Arhiv za Avgust, 2008

Recenzija: Savior

31.08.2008 ob 18:02

zda 1998, drama, režija: Predrag Antonijević, igrajo: Dennis Quaid, Nataša Ninković, Sergej Trifunović, Stellan Skarsgard, Nastassja Kinski

Morda najboljši film o jugoslovanski državljanski vojni.

Rešitelja sem prvič videl na svečani premieri v celjskem kinu Union. Bilo je šokantno. Še posebej za bolj šibke gledalke, ki so lezle skupaj in množično zapuščale dvorano. Predvsem zavoljo prizora, kjer hoče srbski vojak Sergej Trifunović ustreliti še nerojenega otroka, ki leze iz trebuščka nesrečne mladenke Vere (Nataša Ninković). Jasno, ta isti Sergej Trifunović malce pred tem odreže prst nesrečni starki in iz njega sname zlat prstan. Divji film. Tak, da se zavemo, da so ga posneli po resničnih dogodkih. V času jugoslovanske vojne, ki je pred desetletjem med drugim navdahnila tudi Lepa sela lepo gore in Bure baruta, ki skupaj z Rešiteljem sestavljajo tri mojstrovine, katerim zlepa ne boste našli para. In rešitelj se prične v Parizu. V mestu ljubezni, kjer sta tudi vojak Dennis Quaid in njegova žena Nastassja Kinski. Kjer sredi restavracije raznese bombo, ki ubije njegovo družino. Njegovo ženo in njegovega sinčka. Ker bombo podtaknejo muslimanski fundamentalisti, se našemu Dennisu seveda strga. Tako zelo, da sredi cerkve postreli nekaj Muslimanov in se potem kot član tujske legije preseli v Bosno ter stopi na stran Srbov. Kot snajper, ki brez pomislekov poči tudi otroka. Jasno, med vojno v bivši jugi so bili tudi otroci barabe. Le del ubijalskega stroja, ki je pral možgane. Le teroristi z bombo, ki ubije tudi Dennisovega prijatelja Stellana Skarsgarda. Prav imate, Dennis ni več človek, Dennis je le mašina za ubijanje. Le robot brez čustev, ki več kot odlično paše v vojno Bosno. V zajebano situacijo, ki je do konca razbila Jugoslavijo. In tukaj je prej omenjena mladenka Vera. Posiljena in visoko noseča Srbkinja, ki je izgubila ponos, čast in smisel življenja. Jasno, ko rodi majhno deklico, bi se najraje ubila. Še več, najraje bi ubila tudi njo. Deklica zanjo namreč ni otrok, deklica je sad posilstva Muslimanov, ki so ji ubili srce, dušo in telo. In pozor, tako misli tudi njen oče, ki ji v roke porine pištolo in pravi: “Ustreli se in reši čast naše družine.” Grozljiva in šokantna situacija, ki se samo še stopnjuje. Kljub temu, da nesrečni Veri pomaga prav naš Dennis, ki je spet človek. Ki dobi občutek, da mora pomagati in da sta Vera in njena hčerkica njegova žena in njegov sinko. Ko jo mahneta proti Splitu, gledalec pomisli, da bo vse okej. Da bosta našla mir in da ju čaka srečen konec. Vsaj malce sreče v tej kurčevi državljanski vojni. Žal ne gre. Žal jima pot prekrižajo prasci. Morda Srbi, morda pa celo Hrvati. Kdo bi vedel. Takrat so bili namreč vsi po vrsti hude barabe. In pot jima prekrižajo tako, da Vera pade pred eksekjutorski vod, Dennis pa v privezanem čolnu skriva otročka. To, kar sledi, je čisto paranje gledalčeve duše. Sekvenca, ki jo boste težko zdržali. In prizor, ki je na svečani premieri skupaj vrgel tudi mene. Nepozaben film. Mojstrovina za vse večne čase. In spomin na vojno, ki je ne bi smeli biti niti na filmskem traku kaj šele v resnici.

Ocena: mojstrovina

null

Recenzija: The Lodge

31.08.2008 ob 17:28

zda 2008, grozljivka, režija: Brad Helmnik & John Rauschelbach, igrajo: Elizabeth Kell, Owen Szabo, Kevin McClatchy, Mandi Kreischer

Klišejska, trapasta, pa vendar dovolj prepričljiva B grozljivka.

