Kulti in klasike: Bonnie and Clyde, Chinatown, The Yakuza

13.08.2008 ob 15:05

BONNIE AND CLYDE (zda 1967, kriminalka, režija: Arthur Penn, igrajo: Warren Beatty, Faye Dunaway, Gene Hackman, Estelle Parsons, Michael J. Pollard, Gene Wilder)

Film, ki useka še danes.

Bonnie and Clyde, ki še vedno izgleda tako, kot da bi ga posneli včeraj, ali še bolje, kot da ga bodo posneli naslednje leto, se prične z golo Faye Dunaway. Z mlado, umirjeno in privlačno natakarico Bonnie Parker, ki na dvorišču skozi okno opazi mladeniča, kateri se smuka okoli družinskega avtomobila. »Ne morem verjeti, da hočeš ukrasti avto,« se zadere Bonnie, ki nima pojma, da je spodaj Clyde Barrow, ali še bolje, Warren Beatty. Lokalni ropar, ki je pravkar zapustil arest. »Jaz lahko ta avto kupim,« ji pove samozavestni mladenič, ki v sebi skriva potencial. Divji in nemirni duh, ki očara našo Bonnie. Še preden rečeta seks, sta zaljubljena. Prvinsko, spontano in tako, da nam zlezeta pod kožo. Pa četudi bi ju morali sovražiti. In čeprav začneta zelo kmalu ropati banke ter streljati na ljudi. Kaj hočemo, konec šestdesetih, je bil čas antijunakov. Čas, ko so bili samo antijunaki pravi junaki. Če si bil baraba, so te imeli ljudje radi. Če si bil poštenjak, si bil dolgočasen. In Bonnie ter Clyde sta čistokrvna antijunaka. Mlada, divja, nemirna, uporniška in taka, da trznejo tudi mediji, ki iz njiju naredijo super zvezde in filmski material. Jasno, film je na prvih projekcijah popolnoma pogorel. Bil je preveč pogumen in za tisti čas preveč nasilen. Pač le glorifikacija nasilja, ki kvari mladino. Toda potem se je zgodil preobrat. Predvsem po zaslugi legendarne kritičarke Pauline Kael, ki je film pohvalila in si drznila zapeti hvalnico. Kina so postala nabito polna, ostalim kritikom, ki so vrteli gobec, pa je bilo seveda nerodno. Prav imate, Bonnie and Clyde je film, ki je že leta 1967 začel sedemdeseta. Obdobje najboljših in najbolj prelomnih ameriških filmov, ki trgajo še danes. Obdobje, ki se ni ponovilo nikdar več. In obdobje, ki ga je začel prav Bonnie and Clyde. Ta anti western, ali če želite, road movie. Natural Born Killers tridesetčet prej, ali še bolje, ljubezenska zgodba, kjer seks zamenjajo metki. Tako je, Clyde Barrow je namreč impotenten. »Nisem ravno ljubimec,« že na začetku pojasni razočarani Bonnie, ki jo rajca nasilje in ropanje. Njega ne rajca ničesar. Niti zvezdništvo, niti to, da postaja legenda. Bonnie ga želi imeti v sebi, on pa hoče njo le v srcu. Upornik z razlogom in ropar, ki bi mu lahko rekli tudi Robin Hood. Točno tako, Clyde Barrow nikoli ne krade revnim. Še celo med ropom se obnaša kot kavalir in osebni denar pusti pri miru. Dober film. Še vedno tekoč, navihan, zabaven, dinamičen in tak, da se prime. Kot lepilo, ki ga nikoli zares ne spraviš z obleke. Tudi zavoljo stranskih junakov. Clydeovega starejšega brata Bucka (Gene Hackman), njegove žene Blanche (z oskarjem nagrajena Estelle Parsons), malce nerodnega pomočnika C.W Mossa (Michael J. Pollard) in na jeziku pogumnega debitanta Genea Wilderja. Gledalce je leta 1967 zmotila himna nasilju, kar pomeni, da so zgrešili poanto. Ta je namreč povsem drugje. B & C namreč na koncu dobita zasluženo kazen, njuni ropi pa niso nič drugega kot odraz dolgočasnega življenja, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja napadel povprečne ljudi. In prav ti ljudje so se spremenili v kultne kriminalce, v katerih so tudi navadni smrtniki videli junake. John Dillinger, Pretty Boy Floyd, Baby Face Nelson, Machine Gun Kelly in Bonnie ter Clyde. Pisana druščina upornikov, ki bi jih izvrstno ujela tudi Billy the Kid in Jesse James. In prav James je odlična izhodiščna točka za Clydea Barrowa in Bonnie Parker. Tudi on je bil namreč zvezda časopisnih naslovnic. Tako kot Bonnie in Clyde, ki ju je na koncu pospravil prav šerif, ki si je želel oprati v javnosti oblateno ime. Tako je, šerif ju ne pospravi zato, ker bi ju moral, marveč zato, da si opere ime. Da bodo mediji o njem spet pisali tako kot je treba. Slabič. Takšen kot je bil Pat Garrett, šerif, ki je pospravil Billyja the Kida. S strelom v hrbet, da se razumemo.

Ocena: presežek

CHINATOWN (zda 1974, kriminalna drama, režija: Roman Polanski, igrajo: Jack Nicholson, Faye Dunaway, John Huston, Perry Lopez, John Hillerman, Diane Ladd, Roman Polanski)

Malteški sokol.

Leto 1974 je bilo leto mojega rojstva. In leto, ko je Roman Polanski po sušnem obdobju in osebnih krizah nujno potreboval uspešnico. Chinatown, nostalgičen spomin na stare dobre črnobele kriminalke, je prišel kot naročen. Kot novi Malteški sokol, ki ga je v štiridesetih režiral John Huston, ki se sedaj igra pokvarjenega magnata Noaha Crossa. Navadno pizdo, ki dela hude preglavice privatnemu detektivu J.J. Gittesu (Jack Nicholsonu), rezervnemu Philipu Marloweu, ali še bolje, Samu Spadeu, ki ga je v Sokolu igral nepozabni Humphrey Bogart. Prav imate, Chinatown je enako zapleten, kompleksen, eleganten in oster kot Malteški sokol, ali če želite, kot The Big Sleep, kjer je Marlowea prav tako igral Bogart. Je njegov poklon, ali še bolje, njegov podaljšek. Njegova barvna inačica, kjer Jack Nicholson skuša oponašati stare dobre črnobele privatne detektive. Jasno, Chinatown je čistokrvni film noir, kjer je tudi fatalka. Hladna lepotica Evelyn Cross (Faye Dunaway), ki jo razjeda grozljiva skrivnost in ki kljub temu zmeša glavo glavnemu junaku. In pozor, Jack polovico filma nosi obvezo na nosu, ki mu ga prereže prav režiser Roman Polanski. Tako kot nekoč Humphrey Bogart, le da mu ne zakriva celega obraza. Točno tako, Jack hoče biti kot Humphrey. Kot pozer, ki nima pojma, da vse okoli njega razpada. Da je Los Angeles postal kloaka pizdarij, dvojnih iger, kriminala, incesta in dreka. Ali kot mu povedo na koncu: »Pozabi Jake, to je Chinatown.« Tako je, to je Chinatown, zajebani LA, kjer zmagajo barabe in kjer so pošteni le še filmski junaki. Le še junaki romanov Raymonda Chandlerja in Dashiella Hammetta. Pa vendar, tale film me nikoli ni potegnil čisto do konca. Niti nekoč, ko sem bil premlad, da bi ga poštekal. Niti danes, ko sem ga končno poštekal. Da je dober, ni dvoma. Toda še zdaleč ni tako zelo dober kot Malteški sokol in The Big Sleep. In to je pravzaprav njegov glavni problem. Je le kopija boljših filmov. Le kopija, ki so jo že leta 1974 zasenčili originali. Nič čudnega, da zadnji stavek: »Forget it, Jake, It’s Chinatown,« zadane tako prelomno. Tako srhljivo in tako učinkovito. Kot bi nam skušal reči, da naj pozabimo, da bomo kdaj zmožni zlesti iz dreka, ki se nam je nabral pred vrati. In dreka, ki ga delajo skoraj vsi novi filmi, ki kopirajo stare dobre črnobele kriminalke. Da ne pozabim, Polanski z nožem zareže zelo sadistično. Tako, da dobimo občutek, da oponaša Mansonove podanike, ki so na podoben način razrezali njegovo nesrečno Sharon Tate. Nič čudnega, da se mu je zmešalo in da je moral pobegniti v Evropo. In prav ta nos je razlog, da se zmeša tudi našemu J. J. Gittesu. Da pade noter in da biznis spremeni v osebno vojno. »Svoj nos imam rad. Rad diham skozenj,« pojasni Ewelyn Cross, ki ji ni jasno, da ne odneha. Da ga grožnja s porezanim nosom še bolj podžge in da hoče zadevi priti do dna. Zlobni in brezkompromisni Noah Cross namreč goljufa ves LA. In to z vodo, ki je vir življenja. Tako je, Noah Cross ima v rokah življenje LAja. LA je tak, kot si ga je zamislil. In tak, da mu odgovarja. Žal tudi tak, da mu nihče ne more do živega. In prav zato tista zaključna replika udari tako zelo grdo.

