Arhiv za Avgust, 2008

Moški, zaradi katerih so ženske in geji letos gledali olimpijske igre, ali kako nisem našel niti ene takšne lestvice

22.08.2008 ob 05:21

Ker imam lestvic za najlepšo babnico olimpijskih iger na Kitajskem vrh glave, sem se odločil, da vam skušam servirati lestvico najbolj atraktivnih dedcev. Se pravi športnikov, zavoljo katerih so letošnjo olimpijado gledale ženske in geji. In pozor, takšna lestvica ne obstaja, ali pa je ne najdem. No ja, pri Cosmopolitanu jo imajo, a so tipčki tako povprečni, da jo je bolje ignorirati. Mar to pomeni, da je gledanje športa le še domena moških in da samo moški sestavljajo lepotne lestvice? To se mi zdi za tak dogodek malce čudno in celo diskriminatorno. Kako je mogoče, da obstaja na stotine lestvic z ženskami in niti ene z moškimi? So se vse ženske zadovoljile z nedavnim nogometnim prvenstvom, ali pa jih takšna sranja res ne zanimajo?

Da pa bo pravici vsaj malce zadoščeno, sem izbrskal mladeniča Seana Rosenthala, odbojkaša, ki bi brez dvoma sodil na takšno lepotno lestvico.

Pa vseeno, drage dame in dragi geji, kateri športniki so vam letos še pogreli srce in zavoljo katerih ste sedeli pred tv sprejemniki?

Recenzije: The Mummy: Tomb of the Dragon Emperor

22.08.2008 ob 05:00

zda 2008, avantura, režija: Rob Cohen, igrajo: Brendan Fraser, Maria Bello, Jet Li, John Hannah, Michelle Yeoh, Luke Ford, Isabella Leong

Film, kjer oče zgleda enako star kot sin, ne more biti drugega kot film, ki je prišel ob napačnem času in vsaj šest let prepozno. 

Tretji Mumiji ne moremo očitati atmosfere, efektov, akcije, reakcije in dejstva, da je kaj dosti slabša od prvih dveh, kar pa ne pomeni, da ji ne bomo očitali stvari, ki jo pravzaprav pokopljejo in iz nje naredijo film, ki bi ga lahko morda celo zamudii brez slabe vesti. Prvič, Maria Bello, ki namesto Rachel Weisz igra ženo glavnega junaka Brendana Fraserja, je v tej vlogi zoprna, moteča, neprepričljiva in taka, da Rachel Weisz močno pogrešamo od prve minutke dalje. Drugič, Luke “Brad Pitt wannabe” Ford, ki igra njunega sina, zgleda kot njun brat. Ali še bolje, kot nekdo, ki ne more biti njun sin. Še več, Luke Ford na trenutke zgleda kot njen ljubimec, kar pomeni, da celo Brendan Fraser na trenutke zgleda mlajši od njega. Tretjič, kje za vraga so mumije? To, kar vidimo v tem filmu so glineni vojaki. O mumijah ni ne duha ne sluha. Četrtič, kdo za vraga je v grobnico nastavil vse tite pasti, gleda na to, da so prav vsi ljudje v trenutku okameneli? Petič, kje so našli letalo, ki ga Jet Li zbije z neba, glede na to, da je letalo samo eno in da ga po tem prizoru še vedno mirno pilotira Mad Dog Maguire? Šestič, v letu, ko sta se vrnila Batman in še posebej Indiana Jones, nima Brendan Fraser, ki si je letos kariero skušal rešite še s filmom Journey to the Center of the Earth, kaj iskati, saj izpade premalo kul in skrajno amatersko. In sedmič, zakaj za vraga sta se v zmašnjavo pred oživitvijo starodavnega in zlobnega cesarja Jeta Lija sploh vmešala zakonca O’Connell, glede na to, da bi negativci v resnici prebudili le kočijaža, se pravi napačno osebo, kar pomeni, da bi Jet Li ostal okamenel? Povedano na kratko, tretja Mumija je film, ki ga je spustil celo Arnold Vosloo, originalni Imhotep. Film, ki ga je zaradi slabega scenarija razumljivo zavrnila Rachel Weisz. In seveda film, kjer so zares kul samo jetiji in morda še Michelle Yeoh. Vse ostalo zgleda površno, nedodelano in tako, da dobimo občutek, da so film posneli pod prisilo. Samo zato, da na hitro rešijo kariero Brendana Fraserja.

Ocena 3

Koga imam rad in koga ne maram?

21.08.2008 ob 17:14

Mi znate brez prevelikega razmišljanja našteti vsaj pet ljudi, ki jih imate radi in vsaj pet ljudi, ki vam gredo na živce?

Na kratko o Bogu

21.08.2008 ob 06:11

Saj res, kdo za vraga je sploh Bog?

Bojim se, da bo spet zmagal Janša

21.08.2008 ob 02:51

Pustimo ankete in javnomnenjske raziskave. Zdi se mi, da se zadeva obrača in da bo zmagal Janša. Da Pahor izgublja in da je Janša najmočnejši prav v trenutku, ko mu gre vse narobe. In ker mu je šlo vse narobe, mu gre pravzaprav spet dobro. Tako zelo, da se mi zdi, da je bitka dobljena in da bo Pahor ostal na drugem mestu. To me seveda močno skrbi, toda vem, da bo tako in da tudi moj glas ne bo ničesar spremenil. Kaj vem, morda bi bilo celo najbolje, da ostanem doma in volitve tako kot vedno špricam. Janša je kot Bush. Najprej ga vsi kritizirajo, potem pa dobi še en mandat. Huh, mar to pomeni, da tudi on nima pravega protikandidata in da bo Slovenija še v večji pizdi kot sedaj?

Igralka Christina Applegate si zasluži spomenik

20.08.2008 ob 14:51

Christina Applegate, tista simpatična punca iz serije Married With Children, ki sem jo prvič ujel leta 1991 v komediji Don’t Tell Mom the Babysitter’s Dead in ki mi je bila zelo všeč tudi v prezrti komediji The Sweetest Thing, je zame po novem junakinja. Ena izmed najbolj pogumnih žensk, kar se jih spomnim. In punca, ki bi ji rad čimprej postavil spomenik. Nesrečno Christino je kot veste usekal rak na prsih, ki ga ima njena familija v genih. Ker se je bala, da ji kemoterapija ne bo dovolj, si je dala odstraniti obe dojki in tako preprečila, da se ji rak lahko še ponovi. In pozor, kljub temu se že šali. Le nekaj dni po operaciji. In to tako, da omenja svoje prsi in obljublja, da si bo dala narediti najlepši par v Hollywoodu.

Kot sem rekel, prava junakinja in dekle, s katero se je usoda res kruto poigrala pri zelo mladih letih.

Kulti in klasike: Scarface (1983)

20.08.2008 ob 14:39

zda 1983, kriminalka, režija: Brian DePalma, igrajo: Al Pacino, Steven Bauer, Michelle Pfeiffer, Robert Logggia, Mary Elizabeth Mastrantonio, F. Murray Abraham, Harris Yulin

Film, brez katerega ne bi bilo hip hop industrije.

Scarface, kičast, divji, sočen in skoraj tri ure dolg rimejk istoimenskega originala iz leta 1932, kjer je gangsterja Tonyja Montano igral Paul Muni, je v posebni DVD izdaji dobil še dokumentarec Origins of a Hip Hop Classic. Filmček, kjer Puff Daddy, Capone, Noreaga, Snoop Dogg, Eve, Method Man, Nas, Andre 3000, Jermaine Dupri, Russell Simmons, Memphis Bleek, Sean Paul, Raekwon, Trick Daddy, Fat Joe, Ghostface Killah, Fabolous in seveda Scarface iz ekipe Geto Boys, razlagajo o svojem najljubšem filmu. O filmu, ki jim je spremenil življenje. In o filmu, ki je vplival na njihove pesmi, način življenja in na imidž. Zgodba o Tonyju Montani (Al Pacino), kubanskem emigrantu, ki se v zelo kratkem času spremeni v glavnega gangsterja v mestu, v glavnega drug lorda, v glasnega, narcisoidnega, zaletavega in ostudnega kriminalca, ki misli, da je ves svet njegov (The World is Yours), je bila namreč že leta 1983 kot nalašč za kopiranje. Za posnemanje, dupliciranje in sanjarjenje, ki so ga do konca speljali številni raperji in tretjerazredni črnski filmarji (The Black Al Pacino). Tako imenovani flashy lifestyle jim je bil pisan na kožo. Tako zelo, da je leta 2003 padla celo ideja, da bi izvirni soundtrack nadomestili s hip hop uspešnicami.

Jasno, scenarij je napisal Oliver Stone, Brian DePalma pa se je režije lotil uživaško in tako, da nam Al Pacino zleze pod kožo. Da bi ga radi posnemali kljub temu, da nam gre močno na živce. Da obožujemo njegov način življenja, čeprav vemo, da se kriminal ne splača (crime doesn’t pay). In tip je res nor. Najprej se znebi svojega šefa (Robert Loggia), kokain snifa kar z ogromne bele gore na svoji mizi, se zoperstavlja celo močnejšim od sebe, teži svoji sestri Gini (Mary Elizabeth Mastrantonio), osvoji in zlomi srce privlačni Elviri Hancock (Michelle Pfeiffer) in zaživi v pravljici. V svojem svetu, svojem drogeraškem imperiju, kjer mu do živega ne more niti policija. Tip je jebeni Scarface, strah in trepet kriminalnega podzemlja, ki zaupa le samemu sebi in se ravna samo po svojih pravilih. V vrsti za režijo je stal Sidney Lumet, vlogo Mannyja Ribere, Montanove desne roke, ki ga igra Steven Bauer, pa je hotel John Travolta. Zelo poseben in dejansko sploh ne tako zelo dober film, ki ima srečo, da mu kič koristi. Da ga ravno kič spremeni v kultno robo. Da ga ravno najbolj blesavi prizori (motorna žaga, velikanska banja, zaključni masaker, restavracija…) delajo večnega, velikega in nepozabnega. In da mu koristita celo nasilje ter nenehno uporabljanje besede fuck (207 krat), ki gre na živce celo igralcem. Film, ki mu je legendarni kritik Leonard Maltin pripel najnižjo oceno, je film, ob katerem so orgazem doživeli tisti raperji, ki dajo kaj nase.

Ocena: presežek

null

Copate La Passion, Domen Kumer in Nuška Drašček

20.08.2008 ob 05:16

Ko sem že mislil, da so Pijamas, Domen Kumer in Sexsplosion nekaj najhujšega, kar me je zadelo v zadnjem času, sem ugotovil, da vsi trije sploh niso tako zelo slabi, če jih postavim ob bok skupini La Passion in njihovi pesmi Copata. Res je, Domen, Pijamas in Sexsplosion so za grammyja, če pred tem poslušaš Copato. Verjetno najslabši, najbolj beden in najbolj klišejski komad na svetu. Povedano drugače, če hočeš Skuter, vse kar lahko dobiš pa so La Passion, počakaj.

LINK

No ja, če prav pomislim, tudi Domen v duetu s Petro Pečovnik ni ravno daleč od Copate.

LINK

Po drugi strani pa sem pozitivno presenečen nad novo pesmijo Nuške Drašček, ki poje v hrvaščini, kar mi je zelo všeč.

LINK

Ko sem pohvalil Simobil, so se mi spet zasrali do konca in naprej.

20.08.2008 ob 04:43

Pa to ni res. Malo za objavo, kjer sem dejansko pohvalil poslovanje firme Simobil, se mi je zgodila huda pizdarija. In sicer to, da so mi sredi noči in brez opozorila preprosto izklopili izhodne klice ter smsje. Pač zato, ker nisem plačal tistega računa, ki so ga poslali včeraj. Ker pač nisem isti dan skočil na banko in ga poravnal, so me vzeli za neplačnika in me zjebali. To je zelo grdo in neprofesionalno do konca. Kot da sem sam kriv, da se je zapletlo z računom. Saj so oni zamočili, se opravičili in mi poslali novega, ki bi ga plačal jutri. Ker ga nisem, so bili očitno prepričani, da ga ne bom nikoli in so me izklopili. Čeprav sem malo nazaj plačal novega, četudi so vedeli, zakaj se gre in ne glede na to, da na popravljenem ni pisalo, da ga je treba poravnati takoj. Tudi po telefonu mi niso povedali, da me bodo izklopili, če ga ne bom plačal isto sekundo. Niti mogel ga nisem, saj me ni bilo doma in sem ga iz nabiralnika potegnil šele zvečer. To je svinjarija brez primere in poslovanje, za katero jih je lahko močno sram.

Kako lahko nekoga sploh izklopijo na tak način, če vedo zakaj se gre. Če se zavedajo, da je šlo za pritožbo in da računa npač nisem plačal isti dan. To res ni fer in to me je močno razpizdilo. Tako zelo, da bi jih najraje steral v tri krasne in se prestavil nazaj na kartico. In potem se čudijo, da še vedno niso ujeli Mobitela. Na tak način ga niti ne morejo. Sram jih bodi.

Izguba

20.08.2008 ob 03:15

Je mogoče, da človek izgubi nekaj, za kar je bil prepričan, da ne more izgubiti? In za kar je bilo nemogoče, da lahko izgubi? Povedano drugače, lahko človek zapravi nekaj, kar ni mogoče zapraviti? In izgubi nekaj, kar je bilo za vse večne čase njegovo?

Jaz mislim, da ne. Me pa zanima, kaj mislite vi?

Kako je Edo Maajka končno postal majka tudi zame

19.08.2008 ob 15:32

Da je Edo Maajka car, mi je bilo jasno že dolgo časa. Še posebej, ko sem ga videl na koncertu, kjer je ogreval KRS ONEa v Ljubljani. Toda nekako mi ni potegnil. Njegova muzika me ni prijela. Četudi sem imel nekaj njegovih komadov v svojem predvajalniku, si nisem nikoli vzel dovolj časa, da bi ga poštekal in da bi ga vzel za svojega. Zaradi tega mi je celo malce nerodno, saj vem, da je faca in da je daleč za sabo pustil tudi vse hrvaške raperje. Tudi Targeta, če hočete. Sedaj bo hvala bogu drugače. Sedaj sem v roke dobil njegov novi album Balkansko a naše, kjer so tudi Daj mi ljubav, Klimaj glavom in Volim te. Tri himne mojega letošnjega dopusta. Prav imate, Edo Maajka je tudi zame končno postal majka. Skrajni čas.

Busta Rhymes feat. Linkin Park: We Made It

19.08.2008 ob 15:09

Hudičevo dober komad, ki me je začel tresti že danes zjutraj in me bo kot za šalo tresel še cel mesec. Brez dvoma eden izmed komadov leta.

YouTube slika preogleda

Drzna teorija o srečni zvezi

19.08.2008 ob 05:32

Zelo dober prijatelj mi je nekoč povedal, da je zapustil dekle zavoljo dejstva, ker je hotela, da bi bilo vse po njenem. Ne v smislu, da bi bil copata, marveč v smislu, da ni hotela priznati svojih napak in da je moral pri vsakem prepiru vedno popustiti samo on. Da je priznal krivdo, četudi ni bil kriv. Da ji je dal prav, čeprav ni imela prav. In da je počel le stvari, za katere je vedel, da je ne bodo ujezile. Skratka, da je bilo vse po njenem in da je plesal tako, kot si je zamislila ona.

Upam, da se razumemo. Ne govorim o tem, da je ženska glavna in da je moški copata. Govorim o tem, da da moški ženski vedno prav samo zato, da je mir v bajti. Samo zato, da ni prepira. Torej samo zato, ker ve, da bo drugače zavrel ogenj. Se pravi, misli si svoje, na glas pa pove le tisto, kar je treba, da je ženska zadovoljna. Diplomatska in elegantna rešitev, potemtakem.