Michael (Owen Szabo) in Julia (Elizabeth Kell) sta mlad in zacopan par, ki si privošči kratke počitnice v samotni kočici na deželi, kjer za hišna opravila skrbi malce čudaški hišnik Henry (Kevin McClatchy). Stokrat videna zgodba, ki pa jo vseskozi rešuje dovolj dobra atmosfera, ki ustvarja napetost in pričakovanje gledalca. Še posebej, ko na sceno prvič prikoraka skrivnostna deklica (Mandi Kreischer), ki potem skupaj s hišnikom pričara zajebani freakshow. Rezervno inačico Teksaškega pokola z motorko, ki bo seveda zares všeč samo tistim, ki še niso videli Teksaškega pokola z motorko.

Ocena 3

Recenzija: Made of Honor

31.08.2008 ob 17:03

zda 2008, komedija, režija: Paul Weiland, igrajo: Patrick Dempsey, Michelle Monaghan, Kevin McKidd, Kadeem Hardison, Kathleen Quinlan, Sydney Pollack

Še ena ljubezenska zgodba.

Kdor pozna kariero Patricka Dempseyja, zelo dobro ve, da je poba leta 1989 zaigral v komediji Loverboy. V zgodbi o raznašalcu pic, ki je svojim strankam ponujal tudi spolne usluge. In Dempsey je tokrat spet loverboy, le da ne raznaša pic, marveč si ženske privošči za hobi. Za eno noč. Pač zato, ker ne mara resnih zvez in ker uživa v podiranju. Vse dokler ne pošteka, da se je zaljubil v svojo dolgoletno prijateljico Michelle Monaghan, ki pa se je pravkar zaročila z nekim Škotom. Tako je, poba je imel deset let časa, bistvo pa je poštekal v trenutku, ko je prijateljica srce končno dala drugemu. Klišejska, pa vendar zelo gledljiva in simpatična komedija, ki se seveda ne bi mogla nikoli zgoditi tudi v resnici. Plus nedavno preminuli režiser Sydney Pollack v enkratni vlogi očeta, ki pravi, da je bil tudi Humphrey Bogart navadna pička.

Ocena 3 in pol

null

O maskah in ljudeh

30.08.2008 ob 23:35

“Joj, kake smešne maske,” so govorili ljudje.

“Joj, kakšni smešni ljudje,” so govorile maske.

Dragi moji, bi kaj dodali?

Michael Jackson praznuje petdeset let

30.08.2008 ob 21:36

Točno tako, Michael Jackson, za prijatelje MJ, praznuje petdeset let. Zajebanega abrahama. Kot Madonna, kot Prince in kot Ice T. Res je, letnik 1958 je bil zelo hud. In Michael Jackson je še vedno džekson. En in edini. Kralj popa. Ali če hočete, kralj zabavne glasbe. Za vedno bom na njegovi strani. Tako je bilo tudi takrat, ko so ga hoteli zjebati za tiste defektne obtožbe o zlorabi otrok. Temu nisem nasedel. To se mi je zdelo res podlo. MJ je otrok, otroci pa ne zlorabljajo drugih otrok. MJ je Peter Pan, ki še vedno živi v pravljici. Prav zato je lahka tarča kretenov, ki mu hočejo vsiliti realnost. Tip je nad nami. Kot Bog, le da ga lahko vidimo in poslušamo njegovo glasbo. In njegova glasba je še vedno krasna. Ne samo tista iz osemdesetih, ko nam je dal Thriller in Bad. Tudi tista iz devetdesetih, ko nam je dal Dangerous in History. In tista iz novega tisočletja, ko nam je dal Invincible. Prav ste prebrali, tudi Invincible je zame klasika. Najboljši album novega tisočletja. In album, o katerem lahko ostali glasbeniki samo sanjajo. Michael je najboljši. Kdor tega ne ve, nima pojma o glasbi. Ali še boljše, kdor misli drugače, pač še vedno nasede zlobnim rumenim medijem, ki ga uničujejo že dvajset let. Samo zato, ker je tako zelo dober. Samo zato, ker še vedno ne jebe sistema in fura svojo pravljico.

Dear mister Jackson, for your 50th birthday I’m wishing you all the best.

null

Izbor za pesem poletja na Tv Papriki je sramota za slovensko glasbo

28.08.2008 ob 17:12

To, kar letos za Pesem poletja ponuja Tv Paprika je hudo slabo. Tako zelo hudo, da sploh ne morem verjeti, da kaj takšnega obstaja. Vem, da je naša scena v kurcu, toda tukaj je ves kurac zbran na kupu. Točno tako, na kupu so zbrane najslabše slovenske pesmi ta hip, se pravi najslabše, kar trenutno predstavlja slovenska scena. Če si vsaj malo dober, te v igri za Pesem poletja ni. Če si slab, imaš šanso za zmago. Prav ste prebrali, bolj kot si slab, več možnosti imaš, da boš zmagal. No ja, slab moraš biti že, da te sploh povabijo k sodelovanju. Če si vsaj malo dober, te seveda ignorirajo. To ni izbor za Pesem poletja, to je izbor za Drek poletja. Za najslabšo slovensko popevko vseh časov. Za popevko, ki nam bo delala sramoto še vrsto let.

Še ena drzna in verjetno zadnja teorija o srečni zvezi

27.08.2008 ob 21:13

Tokrat ne bom tako zelo izčrpen kot v temle zapisu. Tokrat bom le citiral svojega prijatelja, ki pravi takole:

“Ženske hočejo moškega na vsak način spremeniti, moški pa hoče, da bi ženska ostala za vedno ista.”

Zakaj vse socialne delavke mislijo, da so boga prijele za jajca, če so končale dvoletni faks?

27.08.2008 ob 21:02

Ko sem služil civilni vojaški rok, sem imel štiri šefice, od katerih je bila samo ena zoprna ko sto mater. Uganili ste, bila je socialna delavka z dvoletnim faksom, obnašala pa se je kot doktor medicine. Ali še bolje, kot predsednica vlade. Socialne delavke imajo kompleks. Očitno kompleks manjvrednosti, da so le socialne delavke in da jih je kot listja ter trave. Nedojebane so. Tečne, zagrenjene in zoprne. Ne bom rekel, da vse, toda velika večina pa brez dvoma. In prav to se je sedaj pokazalo tudi pri mojem prijatelju, ki je dobil odlično službo, kjer so ga zjebale prav socialne delavke. Dve, če sem natančen. Poba je kul. Priden, pošten in prijazen. Tak, da niti muhi ne bi storil nič žalega. Prav zato je bil lahka tarča teh dveh čarovnic. Teh dveh prasic, ki so mu žrle živce, ga poniževale, mu jemale energijo, ga tlačile, mu jemale pogum in ga spravile tako daleč, da je pustil službo.

Ti dve babnici, ali še bolje, ti dve socialni delavki, sta bili res nefer. Nastavljali sta mu pasti, ga tožarili šefici, ga gnjavili in mu vedno znova dokazovali, da sta superiornejši od njega. Da je nižja rasa in da sta onidve pač šolani socialni delavki. Jasno, šefica je verjala njima. On je bil tam pač preko javnih del, onidve pa sta bili polni izkušenj, pridni ter pošteni.

Ta stvar me močno jezi, zato sem se odločil, da ji bom prišel do dna. Ne zdajle, marveč v enem izmed prihodnjih blogov, ki jih bom spisal na to temo. Vem pa nekaj in sicer to, da so socialne delavke velikokrat res nesramna bitja. Še posebej do podrejenih, kjer si lahko dajo duška in pokažejo svojo nadvlado. Kot sem dejal že na začetku, kompleks. In to tako zelo hud, da jih pahne v pataloško stanje sadizma, kjer jih rajca poniževanje povsem prijaznih ter prijetnih ljudi kot je moj prijatelj.

Recenzije: You Don’t Mess With the Zohan, Get Smart, The X Files: I Want to Believe

26.08.2008 ob 21:12

YOU DON’T MESS WITH THE ZOHAN (zda 2008, komedija, režija: Dennis Dugan, igrajo: Adam Sandler, John Turturro, Emmanuelle Chriqui, Rob Schneider, Kevin Nealon)

Verjetno najslabši in najbolj bedast film Adama Sandlerja doslej.

Okej, komedije Adama Sandlerja resda niso neki hudi intelektualni napori, toda človek se ob njih kljub temu brez težav zabava, izklopi možgane in sproščeno uživa. Tokrat je žal drugače. Tale najnovejša komedija je huda bedarija. Še posebej v drugi polovici, ko se gledalec nekako že navadi na vse oslarije, ki se potem žal še stopnjujejo in uničijo tudi vse tisto, kar je bilo v prvi polovici morda vsaj malce zabavno. Povedano drugače, Zohan izgleda kot skupek prizorov, ki so jih pri filmu Ali G Indahouse pustili na montažnem pultu. Ali še bolje, kot skupek prizorov, ki so jih pri filmu Hancock izrezali že iz prve verzije scenarija. Zohan je pač zgodba o izraelskem borcu proti teroristom, ki sanja o karieri hollywoodskega frizerja, se pravi o karieri, ki jo je v filmu Shampoo fural že Warren Beatty. Jasno, Zohan podre tudi grde babnice. Tudi stare, okrogle in neprivlačne babure, ki hodijo na striženje v njegov salon. Seks je del njegove ponudbe. Tip je pač fuk mašina, ki podre vse kar leze in gre. Vse dokler se ne zaljubi v svojo šefico Dalio (Emmanuelle Chriqui) in dokler ga po spremembi imidža ne zvohajo njegovi stari sovražniki s terena. Čuden film. Preveč napihnjen in premalo smešen. Kot Tuxedo Jackiea Chana in The One Jeta Lija. Ni kaj, Adam Sandler je očitno v krizi identitete. V krizi, kjer mu morajo po novem pomagati posebni efekti. Škoda, saj je brez njih veliko boljši.

Ocena: 2/10

GET SMART (zda 2008, komedija, režija: Peter Segal, igrajo: Steve Carell, Anne Hathaway, Alan Arkin, Dwayne Johnson, Terence Stamp, James Caan, David Koechner, Bill Murray)

Če ste oboževalec Smarta, ki sta ga v šestdesetih ustvarila Mel Brooks in Buck Henry, potem boste močno razočarani.

Še več, četudi niste oboževalec Smarta, ki sta v šestdesetih ustvarila Mel Brooks in Buck Henry, ne bo situacija čisto nič drugečna. Novi Smart, ki ga sedaj namesto Dona Adamsa igra Steve Carell, namreč ni kaj dosti zabaven. Pravzaprav sploh ni zabaven. V uri in pol boste morda našli tri dobre štose, pa še to samo zato, ker drugega ne bo na razpolago. Jasno, napaka je v samem Smartu, ali še bolj natančno, v tem, da je prepameten. Da je le malce štorast in da ni tak kot bi moral biti. Povedano drugače, novi Smart se dela norca iz reči, ki staremu ne bi bile jasne in se iz njih ne bi mogel delati norca. Točno tako, šalo s smrtonosnimi tabletami bi stari Smart povedal zelo resno. To je napaka, ki pokoplje tale film. Tole ne preveč posrečeno parodijo Jamesa Bonda, ki ostane daleč za tv serijo in daleč za tv filmom Get Smart Again, zavoljo katerega od smeha crkujem še danes.

Ocena: 4/10

THE X FILES: I Want to Believe (zda 2008, triler, režija: Chris Carter, igrajo: David Duchovny, Gillian Anderson, Amanda Peet, Xzibit, Billy Connolly, Mitch Pileggi)

Žal ne boste verjeli.

Dosjeji X v kina prihajajo deset let po zadnjem filmu, ki je bil hudo razočaranje. Ko sem videl tisti zadnji film, sem bil prepričan, da nižje ne gre. Novi Dosjeji X so dokaz, da sem se zmotil. To sploh niso Dosjeji X, to so le Dosjeji, kjer boste paranormalne reči morali iskati drugje. Čisto navadna zgodba o švercarjih s človeškimi organi, ki pač delajo eksperimente. Najprej na psih, potem pa na ljudeh. Huh, mar ne bi bilo bolje, da bi jih najprej na ljudeh, potem pa na marsovcih. Tale novi film je res kar nekaj. Kljub temu, da so se vrnili vsi glavni osumljenci. Kljub temu, da začetek obeta nekaj veliko boljšega. In pozor, novi Dosjeji X so tako obupani, da konlčni zaplet zaključijo v pičli sekundi. Le s kratko grožnjo s pištolo, ki jo potegne Walter Skinner. Točno tako, ves film lovijo glavne negativce, tuhtajo, kako naj jim pridejo do živega, izgubljajo živce in počasi obupavajo, na koncu pa je dovolj le ena sama grožnja s pištolo. Dajte no, tole ne bi bilo smešno niti v komediji, kaj šele v resnem filmu, ki je vse adute očitno stavil le na šalo z Georgeom Bushem. Povedano na kratko, Dosjeji X: I Want o Believe so film, ki jim ne bodo verjeli niti največji oboževalci serije, ki jim še vedno ni jasno, zakaj prejšnji film ni prejel oskarja za najboljši film leta.

Ocena: 2/10

null

Moja oma in jaz

23.08.2008 ob 05:10

Da moja oma praznuje osemdeseti rojstni dan, sem že pisal, toda takrat nisem imel pri sebi niti ene dostojne fotografije, ki bi mi bila res všeč. Sedaj popravljam krivico in objavljam slikico, na kateri sva kot iz škatlice.

Prav imate, moja oma pri osemdesetih zgleda boje od Nine Osenar, ki že nekaj časa fura njen imidž glede frizure.

dsc01667.JPG

Ko je nasvete za boljšo spolnost delila zelo stara gospa, mi je šlo na smeh

23.08.2008 ob 04:21

Ne enem izmed številnih kabelskih kanalov, ki mi jih ponuja moj operater, sem ujel nekakšen talk show, kjer je beseda tekla o seksu. Na način, da so gledalci klicali v eter, voditeljici zaupali svoje seksualne težave in jo prosili za nasvete, ki jih je ona seveda delila iz rokava. Bili so zelo iskreni, ona pa zelo nazorna. Vsakemu je povedala lepo rešitev, ga potolažila in mu dala vedeti, da resnično obvlada svoj posel. Okej, toda kaj, ko jih je imela okoli sedemdeset. Kaj vem, morda celo osemdeset. Nekaj podobnega kot legendarna psihologinja Joyce Brothers. In vsekakor toliko, da je na seks že zdavnaj pozabila. Da nagega moškega zagotovo ni videla že od druge svetovne vojne dalje. Da je prišla iz časa, ko je bil seksi Rudolph Valentino. Prav zato mi je vse skupaj izpadlo smešno. Kot da o seksu govori nekdo, ki je na seks že zdavnaj pozabil. Prav imate, ko je v roke prijela vibrator in ga prižgala, da se je zatresla cela miza, sem počil od smeha. No ja, nasmeh je šlo tudi njej. Kot da je prvič v življenju slišala, da so izumili baterije. Toda gledalcev to ni motilo. Klicali so kot nori in ji zaupali čisto vse. Kot mami, ali še bolje, kot stari mami, le da so ji zaupali še zelo intimne reči. Nanje je očitno delovala terapevtsko. Kot bitje iz nekega drugega časa, ki se na spolnost res spozna. Nenavadna oddaja, če me že vprašate po mnenju. In vprašanje, če mora biti ženska res stara ko Zemlja, da lahko deli seksi nasvete in pomaga parom v stiski?

Kako se je zgodil še Garty Farty

22.08.2008 ob 21:05

Da o meni delajo strip, verjetno že veste. Ideja mi je bila sprva zelo všeč in sem pokal od smeha, zdaj pa mi ni več zabavno, saj se ponavljajo ter odpirajo teme, ki imajo z mojim resničnim življenjem bolj malo ali skorajda nič. Če pa že imajo, so narejene zelo površno, premalo domiselno in tako, da me ta strip ni več vreden. Da bi si zaslužil kaj boljšega. Škoda, upal sem, da bo tempo boljši in da bom še naprej užival kot na začetku.

In sedaj sem dobil še blog. Zaenkrat zelo domiselno in strašno zabavno parodijo na moje zapise in na moj stil pisanja. Na blog, ki se seveda imenuje Garty Farty razmišlja. Tisti, ki ga fura, zelo natančno pozna moje zapise, kar pomeni, da budno spremlja vsak moj korak in da sproti razmišlja, katera tema se mu zdi najboljša za parodiranje. Očitno gre za iste ljudi kot pri stripu, kar pomeni, da ima nekdo res ogromno časa, da se po cele dneve ukvarja samo z Iztokom Gartnerjem.

To si vsekakor štejem v veliko čast, saj nisem vedel, da je moj blog tako zelo zanimiv in aktualen, da se splača iz njega delati celo dva povsem različna bloga. Dve parodiji mojih zapisov, ki se seveda furata na mojo prepoznavnost.

Mi je pa povsem nerazumljivo to, da so bralci Gartyja Fartyja vzeli zares. Da ga ne razumejo kot parodijo, marveč kot resen blog, kjer nekdo povsem resno razglablja o tem in onem. Še več, nekateri komentatorji ga celo opozarjajo na slovnične napake in mu razlagajo, da se je zmotil pri kakem podatku. Kot da res ne bi vedeli, da se zeza in jih jebe v glavo. To mi je pri vsem skupaj še največji fenomen. Še večji od tega, da sem ekipi, ki to počne, od vseh mogočih blogerjev tako zelo zanimiv le jaz.

In še nekaj mi je zanimivo. To, da so začeli na Siolu njihove objave redno dajati na Moj Siol, se pravi na prvo stran blogosa, kjer jih lahko vidi veliko ljudi. Kot da tudi šefi uživajo v tej parodiji na njihovega hišnega blogerja. No ja, ko sta pod drobnogledom Marko Crnkovič in Simona Rebolj, ju Moj Siol ne jebe. Ko se piše in riše o Iztoku Gartnerju, pa je to nemudoma Moj Siol in glavna objava dneva. To si zdi mi debilno in trapasto. Kot da je to tako zelo pomembno, da bo Siolovi strani dvignilo obisk. Kot da brez parodiranja Iztoka Gartnerja Siola ni več. To je dejansko še najbolj smešno in pravzaprav čista provokacija, ki očitno leti tudi name. Rekel bi celo, da je ekipa, ki fura ta dva bloga, očitno v povezavi s Siolom, saj drugače malce dvomim, da bi jim dali toliko Moj Siol objav.

Nekaj podobnega se recimo dogaja tudi z blogerjema Ireno Sireno in Sexom, ki jima dajo Moj Siol tudi za objave, ki res niso prav nič posebnega in kjer se vidi, da so tam samo zato, ker sta oba tudi njihova sodelavca. Pa vendar, Irena in Sex sta nekaj drugega. Skrbi me strip in skrbi me Garty Farty. Če je uredništvu Siola vse to vredno Mojega Siola, potem pa res ne vem, kam smo prišli in kaj je po novem kriterij za te objave. Očitno je po novem dovolj le to, da nekdo pljune po Gartnerju in že postane glavna objava dneva. Sem res tako zelo zanimiv in tako zelo pomemben, da si vse to zaslužim? Ne bi rekel. Raje bi rekel, da očitno drugega tisti trenutek ni in da gre za navezavo.

In da ne pozabim, Garty Farty ima hud problem. In sicer to, da je original, se pravi Iztok Gartner, veliko bolj blesav, bolj zabaven in bolj nor od njega. Povedano drugače, Iztok Gartner je kot original večja parodija kot Garty Farty, ki fura parodijo na Iztoka Gartnerja. Saj veste, kot vse tiste novejše filmske parodije, kjer so originalni bolj smešni od prizorov, ki se norčujejo iz originalov.

Da končam, Iztok Gartner ne potrebuje Gartyja Fartyja, saj je Iztok Gartner.

10273.jpg

Sedanja vlada je očitno kupila Radio Ognjišče

22.08.2008 ob 20:25

Pustimo zdaj neresni objavi o Janševem citiranju Woodyja Allena in seksu Andreja Bajuka, tokrat gre za nekaj veliko bolj resnega in takšnega, da mi je vedno znova jasno, zakaj mora sedanja vlada čimprej pasti in se umakniti za vedno.

Ko sem se danes med šesto in sedmo uro popoldan peljal proti Ljubljani, sem čisto slučajno prestavil na Radio Ognjišče, kjer je potekal pogovor o povojnih pobojih, o aktualni politiki in o vsem tistem, kar je zdaj v času volitev pač aktualno. Kdo je bil gost, žal ne vem, kdo je bil voditelj, ki ga je spraševal, pa tudi ne. Morda je bolje, da ne vem, saj bi prvega brcnil v zadnjico, drugemu pa bi povedal, da nima pojma, kaj je novinarsko delo in kako se vodi takšna oddaja. Pogovor je namreč potekal kot reklama za sedanjo vlado. Kot dobesedno pljuvanje po drugače mislečih. In kot PR za vse tisto, kar zagovarja Janez Janša. In pozor, novinar se je z vsem strinjal in celo povedal, da tudi on ne razume ljudi, ki mislijo drugače. Da se tudi on sprašuje, kako je kaj takšnega sploh mogoče. Še več, gosta je spraševal na način, da mu je v usta polagal besede in da se je videlo, da je pogovor naročen in tak, da je popolnoma na strani vladajoče koalicije.

