Na dan žalovanja se mi zdi prav, da se tudi sam spomnim oseb, ki sem jih izgubil
8 07 2008Marec 2006 je bil usoden za mojega očeta, ki je izgubil bitko z rakom. Ta hip ga imam v mislih in mu podarjam topel objem ter željo, da se ima fino nekje visoko nad oblaki. Nekje tam, kjer ni več bolečine in slabih stvari.
Nekaj mesecev kasneje je odšla tudi mrzla teta Dada, ki jo je prav tako poteptal rak. Njena bitka je bila dolgotrajna, a žal je na koncu izgubila in se poslovila. Tudi zanjo upam, da se ima fino in da uživa kot že dolgo ne.
Maja lansko leto, je prometna nesreča vzela mojo dobro prijateljico Jasmino Žohar, ki jo bom za vedno nosil v spominu. Tudi zanjo si želim isto kot za očeta in za mrzlo teto.
Zdi se mi prav, da se spomnim tudi svojega dedka Jerneja, ki je resda odšel že leta 1989, toda to ne pomeni, da sem ga pozabil. To pomeni le, da se je zasidral v posebnem kotičku mojega srca, kjer bo ostal za vedno.
Pa prababice, ki je odšla nekaj let nazaj. Pri skoraj sto letih. Bila je izredna ženska, ki je ne bom nikdar pozabil.
Moj spomin sega tudi v osemdeseta, kjer je odšla še ena stara teta. Vedno elegantna in prijazna Vida iz Ljubljane, ki si je prav tako priborila poseben prostor v mojem srcu.
Podobno kot še ena stara teta, teta Valda, ki je odšla nekaj let nazaj. Čisto potiho in tako, da se je pozabila posloviti od nas. Ne bom je pozabil.
Delovna nesreča je vzela mojega nekdanjega sošolca Roberta Hlupiča, ki je bil prava faca in za katerega mi je strašno žal, da mu nisem po koncu šole posvetil več časa.
Če sem začel z očetom, ki me od vseh naštetih še vedno najbolj boli, je prav, da končam z njegovo mamo, se pravi z mojo babico, ki nas je zapustila nekaj let nazaj. Nisem je poznal tako kot bi jo moral, saj ni živela v Sloveniji, toda ko je odšla, me je zabolelo in sem jo pogrešal.
Kar dosti ljudi, ki so mi bili blizu, je odšlo. Tega se ne da spremeniti. In teh ljudi ne moremo priklicati nazaj. Takšno je življenje. Vedno znova nas prizadene in nam jemlje osebe, ki smo jih imeli radi. Jokamo seveda le mi, njih ni več. Oni so nekje daleč. Kaj vem, morda niti nimajo pojma, da žalujemo za njimi. Morda nas pozabijo v trenutku, ko umrejo. Morda duša ne čuti in ne vidi. Morda duše sploh ni in je vse skupaj le trik. Nimam pojma. Vem samo to, da ni fer, da takšni ljudje ponavadi odidejo prehitro in da ne more kdo drug oditi namesto njih.
Za konec pa sem vsem svojcem in prijateljem nesrečnikov s Save, dolžan globoko sožalje in sočutje ob izgubi najdražjih. Razumem jih in prav začutil sem njihovo bolečino ter žalost. Usoda vedno ubere popolnoma svojo pot. In prav zato se ji reče usoda. Grozno je le, kadar sodeluje s smrtjo, ki pa je itak znana po tem, da rada dela napake.
Jaz pa bom dala sem pesem, ki jo je vvooodnarka napisala v spomin na ljudi, ki so umrli:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=vvooodnarka&e_id=66056#c193087
“Vem samo to, da ni fer, da takšni ljudje ponavadi odidejo prehitro in da ne more kdo drug oditi namesto njih.”
Upam, da si 2x prebral kar si napisal. Sploh del: kdo drug namesto njih. In komu potem ti to privoščiš?
Morda si si mičkeno napačno interpretiral tale stavek. Mislim, da je Iztok mislil v smislu, da bi kdo raje sam umrl, kot pa doživel smrt ljubljene osebe. Če si že izgubil koga dragega, ki si ga resnično nesebično ljubil, boš razumel … Sam takoj podpišem, da raje da umrem namesto mojega sina ali moje drage …
še to … tudi druga plat, torej razmišljanje v smeri na katero si ti nakazoval, je pa povsem človeška. Menim, da bi tudi ti takoj našel koga, ki bi ga raje poslal v smrt, namesto ljubljeno osebo. V takih primerih človek vedno razmišlja zelo emocionalno v smislu: “Zakaj ona/on, ko je bil tako dober človek, ta zločinec/morilec/pedofil …. pa je ostal pri življenju?” Verjemi, da še če si tako načelen humanist, boš ob takem trenutku tako pomislil.
Tamara, kot ti je že Tommb lepo pojasnil, sem mislil točno to, kar pomeni, da si res napačno vzela. Da ponazorim še bolj nazorno, smrt bi si od dobrih ljudi, ki umrejo prehitro, recimo veliko bolj zaslužil kak Josef Fritzl.
Tudi jaz pa bi brez razmisleka takoj dal življenje za svojo najdražjo.
Tommb, lepo da me tako dobro štekaš. Faca si. Naš človek.
Joj tale dan žalovanja mi gre na K. Zakaj? Kaj je tako posebnega pri tem, da se gredo norci vozit nekjer kjer vedo, da je nevarno in zdaj jaz naj žalujem za norci? Prvo kot prvo jih sploh ne poznam in ne vidim razloga zakaj bi žaloval? Pač še eno klišejsko “žalovanje”.
@Dajana
kako bedne pesmi, vaši angeli pa ne vem koji kurac mi gredo počasi tako preko glavo. Mislim kakšen memorium, tole izjavo umikam samo, če je avtorica pesmi v družini kakšnega preminulega.
In zakaj smem tako pisati? Ker se je moj prijatelj pri BaseJumpu smrtno poškodaval pa ni bilo dneva žalovanja. Sam on je reku: “Boli me kurac, komaj čakam nov skok pa tut, če je moj zadnji!”
Stick, po eni strani imaš prav, a vseeno menim, da ni lepo tako govoriti že zavoljo svojcev. Nihče si ne zasluži smrti, pa četudi kdaj pa kdaj naredi kako oslarijo in izziva usodo.
Je pa res, da če bi umrli navadni ljudje, dneva žalovanja brez dvoma ne bi bilo. Ker je umrl poslanec, pa je seveda drugače. A kot sem rekel, o mrtvih vse dobro.
Vidim pa, da si zaradi prijatelja še vedno jezen. Te povsem štekam in razumem.
@iztok
Ne gre se, da sem jezen. Neumno je, ker po vsaki smrti ljudje potem govorijo o tistem tako, kot, da so bili skoz prijatelji, a pred temu se še družili niso ali pa so se za kratek čas.
@StickToYourStupidSlogan: Ja, če je tvoj prijatelj, potem bi moralo biti tako, ane? Če tebi ni všeč, potem vsem ne bi bilo všeč. Če so bili do tebe grobi, potem si zaslužimo to vsi, ane? Tvoj prijatelj je rekel: Tudi, če je moj zadnji skok… in potem se je smrtno poškodoval in zato sem jaz kriva, ker zanj ni dan žalovanja??? V glavi imaš zmedene misli, se mi zdi.
@Iztok, kot sem že nekje drugje povedala v zvezi z dnevom žalovanja: Slovenci sploh ne morejo žalovati, saj niso dobili velijo ljubezni v življenju! Briga jih samo lastna rit, pa mogoče, če bi bil njihov prijatelj zraven, bi žalovali. Zato je tudi dati ne morejo naprej ljubezni ali čustev - so-čustvovanja. Lahko pa dajo sovraštvo naprej. To pa ni problema!
Stick, tudi to je res. A žal je tako. Prav zato sem bil tudi sam močno alergičen, če sem na pogrebu svojega očeta videl hinavce.
Toda še vedno naj velja, da o mrtvih vse dobro. Ker ne poznava prijateljev umrlih na Savi, pa ne moreva vedeti kako je v resnici.
Dajana, vendarle pa jim lahko dopustimo, da žalujejo. Vsaj tistim, ki bodo resnično žalovali. Do teh pa moramo biti spoštljivi.
Sranje je res, malomeščansko, da ne rečem, sprenevedanje in nespoštovanje prepovedi približevanja nedograjenemu objektu, iti v kruto smrt pod oboke hidroelektrarne, kjer so jih glede na gradbene načrte, čakali sifoni in vrtinci ob narezanih betonskih skalah, kjer jih je pod vodo skupinsko premetavalo sem ter tja.
@Dajana
Ti si močno zelo nelogična. In si funkcionalno nepismena. Ne znaš povedati kakšno funkcijo besedila sem ti podal, je ne znaš povezati s svojo predpostavko kaj sem hotel povedati. Nazaj v šolo!
Ni problema, da ni bilo dneva žalovanja. A ne vem zakaj moramo vsi žalovati, če nekdo umre, ki nam nič ne pomeni? Ti Dajana boš čez 1 teden pozabila nato kot še mnogih drugih. To je žalostno!
@Iztok
O teh hinavcih govorim ja, ko pridejo takrat, ko je konc vse.
Pred enim tednom mi je urmla stara mama. O tem, da se vsak dan sprašujem zakaj, ne bi govorila. Zelo težko je. Težko se je sprijazniti s tem, da se ne bo več veselila tvojih uspehov, da …
Sočustujem s svojci, ki so izgubili svoje in se prav tako spašujejo: Zakaj?!
Sam tole glede tele nesreče v Sevnici ne. Ne zdi se mi fer do pokojnih oz. njihovih svojcev, da se zdej govori in piše še samo o unmu poslancu,… a ostali pa kot da so p…. dim, no. A oni pa niso ljudje? A oni pa niso umrl? Eh, politka.
Mrzlikar, roko na srce, res so bili malce neodgovorni.
Pikica, moje sožalje.
Eva, vedno se govori samo o najbolj znanih. Žal je tako.
Me zanima, če bo kdo sploh odgovarjal za to nesrečo … Ali so pa so glavni akterji že med mrtvimi?
Kaj bi bilo, če bi se to zgodilo z “navadnimi” državljani?
@pikica
ja kaj bi naj Policija tam naredila kamp za tiste, ki se jim svetuje nekaj pa vseeno gredo? Vse kar počnemo adrenalinskega ne moremo pričakovati takšne varnosti kot, če hodimo po pločniku v mesto.
Pikica, vsi so mrtvi, tako da ne bo odgovarjal nihče. Če bi šlo za “navadne” ljudi, dneva žalovanja ne bi bilo, vseeno pa bi bila huda tragedija, o kateri bi mediji vseeno poročali. Navsezadnje je bila novica tudi na CNN, kjer nimajo pojma kdo je bil v čolnu.
Nekam čudno se mi zdi, da pa jaz nekako ne morem žalovati za temi ponesrečenci. V trenutku, ko se spomnim, postanem tako zelo jezna. V mojih očeh so samomorilci brez razloga. Iz prevzetnosti.
Drgače jemljem smrt proti kateri se človek bori in je nemočen. Drugače pa smrt, ki nastane iz nespoštovanja življenja. Ravno tako me jezijo razni alpinisti, ki jih morajo zaradi njihove neumnosti na koncu reševati s helikopterji.
Nevenka, dan žalovanja nikoli ne pomeni, da moramo žalovati tudi tisti, ki jih nismo poznali. Dan žalovanja pomeni le spoštljiv spomin na žrtve. Razlog zakaj so umrli, ni pomemben, te pa čisto razumem.
Ne verjamem, da ne bi bilo dneva žalovanje, če bi se naenkrat ubilo 13 “navadnih” ljudi. Zame pa so tudi vsi ti bili navadni ljudje.