger Corman je bil torej režiser, ki je ženskam vrnil vse tisto, kar so jim vzeli ostali vesterni.

Ocena: presežek

null

ERASERHEAD (zda 1978, komično znanstveno fantastična grozljivka, r: David Lynch, i: Jack Nance, Charlotte Stewart, Allen Joseph, Jeanne Bates, Judith Anna Roberts) Nesramno bizaren, uživaško morbiden in ogabno užiten debi Davida Lyncha, ki me je dve leti kasneje za vedno osvojil še s Človekom slonom. Megla, čudne frizure, mešičkaste ženske v radiatorjih, odsekane glave iz katerih delajo svinčnike, orjaške semenčice, pohotne matere, klinično mrtve babice, hromi očetje, prostitutke, cigareti, seks in jokajoči zarodki. Zgodba za ljubitelje skrajno nenavadnih pojavov, morastih sanj, nedonošenih dojenčkov in vesoljskih stvorov. Debi vseh debijev, kult vseh kultov in film, ki ga ne bi upali režirati niti Roger Corman, George A. Romero in Larry Cohen.

Ocena: presežek

null

ROLLERBALL (zda 1975, akcija, r: Norman Jewison, i: James Caan, John Beck, John Houseman, Maud Adams, Moses Gunn, Ralph Richardson) Zelo prazna futuristično akcijska pustolovščina o času, ko gledalce rajca samo že izredno groba mešanica hokeja, kotalkanja, ameriškega nogometa in motorističnih dirk. James Caan je Jonathan E, absolutna zvezda rollerballa, modernega in sila nasilnega športa, ki ga hočejo šefi po desetih uspešnih sezonah poslati v pokoj. Ker reče ne, ga čaka divja poslovilna tekma, v kateri se bo igralo na življenje in smrt. Do zadnjega diha in poslednje kaplje krvi. Spretna režija, adrenalinske sekvence, herojski zaključek in na žalost vseskozi prazna, mrtva, hladna in dolgočasna atmosfera. Brez skrbi, rimejk iz leta 2002 je bil še slabši.

Ocena: izguba časa

null

EARTHQUAKE (zda 1974, film katastrofe, r: Mark Robson, i: Charlton Heston, Ava Gardner, Genevieve Bujold, George Kennedy, Richard Roundtree, Lorne Greene, Barry Sullivan, Marjoe Gortner, Victoria Principal, Donald Moffat, Pedro Armendariz Jr, Walter Matthau) Tako zelo slabo, da se je Walter Matthau v odjavno špico podpisal kar z originalni priimkom Matuschanskyasky. Los Angeles je v hudi krizi. Pa ne zaradi vedno jezne Zsa Zsa Gabor, ki ji policist George Kennedy pomendra travo, marveč zaradi uničujočega potresa, ki ga na koncu ne preživi niti poslovnež Charlton Heston, narodni heroj številka ena. Ko se potres končno umiri, poči še jez, ki za sabo potegne deročo vodo, v kateri utoni celo Ava Gardner, sicer Hestonova suicidna žena, jezna na njegovo seski ljubico Genevieve Bujold. Posebni efekti so leta 1974 resda sneli oskarja, danes pa vse skupaj deluje kot igra dveh šibičnih škatel, ki sta se pač znašli med pihanjem otrok v vrtcu. Shaft Richard Roundtree se ne glede na potres ves čas trudi, da bi postal najboljši kaskader v mestu, Lorne Greene se žrtvuje za svoje delavce, vroča Marjoe Gortner se znajde v krempljih psihopata, Walter Matthau pije in umre, gospod Richter pa trese tako zelo močno, da prekine celo najnovejši vestern Clinta Eastwooda. Scenarij je napisal sam Mario Puzo, avtor Botra, kar je žalostno, saj gre za porazno dramaturgijo, nepotrebne dialoge, bedaste zaplete in oslovske like. Torej za film, ki je lahko vžgal samo leta 1974. In ko na koncu nekdo zine, da je bil Los Angeles nekoč lepo mesto, se človek vpraša, kdaj ga bo potres porušil tudi v resnici in kdaj bo CNN vse skupaj prenašal še v živo. The Towering Inferno je bil kul, Earthquake pa dela sramoto celo potresom v Sloveniji.

Ocena: izguba časa

null

 

5 komentarjev na “Kulti in klasike: Funny Face, Coogan’s Bluff, Stalag 17, East of Eden, Le Mepris, Gunslinger, Eraserhead, Rollerball, Earthquake”

  1. filmoljub pravi:

    Faca si mi, ker ne ostopaš od svojega mnenja in se dobro odzivaš na kritike, tudi tiste žaljive in nesramne.

    Pri Rollerballu si bil preveč oster. Film ima skorajda kulten status med futurističnimi distopijami (skoraj takega kot Logan’s Run) in je navsezadnje dobil par prestižnih nagrad, med njimi zelo ugledno BAFTA.

    Pri Eraserheadu bi si želel malo bolj obširne recenzije, če praviš, da ti je tako všeč. Je pa tudi meni Človek slon najboljši Lynchov izdelek in recenzijo si lahko prebereš na mojem blogu.

    Ostalih filmov pa bodisi ne poznam oz. se jih slabo spomnim. Kot kaže, me krepko vodiš po skupni količini videnih filmov – če že ne po dolžini in argumentaciji recenzij. :D

  2. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Ti si dokaz, da je debata, četudi se dva popolnoma nič ne strinjata, zelo fina in na nivoju. To mi je zelo všeč.
    Glede Rollerballa, meni je navadno sranje, pa četudi uživa ne vem kakšnen status. Isto bi lahko rekel tudi za Logan’s Run, ki me prav tako niti malo ni zadel.
    Te ocene so res bolj kratke, saj jih pobiram od nazaj. Naj tako ostane, da bralci med prebiranjem ne zaspijo :)
    Glede Človeka slona, brez dvoma eden mojih najboljših filmov vseh časov.

  3. » Hitra roba pravi:

    [...] prazen, mizerno oscenarjen, dolgočasen, razvlečen, nezanimiv in na celi črti porazen rimejk istoimenskega filma, ki ga je leta 1975 posnel Norman Jewison. Rollerball izgleda bedasto, osladno, patetično in tako [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Arhiv Bloga » Recenzija: Real Steel pravi:

    [...] gladiatorske igre, ki kanček spominjajo tudi na tretjega Mad Maxa, to je šov, ki vleče tudi na Rollerball, če res raztegnem kontekst in dodam še norije filma Death Race. In kar je najbolj pomembno, to je [...]

  5. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Dirty Harry (1971) pravi:

    [...] Dona Siegela, ki je Eastwooda iz vesternov in vojnih filmov prvič potegnil že leta 1968 v filmu Coogan’s Bluff in ga potem režiral še v filmih Two Mules For Sister Sara, Escape From Alcatraz in The Beguiled, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !