Arhiv za Julij, 2008

Zbogom, Estelle

25.07.2008 ob 23:01

V torek je Bog k sebi poklical igralko Estelle Getty. Tisto nepozabno in kultno Sophio Petrillo iz serije Zlata dekleta, ki smo jo na veliko gledali tudi pri nas. Prav Estelle nas je vedno nasmejala do solz. Tudi v ponesrečeni komediji Stop or my Mom Will Shoot, kjer je igrala mamo Sylvestra Stallonea in je bila pravzaprav edina dobra stvar filma. Filmski svet ji dejansko ni preveč dišal, kar je škoda, saj bi nam brez dvoma dala veliko dobrih vlogic, kar pa sploh ni tak hud problem, ker nam je dala nepozabno Sophio iz Zlatih deklet, ki bi si jih lahko vsako leto ogledal znova in znova.

Da ne pozabim, stara je bila 85 let.  

Spomin na vojno, ki je ne bi smelo biti

25.07.2008 ob 21:30

Ko sem dan po aretaciji Radovana Karadžića zagledal vse tiste mlade Srbe, ki so demonstrativno skočili na beograjske ulice in govorili vse tiste bedarije, sem komaj zadržal dih. To je nova generacija. Generacija, ki ne bi smela imeti takih misli. Takih stavkov. In takega načina razmišljanja. Ker jih ima, sem v skrbeh, saj to pomeni, da jih stara generacija vzgaja v sovražnem duhu. Tako, da se zgodba nadaljuje in da na teh koncih nikoli ne bo miru. Koji ti je kurac, da se greš pizidt na ulice za nekaj, o čemer nimaš pojma, ker si bil takrat star deset let? Tega ne bi smelo biti in to resnično skrbi. Skrbi me to, da so mnogi Srbi še vedno prepričani, da je bila Miloševičeva politika dobra in da bi prav on Srbiji prinesel blagostanje ter mir. Pa četudi so v njegovem času zadnja leta vladavine živeli na robu revščine in obupa. Toda, ker so slepi, jih to ne moti. In ker nočejo videti resnice, laganje prenašajo tudi na svoje otroke, ki se zdaj kurčijo na ulicah. Kurčijo se, namesto, da bi odprli šampanjec in dokončno spoznali svojo zmoto. Kurčijo se, namesto da bi odpotovali v Srebrenico in tamkajšnjim ženskam prinesli globoko opravičilo.

To seveda ne gre, saj je Karadžić v njihovih očeh še vedno junak. Junak? Pidzda no, le zakaj? Je morda branil Srbijo? Je morda branil svoje ozemlje? Ni, pa pika. Le ubijal je nedolžne ljudi in izvajal genocid. Zato mi je večji prasec kot Hitler. Hitler je želel zavzeti svet, Karadžić je klal iz hobija. Pač zato, ker se mu je zahotelo in ker je očitno potreboval inspiracijo za svoje pesmi.  To, kar je Hitler naredil z Židi, je Karadžič naredil z Muslimani. Le da je on to počel v mirnem času in zato, ker mu je bilo dolgčas. Pika, o tem ni dvoma in tako je.

In vso to klanje, vsa ta vojna, mi še vedno obrača želodec. Pravzaprav od tega spet ne morem spati. Aretacija Karadžića mne je spet spomnila na vso to grozljivo morijo, ki je še danes ne razumem najbolje. V ponedeljek sta skupaj pila, v torek pa ga je šel zaklat. Brat brata. Samo zato, ker je bil eden Srb, drugi pa Musliman. V ponedeljek ju to ni motilo, v torek pa sta ugotovila, da tako ne bo šlo več in da bo moral eden izmed njiju umreti. Da je bilo vse skupaj še bolje, je bila treba seveda posiliti ženo, ubiti otroke in poklati še ostale prijatelje. Pač za hobi. Kar tako, za žur. Za čim tršo erekcijo Karadžiča in Mladića.

Ta vojna je bila res ogabna. Morda najbolj od vseh vojn, kar jih pozna zgodovina. Le pomislite, klala je armada, ki je nekoč isto državo branila. Klali so ljudje, ki so bili še pol ure nazaj najboljši frendi. Najprej so bili za bratstvo in jedinstvo, potem so bili za meso in kri. Samo zato, ker so jih napumpali. Morda tudi z mamili in alkoholom. Oprali so jim možgane. Tako zelo, da jih ne znajo nikoli več dobiti nazaj. Ti ljudje bi klali še danes. In prav to me skrbi. Skrbijo me vsi ti mladi ljudje, ki so prepričani, da je bil Karadžič junak in da je njegova aretacija sramota za Srbijo. Za državo, ki je vedno hotela nekaj več. Tudi za ceno genocida in pobijanja nedolžnih ljudi. In ta vojna je bila vojna za nedolžne. Vojna, kjer so pobili na tisoče civilistov. In to sredi države, kjer bi moral biti mir. Jebemti no, to ni Irska, ali pa Ruanda. To ni niti Izreal in Irak. To je bila jebena Jugoslavija, dežela, kjer so se imeli ljudje radi. In dežela, kjer sem nekoč živel tudi jaz.

Toda potem je počilo. In počilo je tako hudo, da poka še danes. Tako zelo, da se rane ne bodo nikoli zacelile. Ko bo umrla ena generacija, se bo pojavila druga. Ko bo umrla druga, se bo pojavila še tretja. In vse generacije bodo iste. Neumne, zlobne in indoktrinirane. Fak, dragi moji, vsi ti mladi Srbi so izgledali kot manchurijski kandidati. Kot sprogramirani roboti, ki se aktivirajo na določene besede. Ki začnejo početi pizdarije, ko jim to ukažejo nadrejeni. To je zavožena ideologija. Poosebitev napačnih idej in prepričanja, ki bo v njih za vedno. Miloševičeva mladina, pač. Še vedno polna idej o veliki Srbiji. Še vedno globoko prepričana, da jim svet dela krivico. In da bi morala celo Slovenija leta 1991 ostati v Jugoslaviji.

Te vojne ne bom nikoli razumel. Vse ostale vojne še nekako razumem. Nekatere zelo težko, pa vendar jih. Tele pa ne morem. Zgodila se je v deželi, ki si take vojne ni zaslužila. In v deželi, ki se je skupaj borila proti okupatorju. Tako je, Srb in Musliman sta skupaj streljala Nemce, potem pa sta začela streljati drug na drugega. Žalostno, vendar resnično. Le kaj je bilo v glavah vseh teh mladeničev, da so počeli take grozote? Vsak razlog mi je odveč. Vsak razlog mi ne odtehta njihovih dejanj. To niso bili ljudje, to so bile pošasti. Morda iz zaporov izpuščeni kriminalci, morda celo umetno narejeni roboti. Pač fantje, ki so ubijali na ukaz. Če ne bi, bi ubili njih. Tudi to je bilo. Zajebana situacija. In to čisto blizu nas. Sredi dežele, ki nam je leta 1984 dala olimpiske igre in Vučkota. Potem je šlo vse v kurac. V roke Miloševića in Karadžića, ki sta obljubljala blagostanje, v resnici pa sta dala meso in kri. Rane, ki se ne bodo nikoli zacelile. Sprava? Le vprašajte žene Srebrenice, lče so za, pa vam bo takoj jasno.

Huh, res me zanima, kaj bi se zgodilo, če Tito ne bi umrl in če bi bil leta 1990 trideset let mlajši.

Vojne je konec, ujeli so Radovana Karadžića

22.07.2008 ob 07:24

Saj ni res, pa je. Radovan Karadžić, ki so ga lovili celih 13 let, je končno za zapahi. Tisti Karadžić, ki naj bi bil odgovoren za največji genocid po drugi svetovni vojni. Masaker, ki je v Srebrenici pokosil kar 8 tisoč nesrečnih Muslimanov. Karadžič je bil kot Hitler, le da ni imel pravega razloga. Hitler je hotel zavezi svet, Karadžić se je šel lokalnega frajerja. Sprejel je igro in dal pobiti na tisoče ljudi. Kako je ponoči spal, mi ni jasno. Morda niti ni spal. Morda se je ves čaš režal in si filal s kokainom. Pri zdravi pameti namreč ne bi mogel ukazati takih zverinskih pokolov. Hotel je čisto Srbijo. Ozemlje brez smeti. Hotel je nadljudi, ki bodo Srbijo pripeljali na vrh sveta. Kot Hitler, le da je bil bolj hinavski.