Toda pozor, je edino tak način pogoj za uspešno zvezo? So uspešne zveze le tiste, kjer se moški podredi in da ženski vedno prav? Hm, zelo drzna teorija, ki bi jo bilo dobro preveriti v praksi in pri različnih parih. Ne bom rekel, da sem delal anketo, toda po spominu pomenkovanja z različnimi pari, sem prišel do spoznanja, da je mir v hiši samo tam, kjer je ima ženska prav. Kjer se moški ne spušča v prepir in kjer utihne še preden se prepir prične. Kjer torej svoji ženski prizna napako in se dela, kot da njene napake sploh ni.

Povedano drugače, zveza, kjer je moški prav tako glasen in kjer se ne pusti jebati v glavo, bo šla k vragu. Ženska s tem namreč ne bo zadovoljna, saj ji ne bo jasno, da ji moški ne da prav in da zagovarja svoja dejstva. Da tudi od nje pričakuje opravičilo in da zahteva, da tudi ona prizna svoje napake. Ženske imajo namreč zelo prebrisano taktiko, ko pride do kreganja. Ko ga polomijo, se ne opravičijo, marveč krenejo v napad s stvarjo, kjer ga je pred časom polomil moški. Se pravi, ne mislim se opravičevati, saj si tudi ti nekoč storil isto. Ali še bolje, namesto da bi se opravičevale, raje najdejo sto razlogov, zakaj so tako reagirale, kar pomeni, da v bistvu spet grajajo svoje moške in pozabijo na bistvo, kjer bi se morale le opravičiti za svoje napačno dejanje.

In še nekaj je popolnoma ženska domena. In sicer to, da so alergične na moško jezo. Na moško povišanje glasu, ki je seveda nastalo zaradi njih0ove pizdarije. Potem seveda ni važna njihova pizdarija, marveč le to, da je bil moški živčen. Po njihovo si namreč nobena napako ne zasluži burne moške reakcije. Moški mora znati pač vse lepo in mirno prenesti. Za razliko od njih, ki podivjajo že za navadno malenkost. In še v nečem so mojstrice, te naše ženske. V tem, da ga polomijo in kao nimajo pojma, da je to moškega prizadelo. Rekoč, ah daj no, saj nisem nič takega naredila. Ali pa, joj, pa sem res packa, da sem to naredila. Bog ne daj, da bi rekel oprosti in da bi popravile napako. To jim ne gre. Po drugi strani pa so svetovni prvakinje v še enem športu. V tem, da ga polomijo in potem svoje dejanje opravičijo s tem, da to ni nič takega in da one za isto stvar ne bi prav nič sporno odreagirale. Pa četudi vedo, da bi moškega ubile, če bi jim naredil kaj takega.

Ženske rade komplicirajo. Sto na uro. Seveda le takrat, ko ni po njihovem in ko mislijo, da imajo prav. Ko jim poveš, da nimajo, je vse narobe in si največja baraba na svetu. Ženski ne smeš povedati, da se moti in da dela napako. Če ji to poveš, je ogenj v strehi. Vse kar jim namreč takšnega moški pove, vzamejo povsem napačno. Kot napad, kot atentat na njihovo osebnost. Ko se to zgodi, pa seveda postanejo feministke, ki si ne dajo dopovedati niti pikice.

Da ne bo pomote, vse kar sem zapisal, je le teorija. Le nadaljevanje ugotovitev mojega nesrečnega prijatelja, ki je razvil to drzno teorijo. Ki je prepričan, da zares uspe le zveza, kjer je vse tako kot hoče ženska in kjer moški ne sme povedati, kaj ga moti in našteti njenih napak. Če to stori, je pizdarija. Če je tiho in si misli svoje, pa je pač del zelo srečne zveze. Ženski je treba dati prav. Ženska mora imeti prav. Tako je. Tisti moški, ki to ve, bo imel srečno zvezo. Tisti, ki tega ne ve, bo trpel.

Saj res, kaj pa moški, ki to ve, a se ne da in ohranja svoj ponos ter si ne dovoli, da bi ženska srala po njem? Je ta moški prav tako obsojen na samsko življenje kot moj dober prijatelj? Je sploh mogoče ujeti srečo, če ženski ne daš prav in upaš, da bo uvidela svojo zmoto in da bo razumela, kaj za vraga ji sploh skušaš dopovedati?

No ja, rešitev je v neumni in prazni ženski, ki nima pojma, kaj se dogaja okoli nje. Taka ne bo srala in taka bo vedno priznala svoje napake. Toda kaj bomo s tako. Taka je dolgočasna in nezanimiva. Prave moške zanimajo prave ženske. In prav to je izziv ter hkrati problem.

Huh, pa ne da so srečne samo tiste zveze, kjer je ženska tako zelo neumna, da nima pojma, kaj se dogaja okoli nje?

No ja, potem pa že raje do konca življenja tu in tam malo positnarim s svojo pametno, samozavestno in močno žensko.

Recenzije: Alien 3, Species, Outbreak

19.08.2008 ob 03:06

ALIEN 3 (zda 1992, znanstveno fantastična grozljivka, režija: David Fincher, igrajo: Sigourney Weaver, Charles Dance, Charles S. Dutton, Pete Postlethwaite, Lance Henriksen)

Korak nazaj.

Alien 3 je brez dvoma najslabši predstavnik celotne serije štirih delov te znamenite vesoljske grozljivke. Najslabši, pa vendar nikakor ne slab. Se pravi, ne tak, da ne bi bil vreden vaše pozornosti. Navsezadnje, Sigourney Weaver se obrije v živo. Po glavi, da se razumemo. Zato, da ne bi preveč vznemirjala jetnikov v strogo varovanem vesoljskem arestu bogu za hrbtom. Pa vendar ne tako zelo za hrbtom, da ga ne bi našel tudi naš osmi potnik. Naš krvoločni alien, ki ji pride tokrat še posebej blizu. Skoraj tako, da bi jo lahko polizal. Toda pozor, pusti jo pri miru. Povoha jo in odfrči stran. Jasno, Sigurney, ali če hočete, poročnica Ellen Ripley, v sebi nosi njegovega otroka. Čisto pravo pošast. Kot John Hurt v prvem delu, ki ga skuša tretji del ujeti z atmosfero. S klavstrofobijo, kamor primeša še drugi del. Torej klanje, mesarjenje in paranje nesrečnih žrtev divje pošasti, ki ne pozna milosti. Povedano drugače, Alien 3 je od prvih dveh delov pobral najslabše in naredil hud korak nazaj. Tako zelo hud, da ga ni zmogel popraviti niti zelo dober četrti del. In tako zelo hud, da je šla franšiza počasi v tri krasne. Sicer pa, ko boste videli konec, vam bo jasno, da je bil natanko tak tudi glavni namen. In da ne pozabim, osmi potnik v hitrih prizorih zgleda kot da bi bil iz železa, kar je čudno, trapasto in neprepričljivo.

Ocena: nič posebnega

SPECIES (zda 1995, znanstveno fantastična grozljivka, režija: Roger Donaldson, igrajo: Natasha Henstridge, Michael Madsen, Forest Whitaker, Ben Kingsley, Alfred Molina, Marg Helgenberger, Michelle Williams)

Še vedno zelo dobra, zelo gledljiva, zelo zabavna, zelo seksi in zelo frajerska znanstveno fantastična grozljivka, po kateri se boste brez dvoma bali poljubljanja z dekleti .

Natasha Henstridge, ki kljub tejle drzni vlogi ni postala zvezda, je Sil. Pol baba, pol marsovka. Ali še bolje, pol baba, pol osmi potnik. Nora babnica z misijo, da čimprej najde moškega, ki jo bo oplodil. Jezna je, pravzaprav nedojebana in zelo besna. Jasno, Ben Kingsley, vodja ekipe, ki jo je ustvaril, jo je hotel ubiti in zastrupiti s plinom. Pač kot eksperiment, ki je šel narobe. In ki ga vlada ne potrebuje več. Prav zato pobegne iz laboratorija in se kot “Englishman in New York” navaja na naše običaje ter, kot sem že dejal, išče žrebca za oploditev. Žrebca za vroč seks, kjer pokaže tudi svoj globoki poljub. Svoj zajebani in strastni french kiss, ki mu v celotni filmski zgodovini ne boste našli para. Kul film. Vseskozi dinamičen, razgiban, zanimiv, zabaven in tak, da ga lahko gledamo vsako leto znova. Plus enkratna igralska ekipa in rosno mlada Michelle Williams, ki sem jo leta 1995 v kinu seveda zgrešil.