Kaj takšnega še nisem doživel. To je popolni teror nad mediji. Popolni prevzem medija. In dokaz, da je ta vlada res šla zelo daleč. Da si je podredila vse tisto, kar šteje. In vse tisto, kar je potrebno za zmago. Povedano drugače, Radio Ognjišče očitno ni več Radio Ognjišče, marveč Radio stranke SDS, torej radio, ki v volilnem času služi le za reklamo Janezu Janši. To je nesramnost brez primere in dokaz, da v naši deželi res vlada hudo napačna klima. Gost in voditelj sta dobesedno lezla v rit SDSu in faširala vse ostale.

Jasno, ko sta omenila partizane in poboje, ki so jih izvajali okupatroji, jima je bila to nepomembna stvar. Rekoč, pozabimo na vojni čas, nama je važno, kaj je bilo po vojni. Potem sta se dotaknila tudi ljudi, ki jim ni jasno, zakaj morajo za ubogo plačo garati že od petih zjutraj in pojasnila, da Janša ni kriv za točo, ki je prizadela našo deželo. Za garače je voditelj povedal, da jih ne razume, saj tudi on gara, ko mora zjutraj na radio, za točo pa je razložil, da Janša ni kriv zanjo in da ga ljudje narobe ocenjujejo.

Ves čas sta bil oba nastrojena proti opoziciji, ves čas sta se pogovarjala samo o dobrih rečeh, ki naj bi jih naredila vlada, ves čas sta Janšo kovala med zvezde in teptala vse ostale. Kot sem rekel, Radio Ognjišče ni več radio. Je le PR za SDS, kar me hudo skrbi, saj to pomeni, da je tudi naša cerkev le PR za SDS. Ni kaj, taka vlada mora pasti že danes. Če bo padla šele na dan volitev, bo prepozno.

Andrej Bajuk ni pristaš seksa

22.08.2008 ob 14:25

Na vprašanje, kaj na televiziji težje prenaša, ali seks ali nasilje, je minister Bajuk v nekem intervjuju izjavil, da ni pristaš ne enega in ne drugega. Huh, ta pa je dobra. Gospod ni pristaš seksa, kar pomeni, da seksa ne mara, da ga ne izvaja in da ga ne prenaša tudi doma. Kaj o tem meni njegova žena, seveda ne vemo. So kriva leta, je kriv prenatrpan urnik, ali pa gre preprosto za zelo čudno izjavo, ob kateri sem počil od smeha.

Saj ni res pa je, ali kako mi je bil Janez Janša prvič v življenju simpatičen

22.08.2008 ob 07:35

Da bom kdaj zapisal, da mi je bil Janez Janša kul, si nisem nikoli mislil. No, zdaj bom to zapisal in ni me sram. Evo ga, Janez Janša mi je bil kul, ko je uporabil citat Woodyja Allena. Prav ste slišali, Janez Janša je našo opozicijo povzel s citatom, ki ga je nekoč izrekel Woody Allen, gre pa nekako takole: “Ne poznam odgovora, vem pa, da je seks dobra rešitev zanj.”

Janša je v istem stavku omenil Allena in seks, kar je vsekakor zelo simpatično ter vredno omembe. Še posebej, če je to zraslo na njegovem zelniku, kar pa žal močno dvomim. Še posebej zato, ker nas je pred časom šokiral s kopiranjem Tonyja Blaira. Kakorkoli že, če ugotovim, da je Janša oboževalec Woodyja Allena, mu dam letos morda celo svoj glas. A le v primeru, če mi bo znal pojasniti, zakaj se doslej niti enkrat ni obnašal kot Woody, marveč kot nekdo, ki Woodyja ne šteka.

In ja, bojim se, da Janševi potencialni volivci nimajo pojma, kdo je Woody Allen in da bi rad Branko Grims vse njegove filme sinhroniziral v slovenščino in namesto njega uporabil Jurija Zrneca.