Če bi mu rekli pošast, bi ga pohvalili. Bil je več kot to. Bil je poosebitev zla. Antikrist, ki je v igro vstopil skozi politiko. Kot Damien iz kultne grozljivke The Omen. In imel je najboljšega prijatelja Ratka Mladića, ki je žal še vedno na prostosti. Oba sta imela seveda enega botra. Slobodana Miloševića, ki je kot veste že pod rušo. Imeli so idejo, da so sveta trojica, v resnici pa so bili hudičevi sinovi. Fantje iz pekla, ki so se radi igrali z ognjem in sejali smrt. Prav Karadžić je bil mojster za smrt. Dal si je duška. Kot Himler v času koncentracijskih taborišč, le da verjetno ni bruhal, ko je videl trupla. Po moje ga je celo rajcalo. Več Muslimanov je bilo mrtvih, bolj trdega tiča je imel. Psihopat, da se reče. Največji množični morilec vseh časov. Kaj vem, morda je nekaj ljudi ubil tudi sam. Tako za šalo. Za gušt. Za lepo popoldne. Ker se mu je pač zahotelo krvi. In ker je vedel, da lahko. Kot Tommy Lee Jones v Rojenih morilcih. Ker je bila šansa, jo je pač zagrabil. In sedaj so ga končno dobili. Ne le v filmu The Hunting Party, tudi v resnici.

In pozor, nekoč je bil znan kot pesnik. Prepričan sem, da je o svojih pokolih pisal pesmi in se ji spominjal kot svoja herojska dela. Kaj vem, morda je celo mislil, da dela dobro. Da je poklican od Boga, no ja, od Miloševića, da mora narediti red. Da mora pač izvršiti ukaz in ubogati svojega botra. Da bo postal narodni junak, ki mu bodo sredi Beograda postavili spomenik. Toda šel je predaleč. Tako zelo, da je postal največji vojni zločinec v celotni zgodovini človeštva. Morda celo večji od Stalina in Hitlerja. Hudiča, postal je jugoslovanski Osama, number one na listi iskanih zločincev, ki jih iščeta tudi FBI in CIA. Ki jih iščejo vsi, ki dajo kaj nase. Tudi lovci na glave, ki so se ga očitno bali in ga pustili pri miru. Prav imate, Karadžič je bil tisti, ki je pokopal tudi Sarajevo. Iz tega lepega olimpijskega mesta je naredil klavnico in ruševine. Bosno je dobesedno zmlele v prah. Tako močno, da si še danes ni opomogla. Da si verjetno ne bo nikdar opomogla. Bil je pač šef bosanskih Srbov in želel si je čiste zemlje. Zemlje brez madežev. In zemlje, kjer nimajo Muslimani kaj početi.

Dva meseca nazaj je praznoval 63 let. Ni več mlad, toda vseeno ni tako star, da bi se lahko požvižgal, če so ga prijeli. Če ne bo naredil samomora, ga čaka huda tlaka, ki si jo brez dvoma zasluži. No ja, še bolj bi si seveda zaslužil konec filma The Hunting Party. Kaj vem, morda pa mu ga celo dosodijo. Jaz sem za. In da ne pozabim, Josef Fritzl je zanj pussy. Uf, saj res, po poklicu je bil psihiater. Nič čudnega, da ni imel slabe vesti in da ni rabil psihiatra.

Ker se na naši televiziji spet vrti Vojna zvezd, je prav, da ji posvetim kratek foto poklon

21.07.2008 ob 04:16

Recenzije: Irina Palm

21.07.2008 ob 03:30

belgija, lukemburg, anglija, nemčija in francija 2007, drama, režija: Sam Garbarski, igrajo: Marianne Faithfull, Miki Manojlović, Kevin Bishop, Siobhan Hewlett, Jenny Agutter

The Wanking Widow.

Mariane Faithufull, legendarna rokerka in nekdanja intimna prijateljica Micka Jaggerja, je Maggie. Zadržana vdova, ki je pozabila na seks in ki razmišlja, kje bi dobila denar za urgentno operacijo svojega hudo bolnega vnučka. Nočni klub, ki ga vodi naš kolega Miki Manojlović, kateri se zadnja leta dokaj uspešno šverca v tuje produkcije, pride kot naročen. No ja, gospa sprva misli, da Miki išče gospodinjo, potem pa ugotovi, da išče punco, ki obvlada drkanje. Ki bi znala njegove stranke zadovoljiti z roko. Saj veste, moški svojega tiča porine v odprtino na zidu, delavka pa mu ga na drugi strani podrajsa do orgazma. “Tvoje roke so gladke. Če želiš, ti ponudim službo, kjer boš dobro zaslužila,” ji pojasni Miki in se dela, kot da ne vidi njenih let. Kot da ne vidi, da je babica in da so najboljša leta daleč za njo. In pozor, Maggie službo sprejme, saj potrebuje denar za vnučka. Maggie postane “the wanking widow”, ali še bolje, “the wanking granny”. Pravzaprav super granny, kjer potrebni možaki stojijo v vrsti pred njeno kabino. “Če hočeš še več denarja, si daj ime. Ime vleče stranke,” pojasni Miki, Maggie pa se transformira v fatalno Irino Palm. No ja, tako vsaj mislijo stranke. V resnici se za zidom namreč skriva gospodinja. Navadna babica, ki v službo pride v halji. Tako, kot da res opravlja delo gospodinje. Ker potrebuje 6000 funtov, drka kot nora. Vsak dan, ves teden. Tako predano in zagnano, da dobi wanking elbow. “Nič takšnega. Tenisači imajo teniški komolec, vi pa imate drkaški komolec,” ji razloži vsega vajeni hišni zdravnik, Maggie pa pač zamenja roko in fura dalje. Hudičevo dober film. Šokanten in tak, da trofi. Ne zaradi samih prizorov, marveč zaradi situacije, v kateri se znajde ostarela gospa. In samo pomislite, kljub temu ohrani smisel za humor. Še posebej na čajanki s svojimi kolegicami, ki jih zanima predvsem velikost penisa. Ki bi tudi same verjetno počele ta posel, pa seveda nimajo poguma, saj so preveč konzervativne in kvazi damske. Pa še treba jim ni. Za razliko od nesrečne Maggie, ki ji banka ne da kredita, delodajalci pa ji razložijo, da je prestara in nezanimiva. In pozor, film si kljub vsemu vzame čas za sprostitev in celo za tiho romanco. Prav zato odleti čez podobne socialne drame, ki večkrat pošteno zatežijo. Huh, če boste med gledanjem dobili idejo, da ga je režiral Mike Leigh, ne boste daleč. Če se boste spomnili še na odlično komično dramo The Snapper, ki jo je leta 1993 posnel Stephen Frears in so jo v naših kinih vrteli kot Ribo po imenu Sharon, pa boste seveda spet na pravi poti. Na poti tegale zares enkratnega, izvirnega, edinstvenega in posebnega filmčka, ki bo vsaj v mojem srcu ostal za vedno.

Ocena 5

DODATEK:

Ker glavno vlogo igra Marianne Faithfull, se spodobi, da pripnem še njeno mlado sliko. Se pravi, spomin na čas, ko sta bila z Mickom Jaggerjem najsrečnejši par na svetu.

Novi Batman dela čudeže (plus debata o Heathu Ledgerju in o tem, ali je smrt dobra reklama za film)

21.07.2008 ob 00:33

Da bo novi Batman, kjer pokojni Heath Ledger igra Jokerja, velika uspešnica, je bilo jasno že od samega začetka. Da bo že v prvem vikendu butnil celih 155 milijonov dolarjev, pa je presenetilo celo največje optimiste. To je namreč najboljši opening vseh časov. Še boljši od Gospodarja prstanov in tretjega Spider-Mana, ki je zadel nekaj milijončkov manj. Najboljši doslej. Povedano drugače, novi Batman je za vikend prislužil več kot vsi ostali hiti v enem mesecu.

Okej, zdaj pa pozor. Zdaj sledi podatek, ki me je ubil. Ki mi je ubil filmsko umetnost. Ki me je zrukal in zbil v zemljo. Novi Batman se je na popularnem filmskem portalu IMDB zavihtel na prvo mesto. Pred Botra. In to za celih 0.6 točke. Prav ste slišali, Boter ima oceno 9.1, novi Batman pa kar 9.7. To seveda pomeni, da so mu skoraj vsi dali čisto desetko. In da ne bo pomote, ne gre za malo skupinico fanov, ki nekemu filmu pač naštepajo visoko oceno. Gre za povsem verodostojne uporabnike IMDBja, ki se jih je nabralo toliko, da se rezultat lahko šteje. Da je legitimen. Kot sem rekel, po stotih letih smo dobili filmi, ki je zrušil Botra. In film, ki ruši tudi vse rekorde gledanosti.

Kako bo v naslednjih vikendih, ko se pokaže, če ima kak film noge, seveda ne vemo. Pa vendar, novi Batman je fenomen, ki mu ne najdem para. Film o super junaku, ki je hkrati tudi totalna bomba pri kritikih. Če je res tako zelo dober, še nimam pojma. Njegov predhodnik mi namreč ni bil ne vem kako všeč. Bil je okej, toda bil je daleč od Batmana iz leta 1989. Treba bo počakati, da film pride v kino. In ko bo v kinu, bom imel dve možnosti. Prva bo ta, da me bo zadel kot strela. Druga pa ta, da bom potegnil zaključek, da je šlo le za še en prenapihnjen poletni popkorn.

Kako sem postal čisto pravi super junak

20.07.2008 ob 15:47

Tako je, dragi moji, od danes dalje nisem več Iztok, marveč Super Iztok. Prvi pravi slovenski super junak, ki bo pomagal vsem Slovencem v stiski. Ker vem, da bo dela zelo veliko, sem na akcijo pripravljen 24 ur dnevno. Vsak dan znova. Od jutra do večera. Ker sem padel v vedro polonija, so moje sposobnosti neverjetne. Pravzaprav čudežne. Takšne, kot jih je imel Superman. Jaz sem pač Super Iztok. Imam svoj kostum, svoj imidž, svojo theme song in svoje poslanstvo.

Na dan s problemi, dragi Slovenci. Obljubim, da bom pomagal vsakemu.

Severina: Gas gas

20.07.2008 ob 03:48

Pa smo ga dobili, prvi video Severininega novega albuma Zdravo Marijo, ki nosi naslov Gas gas. Čisti turbo folk. Čista komercialna manipulacija. Punca dela samo še za denar. Samo za popularnost. In samo za biznis. Čista zajebancija brez repa in glave. Kot Štikla, kot vsi tisti srbski turbo komadi, ki jih pozabimo že med poslušanjem. Severina ve kaj dela, toda žal tokrat dela na zelo poceni in preveč predvidljiv način. Jasno, album Hrvatica, ki je bil kul, ni uspel, zato je bilo treba usekati čisto komercialo. Čisto manipulacijo s poslušalci, ki bodo seveda trznili. Severina pač ponuja instantne hite brez globine. Pesmice, kjer ni treba razmišljati. Huh, pesmice, ki jih sploh ni treba poslušati, pa točno veš, kaj boš dobil.

Ne bom rekel, da sem pričakoval več, rekel bom le to, da sem pričakoval nekaj vsaj malce bolj kvalitetnega. A kot sem že dejal, če delaš kvaliteto, te oboževalci zavržejo. Še posebej, če si jim najbolj všeč kot Djevojka sa sela.

YouTube slika preogleda

Zakaj za vraga ne morem spremeniti podobe svojega bloga?

20.07.2008 ob 01:47

S tem je zadnje čase sama pizdarija, zato raje vse skupaj puščam tako kot je. Obupal sem. Na celi črti. Podobe bloga se namreč ne da zamenjati brez hudih težav, kjer se stajlingu bloga potem čisto zmeša. Nekaj ostane tako, nekaj drugače, nekaj spet tako, nekaj čisto drugače, nekaj pa tako kot sploh nisem želel. Da povem še bolj natančno. Da greste pač urejat nov videz bloga in pri tem preizkusite nekaj različnih variant, se pravi, da vidite, katera vam je najbolj všeč, naredite pravo zmešnjavo v Siolovi administraciji. Podoba se namreč sploh ne zamenja. Ko se zamenja, pa se stara vrne nazaj. Nova je recimo, ko kliknete na kakšno rubriko, stara pa, ko stran recimo osvežite. Potem se vmešajo še vse tiste, ki ste jih probali. To seveda pomeni, da ima vaš blog deset stajlingov hkrati. Prvi se pokaže na osnovni strani, drugi med komentarji, tretji med rubrikami, četrti med starimi zapisi, peti spet na osnovni strani, skratka, zgodi se totalna mavrica pizdarij.

Isto velja, če boste hoteli spremeniti tako imenovane widgete. Spremembe ni, ko pa se pojavi, pa se spet spremeni nazaj. Nekaj podobnega vas bo doletelo tudi pri spreminjanju avatarja, pa napisov, pa še marsičesa, kar bi moralo delovati in kar je nekoč seveda delovalo brez težav.

Siol ga res lomi in s tem onemogoča, da s svojim blogom počnemo kar bi želili. V bistvu nas omejujejo in očitno želijo, da svoje podobe ne spreminjamo več.

Upam, da se tale stvar čimprej uredi, saj traja že prekleto predolgo časa.

Janez Janša kot Hans Christian Andersen

19.07.2008 ob 20:58

Gospod Janša nam je danes povedal pravljico za lahko noč. Pravljico, v kateri je pojasnil, da je prikaz inflacije v naših medijih napačen in pretiran. Da je je bila inflacija nekoč nižja. In da stanje sploh ni tako zaskrbljujoče, kot pravijo nekateri. Res lepa pravljica. Takšna, da se je ne bi sramoval niti Hans Christian Andersen. In takšna, da bi ji lahko v Hollywoodu posneli filmsko ekranizacijo.

Dajte no, gospod Janša, kaj je zdaj to za en šmorn. Kakšna lažna inflacija in kakšno boljše stanje kot pred leti. Kdaj pa ste bili nazadnje v trgovini? Kdaj pa ste nazadnje kupili recimo kepico sladoleda ali šli v kino. Hudiča, kdaj ste nazadnje kupili darilo svoji Urški? Očitno že dolgo ne. Če bi namreč v zadnjih mesecih storili vse tole, bi hitro ugotovili, da ste res postali pravljičar. Lepo vas prosim, naše cene rastejo hitreje od formule ena. Hitreje kot teče film Wanted. Ko nekaj kupiš in plačaš ter želiš zapustiti trgovino, za tabo prileti trgovka, ki ti pojasni, da je artikel med tem že dražji in da moraš plačati še nekaj centov več.

Šalo in pravljice na stran. Inflacija je res velika. In to ne trdijo mediji, to trdijo ljudje, ki hodijo v trgovino kupovat kruh in mleko. Teh se, spoštovani gospod Janša, ne da nategniti.

In zdaj naj se oglasi še minister Bajuk in mi pove še eno pravljico. Tisto, da je Slovenija na odlični poti in da je gospodarska rast izjemna. Ter da živimo v raju, kjer se cedita med in mleko. Prav imate, Andrej Bajuk in Janz Janša sta slovenska brata Grimm. Le da zaenkrat še ne vem, kdo je Jakob, kdo pa Wilhem.

Ko pride poletje, se vsa dekleta spremenijo v kuščarje

19.07.2008 ob 20:39

Poleti se puncam zmeša. Dobesedno, lepo prosim. V glavi imajo samo to, da se bodo nastavljale soncu in da bodo nase navesile čim manj oblek. Manj ko je oblek, bolj je punca zadovoljna in srečna. Več kože kot se vidi, bolj fino se punca počuti. Če bi v trgovinah prodajali le figov list, bi se oblekle v figov list. Če bi si Madonna izmislila nudizem kar sredi mesta, bi bil nudizem sredi mesta nova modna uspešnica. Točno tako, punce so poleti skorajda gole. Nas sebi imejo cotke, ki izgledajo tako, kot da bi jih vzele iz pomanjševalnega stroja. Te obleke več odkrivajo kot skrivajo. Koliko je punca, ki nosi tako obleko, stara, seveda ni važno. Samo, da je čimbolj gola. Samo, da ujame čimveč sonca. Mini krilo ni več mino krilo, marveč mini mini krila. Kratka majčka pa ni več kratka majčka, marveč kratka majčka kratke majčke. Punce so poleti pač free. Odprte, sproščene in take, da se požvižgajo na okolico. No ja, ene se morda slačijo zaradi fantov in pozornosti, toda zdi se mi, da je vseeno več takih, ki to počnejo zaradi lastnega užitka. Kot kuščarji, ki prav tako komaj čakajo poletje, da se bodo lahko zvijali po soncu. Prav imate, ženske so poleti reinkarnacija kuščarjev. Njihove lepše inačice, ki bi si sonce najraje vzele domov. Ki bi bile najbolj srečne, če bi jim fantje za rojstni dan sonce kupili v trgovini. Ko pade noč, so seveda nesrečne. Tako zelo, da komaj čakajo, da bo spet sonce in da se bodo lahko znova spremenile v kuščarje.

Edina stvar, ki mi je smešna, pa je seveda dejstvo, da jih potem motijo neprimerni, primitivni, navihani in trapasti komentarji hormonskih mladcev, ki prav poleti pridejo na svoj račun. No ja, sicer pa je vprašanje, če jih res motijo. Po moje v njih pravzaprav uživajo. Kot kuščarji, ki jim kolega nalovi svežih muh.

Najboljši telefonski seks je mogoč le z osebo, ki te ljubi

19.07.2008 ob 16:00

Vsakdo izmed nas je kdaj pa kdaj poklical na tako imenovano vročo linijo. Ne zaradi rajca, marveč zavoljo firbca. Pač zato, da sliši, kako to gre in v čem je finta. In ko sliši, je razočaran. Na drugi strani so namreč dolgočasni in premalo spontani sogovorniki, ki sem jim vidi, da to počnejo za biznis. Za službo, za svoj vsakdanji kruh. Še več, sliši se jim celo laž glede telesnega opisa. Tako moškim kot ženskam. Naučeni so. Naučeni točno določenih stavkov in fint. Prav zato se čudim, da vroče linije še vedno obstajajo. Da je to še vedno biznis. Ne rečem nekoč, v moji rani mladosti, ko je bil to prepovedan sadež. A zdaj, ko to ni prav nič posebnega, mi vse skupaj ni najbolj jasno. Kdo sploh kliče te cifre? Kdo sploh še zapravlja denar za telefonski seks? Nepotrebna in potratna zabava, kjer ne vidim smisla. Še manj pa rajca in morda firbca.

In pozor, te linije so uničile pravi telefonski seks. Zdi se mi, da so zaljubljenci nanj pozabili. Da ne vedo, da je lahko zelo zanimiv ter vznemirljiv. Še posebej, če ga izvajaš z osebo, ki jo ljubiš.  S svojo osebo. Z osebo, ki jo poznaš in za katero veš, kaj ji paše in kaj jo vzburja. Med vama torej ni blefa, kar pomeni, da se bo linija dobesedno skurila. Da bo telefonski seks skorajda enako dober kot pravi seks. Tisti, ki to zmore, je car. In midva z mojo sva pri tem totalna carja. Ko nisva skupaj, se kuriva tudi po telefonu. To so pogovori, ob katerih bi se lahko delavci vročih linij učili. Lahko bi jih imeli za obvezno poslušanje pred pričetkom službe. Pa vendar, nič jim ne bi pomagalo, saj bi bili spet naučeni, midva pa sva spontana in vedno drugačna. Takšna, da dobiva občutek, kot da telefona sploh ni med nama.

Kot sem rekel že v naslovu, najboljši in pravzaprav edini telefonski seks je mogoč le z osebo, ki te ljubi. Vse ostalo je blef.

Hitra priprava moje trenutno najljubše jedi

19.07.2008 ob 04:16

Tako je, trenutno padam na paello. Na enkratno špansko pojedino, ki mi jo je pred leti prvi predstavil mlajši brat. Seveda v restavraciji, kjer sva se nažrla kot dva pujsa. Sedaj sem hvala bogu pogruntal, da si jo lahko naredim tudi doma. Da je praktično že narejena in da jo je treba le pogreti. Porabiti zgolj štiri minutke v mikrovalovki in si jo servirati na krožnik. Da ne bo pomote, tudi tale majhna paella ima rakce, školjke in vse tisto, kar ima tista prava, ta velika iz restavracije. Obožujem to jed. Tako zelo, da bi jo konzumiral 24 ur na dan.Pa poglejmo, kako se pride do moje paelle. Po korakih seveda.

Izvolite:

1. Takole zgleda škatla, v kateri je moja mala paella shranjena v trgovini

dsc01698.JPG

2. Vsebino prepičimo z vilico in jo damo v varno zavetje mikrovalovne pečice

dsc01701.JPG

3. Takole zgleda tik pred potjo na krožnik, ko se moje sline že pošteno cedijo

dsc01702.JPG

4. Finalni rez in krožnik, ki je bil čez slabih pet minut že popolnoma prazen.

dsc01703.JPG

Tako zelo dobra je, da bi brez problema snedel še eno, pa še eno, pa še eno. Prav imate, paella je jed, zavoljo katere sem se pripravljen zrediti tudi za sto kilogramov.

In še glasbena podlaga, ki sodi zraven:

YouTube slika preogleda

Za vse potencialne kuharje, pa še originalni recept v besedi in sliki:

YouTube slika preogleda

Paella je zakon, vam rečem.

Edini minus, ki je hkrati velik plus: moja punca je ne mara.

Slovenci zlorabljajo zapornike, Britanci pa ovce

19.07.2008 ob 02:11

Razlike pravzaprav niti ni. Med zaporniki in ovcami, seveda. Oboji so nebogljeni in podrejeni sistemu. Oboji morajo ubogati nadrejene. Oboji se borijo za preživetje. Ko jih zlorabiš, pa te čaka kazen. Točno tako, zaporniki so ovce, ovce pa so zaporniki. Med njimi praktično ni razlike. Razlika je le v dejstvu, da Slovenci padajo na zapornike, Britanci pa na ovce. Kdo je bolj zabit, ne bi vedel. Vem le to, da Slovenci od Britancev kopirajo govore, kar pomeni, da bodo začeli slej kot prej zlorabljati tudi ovce.

Portret tedna: Sašo Peče

19.07.2008 ob 01:19

Sašo Peče je na našo politično sceno priletel kot meteor. Ali še bolje, kot John Travolta. No ja, kot njegova rezervna inačica. Kot polizani, čedni, privlačni in prebrisani kameleon, ki točno ve, kaj mora reči. In ki se zaveda, kako mora pri tem izgledati. Prav imate, Sašo Peče ni le politik. Sašo Peče je tudi maneken. Njegove besede imajo vedno tudi videz, njegovi nastopi pa niso nikoli le besede. Če bi mu rekli Michael Corleone, ki ga je v Botru kot veste igral Al Pacino, ne bi kaj dosti zgrešili. Tip obvlada sceno. Prav zato je prišel pred leti zelo prav Zmagu Jelinčiču in njegovi Nacionalni stranki. Zmago je bil Lestat, Sašo pa njegov Louis. Bila sta kot Tom Cruise in Brad Pitt iz Intervjuja z Vampirjem, le da bi lahko Sašo igral še vlogo Antonia Banderasa. Sašo je filmski lik. Prav zato ves čas izgleda, kot da politika igra. Kot da igra Saša Pečeta. Prav zato ima tudi polizane lase. Tip je briljantina na dveh nogah. Svetleči šarmer in player, ki obvlada volivce in konkurenco.

Njegov problem je le prevelik ego. No ja, to je pravzaprav problem prav vseh politikov, toda pri njemu je res velik. Tak, da se je skregal z Jelinčičem in šel na svojo pot. Pri tem je seveda pozabil, da bo Zmago brez njega zvozil, obratno pa bo malce težje. Louis nujno potrebuje Lestata, Robin pa Batmana. O tem ni dvoma, kar pomeni, da bo Lipa jeseni težko obrodila sadove. In zdaj hoče odstopiti še z mesta podpredsednika državnega zbora. Spet zaradi prevelikega ega. Samo zato, da pokaže, da z njim ni zajebancije in da je še vedno največji player v parlamentu. To seveda ne bo dobro. Če bo odstopil, se ga ne bo videlo. Padel bo še nižje kot je sedaj, ko je že padel. Da je fajter, ni dvoma. Toda ring je velik, boksarskih šampionov pa je letos več kot kdajkoli. Dvomim, da bo zdržal. Da bi izvedel salto mortale in nam pokazal, da je za zmago dovolj le on sam. Želim mu malce več smisla za humor, vse ostalo namreč že ima. Če bi imel še smisel za humor, pa bi bil itak največji car. Ker ga nima, je le oproda največjim carjem. Pa četudi se vseskozi obnaša, da je največji car. Pustimo se presenetiti, do volitev sta namreč še dva meseca.