Ocena: vredno ogleda

null

OUTBREAK (zda 1995, drama, režija: Wolfgang Petersen, igrajo: Dustin Hoffman, Rene Russo, Morgan Freeman, Kevin Spacey, Cuba Gooding Jr., Donald Sutherland, Patrick Dempsey, Zakes Mokae)

Pozabite na ebolo, v hiši je motaba, smrtonosni virus, ki se širi tudi po zraku.

Izbruh me je leta 1995 zadel kot je treba. Tako močno, da sem si izmislil igro, da sem kašljal v neznance in se drl: “Izbruh, izbruh.” Odpelo se mi je. Kot da bi tudi jaz dobil motabo. Hudo smrtonosni virus, ki ga v ZDA prinese majhna opica. In ki ga morajo ujeti vojaški zdravnik Dustin Hoffman, njegova bivša žena Rene Russo, njegov šef Morgan Freeman, njegov sodelavec Kevin Spacey in novinec Cuba Gooding Jr. Vrhunska ekipa strokovnjakov, ki jo igra vrhunska ekipa igralcev. V zelo dobrem in še vedno prepričljivem ter zelo napetem dramskem akcionerju, ki premore ravno pravšnjo dozo realnosti, da mu verjamemo, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. Prav imate, Dustin in Rene bi lahko posnela tudi Kramer proti Kramerju 2, kar pa ne moti, marveč daje simpatičnost in prizore, ki jih drugi podobni filmi nimajo. Izkušeni režiser Wolfgang Petersen je svoje delo opravil tako kot je treba. Popolnoma brez napak. Z dobrim tempom, pravilno montažo in napeto atmosfero, ki potegne gledalca. Povedano drugače, Izbruh je film, ki bo trajal še vrsto let. In film, ki ga današnje čase prav močno pogrešam v naših kinih.

Ocena: presežek

Vse najboljše, draga Madonna

18.08.2008 ob 23:03

Uf, saj ni res pa je, toda naša draga Madonna je dva dni nazaj praznovala Abrahama. Celih petdeset let. Tega skorajda ne morem verjeti, saj se stara bolje od Sophie Loren in še vedno zgleda bolje od večine svojih tekmic. Povedano drugače, Madonna zgleda tako, kot bi morala zgledati Britney Spears. Še vedno dela trende. Ali še bolje, še vedno je trend. Ko prdne, prdnejo vse ženske na svetu. Ko se obleče v črno, pa je črnina najbolj popularna barva na planetu. Ali kot je rekla sama: “Želim postati bolj slavna od Boga.” Huh, saj res, je Madonna bolj slavna od Boga? Zdi se mi, da je prav Madonna vse tisto, kar bi moral biti Bog. In da je Bog zadnjih dvajset let nesrečen, da ni Madonna.  Madonna je vse in še več. Vedno in vsak dan. Karkoli naredi, naredi dobro in tako, da vžge. Tudi sedaj, ko je že v letih in ko bi jo morale že zdavnaj poteptati mlajše pevke. Neuničljiva je. In pozor, vsako leto menja imidž. In ko ga menja, ji ne škodi, marveč koristi. Vedno se obrne po vetru in zmaga. Tudi v časih, ko vetra ni več. Madonna je mojstrica imidža, provokacije, trženja in promocije. Madonna je firma. Najbolj uspešno podjetje na svetu. Trademark, ki ga ne bo nikoli konec.

Ob vsem tem mi preostane le še to, da ji zaželim vse najboljše za rojstni dan in da jo vprašam, kdaj za vraga bo prišla koncertirat v Slovenijo.