Ocena: vredno ogleda

THE YAKUZA (zda 1975, kriminalka, režija: Sydney Pollack, igrajo: Robert Mitchum, Takakura Ken, Brian Keith, Herb Edelman, Richard Jordan)

Dolgočasna in povožena kriminalka, kjer nas usekajo tudi samuraji.

Privatni detektiv Robert Mitchum lenari v bazenu, kjer se mu pod vodo pridruži tetovirani in zelo nevarni morilec, ki ga hoče likvidirati. Čeprav Mitchuma matrajo leta, ga pravočasno opazi, splava pod vodo in ga zakolje z nožem kot prašiča. Dobra in prepričljiva sekvenca tegale preveč starega in prepočasnega dramskega krimiča, ki ga je dodobra povozil čas. Ki ga je čas pravzaprav povozil že leta 1975, ko je prvič butnil v kina. In pozor, Mitchum jo na Japonsko mahne na željo prijatelja (Brian Keith), ki mu je tamkajšnja yakuza mafija ugrabila hčerko, večji del filma pa zapravi za staro ljubezen, ki mu po dolgih letih spet segreje srce. Nostalgija mu pride prav tudi pri samuraju (Takakura Ken), ki mu je dolžan uslugo iz druge svetovne vojne in ki mu sedaj pomaga pri razbijanju mafije. Skoraj dve ure dolga in preveč lena kriminalka, ki jo lahko brez slabe vesti pustite v letu 1975.

Ocena: nič posebnega

null

 

10 komentarjev na “Kulti in klasike: Bonnie and Clyde, Chinatown, The Yakuza”

  1. Tadej pravi:

    Čudovit trojček, kjer sta Bonnie in Clyde na novo napisala pravila filmska umetnosti. Film ni še nikoli izgledal tako modersnistično in drugačno.
    Chinatown je odlična nadgradnja tega stila in eden najboljših filmom Romana Polanskega. Nicholson je izvrsten, isto kot Warren Beatty. To sta dva največja igralca svoje generacije.
    Yakuza ima svoje čare, a žal ne dosega prvih dveh, je pa Mitchum perfekten kot vedno.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, B&C še danes zgleda močno pred časom.
    Chinatown bi si moral morda ogledati še enkrat.
    Beatty in Jack pa itak, svoja klasa, za vedno.

  3. t-h-o-r pravi:

    oprosti, ampak z oceno za chinatown se nikakor ne morem strinjati

    chinatown je res eden najodličnejših filmov, ki sem jih kdaj videl, popolnoma ujame noir vzdušje in dogajanje iz 40ih, vendar se za razliko od predhodnikov več ne rabi bati seksualnih podtonov in drugih temačnih skrivnosti, ki so prisotne v naši družbi

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni ni slab, nikakor, toda boljši so mi filmi, katerim se klanja.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: Maratonci trče počasni krug pravi:

    [...] Prav imate, ko človek gleda veliki finale, veliki dvoboj družin Topalović in Piton, se spomni filma Bonnie and Clyde. Prelomne akcijske kriminalke, ki je več kot vplivala tudi na Slobodana Šijana. In ko gleda [...]

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Happy Birthday: Arthur Penn pravi:

    [...] kulti-in-klasike-bonnie-and-clyde/ [...]

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Jimmy and Judy, Twentynine Palms, Where God Left His Shoes, Jet Boy, Dorian Gray pravi:

    [...] Mickey in Mallory, junaka filma Natural Born Killers, kjer njegova impotenca spomni še na Bonnie and Clyde, če malo pavšaliziram. Žal filmu zmanjka nekaj kvalitete in prepričljivosti. Predvsem v zadnji [...]

  8. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Year of the Dragon (1985) pravi:

    [...] mulcu in mi ostaja kul tudi kot staremu prdcu. To je film s karizmo, ki mu čas ne more do živega. Chinatown osemdesetih, če malo pretiravam in pavšaliziram. Vseskozi dinamična, suverena, samozavestna, [...]

  9. IZTOK faking GARTNER » Filmoljub je spet glup pravi:

    [...] da je na kreku, in drugič, da ni videl filmov Rosemary’s Baby, Dance of the Vampires, Chinatown, The Tenant in Bitter Moon. Še več, kolega Filmoljub je zapisal tudi to, da je The Ghost Writer [...]

  10. IZTOK faking GARTNER » » Recenzija: Sin City pravi:

    [...] se lahko imenovalo kar Sodoma in Gomora. In mesto, ki ga seveda ne boste našli na nobenem, faking Chinatown, če hočete. Okej, vse skupaj resda diši po Tarantinovem Billu, kar je jasno, saj je bil [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !